Franja

Būsīris -idis, acc. -ridem in -rin ali -rim, abl. -ride in -rī, m (Βούσιρις) Buzirid, starodavni egipt. kralj, sin morskega boga, ki je žrtvoval vsakega tujega prišleka, dokler ga ni Herkul zaklal na njegovih lastnih žrtvenikih: Ci., V., O. idr.

būstirapus -ī, m (būstum in rapere) sežigališčni tat (ki si kaj prisvoji od pogrebščine [cena feralis]), psovka: Pl.

būstuārius 3 (būstum) sežigališki: gladiator Tert., Serv. ki se na čast mrtvecu bori na sežigališču; pren. o Klodiju: ille bustuarius gladiator Ci., moecha Mart. ki se ponuja na grobiščih, altare Tert. kjer se žrtvujejo in sežigajo ljudje, latro Amm. tat grobov; subst. būstuārius -iī, m tat grobov, pren. malopridnež: Amm.

būstum -ī, n (ūrere; kakor bustar po napačni razstavi glag. ambūrere, combūrere v am-būrere, com-būrere nastala oblika)

1. prostor, kjer so mrliče sežigali in pokopavali, mrtvaško sežigališče: Stat., horrifico cinefactus busto Lucr.; semiusta busta V. napol zgorele grmade; met. sežgano truplo, sežgan mrlič: egena sepulcri busta iacēre reor Stat.; pren.
a) (o razdejanem mestu) prazno pogorišče: Plin.
b) žgališče na žrtveniku: tura in bustum arae iacere Hier.

2. sinekdoha gomila, grob, grobišče, nagrobnik, nagrobni spomenik: Pl., Sen. tr., Suet., excelso coacervatum aggere bustum Cat., ingens... terreno ex aggere bustum V., exiguum bustum Pr., hostilia busta piare O., bustum violare Ci., Lucan., alicuius busto insultare H., incīdere aliquid in busto Ci., Busta (busta) Gallica L. ali Ad Busta Gallica Varr. Galska grobišča, Ob galskih grobiščih, kraj v Rimu, kjer je dal Kamil pobite Galce sežgati in pokopati; pesn. o želodcu živali, ki žre žive ljudi, živi grob: viva videns vivo sepeliri viscera busto Lucr. živo telo v živem grobu; pren. grob = pogubišče, kraj, kjer se kaj pogubi, ali poguba, t.j. oseba, ki kaj pogubi, pogubitelj: cui templum illud (Castoris) fuit... bustum legum omnium ac religionum Ci., quotiens... civilia (= civium) busta Philippos... canerem Pr., tu (Piso), bustum rei publicae Ci., bustum miserabile nati O. (o Tereju, ki je zaužil lastnega sina).

būthysia -ae, f (gr. βουϑισία) veliko in svečano žrtvovanje govedi: Suet.

Būtos -ī, f (Βοῦτος) But, glav. mesto okraja Ptenethu v spodnjem Egiptu ob sebenitskem Nilovem ustju s slavnim Latoninin svetiščem in preročiščem: Plin. Od tod adj. Būticus 3 (Βουτικός) butski: linum Plin.

buxifer -fera -ferum (buxus in ferre) zelenikonosen, zelenikoroden: Cytorus Cat.

buxus -ī, f in buxum -ī, n (iz gr. πύξος) zelenika: Enn. fr. (z obl. buxum), Plin. (z obema obl.), iuvat undantem buxo spectare Cytorum V., buxus virens perpetuo O., densae foliis buxi O., Idaea buxus Val. Fl., Stat., multiformis, gradata Plin. iun.

2. met.
a) zelenikovina: torno rasile buxum V., ora buxo pallidiora O.
b) različni izdelki iz zelenikovine: piščal, svirka; v obl. buxum: Sen. tr., aëra... inflati complevit murmure buxi O., cava buxa Pr., inspirata buxa Stat.; v obl. buxus: tympana vos buxusque vocat Berecynthia V., longo foramine buxus O. (prim.: multifori tibia buxi O.), plurima buxus Stat.; vrtavka: volubile buxum V., buxum torquere flagello Pers; glavnik: crines depectere buxo O., caput intactum buxo Iuv.; pisalna deščica: Prud., vulgari buxo sordida cera fuit Pr.

Būzygēs (Būzugēs) -ae, m (Βουζύγης „vprežnik volov“) Buzig, priimek atiškega heroja Triptolema (po drugih Epimenida), ki je iznašel plug in oranje: Varr., Plin. idr.

