Franja

Oene͡us -eī in -eos, m (Οἰνεύς) Ojnêj, oče Meleagra, Tideja in Dejanejre, kralj v Kalidonu: O., Hyg., una vecors Oenei partu edita (o Dejanejri) Ci. poet. — Od tod

1. patron. Oenīdēs -ae, m (Οἰνείδης) Ojníd = Meleager O., = Tidejev sin Diomed O.; Oenēis -idis, f (Οἰνηΐς) Ojnéida = Dejanejra: Sen. tr.

2. adj. Oenēius 3 in (skrč.) Oenēus 3 ojnéjski, Ojnéjev: Oeneius heros (= Tydeus) Stat., Oenēī agri (= Calydon) O., Oeneas domos Sil.

Oenopia -ae, f (Οἰνοπία) Ojnópija, staro ime otoka Ajgina: O. — Od tod adj. Oenopius 3 ojnópijski, ajgínski: muri O.

Oenōtrus -ī, m (prim. dor. οἴνωτρον vinogradniški kol) Ojnóter, mitološki sab. kralj, Perketijev brat, eponimni heroj Italije kot dežele pridelovalke vina: Plin., Serv. — Od tod

1. subst. Oenōtria -ae, f (Οἰνωτρία) Ojnótrija = „Dežela vina“, staro ime jugovzhodnega dela Italije (Brutij in Lukanija): Serv.; meton. = vsa Italija: Cl.

2. subst. Oenōtriī -ōrum, m Ojnótrijci, preb. Ojnotrije: Plin.

3. adj. Oenōtrus 3 = Oenōtrius ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotri viri V., Oenotrae terrae, orae, fines Sil.

4. adj. Oenōtrius 3 (Οἰνώτριος) ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotria tellus V., Oenotria iura, tecta Sil.

5. Oenōtridēs -um, m Ojnótride, otoki blizu Velije: Plin.

Oeta -ae, f: Ci., L., V., Sil., Sen. tr. ali Oetē -ēs, f: O., Lucan. (Οἴτη) Ójta, pogorje v južni Tesaliji, raztegajoče se od Malijskega zaliva (od Termopil) na zahod proti Pindu (zdaj Kumayta); v obl. Oetē m: O., Cl.; preg.: tibi deserit Hesperus Oetam V. = ugodilo se ti bo. — Od tod adj. Oetaeus 3 (Οἰταῖος) ójtski, ojtájski: Cat., Pr., Stat., Mel., Plin., mons Ci., montes L., rex O. = trahinski kralj Keiks (Κήυξ), flamma O.; subst. Oetaeus -ī, m Ojtájec = Herkul: O. (o Herkulu, ki je umrl in bil sežgan na Ojti).

Olbia -ae, f (Ὀλβία = blaženo [srečno] mesto) Ólbija

1. mesto na skrajnem severovzhodnem delu obale Sardinije z edinim dobrim pristanom ob tem obrežju (zdaj Terranova): Ci. ep., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Olbiēnsis -e ólbijski, iz Ólbije: ager L., epistula Ci. ep.

2. mesto v Bitiniji, pozneje imenovano Nicaea: Plin. — Od tod adj. Olbiānus 3 ólbijski, pri Ólbiji: sinus Mel. (zdaj vzhodni del zaliva Ismit)

3. mesto na obrežju narbonske Galije, kolonija Masilije: Mel.

4. mesto v evropski Sarmatiji ob reki Hipanis, miletska kolonija, po Plin. imenovano tudi Olbiopolis (Olbiópolis, Olbiópola) in Miletopolis (Miletópolis, Miletópola, zdaj Kudak blizu Okzakova): Mel.

Ōlenus (Ōlenos) -ī, f (Ὤλενος) Ólen

1. mesto v Ahaji med Patrami in Dimo: Plin. (z nom. Olenum).

