Franja

nemorēnsis -e (nemus)

1. gajski, gozden, hosten: mel Col. gozdni med.

2. occ. Nemorēnsis -e k Dianinemu gaju (pri Ariciji) sodeč, Dianinega gaja (gen.): Nemorensis lacus (zdaj Lago di Nemi) Pr., Nemorensis rex Suet. predstojnik daritvene slovesnosti na čast (aricijski) Diani; subst. n: in Nemorensi Suet. na ozemlju Dianinega gaja (pri Ariciji, kjer je imel Cezar podeželski dvorec).

Nerō -ōnis, m (sab. beseda: inter cognomina autem (sc. gens Claudia) et Neronis assumpsit, quo significatur lingua Sabina fortis ac strenuus Suet.; prim. Neriō, osk. ner mož, nerum = virorum, umbr. acc. pl. nerf = proceres, principes, skr. nar- mož, človek, gr. ἀνήρ mož) Néron, priimek Klavdijevega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Claudius Nero Gaj Klavdij Neron, ki je kot konz. l. 207 premagal Hazdrubala pri Seni: L., Suet.

2. Tib. Claudius Nero Tiberij Klavdij Neron je služil pod Cezarjem v aleksandrijski vojni in bil v peruzijski vojni Antonijev pristaš; ko so triumviri sklenili dogovor, je prepustil Oktavijanu svojo soprogo Livijo, s katero je imel dva sinova, ki jih H. imenuje Nerones): Tiberija Nerona (poznejšega cesarja Tiberija) in Druza Nerona (očeta cesarja Klavdija): Auct. b. Alx., Suet.

3. Tib. Claudius Nero Tiberij Klavdij Neron, drugi rim. cesar (14—37 po Kr.), krajše imenovan Tiberius Tiberij: H., Vell., T., Suet.

4. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij A(h)enobarb (Rdečebradec), sin Gneja Domicija A(h)enobarba in Agripine, roj. 15. 12. 37 po Kr., posinovljenec cesarja Klavdija, zato imenovan Tib. Claudius Nero, krajše Nero Neron, peti rim. cesar (54—68 po Kr.): Plin., T., Suet. Razvpit je bil predvsem zaradi svoje krutosti; od tod tudi vzdevek Calvus Nero za nič manj okrutnega cesarja Domicijana: Iuv., Aus. — Od tod adj. Nerōnēus 3 (z gr. končnico) Néronov (= cesarja Nerona): mensis T., Suet., certamen Suet. (= Nerōnia, gl. spodaj), unda Stat. Nerōniānus 3 Néronov: dictum (sc. konzula Nerona) Ci., piscina Cass. Subst. Nerōnia -ōrum, n (sc. sollemnia) nerónije, Neronove slovesne igre, ki jih je cesar Neron ustanovil sebi na čast; obhajali so jih vsako peto leto s tekmovalnimi boji, kjer so se tekmeci merili v dirkah, glasbi idr.: Suet.

nōbilis -e (prvotna in star. obl. gnōbilis: (g)nōscere; prim. i-gnōbilis)

1. znan: neque eis umquam nobilis fui Pl.; od tod očiten, viden: nobili gaudio T.

2. po svetu (po vsem mestu) znan: vetus ac nobilis gladiator Ci., inimicitiae nobiles inter eos erant L., cum sint nobilissimae sibi cum consule inimicitiae L.; occ. znan
a) v dobrem pomenu = slaven, sloveč, slovit, imeniten: die festo celebri nobilique Pl., ex doctrina nobilis et clarus Ci., multi in philosophia praeclari et nobiles Ci., oppidum inprimis clarum et nobile Ci., rex n. N., palma nobilis (= nobilitans) H., ut in utramque partem arcendis sceleribus exemplum nobile esset L., n. crimen O., nobilis aere Corinthus O., nobilior sanguine matris O., Cicero vir nobilissimus novitatis Vell., studia te tua clarum et nobilem efficiunt Sen. ph., vitulis quidem marinis ad multa quoque nobile (sc. fel) Plin.; pesn. z inf.: dicam … superare pugnis nobilem H. slovečega zmagovalca v rokoborbi, slovečega rokoborca, genus hic Rheno iactabat ab ipso, mobilis e recti[s] fundere gaesa rotis Pr., avum fronte aequavisse severa nobilis Sil.
b) v slabem pomenu = zloglasen, razvpit, na slabem glasu: qui se scelere fieri nolunt nobiles Pl., ille nobilis taurus quem crudelissimus omnium tyrannorum Phalaris habuisse dicitur Ci., scortum n. L., nobilis clade Romanā Caudina pax L.

