Franja

ballistārius (bālistārius) 3 (ballista, bālista) balistin, metalen: sagittae Veg. z balisto streljane; subst.
a) ballistārius -iī, m metalec, lučalnik: Veg., Amm.
b) ballistārium -iī, n = ballista, metalnica: Pl.

bambaliō -ōnis, m (gl. babulus in prim. gr. βαμβαίνω, βαμβαλίζω z zobmi klepečem, jecljam) jecavec; kot nom. propr. Bambaliō -ōnis, m Bambalion (Jecavec), priimek Fulvijinega očeta, Antonijevega tasta: qui propter haesitantiam linguae cognomen ex contumelia traxit Ci.

Baptae -ārum, m (Βάπται krstniki, ki so svoje novince pri posvečevanju krstili z vodo) Bapti, svečeniki traške, pozn. atenske boginje Kotite (Κοτυττώ, Cotyttō): Iuv.

barbaricārius -iī, m (barbarus) zlatotkalec, ki tke z zlatimi nitkami: Cod. Th., Cod. I.

barbaricus 3 (gr. βαρβαρικός)

1. barbarski, v gr. pogledu = negrški, rimski, latinski: urbes Pl., lex Pl. zakon 12 tablic; v rim. pogledu = nerimski, negrški, tuj, inozemski: supellex L., gladius Cu., arma Sen. ph.; poseb. jutrovski, trojanski, frigijski: aurum V., manus Briseidos O., astante ope barbarica Enn. ap. Ci., ope barbarica V.; nomina barbarica (= germanska) Suet.; subst. barbaricum -ī, n barbarska dežela, tujina: Eutr., Amm.

2. met. barbarski v šegah in značaju, surov, neomikan, divji: vita Cl.; pren.: silva barbarica Col. gozd z različnimi nasadi; acc. neutr. kot adv.: barbaricum gemens Sil. divje.

barbarus 3, adv. -ē (gr. βάρβαρος) „barbarski“ =

1. tuj ali inozemski na splošno: hospes Pl., servi agrestes et barbari Ci., reges H., barbara (puella) sermone est? O. ali govori spakedrano latinščino?

2. tuj, inozemski,
a) (v naspr. z gr. omiko) = italski, rimski, latinski: poëta (= Naevius) Pl., (comoediam) Philemo scripsit: Plautus vortit barbare Pl. Plavt jo je polatinil; = frigijski: carmen Dorium … barbarum H., buxus Val. Max; = perzijski: Cu., Autophradates habebat barbarorum equitum XX milia N.; pogosto kot subst. barbarus -i, m barbar, tujec, inozemec: barbari quidam et immanes (naspr. Graeci homines) Ci., cum barbaris (z Rimljani) … Graecis bellum est eritque L., pernicies Graiûm et barbarûm Ph., Agesilaum barbari (Egipčani) contempserunt N., classem LXX navium Athenienses … Miltiadi dederunt, ut insulas, quae barbaros (Perzijce) adiuverant, bello persequeretur N., barbarus (ὁ Πέρσης perzijski kralj) conflixit postridie N.
b) (v naspr. z rim. omiko) = nerimski, nelatinski: animos gentium barbararum opinio alta pervaserat Ci., barbare loqui Ci. napačno, kakor tujec, spakedrano, barbare dixisti „pluria“ Gell.; subst. masc. = barbar, tujec: illa vox „civis Romanus sum“ inter barbaros saepe salutem tulit Ci.; barbari pri C. = Galci ali Germani; iron.: barbarus hic (v Pontu) ego sum, quia non intellegor ulli O. (ker Pontci ne razumejo lat. jezika); subst. neutr.: in barbarum aucto cognomento Idaeos Iudaeos vocitari T. z imenom, spakedranim po barbarski navadi.

3. met.
a) duševno barbarski, zagoveden, zarobljen, neomikan, neveden: qui aliis inhumanus ac barbarus, isti uni commodus ac disertus videretur Ci., quod homo barbarus intellegere non potuit Ci., homines barbari atque imperiti C., non sunt illa (scripta) suo barbariora loco O., barbare loqui Q.
b) nravno surov, krut, okruten, divji: mos H., immanis ac barbara consuetudo hominum immolandorum Ci., praedo tam nefarius, pirata am barbarus Ci., homines feri ac barbari C., sacra suo facio barbariora loco O., barbare laedere oscula H., barbare facere Vulg. nespodobno.

