Franja

Truentum -ī, n Truént, mesto na Picenskem ob reki Truent (reka se danes imenuje Tronto): Plin. — Od tod adj. Truentīnus 3 truéntski, truentínski: Castrum (= Truentum) Pompeius in Ci. ep., turres Sil.; subst. Truentīnī -ōrum, m Truentín(c)i, Truéntčani, preb. Truenta: Plin.

Tubunae -ārum, f Túbune, mesto v Mavretaniji (Mauretania Caesariensis): Aug.

Tuder (-eris), n Túder, mesto v Umbriji (zdaj Todi): Plin., Sil. — Od tod

1. adj. Tudernis -e túderski: vitis Plin.

2. adj. Tuders -dertis túderski; kot subst. m Túderec, Tudêrt, preb. mesta Tuder: Sil.; pl. Tudertēs -um, m Túderci, Tudêrti: Plin.

Tunēs -ētis, m Túnes (Tunét), mesto na severni obali Afrike (zdaj Tunis): L. — Inačica Tynēs -ētis, acc. -ētem in -ēta, m (ὁ Τύνης) Tínes (Tinét).

Tungrī -ōrum, m Túngri, pleme v Belgijski Galiji: Plin., T., Amm.; njihovo glavno mesto je bilo Tungrī -ōrum, m Túngri (zdaj Tongern): Amm. — Sg. Tunger -grī, m Túnger: Sil.

Turba² -ae, f Túrba, mesto v Tarakonski Hispaniji: L.

Tūrinī -ōrum, m Túrini, mesto Turincev v Lugdunski Galiji (zdaj Tours): Amm.

Tūsculum -ī, n Túskul, staro mesto (municipium) severovzhodno od Rima, ki ga je baje ustanovil Telegon (zdaj Frascati): H., Ci., L. — Od tod adj.

1. Tūsculus 3, túskulski: telus Tib., colles Mart., moenia Sil., umbra Stat.; subst. Tūsculī -ōrum, m Túskul(c)i, preb. Tuskula: Mart.

2. Tūsculānus 3 túskulski, tuskulánski: arx, populus L., disputationes Tusculanae Ci. ali samo Tusculanae Prisc. tuskulski pomenki (razprave), pomenki (razprave) v Tuskulu (= pomenki, ki so potekali na Ciceronovem podeželskem posestvu pri Tuskulu); subst.
a) Tūsculānī -ōrum, m Túskul(c)i, Tuskulán(c)i, preb. Tuskula: Ci.
b) Tūsculānum -ī, n (sc. praedium) Tuskulán(sko), Túskulsko, (Ciceronovo) podeželsko posestvo pri Tuskulu: Ci.; od tod adj. Tūsculānēnsis -e túskulski, tuskulánski: dies Ci. dnevi, prebiti na Tuskulskem (Ciceronovem podeželskem posestvu).

Tyana -ōrum, n (Τύανα) Tíane (Tíana), mesto v Kapadokiji ob vznožju gore Tavros, rojstni kraj filozofa Apolonija: Plin., Amm. — Od tod

1. adj.
a) Tyaneus 3 iz Tían (Tíane) doma (izvirajoč, izhajajoč), tíanski: Apollonius Amm.
b) Tyanaeus (Thyanaeus) 3 iz Tían (Tíane) doma (izvirajoč, izhajajoč), tíanski, tianájski: Apollonius Vop.
c) Tyanēïus 3 tíanski, tianéjski: incola O.

2. Tianī (Thyanī) -ōrum, m Tían(c)i, preb. Tian (Tiane): Vop.

Tyba -ae, f Tíba, mesto ob sirski meji tostran Evfrata: Ci. ep.

Tyndaris² -idis, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindárida

1. mesto na severni obali Sicilije (ustanovil ga je Dionizij starejši) s slovečim Merkurjevim kipom; tega so Kartažani ugrabili, a ga je Scipion mlajši (Afričan, Afriški) vrnil meščanom: Ci., Plin. — Soobl. Tyndareum -eī ali Tyndarium -iī, n (Τυνδάριον) Tindárej, Tindárij: L. — Od tod adj. Tyndarītānus 3 tindáridski, tindaritánski, iz Tindáride prihajajoč, v Tindáridi bivajoč: civitas, legati, Mercurius Ci.; pl. subst. Tyndarītānī -ōrum, m Tindáridci, Tindaritán(c)i, preb. Tindaride: Ci.

2. mesto v Kolhidi: Plin.

3. ime (najbrž psevdonim) neke Horacijeve prijateljice: H.

Tyrrheum -eī, n Tiréj, mesto v Akarnaniji: L. (po nekaterih izdajah Thyreum ali Thyrium).

Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)

1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.

2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.

3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

Ūcalegōn -ontis, m Ukalegónt, ime nekega Trojanca: proximus ardet Ucalegon V. hiša soseda Ukalegonta; namigujoč na to mesto: iam frivola transfert Ucalegon Iuv. hišni prebivalec.

Opomba: Acc. sg. Ucalegonem: Serv.

Ucubis -is, acc. -im, abl. -ī, f Úkubis, mesto v Bet(ij)ski Hispaniji: Auct. b. Hisp.

Ulia -ae, f Úlija, mesto v Hispaniji blizu Kordube (zdaj Montemayor): Auct. b. Alx., Auct. b. Hisp., Fl.

Urbicua -ae, f Urbíkua, mesto v Tarakonski Hispaniji: L.

Urbīnum -ī, n Urbín, mesto v Umbriji (zdaj Urbino): T. — Od tod adj. Urbīnās -ātis urbínski, iz Urbina: Varr., Petissius Ci.; subst. Urbīnātēs (z inačico Urbānātēs) -um, m Urbínci (Urbánci), Urbináti (Urbanáti), preb. Urbina: Plin.

Urcī -ōrum, m Úrki, mesto v Tarakonski Hispaniji: Mel. — Od tod adj. Urcitānus 3 úrški, urkitánski: finis M.