3. plemenitega rodu, plemiškega rodu, plemenit, blagoroden, imeniten: mea (sc. amica) est sumptuosa, nobilis Ter., familia Ci., nobili genere nati Ci., mulier non solum nobilis, sed etiam nota Ci., Q. Metellus homo nobilissimus Ci. mož starega plemenitega rodu, missus cum his Carthalo nobilis Carthaginiensis L., dei nobiles O. bogovi višje vrste; včasih = plemiški, plemenitaški, aristokratski (naspr. ignobilis, homo novus), zlasti v poznejši dobi rim. republike = potomec patricijske ali tudi plebejske rodovine, katere člani so dosegli tri najvišje kurulske časti ter s tem dosegli uradniško plemstvo in ius imaginum (gl. imāgō): adulescens ali iuvenis nobilis Ci. mlad plemič, quanta sit in invidia apud quosdam homines nobiles novorum hominum industria Ci.; subst.: nobiles nostri Plin. iun. naši plemiči (plemenitaši, plemenitniki, imenitniki); od tod Nōbilis in Nōbilissimus plemeniti, preplemeniti, nadvse plemeniti, v cesarski dobi naslov članov cesarske družine: Dig., Cod. Th.; čast sama se je imenovala Nōbilissimātus -ūs, m nobilisimát = plemenitost, imenitnost: Icti.

4. plemenit = plemenite vrste, plemenski, znamenit, odličen, izvrsten: nobilium greges equarum O., n. equus Cu., Sen. ph., phalerae Ci., tres nobilissimi fundi Ci. Adv. nōbiliter imenitno, odlično, slavno, častno, dovršeno, izvrstno, mojstrsko: n. aliquid architectari Vitr., caelare argentum Plin., cantare Lamp., nobilius permixta tuo sub nomine Aus., nobilius philosophari Sid., ab exercitu nobilissime tumulatus L. epit., actus nobilissime consulatus Q.

Opomba: Abl. sg. nōbilī; toda: aliquo excellente et nobile viro Ci. ap. Char.

Nomiō -ōnis, m Nómion = „Zakonodajalec“, Apolonov vzdevek: quartus (sc. Apollo) in Arcadia, quem Arcades Nomionem (po nekaterih izdajah Nomion) appellant quod ab eo se leges ferunt accepisse Ci. (De natura deorum 3, 57); dvomljivo mesto je Ci. (De oratore 1, 251) hoc nos si facere velimus, ante condemnentur ii, quorum causas receperimus, quam totiens, quotiens praescribitur, Paeanem aut munionem (po nekaterih izdajah Nomionem) citarimus; v tem primeru je pomen nómion, himna na čast Apolonu.

Nyctelius 3 (Νυκτέλιος) (po)nočen: Nyctelius pater O. ali samo Nyctelius O. (po)nočni oče, „Ponočnik“, „Ponočnjak“, Bakhov vzdevek zaradi nočnih, njemu na čast obhajanih svečanosti (Bacchanalia), od tod Nyctelius latex Sen. tr. Ponočnjakova tekočina (= vino), Nyctelia sacra (= Bacchanalia) Serv.

operōsus 3 (opera)

1. veliko se ukvarjajoč s čim, prizadeven, dejaven, delaven, marljiv: Syria in hortis operosissima Plin., senectus operosa et semper agens aliquid Ci., o. cultibus O.; pesn. z gr. acc.: comas Pr.; pesn. z gen.: vates operosus dierum O. ki se ukvarja z dnevi.

2. veliko truda zadevajoč, povezan z veliko truda = poln truda, trudapoln, naporen, težaven, težak, s trudom (težavo) zgrajen (zložen), s trudom (trudoma, težko) pridobljiv (pridobljen): Sen. ph., labor, opus, ars Ci., artes Ci. rokodelstva, molesta negotia et operosa Ci., carmina H., monumentorum arduus et operosus honor T. čast visokega in s težavo zgrajenega spomenika, o. Minervae studium H., divitiae operosiores H., castaneae operosae cibo Plin. težko prebavljiv.

3. umetelen, umeten: moles operosa mundi O. umetelna gradnja (zgradba) sveta (vesolja, vsemirja), ne quis sepulchrum faceret operosius Ci., o. templa O., aes O. umetelno izdelana med.

4. delujoč, dejaven, učinkujoč: herba O. — Adv. operōsē

1. z velikim trudom, s težavo, trudoma: nec tamen fiat o. Ci., o. nihil agere Sen. ph.

2. umetno: o. condita vina O.

3. natančno, skrbno: dicemus mox paulo operosius Plin.

orior -īrī, ortus sum, toda oritūrus (iz *r̥-i̯ōr; indoev. kor *er- vzbujati, premikati; prim. skr. r̥ṇóti, r̥ṇváti (on) se dviga, se premika, gr. ὄρ-νυ-μι vzbujam, premikam, gibljem, ὄρ-ωρ-α razburjen sem, ὀρούω planem, ἔρνος mladika, veja, umbr. ortom (= ortum), urtas (= ortae, surgentes), urtes (= surgentibus), got. rinnan, rann, stvnem. rinnan = nem. rinnen, rennen)

1. dvigniti (dvig(ov)ati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti, nasta(ja)ti: consul oriens de nocte silentio L., ortus est longe saevior Catulus S. fr.; metaf.: oritur tempestas N., oriens ventus N., incendium ortum L., oritur clamor C., bellum Ci., caedes V., seditio Cu., rumor ortus Ci.

2. vziti (vzhajati), (po)kazati se, prikaz(ov)ati se, pojaviti (pojavljati) se: V., Col. idr., stella oriturque caditque O., lux oritur H. dan se zaznava, svita (dani) se, lux oriens Cat., dies oriens Tib., ortā luce C. ob jutru, zjutraj, solem atque lunam … semper occĭdere atque oriri … Lact., ab orto (vzhajajočega) sole Cu., ab orto usque ad occidentem solem L.; od tod oriens sol vzhod: ad orientem solem spectare C. proti vzhodu; pa tudi Jutrovo, Vzhod, Orient: Ci.; pren.: oritur monstrum V. se prikaže.

3. iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: Pl., Ter., Pac. ap. Ci., Plin., Plin. iun., Lucr. idr., unde haec flamma oritur? Enn. ap. Ci., Rhenus oritur ex Lepontiis C., Maeander ex arce summa ortus L., Tigris oritur in montibus Uxiorum Cu., amnes Caucaseo monte orti Cu., ex eo medio quasi collis oriebatur S. je vzkipeval, se je dvigal; pren.: aestūs oriuntur Cu. nastopa(jo), a naturā amicitia orta Ci., officia, quae oriuntur a suo cuiusque genere virtutis Ci.

4. (po)roditi se, iziti (izhajati), rodu kakega biti: Q., Vell., in quo (sc. solo) ortus es Ci., stirpe regiā ortus Cu., eā familiā ortus S., ortus ex eā familiā L., ex concubinā ortus S., Belgas esse ortos ab Germanis C., equestri loco ortus Ci., ex eodem loco ortus Ter., pueri orientes Ci. ki se rodijo (rojevajo), homo a se ortus Ci. = homo novus človek brez slavnih pradedov, ki je prvi izmed svoje rodovine dosegel kurulsko čast (ki je postal plemenit po svoji zaslugi), novinec v kurulski časti.

5. rasti, zrasti: oriens una Ci., pinus V., olea vitisque T.

6. priče(nja)ti se, zače(nja)ti se: Vell. idr., ab his sermo oritur Ci., nox oritur O., Belgae a Galliae finibus oriuntur C., initium turbandi omnia a feminā ortum est L. — Od tod

I. pt. pr. oriēns -entis, m (sc. sol) vzhajajoče sonce, vzhod, in sicer

1. sončni bog, Sonce, Sol: Stat., me saevus equis Oriens adflavit anhelis V., hinc Oriens cum se demiserit undis O.

2. meton.
a) jutro, vzhod (naspr. occidēns večer, zahod): simulacrum ad orientem convertere Ci., in orientem versum esse L., ad orientem vergere Cu. ali spectare Vitr., qui has nobiscum terras ab oriente ad occidentem colunt Ci., oriens aestivus Plin. poletna vzhodna stran (poletna stran sončnega vzhoda), oriens hibernus ali brumalis Col. zimska vzhodna stran (zimska stran sončnega vzhoda), oriens vernus vel solstitialis Gell.
b) Vzhod, Jutrovo, Orient: Plin. iun., ad orientis partes in exilium ibit Ci., orientis incolae (naspr. ad occasum habitantes) Plin., universum orientem in potestatem redigere Iust., spoliis orientis onustus V. —

II. pt. fut. pass. oriundus (nikdar oriendus!) 3 izhajajoč, izvirajoč, po rodu od kod, rodu (gen.): Pl. idr., nati Carthagine, sed oriundi ab Syracusis exule avo L., Argis, a Troiā, ab Lavinio, ab Albanorum stirpe L., ex Achaiā, ex Etruscis L., liberis parentibus Col.; metaf.: Albā oriundum sacerdotium L.

oscillatiō -ōnis, f (oscillāre) guganje, zibanje, nihanje: itaque scit eius dies feriatos liberos servosque requirere eum non solum in terris, sed etiam qua vide[n]tur caelum posse adiri per oscillationem, velut imaginem quandam vitae humanae, in qua altissima interdum [ad infima], infima ad summum efferuntur Fest., oscillatione ludere Petr., dies festus oscillationis Hyg. (praznik, ki so ga v Atenah vpeljali na čast Erigoni).

Paeān -ānis, acc. -āna in -ānem, m (Παιάν ali Παιών) Paján, pri Hom. zdravnik bogov. Pozneje priimek bogov zdravilstva, poseb. Apolona in Eskulapa: Ci., O.; meton. paján

1. himna na čast Apolonu, pa tudi vsak drug slavospev: Ci., Pr., paeana canentes V., conclamant paeana socii V. zmagoslavni (zmagovalni) vzklik, dicite: „io Paean“ O. radostno zakličite, zaženite radostni vzklik.

