Franja

mani-pulus, pesn. sinkop. maniplus -ī, m (manus in *plere, pravzaprav „roko polneč“)

1. prgišče (starejše rokovet, grst), peščica, snopič, sveženj: Varr., Cels., Plin., feni Sen. ph., filicum maniplis sternere humum V., pertica suspensos portabat longa maniplos: unde maniplaris nomina miles habet O., manipulos vincire Col.

2. manípli (= gr. ἁλτῆρες, prim. haltērēs) telovadni ročniki, ročaji, uteži: Cael.

3. metaf. „peščica ljudi“ (prim. manus), manípel, 1/3 kohorte, 1/30 legije; sestavljali sta jo dve centuriji, štela pa je 120 (velites, hastati, principes), pri triarijih (triarii) 60 mož: Varr., V., Lucan., Val. Fl., Non., ad signa manipulos continere C., manipulos laxare C.; o nerimskih vojaških krdelih: Cu.; o konjenikih: Ap., S.; šalj. metaf. = krdelo, tolpa: Pl., furum Ter.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

mare -is, n (indoev. *mori, mōri; prim. sor. besede: kelt. mor = got. marei = stvnem. marī, merī = nem. