Franja

Pthīa (slabše Phthīa -ae, f (Φϑία) Ptíja, Ftíja, mesto v južni Tesaliji, Ahilov rojstni kraj: Ci., V., Mel., Plin. — Od tod adj. Phtīus (Phthīus) 3 (Φϑῖος iz *Φϑίιος) ptíjski (ftíjski), iz Ptíje (Ftíje), v Ptíji (Ftíji): rex O. = Peleus, Achilles H., vir Pr. = Achilles; meton.: Thebae L. v (pokrajini) Ptiotidi (Ftiotidi), tesalske; subst.

1. Pthīas (Phthīas) -adis, f (Φϑιάς) ženska iz Ptíje (Ftíje), Ptíjka (Ftíjka): O.

2. Pthīōtēs (Phthīōtēs) -ae, acc. -am, m (Φϑιώτης) mož iz Ptíje (Ftíje), Ptíjec (Ftíjec): Ci.; pogosteje v pl. Phthīōtae -ārum, m (Φϑιῶται) Ptíjci (Ftíjci): L., Plin.; gen. pl. P(h)thīōtūm O.; od tod adj. Pthīōticus (Phthīōticus) 3 (Φϑιωτικός) ptíjski (ftíjski); meton. = tesál(ij)ski: ager, Thebae L., Tempe Cat.; subst. Pthīōtis (Phthīōtis) -idis, acc. -tidem in -tim, f (Φϑιῶτις) Ptiótida (Ftiótida), tesal(ij)ska pokrajina med Malijskim in Fagaškim zalivom, v kateri leži mesto Ptija (Ftija): L.

Ptolemaeus ali Ptolomaeus -ī, m (Πτολεμαῖος) Ptolemáj (Ptolomáj)

1. Ptolomaeus Lagi (sc. filius) Ptolemaj Lagov, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti namestnik, pozneje kralj Egipta (v letih l. 323—283) z vzdevkom ὁ Σωτήρ: Ci., Cu., Iust. Po njem se je vsak njegov naslednik imenoval Ptolemaeus Ptolemaj(ec); Ptolemajci so vladali v Egiptu do bitke pri Akciju (l. 31): Ptolemaeorum manes Lucan. — Od tod adj.
a) Ptolemaeus (Ptolomaeus) 3 ptolemájski (ptolomájski), pesn. = egíptovski: gymnasium Ci., Pharus (svetilnik) Pr.; subst. Ptolemaeum -ī, n (Πτολεμαῖον) nagrobnik Ptolemájcev: Suet.
b) Ptolemāis (Ptolomāis) -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Πτολεμαίς) ptolemájska (ptolomájska): aula Aus.; kot subst. α) Ptolemáida (Ptolomáida) = Cleopatra, hči Ptolemaja Avleta: Lucan. β) Ptolemáida = Ptolemajevo (sc. mesto), ime več mest: v Egiptu: Ci. ep., Plin.; v Fenikiji (prej Acē, Ἀκή, zdaj Akkô oz. Akkâ): Plin.; v Kireni, z vzdevkom Barca (zdaj Tolome(i)ta): Plin., Mel., Eutr.; subst. Ptolemaeēnsēs -ium, m Ptolemaján(c)i, prebivalci feničanske Ptolemaide: Ulp. (Dig.).

2. pisec iz Varonovega časa: Varr. ap. Non.

3. zvezdar (vedeževalec iz zvezd), ki je živel za časa cesarja Otona: T.

Pūblicius 3 Publícij(ev), ime rim. rodu. Njegova najznamenitejša predstavnika sta brata L. in M. Publicius Malleolus Lucij in Mark Publicij Maleol, edila, ki sta (l. 296) naredila ali razširila in potlakala glavno pot (clivus Publicus) na Aventin ob „Trojnih vratih“ (porta Trigemina): Varr., L., O., Fest. — Od tod adj. Pūbliciānus 3 Publícijev, publícijski: lacus Ci. ep. (menda ob Publicijevi poti (clivus Publicius) na Aventin), actio Icti. lastninska tožba bonae fidei posessoris, ki jo je vpeljal pretor Publicij.