2. stopica iz treh kratkih in enega na poljubnem mestu stoječega dolgega zloga (—⏑⏑⏑ ali ⏑—⏑⏑ ali ⏑⏑—⏑ ali ⏑⏑⏑—): Ci.

Palātīnus 3 (Palātium)

1. k Palatínu (Paláciju) sodeč, palatínski: collis O. palatinski grič, Palatin, Apollo H. palatinski Apolon (ker je imel na Palatinu svetišče z veliko knjižnico), aves O. palatinske ptice (ki jih je Romul videl na Palatinu), ludi Suet. palatinske igre (ki jih je Livija vpeljala na čast Avgustu in so jih vsako leto obhajali na Palatinu), Palatina tribus in kot subst. Palātīna -ae, f (sc. tribus) palatínski okraj, palatínska tribus: Varr., Ci., L., P. F., Plin., Aur., L. epit.

2. k cesarski palači na Palatinu sodeč, cesarski: domus Suet., laurus O. pred cesarsko palačo; subst. Palātīnī -ōrum, m „palatínci“, cesarski dvorjani, cesarski dvor: Lamp.

per-solvō -ere -solvī -solūtum (per in solvere)

1. razrešiti (razreševati), pren. = razvi(ja)ti, jasno razložiti (razlagati): hoc ζήτημα Ci. ep.

2. plač(ev)ati, poplač(ev)ati, izplač(ev)ati: Cu., Col., Plin. iun., Suet. idr., aes alienum alienis nominibus (abl.) suis copiis S. poplačati dolgove tujih ljudi iz svojega žepa, pecuniam ab aliquo Ci. plačati komu z nakazilom, stipendium militibus Ci.

3. metaf. kot dolžnost opraviti (opravljati), izvršiti (izvrševati), izkaz(ov)ati: T., Ph., Sen. tr. idr., persolvi patriae, quod debui Ci., meritam gratiam Ci. ali grates V. zahvalo izkaz(ov)ati, zahvaliti (zahvaljevati) se, vota Ci. izpolniti (izpolnjevati), quod promisi, ei persolvere Ci., honorem diis V. izkaz(ov)ati čast = opraviti (opravljati) daritev, meliorem animam pro morte Daretis V. raje žrtvovati (bikovo) življenje, kot da bi moral umreti Dáres (Darét), epistulas Ci. odgovoriti na pismo; occ. (u)trpe(va)ti, plántati: poenas C. kazen (pre)trpeti, kaznovan biti, poenas p. amborum V. za oba; z dat.: poenas p. alicui Ci. (od koga), poenas rei p. graves Ci.; toda: poenae alicui ab aliquo persolutae Ci. kazen, dodeljena komu od koga; p. alicui mortem Suet. usmrtiti koga.

per-veniō -īre -vēnī -ventum (per in venīre)

1. do cilja dospe(va)ti, do cilja priti (prihajati), prispe(va)ti, dospe(va)ti: Q., Plin. idr., domum C., nando in tutum N., ad tumulum, ad regem O., ad portam Ci., quo ire intenderant, perventum est S.

2. metaf.
a) priti (prihajati) do česa, doseči (dosegati), dobi(va)ti kaj: ad principatum N., in senatum S. doseči senatorsko čast, ad septuagesimum regni annum Ci. doživeti, p. in amicitiam alicuius N. s(po)prijateljiti se s kom, in affinitatem p. alicuius N. priti v svaštvo (sorodstvo) s kom, in odium alicuius N. sovraštvo si nakopati, p. in claritudinem S. zasloveti; (v govoru) pri(haja)ti do česa: ad illa opprobria N., ad hunc locum C.
b) (o stvareh) priti kam, preiti na koga, kam: Varr., imperium pervenit ad ignaros S., pecunia ad Verrem p. Ci. je pripadel Veru, je prišel v Verove roke, annona ad denarios L pervenerat C. cena žita je poskočila, ira in rabiem pervenerat Cu. jeza je vzkipela do besnosti, je prešla (se je sprevrgla) v bes, p. ad aures alicuius N. priti komu na uho; tudi s samim acc.: verba aures non pervenientia nostras O.
c) spadati k čemu: L., Pl.

Opomba: Cj. pr. pervenat: Pl., pervenant: Pl.; fut. pervenibunt: Pomp.; inf. pervenirier: Ter.

per-vigilō -āre -āvī -ātum (per in vigilāre) prebede(va)ti, prečuti noč, čuti, ostati buden ponoči: noctes totas Pl., continuas has tres noctes pessume p. Pl., pervigilare Veneri Pl. Veneri na čast ponoči opravljati sveti obred, noctem Ci., in armis L., nox pervigilata in mero O., ad ignes V., vellem tecum longas requiescere noctes et tecum longos pervigilare dies Tib.