2. staro mesto v Ajtoliji ob Trakintu: Sen. tr., Hyg. — Od tod adj. Ōlenius 3 (Ὠλένιος) ólenski, iz Ólena, olénijski = ajtól(ij)ski: capella ali pecus O. = Amalthea, astrum Stat., Tydeus Stat. (ker je rojen v ajtol(ij)skem Kalidonu).

ol-faciō -ere -fēcī -factum (olēre in facere)

1. (po)duhati, ovoha(va)ti, (po)vonjati, (po)vohati: Cat., Cels., ea, quae gustamus, olfacimus, tractamus Ci., sagacissime o. Plin. prav oster voh imeti, sensus olfaciendi Aug. voh; pt. pf. olfactus 3 povohan, poduhan: Plin.; pren. = opaziti (opažati), (za)čutiti, zazna(va)ti, zaslediti (zasledovati): Ter., Petr., nummum Ci.

2. o. aliquem aliquā re „seznaniti koga z vonjem (okusom) kake stvari“, privaditi (privajati) koga na kaj: labra (sc. agnorum) lacte o. Varr.

Opomba: Imp. olfac: Aug.

olitor (bolje holitor) -ōris, m (olus) zelenjavar, zelenjadar = zelenjadni (kuhinjski) vrtnar: Naev., Pl., Ci. ep., Col., Plin.; preg.: mulier olitori non supplicat, si quast mala Pl. — Od tod adj. olitōrius 3 zelenjaven, zelenjaden, kuhinjski: horti Ulp. (Dig.) zelenjavni vrtovi, zelenjadniki, zelenjaki, ostiola Plin. vratca na zelenjadnike, forum o. Varr., L., T. zelenjavni trg v Rimu, jugozahodno od Kapitolija proti Tiberinemu otoku.

Olȳbrius -iī, m Olíbrij, ime več rim. konzulov; enemu od njih, Aniciju Olibriju, je Klavdij Klavdijan posvetil panegirik: Cl., Amm. — Olȳbriacus 3 Olíbrijev, olíbrijski: genus et nomen Prud. ap. Symm.

Omāna -ae, f (Ὄμαν(ν)α) Omána, mesto v Arabiji: Plin. Omānus 3 ománski: Plin.

o-mittō -ere -mīsī -missum (nam. *ommittō iz ob-mittō)

1. proč zagnati, odvreči (odmetavati), pustiti (puščati), spustiti (spuščati), izpustiti (izpuščati), od sebe, stran izpustiti (izpuščati): arma L., pila C., genua Pl., habenas T., omitte me Ter. pusti me v miru, omitte mulierem Ter., o. animum Pl. dušo spustiti = umreti; occ.: o. maritum T. zapustiti.

2. metaf.
a) popustiti (popuščati), opustiti (opuščati), vnemar pustiti (puščati), zanemariti (zanemarjati), izogniti (izogibati) se česa, čemu, slovo da(ja)ti, odpoved(ov)ati se čemu: Ter., Varr. fr., curam provinciarum N., pietatem et humanitatem, voluptates, timorem Ci., spem Iust., Pompei sequendi rationem C. ali navigandi in Aegyptum consilium L. opustiti (svoj) sklep, obsidionem C. (za)ustaviti, ducum officia Iust., omnibus rebus omissis O. potem ko so vnemar pustili vse drugo, omissis hostibus Iust. ne da bi se zmenil za sovražnike, scelus impunitum o. L. pustiti nekaznovan, ne kaznovati, v enakem pomenu tudi: noxiam o. Ter., nihil inexpertum o. Cu. vse poskusiti; z inf. nehati: Iust., omittatis recordari Ci., omitte mirari opes Romae H., omittat urgere Ci. naj neha tiščati (pritiskati) na nas = naj ne tišči več v nas, iam omitto iratus esse Pl. zdaj se nočem več jeziti; non o. s quominus ne opustiti (opuščati), ne zamuditi (zamujati) (z inf.): hostis non omissurus, quominus expeditus incompositos in agmine aggrederetur T.; occ. α) v neprid (škodo) pustiti (puščati), zamuditi (zamujati), ne izkoristiti (izkoriščati), ne izrabiti (izrabljati): tempus C., occasionem Ci., navigationem Ci. ep. β) izpred oči (iz vida) spustiti (spuščati): hostem, Galliam L.
b) ne omeniti (omenjati), preiti (prehajati), ne gledati na kaj, ne vzeti (jemati) v poštev (misel), preskočiti (preskakovati), zamolč(ev)ati: innumerabiles viros, illa vetera Ci., pleraque differat et praesens in tempus (za zdaj) omittat H., o. de reditu ali de me (sc. dicere) Ci.; pogosto kot vrinjeni stavek ut … omittam ne glede na ..., da molčim o ...: ut omittam Philippum N., ut omittam cetera, quae … Ci., ut omittam, quod … certe Lact.; z odvisnim vprašalnim stavkom: omitto, quid fecerit Ci. — Od tod adj. pt. pf. omissus 3 nemaren, neskrben, malomaren, brezbrižen: animo esse omisso Ter., ne ab re sint omissiores paulo Ter. da ne bi bili pri zadevi preveč malomarni.