Pūblilius 3 Publílij(ev), ime rim. rodu, od katerega sta najbolj znana Publilius Publilij in njegova hči, Ciceronova druga soproga Publilia Publilija: Ci. ep. Poleg njiju še Publius Publilius Lochius Syrus Publij Publilij Lohij Sirec, nav. samo Publius Syrus ali samo Publilius ali samo Publius imenovani rimski osvobojenec sirskega rodu, mimik in pisatelj mimskih gledaliških iger (gl. mīmus); živel je proti koncu republike. Ohranjena je le zbirka rekov iz njegovih iger: Ci. ep., Sen. ph., Gell. — Od tod adj. Pūblilius 3 Publílijev, publílijski: tribus L.; Pūbliliānus 3 = Publilius Publílijev, publílijski, publilijánski: sententia Sen. rh.

Puteolī -ōrum, m (puteus) Putéoli (gen. Putéolov), mesto v Kampaniji s številnimi mineralnimi vrelci, priljubljeno letovišče Rimljanov (zdaj Pozzuoli): Varr., Ci., L. — Od tod adj. Puteolānus 3 putéolski: Ci., pulvis (gl. pulvis) Sen. ph., Stat.; subst. Puteolānum -ī, n Puteolánum = (Ciceronovo) podeželsko posestvo pri Putéolih: Ci., Plin.; Puteolānī -ōrum, m Puteoláni, Putéolci, preb. Putéolov: Ci.

pȳgisiacus 3 (gr. *πυγησιακός iz πυγή) zadnjičen, riten, sedalen: non distulit puellam invitare ad pygisiaca (v novejših izdajah Aphrodisiaca) sacra Petr. = paedicatio nečistovanje, onegavljenje, seks, spolno občevanje.

Pygmaeī -ōrum, m (Πυγμαῖοι iz πυγμή pest) Pigmájci (Pigméjci), mitološko pritlikavo ljudstvo, poseb. v Etiopiji: Plin., Mel., Gell. — Od tod adj. Pygmaeus 3 pigmájski (pigméjski): mater O. = Gerana ali Oenoë, virgo Iuv. pritlikavka, quae Pygmaeo sanguine gaudet avis O. žerjav.

Pygmaliōn -ōnis, m (Πυγμαλίων) Pigmálion

1. kralj na Cipru, Agenorjev vnuk. Zaljubil se je v kip ženske, ki ga je Venera na njegove prošnje oživila: O.

2. kralj v Tiru, Didonin brat, ki je ubil njenega soproga Siheja: V., Iust. Od tod adj. Pygmaliōnēus 3 pigmálionski, pigmalionéjski, pesn. = tírski, feníški, feničánski, kartažánski, kartáginski: terra Sil.

Pyladēs -ae in -is, m (Πυλάδης) Pílad

1. sin kralja Strofija, požrtvovalni Orestov prijatelj: Ci., O., H., Hyg.; apel. = zvest prijatelj: O., Mart. Od tod adj. Pyladēus 3 píladski, piladéjski: amicitia Ci. = veliko, nežno.

2. sloveči pantomimik, ki je v Avgustem času živel v Rimu: Macr., Sen. rh., Suet.

pylae -ārum, f (tuj. πύλαι vrata) prehod, prelaz, soteska, prodol: Tauri Ci. ep. = Amanicae Cu. (iz Kapadokije v Kilikijo), Susides Cu. pri Suzah v Perziji, Caspiae Mel. (med Medijo in Hirkanijo), Armeniae Mel. (onstran Evfrata); poseb. Pylae Píle = Thermopylae: L. — Od tod adj. Pylaïcus 3 (Πυλαϊκός) pílski, pri Pílah (= Termopilah) = termópilski: concilium, conventus L.

Pylaemenēs -is, m (Πυλαιμένης) Pilájmen, starodavni kralj in vojskovodja paflagonskih Henetov, zaveznik Trojancev, usmrčen pred Trojo: L., N. — Od tod adj. Pilaemenius 3 pilájmenski (pilajménski) = paflagón(ij)ski: gens Plin.

Pȳrēnē -ēs, acc. -en, f (Πυρήνη) Piréna

1. ena od petdesetih Danajevih hčera: Hyg.