Plīnius 3 Plínij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. C. Plinius Secundus (imenovan tudi maior starejši) Gaj Plinij Sekund (starejši), naravoslovec, avtor ohranjenega enciklopedičnega dela z naslovom Naturalis historia „Naravoslovje“ v 37 knjigah; umrl je ob izbruhu ognjenika Vezuv l. 79 po Kr., star 56 let: Plin. iun.

2. njegov nečak (sin njegove sestre) in posinovljenec C. Plinius Secundus (imenovan tudi iunior mlajši) Gaj Plinij Sekund (mlajši), rojen l. 62 po Kr. v Novem Komu (Novum Comum), v času Trajana cesarski namestnik v Bitiniji, avtor hvalnice na čast Trajanu in zbirke pisem, umrl ok. l. 114 po Kr.

3. Plinius Valeriānus Plinij Valerijan, zdravnik in pisec del o medicini; živel je malo pred obdobjem cesarja Konstantina. — Adj. Plīniānus 3 Plínijev: principatus duracinis quae Pliniana Campania appellat, in Belgica vero Lusitanis, in ripis etiam Rheni Plin.

(prae-for) -fārī -fātus sum (prae in fārī) V rabi so le obl.: praefatur, praefamur, praefabantur, praefarer, praefarentur, praefati sumus, praefatus fuero, praefari, praefante, praefantes, praefatus, praefandus in star. imper. praefato ali praefamino) (po)prej reči (povedati, govoriti).

1. (kot relig. t.t.) (kakemu nabožnemu ali sploh resnemu dejanju) uvodno besedilo (proslov) govoriti, komu (po)prej opraviti (opravljati) molitev, (po)prej (z)moliti, (po)prej pomoliti h komu: maiores nostri omnibus rebus agendis „quod bonum, faustum, felix esset“ praefabantur Ci., praefari sollemne carmen precationis L., ture, vino Iovi praefato Ca. poprej opravi molitev (zmoli k) Jupitru ob kadilu in vinu; pesn. (z acc. personae oz. božanstva): divos V. ali Iovem vino praefamino Ca. zmoli k bogovom (k Jupitru).

2. (v govoru ali spisu) (po)prej omeniti (omenjati), (iz)reči, govoriti, povedati, navesti (navajati): Ap. idr., quae de deorum naturā praefati sumus Ci., in parte operis mei licet mihi praefari bellum me scripturum L., cum praefatus fuero Col. ko končam svoje (predhodne, uvodne) opombe, sed iam praefari desinamus Col. toda dovolj predgovora (uvoda, predslovja), Aristoteles diversa tradit, vir quem in his magna secuturus ex parte praefandum reor Plin. vnaprej omeniti (kot avtoriteto); occ.: veniam libertati Iust. vnaprej prositi za opravičilo (spregled, prizanesljivost) za svojo prostodušnost, vnaprej se opravičiti za svojo prostodušnost, enako tudi samo veniam Ap., honorem Ci. reči „s slovesom“ („s slavo“, „s častjo“), reči (govoriti, povedati) „sloves“ („slava“, „čast“), praefandi umoris e corpore effluvium Plin. vlage, za katero se je treba prej opravičiti (je treba prositi za prizanesljivost, ki zahteva opravičilo) = iztrebki, otrebki, praefanda Q. = turpia dictu, maxime nefaria et honore praefanda Min., adulescens praefatur arrogantius et elatius, quam aetatem eius decebat Gell.

3. prerokovati, vedeževati: talia praefantes quondam felicia Pelei carmina divino cecinerunt pectore Parcae Cat., quem ad modum cordi esse divis [e] carminibus praefarentur L.; z ACI: sibi Asiam sufficere praefatus Iust. preroško je opomnil, preroško opomnivši.

4. narekovati: et melicos lyricosque modos praefando (nekatere izdaje profando) novabis Aus. — Pt. pf. praefātus s pass. pomenom: Icti. in pozni pisci: condemnatus ex praefatis causis Dig., iura Dig., sic etiam nostro praefatus habebere libro Aus. omenjen na začetku knjige, sine honoribus praefatis appellare aliquid Arn. ne da bi omenil, vir praefatā reverentiā nominandus Vop. Od tod praefātum -ī, n = praefātiō predgovor, uvod: praefato opus est Symm.

prae-stō² -āre -stitī -stitum, toda praestātūrus (v glag. se pomensko združujeta praestō iz prae in stāre „stojim pred kom“ in praestō iz praes + stō „stojim kot porok“ = „porokujem, sem porok, jamčim“)