Byblis -idis, acc. -ida, f (Βυβλίς) Biblida,

1. mitološka Miletova hči, ki se je zaljubila v svojega brata Kavna in se utopljena v solzah spremenila v izvir (ali se obesila): O., Hyg.

2. otok v Egejskem morju, tudi Melos: Plin.

Bȳzācium -iī, n (Βυζάκιον) Bizakij, afr. pokrajina med reko Tritonom in Malo Sirto: Varr., Plin. Od tod adj.

1. Bȳzācēnus 3 (Βυζακηνός) bizaški: provincia Cod. Th., Cod. I.; subst. Bȳzācēnī -ōrum, m Bizakijci, preb. Bizakija: Cod. Th., Prob. (Bizaceni).

2. Bȳzācius 3 bizaški: rura Sil.

C, c, tretja črka lat. abecede; sprva je označevala soglasnika k in g in je ustrezala gr. gami (Γ, γ). Pismenka G je bila šele ok. l. 234 sprejeta v lat. abecedo. Kot kratica:

1. C. = Gaius in = Gaia.

2. C. na sodniških glasovnicah = condemno obsojam; od tod littera tristis Ci.

3. C. na napisih = centuria, centurio, civis, cohors, collegium, colonia, coniunx idr.: C. R. = civis Romanus.

4. C kot znak za število = centum.

cabāllus -ī, m (prim. gr. καβάλλης kljuse) kljuse, kleka in sploh konj za vsakdanjo rabo (naspr. equus bojni konj): taetri tardique caballi Luc. ap. Non., circum vectari rura caballo H., caballus Gorgoneus (= Pegasus) Iuv., caballos equis cedere Hier.; preg.: optat ephippia bos, piger optat arare caballus (starodavniki so namreč pri oranju uporabljali le bike ali junce) H. = nihče ni zadovoljen s svojim stanom, lassus tamquam caballus in clivo Petr. (o človeku, ki mlahavo hodi). — Kot nom. propr. Cabāllus -ī, m Kabal: Tettius Caballus Mart. Tetij Kabal, neki glumač.

Cabillōnum -ī, n Kabilon, znamenito eduvsko mesto ob reki Arar (zdaj Chalon sur Saône) severno od Lyona: C., Ambr., Sid. — Soobl. Cabillōna -ae, f Kabilona: Amm. in Cabillō -ōnis, acc. -ōna, f Kabilon: Amm.

cabus -ī, m (gr. κάβος) kab, merska enota za sipke snovi in tekočine, četrtina hebr. modija = XXII sextarii: Vulg.

caccabus -ī, m (gr. κάκκαβος) ponev, kozica, plitev kotliček, v katerem se je peklo in cvrlo: Varr., Stat., Col., Plin., Plin. Val., Dig., Vulg.

cachinnus -ī, m (cachinnāre) hohot(anje), hahljanje, krohot(anje), divji (hrzav) smeh: Luc. (tudi cacīnus), Lucr., Lamp., Hier., cachinnos commovere Ci. k smehu pripraviti, cachinnum tollere C., H. ali edere Suet. ali extollere Ap. zakrohotati se, divji smeh zagnati, effundi in cachinnos Suet. ali effundi in clarum cachinnum Ap. spustiti se v divji smeh; pesn.: leni resonant plangore cachinni (undarum) Cat. glasno pljuskanje.

cachry -yos, n (gr. κάχρυ) in cachrys -yos, f (gr. κάχρυς)

1. češarek, storž, češulja, mačica (o cvetnih in semenskih oblikah pri hrastu, smreki, boru, lipi, orehu, platani, topolu): Plin.

2. belo semensko jedro rastline crethmos: Plin.

3. smolnato seme rastline, ki jo Plin. imenuje rosmarinum, najbrž naš konjski koprc (Cachrys libanotis, Linn. = Hippomárathrum libanotis, Koch): Cels., Plin. — Soobl. cacrium: Plin. Val.

cacō -āre -āvī -ātum (prim. gr. κακκᾶν, sl. kakati) (telesno) potrebo opraviti (opravljati), očediti se, otrebiti (otrebljati) se, vulg. srati,

1. intr.: Mart., toto decies in anno Cat., in me veniat mictum atque cacatum H.

2. trans. izsrati, iznebiti se česa, iztrebiti kaj: odorem mixtum cum merdis cacant Ph., durum cacare Mart. zaprt biti, cacata charta Cat. blaten zmazek.