2. Bebrik(s)ova hči (Bebryx), Heraklova (Herkulova) ljubica, pokopana na Piren(ej)skem gorovju, ki nosi po njej tudi ime: Sil.; meton. =
a) Pirénsko gorovje, Pirenéjsko gorovje: Tib. (ki meri Py̆rēnē), Lucan.
b) Hispánija: Sil. — Od tod adj.
a) Pȳrēnaeus (Pȳrēnēus) 3 Pirénin, pirénski, pirenéjski (pirenájski) α) = po Pireni imenovan: Pyrenaeus saltus C., L. ali Pyrenaei saltūs C. ali Pyrenaeus mons Sil., Mel. ali Pyrenaei montes C., L., tudi samo Pȳrēnaeus -ī, m (sc. mons) L., Plin., Sen. ph., Fl. Piren(ej)sko gorovje (pogorje), Pireneji (med Hispanijo in Galijo). β) = k Piren(ej)skemu gorovju sodeč, na (po) Pirenejih se nahajajoč: nives Lucan. (ki meri: Py̆rēnaeae), Venus Plin. na Pirenejih čaščena, iuvenci Cl.
b) Pȳrēnāicus 3 pirénski, pirenéjski (pirenájski): nives Aus.

Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. — Od tod adj.

1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.

Pȳthō -ūs, f (Πυϑώ) Píto (gen. Pito), staro ime okolice mesta Delfi, pozneje tudi ime mesta samega: Lucan., Delphica Pytho Tib. — Od tod adj.

1. Pȳthicus 3 (Πυϑικός) pít(ij)ski, délfski: Apollo, oraculum, sortes L.

2. Pȳthius 3 (Πύϑιος) pít(ij)ski, délfski, Apólonov: Lucan., Apollo Ci., L., Plin., incola (= Apollo) H., dens Pr., vates Iuv. (gl. spodaj Pȳthia -ae, f), oraculum Ci., regna Pr. = delfsko mesto, Delfi; subst.
a) Pȳthius -iī, m Pít(ij)ski (= Apolon), Pítijec: Vell.
b) Pȳthia -ae, f (Πυϑία sc. ἱέρεια) pít(ij)ska (Apolonova) svečenica, Pítija, ki je prerokovala sede na trinožniku: Ci., N.
c) Pȳthia -ōrum, n (τὰ Πύϑια sc. ἱερά) pít(ij)ske igre, ki so jih prirejali sprva vsako deveto, pozneje vsako peto leto (septembra) na kriški oz. krisajski (po mestu Κρῖσα ali Κρίσσα imenovani) ravnici blizu Delfov na čast Apolonu, ker je ubil zmaja Pitona (Pȳthōn): H., O., Lucan., Plin., Ap. idr., Pythia vincere Vitr. zmagati na pit(ij)skih igrah.

Querquētulānus (querquētulānus) 3 (*querquētulum = demin. h querquētum) kverkvétulski, hrastov(in)ski, dobov(in)ski: Querquetulanus mons T. Kverkvetulski grič (hrib) v Rimu (staro ime griča Celij, Caelius mons), Querquetulanum sacellum Varr. malo svetišče na Kverkvetulskem griču (hribu), Querquetulana porta Plin., porta Querquētulāna Fest. Kverkvetulska vrata (staro ime za vrata, pozneje imenovana porta Caelimontana), Querquetulanae virae (= virgines) Fest. hrastove device = nimfe, vladarke kake hrastovine (hrástovja). — Subst. Querquētulānī -ōrum, m Kverkvetuláni, Kverkvétulci = „Hrastovci“, „Dobnikarji“, pleme v Laciju: Plin. — Soobl. Querquētulārius 3 kverkvetulárijski, kverkvétulski, hrastov(in)ski, dobov(in)ski: intra portam, quae ab eo dicta sit Querquetularia Fest.

quiētālis -is, m (sc. locus), gl. quietus 3, 1, subst. a) pod quiēscō.

Quīnctius, mlajše Quīntius 3 (quīntus) Kvínkcij(ev), Kvíntij(ev), ime rimskega rodu; njegova najbolj znana predstavnika sta bila

1. Titus Quinctius Flaminīnus Tit Kvinkcij Flaminin, ki je l. 197 pri Kinoskefalah premagal makedonskega kralja Filipa, Perzejevega očeta: L.