I. intr.

1. stati pred kom, čim; metaf. odlikovati se, biti boljši: inter suos Ci., in aliquā re Lucr., aliquā re Ci., civitas inter Belgas minime multitudine praestabat C.; occ. (v negativnem pomenu): probro atque petulantiā S., truculentiā caeli praestat Germania T.; z dat. odlikovati se (pred kom), preseči (presegati, presezati), prekositi (prekašati) koga: Ter., H., Lucr. idr., Helvetii virtute omnibus praestant C., nostri maiores praestiterunt ceteris gentibus prudentiā Ci., praestare regi corporis habitu Cu.; tudi z acc.: eloquentiā omnes tum praestabat V., Hannibal ceteros imperatores praestitit prudentiā L.; impers. praestat (z inf.) bolje biti (bolje je): C. idr., praestat in eandem recidere fortunam Ci., sed motos praestat componere fluctus V.; v komparaciji: Pl. idr., pudere quam pigere praestat Pl., accipere quam facere praestat iniuriam Ci., mori millies praestat quam haec nati Ci. —

II. trans.

1. da(ja)ti na razpolago (na voljo), priskrbeti (priskrbovati), oskrbeti (oskrbovati), preskrbeti (preskrbovati), podeliti (podeljevati), zagotoviti (zagotavljati): Col., Plin. iun., Suet. idr., hos usūs O., annonam Ci., exercitui stipendium L., sucos alumno O., senatui sententiam Ci. oddati glas, voluptatem sapienti Ci., balnea fortunatam praestantia vitam H., hosti terga praestare T. (ret. nam. dare, praebere); occ. v kakem stanju (položaju) vzdrževati, ohraniti (ohranjati): aliquem finibus certis Ci., rem publicam Ci., omnia Lucr.; z dvojnim acc.: Gell. idr., socios salvos Ci., aliquem incolumem H., iter mihi tutum praestiterunt Ci. so mi naredili varno, so mi zavarovali, praestare alicui mare tutum O. poskrbeti, da bo morje varno.

2. storiti (delati), izvršiti (izvrševati), kar je kdo dolžan, opraviti (opravljati), izpolniti (izpolnjevati): suum munus Ci., officium (alicui) C., id, quod pollicitus est, praestitit N. je vestno izpolnil, kar je bil obljubil, operam iure militari C. opravljati vojaško službo, nobilitatem equitum praestant C. so gibčni (okretni) kakor konjeniki, praestare vicem S., O., Ph. biti namestnik, nadomeščati koga, regi iusta Cu. izkaz(ov)ati zadnjo (poslednjo) čast; occ. izkaz(ov)ati, (po)nuditi (ponujati): hospitium Ph., honorem O., honorem debitum patri Ci., pietatem patriae Ci., benevolentiam alicui Ci., Cu., frequentiam atque officium alicui Hirt. v velikem številu se pokloniti komu.

3. javno (očitno, nazorno) (po)kazati ali izraziti (izražati): fidem Ci., L. zvestobo, hostes tantam virtutem praestiterunt C., namque eam voluntatem, quam exspectaram, praestiterunt Ci., vel magnum praestet Achillem V. naj se izkaže za drugega Ahila; refl.: victoria se praestet O.; večinoma s predik. acc. (po)kazati se, izkaz(ov)ati se: mens se praestitit invictam O., gravem se in amicitiā Ci., invictum se a labore Ci., se incolumem Lucr.

4. biti porok, porokovati, (za)jamčiti, (za)garantirati (za koga, kaj), zagotoviti (zagotavljati), biti odgovoren: alios, ceteros Plin. iun., Messalam Caesari Ci., (sc. Pompeium minime) periculum eorum praestare C. nikakor ne jamči za njihovo nevarnost, emptori damnum Ci. ali quidquid incommodi est in mancipio, id praestare debet venditor Ci. za škodo jamčiti = zagotoviti (zagotavljati) odškodnino, povrniti škodo, qui se nexu obligavit, is periculum iudicii praestare debet Ci. mora nase vzeti (prevzeti), in hac custodiā provinciae non se unum, sed omnes ministros imperi tui sociis et civibus et rei publicae praestare Ci. jamčiti (= biti odgovoren) ne le zase, ampak za vse podrejene uradnike, praestare dictum, vitium, invidiam, factum alicuius Ci., a vi Ci. za silo (nasilje), de re, de me Ci.; s finalnim stavkom: Plin. idr., praestari non potuit, ne … Cu. — Od tod adj. pt. pr. praestāns -antis, adv. praestanter (komp. praestantius, superl. praestantissimē)

1. odlikujoč se, odličen, izvrsten, imeniten, izboren, izreden, izjemen: Iuv., Lucr., Stat., Gell. idr., fides C., munus, corpus V., amor O., quid sapiente possit esse praestantius? praestantissimus civis Ci., praestantius (trdovratneje) odisse facit (haec passio) Cael., eloqui praestantissime posse Q., lichenas oris praestantissime vincere (odpravljati) Plin. (o nekem zdravilu); večinoma z abl.: homo gravitate et prudentiā praestatus Ci., praestantes virtute L., viri cum claritate tum usu belli praestantes N., virginibus praestantior omnibus Herse O.; z in z abl.: in armis praestantior quam in togā Ci., Plato in illis artibus praestantissimus Ci.; z loc.: Sil., Stat. idr., animi V., praestantissimus sapientiae T.; z inf.: non praestantior alter ciere viros V.