Onchēstus -ī (Ὀγχηστός) Onhést

1. m reka v Tesaliji: L.

2. f mesto v Bojotiji z Neptunovim svetiščem; od tod adj. Onchēstius 3 onhést(ij)ski, iz Onhésta: O.

Ophīōn -onis, m (Ὀφίων) Ofíon

1. Kadmov spremljevalec; od tod adj. Ophīonius 3 ofíonski, pesn. = tebánski: caedes Sen. tr. (sc. Penteja).

2. Amikov oče (Amycus); od tod patron. Ophīonidēs -ae, m (Ὀφιονίδης) Ofioníd, Ofionov sin = Amik: O.

Ophir, indecl. Ófir, dežela v južni Arabiji: Vulg. — Od tod adj. Ophirius 3 ófirski, iz Ófira: Plin.

ophiūsa -ae, f (ὀφιοῦσα)

1. bot.. ofiúza, neko čarovno zelišče na otoku Elefantina pri Etiopiji: Plin.

2. kot nom. propr. Ophiūsa -ae, f (Ὀφιοῦσα) Ofiúza
a) staro ime Cipra; od tod adj. Ophiūsius 3 ofiúški = cíprski: arva O.
b) mesto na Pontu: Plin.
c) ime nekaterih drugih otokov: Plin.

Opīmius 3 Opímij(ev), ime rim. plebejskega rodu, izmed katerega je najbolj znan L. Opimius Lucij Opimij, ki je kot pretor l. 125 osvojil Fregele, kot konzul pa l. 121 peljal oboroženo ljudstvo zoper Gaja Grakha; l. 119 cenzor, l. 114 poslanec k Jugurti, ki ga je podkupil; po vrnitvi v Rim je bil obsojen in pregnan: Ci., S., Vell. — Opīmia -ae, f Opímija, vestalka: L. — Kot adj.: basilica Opimia Varr. Opimijeva bazilika. — Od tod adj. Opīmiānus 3 Opímijev, opímijski: vinum Ci., Plin., Mart., Petr. (za časa konzulovanja Lucija Opimija je trta izvrstno obrodila).

opīmō -āre -āvī -ātum (opīmus)

1. narediti (delati) kaj rodovitno: terram ad educandos fetus suos Ap.; pren.: venustos uberi facundiā sales Aus.

2. (o)debeliti, (s)pitati, narediti (delati) kaj tolsto: turtures Col.; od tod adj. pt. pf. opīmātus 3 debel, tolst: opimato fluens abdomine venter Aus.

3. metaf. narediti (delati) kaj obilno, polniti, napolniti (napolnjevati): autumnum Aus.

opisthotonos -ī, m (gr. ὀπισϑότονος)

1. bolezen, pri kateri se zaradi mišičnega krča glava nagne nazaj in je ni mogoče več upogniti naprej, nekak zatilni krč: Plin. — Od tod adj. opisthotonicus 3 (gr. ὀπισϑοτονικός) zatilnemu krču podvržen, bolehajoč za zatilnim krčem: Plin. — Soobl. opisthotonia -ae, f zatilni krč (čisto lat. supinus raptus, naspr. emprosthotonia, čisto lat. pronus raptus): Cael.