4. subst. barbarum -ī, n črn obliž: Cels.

barbatus 3 (barba) bradat,

1. o človeku
a) na splošno: quos aut imberbes aut bene barbatos videtis Ci. zelo bradate, z močno brado, dicere licebit Iovem semper barbatum, Apollinem semper imberbem Ci.; pesn. za označitev moške dobe: solet hic barbatos sectari senex Pl., equitare in arundine, si quem delectat barbatum (odraslega) H., Iove nondum barbato Iuv.
b) poseb. bradat Rimljan = Rimljan iz stare dobe (ko si še niso brili brade): aliquis mihi ab inferis excitandus est ex barbatis illis Ci., mos fuit apud antiquos illos et barbatos Ci.
c) barbatus magister bradati učenjak, filozof, ker so le ti nosili dolgo brado: Pers., Iuv., Mart.

2. o živalih: aquila barbata Plin. najbrž brkati ser ali jezerski orel, hirculus barbatus Cat.; pesn. subst. barbātus -ī, m bradač = kozel: Ph.

3. pren. kosmat, volnat: nux Plin.; kocast, cunjast: ne toga barbatos faciat libros Mart.

Barbesula -ae, f Barbezula, mesto z istoimensko reko v betski Hispaniji: Mel., Plin.

barbitos -ī, m (gr. βάρβιτος)

1. pesn. ime za brenkalo z več strunami, ki pa se nekoliko razlikuje od lire, plunka, lutnja, včasih tudi lira: Cl., age dic Latinum, barbite, carmen H.; pl. heterogen. barbita: Aus.

2. met. kot fem. pesem (igrana na lutnji): non facit ad lacrimas barbitos ulla meas O.

bārdus 3 (iz *bāridus od nekega adj. bārus, sor. z bārō¹) slaboumen, počasne pameti, zabit, top, topoglav, tudi neumno predrzen: Pl., Pers., Tert. idr., (Zopyrus) stupidum esse Socratem dixit et bardum Ci.

baroptenus -ī, f baropten, nam neznan dragulj črne barve z belimi in rdečimi pikami, tudi bāripē, barripē: Plin.

bāsiō -āre -āvī -ātum (bāsium) poljubiti (poljubljati, poljubovati): Petr., Ap., oculos alicuius Cat.; z notranjim obj.: basia multa basiare Cat.

bāsium -iī, n (najbrž osk.-umbr. ali kelt.) poljub: Petr., basia iactare Ph., Iuv. z roko poljube nuditi, basia multa basiare Cat.

basterna -ae, f (izpos. iz βαστάζω ali sor. z bastum) krog in krog pokrita nosilnica za gospe, ki sta jo na prečnih drogovih nosili muli: Lamp., Pall., Amm., Hier.

bat, šalj. beseda, s katero se smeši in odbija ugovor, uveden z „at“, at … bat nekako ali … bali: Pl.

Bathyllus -ī, m (Βάϑυλλος) Batil,

1. deček z otoka Samosa, Anakreontov ljubljenec: H.

2. Aleksandrijec, Mecenatov osvobojenec, začetnik pantomimičnih iger v Rimu: Sen. ph., Iuv., T.

Battis -idis, f Batida z otoka Kosa, ljubica pesnika Filete (Philētās): O.

battuō (bātuō) -ere (kelt.) biti, tolči, butati, udarjati; z acc.: latera sculponeis Naev. fr., alicui os sculponeis Pl., ulcera Plin. s tolčenjem omehčati, medicamen Marc. (s)tolči, zdrobiti, fabam Don. izpha(va)ti; abs. = biti se, tolči se: Fr., pugnatoriis armis Suet.; v sramotilnem pomenu: Ci. ep.

Bebrycēs¹ -um, m (Βέβρυκες) Bebriki, ljudstvo v maloazijski deželi, ki se je pozneje imenovala Bithynia: Plin., Val. Fl., Amm.; sg. Bebryx -ycis, m (Βέβρυξ) Bebrik, prastari bebriški kralj (tudi Amycus), izvrsten borec s cestom in grozovitež, ki je žrtvoval premagane tujce; naposled ga je Poluk obvladal in ubil: Val. Fl., Stat. (z acc. Bebryca). Od tod subst. Bebrycia -ae, f (Βεβρυκία) Bebricija, Bebrikia, bebriška dežela, ki se je pozneje imenovala Bithynia: S. fr., Val. Fl.; adj. Bebrycius 3 (Βεβρύκιος)
a) bebriški = ki se tiče dežele Bebricije: gens V., fretum, regnum Val. Fl.; = bitinski: hospes Sid. (o bitinskem kralju Pruziji).
b) Bebrikov, bebriški: arena Stat. kjer se je Bebrik boril s Polukom, nemus Stat. kjer je Bebrik prežal na tujce, cruor Tert. ki jo je Bebrik prelil.

Bechīrēs -um, m (Βέχειρες) Behir(c)i, skitsko ljudstvo v Pontu (morda sor. z današnjimi Baškiri): Plin. — Soobl. Bechīrī (Bechērī) -ōrum, m: Mel.