2. occ.
a) neutruden, neutrudljiv, neumoren, velik: labor Lucr.
b) delujoč, dejaven, učinkovit, učinkujoč: calamus praestantior odore Plin., praestantissima auxilia Plin.
c) occ. praestantissimus kot naslov poznejših cesarjev presvetli: Tert.

Opomba: Nenav. pf. praestavit, praestavimus Paul., Icti., praestarim Ulp. (Dig.); pt. pf. praestatus Plin.; inf. fut. pass. praestatum iri Pomp. (Dig.), praestitum iri Dig.; pt. pf. praestatus Plin., praestitus L., Prud., Paul. Nol.

pudeō -ere -uī -itum (prim. paviō, repudiō, tripudium)

I. sramovati se: ita nunc pudeo, ita nunc paveo Pl., simul me piget parum pudere te Pl. da ti je premalo mar poštenja, induci ad pudendum Ci., pudendo Ci. s tem, da se sramujemo; z gen. rei: pudet exacti iam temporis, odit praeteritos … annos Prud. —

II.

1. s sramom navda(ja)ti: me autem quid pudeat … ? Ci., non te haec pudent? Ter., idne pudet te, quia … ? Pl., semper metuet, quem saeva pudebunt Lucan.

2. večinoma impers. pudet -ēre -uit in puditum est sram biti koga česa, sramovati se kdo česa; obj. v acc.: ecquid te pudet? Pl., Ter. idr., ceteros pudeat Ci., cum puderet vivos tamquam puditurum esset exstinctos Plin.; stvar ali oseba, katere (pred katero) se kdo sramuje
a) v gen.: pudet cicatricum et sceleris H., non pudet patriae Cu., homines, quos infamiae suae neque pudeat neque taedeat Ci., pudet me tui Ter. pred teboj, pudere iam sui Cu. pred seboj, nonne te huius templi, non urbis pudet? Ci. pred tem svetiščem, pred tem mestom, pudet deorum Pl., L. sramota je pred bogovi; z dvojnim gen.: patris mei meûm factûm pudet Enn. fr. pred očetom se sramujem svojih dejanj.
b) v inf.: Pl., N., Aur., Fl. idr., pudet dicere Ter., Ci., Sen. rh., quae non puduit ferre, tulisse pudet O., te id facere puduit Ter.
c) z ACI.: Pl., pudebat Macedones urbem deletam esse Cu.
d) ret. s sup.: pudet dictu T. človeka je sram povedati. — Dep.: non est, quod illum pudeatur Petr.; puditum est z acc. personae ali brez njega in z acc. ali gen. rei: pudet, quod prius non puditum umquam est Pl., Apollinem tam humilis victoriae puditum est Ap.; z inf.: Arn., commemorare, quod illum non puditum est ostentare Ap.; z ACI: nonne esset puditum (mar bi se ne bili morali sramovati) … non modo legatum, sed Trallianum omnino diei Maeandrium? Ci. — Od tod adj.
a) pt. pr. pudēns -entis, adv. pudenter sramežljiv, plašljiv, plah, obziren, občutljiv, časten, častivreden, nežnočuten, rahločuten, pošten, blagonraven, skromen, spodoben, moralen, tudi skromen: Ap. fr., Ter., Cat., Lucr., Gell. idr., animus, miles, mulier Ci., pudentes ac boni viri Ci., ex impuro parente pudens filius Ci., nihil adparet in eo ingenium nihil pudens Ci., te videri pudentiorem fuisse quam soles Ci., femina pudentissima Ci., homo pudentissimus Ci. zelo časten = ki mu je zelo mar časti, pudens prave L. iz napačnega sramu; vultus pudentes O., pudens risus, exitus Corn., pudenter respondere, vivere Ci., pudenter sumere H., pudentius ad hoc genus sermonis accedere Ci., pudentissime petere Ci.; subst. pudentes C. častni ljudje = ki imajo čustvo za čast, ki jim je mar časti.
b) pt. fut. pudendus 3 ki se ga je (česar se je) treba sramovati, sramoten, ostuden, neprijeten, zoprn, gnusen, grd, ogaben: Sil., Suet. idr., domui vita pudenda est O., pudendis vulneribus pulsus V., luxus, inopia T., animalia Plin., pars O. sram = spolovilo; z inf.: ut iam pudendum sit honestiora decreta legionum quam senatūs Ci.; s sup.: pudendum dictu Q., Lamp.; subst. pudenda -ōrum, n sramotne stvari (reči): pudenda dictu spectantur Q. reči, ki jih je človeka sram povedati; occ. sram, spolovilo, spolni udje: Sen. ph., Lamp., Aus., Aug.