2. Lucius Quinctius Cincinnatus Lucij Kvinkcij Cincinat (= Kodrasti), ki so ga l. 458 poklicali od pluga in ga imenovali za diktatorja v vojni proti Ekvom: L., Val. Max. Adj. Quinctia gens L. Kvinkcijev rod, Quinctia prata L., Val. Max., P. F. Kvinkcijevi travniki (onstran Tibere, imenovani po Luciju Kvinkciju Cincinatu). — Od tod adj. Quīnctiānus 3 Kvínkcijev: exercitus L. pod Kvinkcijevim pokroviteljstvom (tj. pod poveljstvom Lucija Kvinkcija Cincinata), illa omnia Quinctiana iniqua Ci.

Quirīnus -ī, m (po ljudski etim. adj. iz sab. besede curis, lat. quiris sulica: Quirinus bellorum potens, ab hastā, quam Sabini curim vocant Macr.; Quirinus torej = „sulico vihteči; metalec kopja; bojeviti“ ali pa iz sab, mestnega imena Curēs (prim. O., Fasti 2, 77 in nasl.); toda verjetneje je, da beseda izhaja iz *quirium (iz *co-u̯iriom) „skupnost meščanov“; prim. Quirītēs) Kvirín, vzdevek

1. pobožanstvenega Romula: Enn. ap. Non., Ci., L., O., V., Lact.; od tod populus Quirini H. = rimstvo, Rimljani, urbs Quirini O. = Rim, gemini Quirini Iuv. Kvirinova dvojčka = Romul in Rem.

2. Jana: Suet., Macr., Ianus Quirini H. Janov obok v Rimu.

3. Antonija: Pr.

4. Avgusta (kot drugega ustanovitelja rimskega mesta): V. — Od tod adj.

1. Quirīnus 3 Kvirínov, kvirínski, Rómulov, rómulski: hic spolia ex umeris ausus sperare Quirini Pr., collis O. Kvirinal, Kvirinski grič = Quirīnālis, Quirīna (tribus) Ci., P. F. kvirinalska (kvirinska) tribus (ena izmed rimskih tribus).

2. Quirīnālis -e Kvirínov (Rómulov), Kvirínu (Rómulu) posvečen, kvirínski (rómulski): flamen Varr., Aur. Kvirinov (Romulov) flamen (Romulov lastni svečenik), lituus, trabea V. kakršno je nosil Romul, collis Quirinalis Varr., Ci., O., Fest. = iugum Quirinale O. Kvirinski grič, Kvirinal (zdaj monte Cavallo), podolžno sleme, ki se od Kapitola razteza proti severovzhodu, porta Quirinalis P. F.; subst. Quirīnālia -ium, n kvirinálije, praznik na čast Romulu, ki so ga obhajali 17. februarja: Ci. ep., O.

Rabīrius 3 Rabírij(ev), ime rimskega rodu, katerega najznamenitejši predstavniki so

1. C. Rabīrius Postumus Gaj Rabirij Postum, rimski senator; ko je bil l. 63 obtožen de perduellione zaradi smrti Lucija Apuleja Saturnina, ga je na sodišču branil Cicero z govorom, ki je še ohranjen: Ci., Aur.

2. C. Rabirius Postumus Gaj Rabirij Postum, posinovljenec prejšnjega, je bil tožen de repetundis; branil ga je Cicero (govor je ohranjen): Ci., C., Suet.

3. C. Rabirius Gaj Rabirij, dober epski pesnik, ki je živel v času Vergilija: Q., Sen. ph., Vell., magni Rabirius oris O. — Od tod adj. Rabīriānus 3 Rabírijev: domus Ci. ep.

rādīcor -ārī -ātus sum (rādīx) prije(ma)ti se, korenine pognati (poganjati), ukoreniniti (ukoreninjati) se, zakoreniniti (zakoreninjati) se (o drevesih in drugih rastl.): quoniam mergi mox facile radicentur Col., in Assyria ipsa quoque arbor strata in solo umido tota radicatur Plin., frumenta multis radicantur fibris sine ramis Plin., scilla autem et bulbi et cepae et alium non nisi in rectum radicantur Plin., serit et se ipsa, namque incurvato cacumine alicuius rami cum attigit terram, statim radicatur Plin.; tudi pren.: frutex peccati radicabitur in illis Vulg.; pt. pf. rādīcātus 3 korenino (korenine) imajoč, ukoreninjen, zakoreninjen: Pall., semina Col., radicatus in terra truncus eorum Vulg.; pren.: Sid., radicati in ipso Vulg., in caritate radicati et fundati Vulg.