Franja

bubsequa -ae, m (bōs in sequī) goveji pastir, govedar: Sid. — Soobl. būsequa -ae, m: Ap. (tudi bussequa).

bucaeda -ae, m (šalj. iz bōs in caedere) z jermenovko bičani: Pl.

būcardia -ae, f (gr. βοῦς in καρδία goveje srce) bukardija, dragulj, podoben govejemu srcu, morda neke vrste turkiz: Plin.

bucca (būca) -ae, f (prim. gr. βύκτης tuleč, lat. būcina)

1. (napeto) lice (genae lice kot del obraza): Pl., Varr. fr., Pers., Iuv. idr., erant illi fluentes... buccae Ci., quin Iuppiter illis ambas iratus buccas inflet H., extenti buccarum sinus Plin. (o regljavih žabah), gemina quaedam buccarum inanitas Plin., durae buccae fuit Petr.; preg.: dicere (garrire, loqui, scribere), quidquid (quod) in buccam venerit Ci. ep., Mart., Aug. in elipt.: quidquid in buccam Ci. ep. kar pride komu na jezik (na misel).

2. met.
a) vulg. grižljaj, zalogaj: bucca panis Petr., Mart. ali placentae Mart.
b) (o osebah) kdor napihuje lica, licman, napetoličnež. α) cornicen: Iuv. β) o slabem odvetniku, ki se med govorom smešno razvnema: Iuv. γ) = zajedavec, prisklednik, skledolizec: Petr.

buccella (būcella) (in še būcēla, buccilla, būcilla), -ae, f (demin. bucca)

1. grižljajček, zalogajček: Mart., Vulg.

2. kruhek, hlebček kruha, kakršne so delili revežem: Cod. Th.

buccō -ōnis, m (bucca) debeloličnik, bebec, gumpec, bučman: Pl., Ap., Isid.; Bucco Buko, Bučman, stalni lik v atelanah (gl. Ātella), ki je ves čas napihoval lica in se širokoustil: Pomp. ap. Non.

Būcephalās -ae, acc. -am in -ān, m: Cu., Plin., in Būcephalus -ī, m: Gell. (mak. Βουκεφάλας, gr. Βουκέφαλος) Bukefal = Biko-glav, ime konja Aleksandra Vel. Od tod Būcephala -ae, f: Plin. in Būcephalē -ēs, f: Iust. (Βουκεφάλη), tudi Būcephala -ōrum, n: Cu. (τὰ Βουκέφαλα) in Būcephalos -ī, f: Gell. Bukefala, Bukefale, mesto ob Hidaspu v Indiji, katero je Aleksander Vel. ustanovil in poimenoval na čast svojemu konju.

būcētum -ī, n (bōs in -cētum: iz īlicētum, nucētum) goveji pašnik: Lucan., Gell., Sid. — Soobl. būcīta -ōrum, n: Varr.

būcina -ae, f (ali iz *bovicina: bōs in canere, torej pastirski rog, ali sor. z gr. βύκτης tuleč in lat. bucca) polžasto zavito trobilo iz pločevine ali medi, podobno našemu lovskemu rogu,

1. pastirski rog, poseb. svinjskih in govejih pastirjev: Pr., Col., ad bucinam inflatam convenire Varr., buccina signum dira dedit V.

2. (vojaško) bojni rog, troblja, trobenta, s katero se je iz poveljnikovega šotora dajalo glavno znamenje za napad ali odhod; to znamenje je pešakom razglašala tuba, konjenikom pa lituus: bello dat signum rauca cruentum bucina V., signum e tabernaculo regis bucinā dabatur Cu.; z bojnim rogom so dajali tudi znamenje za izmenjavanje nočne straže, ki je bila razdeljena na štiri izmene: secundae vigiliae bucinā signum datum L., iam quarta canit bucina lucem Pr., te (iurisconsultum) gallorum, illum (imperatorem) bucinarum cantus exsuscitat Ci., mediam somni cum bucina noctem divideret Sil.; met. znamenje z bojnim rogom: ut ad tertiam bucinam (= vigiliam) praesto essent L.; s takim znamenjem so naznanjali tudi konec glavnega obeda (proti večeru): convivium bucinā dimitti T.

3. (v javnem in državljanskem življenju) troblja,
a) s katero so sklicevali ali razpuščali kako množico, v starejši dobi narodne zbore: signum, quod erat notum vicinitati, bucinā datur: homines ex agris concurrunt Ci., bucina cogebat priscos ad verba Quirites Pr.
b) za naznanjanje štirih obdobij, na katera je bil razdeljen državljanski dan: nondum in noctem vergente die tertia misit bucina signum Sen. tr.

4. znamenilo v urnem kolesju: Vitr.

5. pren.: quam foedae bucina famae Iuv. troblja = raztrobljenje, raznašanje.