Pȳthō -ūs, f (Πυϑώ) Píto (gen. Pito), staro ime okolice mesta Delfi, pozneje tudi ime mesta samega: Lucan., Delphica Pytho Tib. — Od tod adj.

1. Pȳthicus 3 (Πυϑικός) pít(ij)ski, délfski: Apollo, oraculum, sortes L.

2. Pȳthius 3 (Πύϑιος) pít(ij)ski, délfski, Apólonov: Lucan., Apollo Ci., L., Plin., incola (= Apollo) H., dens Pr., vates Iuv. (gl. spodaj Pȳthia -ae, f), oraculum Ci., regna Pr. = delfsko mesto, Delfi; subst.
a) Pȳthius -iī, m Pít(ij)ski (= Apolon), Pítijec: Vell.
b) Pȳthia -ae, f (Πυϑία sc. ἱέρεια) pít(ij)ska (Apolonova) svečenica, Pítija, ki je prerokovala sede na trinožniku: Ci., N.
c) Pȳthia -ōrum, n (τὰ Πύϑια sc. ἱερά) pít(ij)ske igre, ki so jih prirejali sprva vsako deveto, pozneje vsako peto leto (septembra) na kriški oz. krisajski (po mestu Κρῖσα ali Κρίσσα imenovani) ravnici blizu Delfov na čast Apolonu, ker je ubil zmaja Pitona (Pȳthōn): H., O., Lucan., Plin., Ap. idr., Pythia vincere Vitr. zmagati na pit(ij)skih igrah.

quīnquātrūs -uum, f (quīnque) kvinkvátre, dve slovesnosti, obhajani Minervi na čast, in sicer

1. velike kvinkvatre (maiores) od 19. do 23. marca (hkrati tudi šolske počitnice, sklep šolskega polletja): Pl., Ci. ep., H., T., Col., Iuv., Aus., Suet., cur sit Quinquatrus illa vocata dies O., quinquatribus ultimis venerunt legati L. na zadnji dan (velikih) kvinkvater = 23. marca, in

2. male kvinkvatre (minores: O. ali minusculae Varr., Fest.), obhajane dne 13. junija. Ime ni nastalo, ker so trajale (velike) kvinkvatre pet dni (kakor navaja še O., Fasti 3, 810), ampak ker so jih obhajali peti dan po idah: Varr., Gell., Fest. — Soobl.
a) quīnquātrēs (Quīnquātrēs) -ium, m: Prisc.
b) quīnquātria (Quīnquātria) -ium, n: Suet.

Quirīnus -ī, m (po ljudski etim. adj. iz sab. besede curis, lat. quiris sulica: Quirinus bellorum potens, ab hastā, quam Sabini curim vocant Macr.; Quirinus torej = „sulico vihteči; metalec kopja; bojeviti“ ali pa iz sab, mestnega imena Curēs (prim. O., Fasti 2, 77 in nasl.); toda verjetneje je, da beseda izhaja iz *quirium (iz *co-u̯iriom) „skupnost meščanov“; prim. Quirītēs) Kvirín, vzdevek

1. pobožanstvenega Romula: Enn. ap. Non., Ci., L., O., V., Lact.; od tod populus Quirini H. = rimstvo, Rimljani, urbs Quirini O. = Rim, gemini Quirini Iuv. Kvirinova dvojčka = Romul in Rem.

2. Jana: Suet., Macr., Ianus Quirini H. Janov obok v Rimu.

3. Antonija: Pr.

4. Avgusta (kot drugega ustanovitelja rimskega mesta): V. — Od tod adj.

1. Quirīnus 3 Kvirínov, kvirínski, Rómulov, rómulski: hic spolia ex umeris ausus sperare Quirini Pr., collis O. Kvirinal, Kvirinski grič = Quirīnālis, Quirīna (tribus) Ci., P. F. kvirinalska (kvirinska) tribus (ena izmed rimskih tribus).

2. Quirīnālis -e Kvirínov (Rómulov), Kvirínu (Rómulu) posvečen, kvirínski (rómulski): flamen Varr., Aur. Kvirinov (Romulov) flamen (Romulov lastni svečenik), lituus, trabea V. kakršno je nosil Romul, collis Quirinalis Varr., Ci., O., Fest. = iugum Quirinale O. Kvirinski grič, Kvirinal (zdaj monte Cavallo), podolžno sleme, ki se od Kapitola razteza proti severovzhodu, porta Quirinalis P. F.; subst. Quirīnālia -ium, n kvirinálije, praznik na čast Romulu, ki so ga obhajali 17. februarja: Ci. ep., O.