2. bolezen, pri kateri človek pada vznak: Hier.

Opitergium -iī, n Opitêrgij, mesto v Benečiji zahodno od Akvileje (Oglej), zdaj Oderzo: T., Plin. — Od tod adj. Opitergīnus 3 opitêrgijski: Q., Plin.; preb. Opitergīnī -ōrum, m Opitergíni (Opitêrgijci): Fl.

op-pōnō -ere -posuī -positum (ob in pōnere)

1. na(s)proti postaviti (postavljati), položiti (polagati), postaviti (postavljati), položiti (polagati), (po)držati pred (ob) kaj, pass. nasproti stopiti (stati), se uleči (ležati): Petr., Cels. idr., o. manum fronti O. dati na čelo, oculis (ante oculos) manū o. O. ali manum ad oculos Suet. zasloniti (zaslanjati), zakri(va)ti si oči z roko, auriculum H. nastaviti, prožiti, pomoliti, fores oppositae O. nasproti postavljena = zaprta; med.: luna … opposita soli Ci. ki je stopila soncu nasproti; poseb. kaj v varstvo ali bran, obrambo (čemu) na(s)proti, kaj pred kaj postaviti (postavljati): exercitum barbarorum copiis Cu., armatos ad omnes introitus C., turrim ad introitum portūs C., castra ante moenia L., alicui equites C., se alicui C. idr., pro carissimis pignoribus corpora o. Cu. te predrage zastave zaslanjati s svojimi telesi, urbs barbaris ut propugnaculum opposita N. nasproti stoječe, moles oppositae fluctibus Ci.; o mestih: oppidum oppositum Thessaliae C. ki stoji nasproti Tesalije, Rhegion oppositum contra Lanclēia saxa O.; occ.
a) kot kockarski t.t. staviti proti (za protidobitek): pono palium: ille suum anulum opposīvit (= opposuit) Pl.
b) kot t.t. raznih voznikov: o. currum Sil. ali samo opponere Plin. zavoziti preko poti, zapreti (zapirati) komu pot z vozom (da se naslednji voz zadene ob njega in prevrne).

2. metaf.
a) nastaviti (nastavljati), izpostaviti (izpostavljati), prepustiti (prepuščati): Gell., ad omne periculum solus opponitur Ci., se periculis o. Ci. izpostaviti (izpostavljati) se nevarnostim, nudatas radices hiberno frigori Plin.
b) komu kaj kot strašilo pred oči postaviti (postavljati), predočiti (predočevati): alicui formidines Ci., oppositus est terror Antonio Ci.
c) postaviti kak nasprotni razlog, opreti (opirati) se na nasprotni razlog, navesti (navajati) kaj proti čemu, ugovarjati, nasprotovati, oponírati: Q., quid habes, quod mihi opponas? Ci., quid opponas si negem? Ci., aliqui nomen, valetudinem alicuius Ci.
d) primerjaje na(s)proti postaviti (postavljati), v pass. = na(s)proti stati: Ph., Sen. ph., Gell. idr., multis secundis proeliis unum adversum C., omni virtuti vitium … opponitur Ci. stoji nasproti, his quattuor causis totidem medicinae opponuntur Ci.
e) kot jur. t.t. v zastavo da(ja)ti, zastaviti (zastavljati): o. res suas ad securitatem creditorum Sen. ph., ager oppositus est pignori ob decem minas Ter., o. domos nostras Vulg., animam suam tibi Vulg.; v besedni igri s pomenom pod 2. a): villula vestra non ad Austri flatus opposita est ..., verum ad milia quindecim et ducentos Cat. — Od tod adj. pt. pf. oppositus 3 nasproten, nasprotujoč, protiven, subst. opposita -ōrum, n nasprotujoči si stavki, protislovja: Gell.

Opomba: Star. pf. opposīvit: Pl.; sinkop. pt. pf. oppostus: Lucr.