6. pren. vrtalkasto zavita školjka, na katero trobi Triton = Tritonov rog: cava bucina sumitur illi (sc. Tritoni) O.

būcolicus 3 (gr. βουκολικός izβουκόλος goveji pastir) pastirski, kmečki, selski: modi O. ali poëma Col. pastirska pesem; subst. būcolica -ōrum, n pastirske pesmi, idile: Gell., Don., Serv., in extrema bucolicorum parte Amm. v zadnji pesmi svojih (Vergilijevih) idil. — V gr. obl. būcolicos -ē -on: bucolice tome (βουκολική τομή) bukolska diereza po četrti heksametrovi stopici; najpog. so jo rabili bukolski pesniki: Aus.; būcolica -ōn, n (sc. ποιημάτια) Bukolika, naslov Vergilijevih pastirskih pesmi.

bulla -ae, f (gl. bulbus) kar je napeto, nabreklo, okroglo,

1. mehur, poseb. vodni mehurček, brbunek: Plin., Ap., ut pluvio perlucida caelo surgere bulla solet O., bulla aquae Mart., spumosae aquarum bullae Eccl.; pren. o minljivih stvareh: homo est bulla Varr., non pluris sumus quam bulla Petr.

2. vzboklina, grba, glavica, okrogel okov kot okras
a) na pasu: aurea bullis cingula V., fulserunt cingula bullis V.
b) na vratih: Pl., Petr., bullas aureas omnes ex his valvis non dubitavit auferre Ci.
c) nastavek z iglo kot kazalec na sončni uri: Vitr.

3. bulla (aurea) zlata pušica, zlati tok, ki je bil obešen okoli vratu, tako da je visel na prsi; sprva so ga nosili etr. kralji, lukumoni in njihovi sinovi (aurum Etruscum Iuv.), pozneje pa tudi rim. triumfatorji in dečki iz plemenitih rodov kot amulet proti urokom: Pl., Pr., Plin. idr., neque te tam commovebat, quod ille cum toga praetexta, quam quod sine bulla venerat Ci., ut anulos sibi quisque et coniugi at liberis, et filio bullam... relinquant L.; sinovi osvobojenk so smeli nositi le usnjen tok (bulla scortea): Asc.; dorasli dečki so obenem s togo preteksto odložili tudi zlati tok in ga posvetili larom: Pers. (lares bullati Petr.); senex bullā dignissimus Iuv. = otročji; bulla argentea O. srebrni tok, ki so ga Nimfe obesile okoli vratu ljubljenemu jelenu.

bulliō -īre -īvī (-iī) -ītum (bulla)

1. mehuriti se, mehurčke delati, vzkipe(va)ti, vrvrati, brbotati: cocta donec bullire desierit Cels., alto demersus summa rursus non bullit in unda Pers. se ne prikaže več na površju vode; kot v. trans. bullītus 3 prevret, napol kuhan: P. Veg.

2. pren. vzkipe(va)ti, prekipe(va)ti: indignatione Ap.; trans. razgrevati, ožarjati: libidinum incendia bulliebant Hier.

būmammus 3 (hibrid iz βου- goveji = velik in mamma) velikoprsen, velikojagoden = z velikimi (debelimi) jagodami: uva Varr., Macr.

būra -ae, f: Varr. in būris -is, acc. -im, f: Varr. ap. Serv., V., Arn. (najbrž osko-umbr. izpos. iz indoev. kor. gu, geu, prim. lat. imbūrus skrivljen, gr. γῡρόω krivim, γῡρός izbočen) krivina na zadnjem delu starorim. pluga, plužna nožica: ulmus flexa in burim V.

burdō -ōnis, m (najbrž osko-umbr.) mezeg, križanec med žrebcem in oslico (mulus je križanec med oslom in kobilo): Ulp. (Dig.), Vulg. — Kot priimek Burdō -ōnis, m Burdon, npr. Iulius Burdo T. — Soobl. burdus -ī, m: Acr.

burdobasta (burdubasta) -ae, m (burdus in bast-) izkolčen mezeg, osel (ali oslar): Petr.

Burgundiōnēs -um, m: Plin. ali Burgundiī -ōrum, m: Amm. Burgundci, gotsko ljudstvo; vzhodni Burgundci so prebivali med Odro in Vislo, zahodni pa ob gornjem Menu; sg. kolekt. Burgundiō -ōnis, m Burgundec: Sid.; adj. Burgundiōnēs equī burgundski konji, burgundci: P. Veg.

būrrhīnon -ī, n (gr. βοῦς in ῥίν) bot. volovski nos: Ap. H.

Bursaōnēnsēs -ium, m Burzaonci, mestna občina v tarakonski Hispaniji: Plin. — Soobl. Bursavōnēnsēs -ium, m Burzavonci: Auct. b. Hisp. in Bursaōnēs -um, m Burzaonci: L. fr.

būsequa -ae, m (bōs in sequī) goveji pastir, govedar: Ap. (tudi bussequa), Sid.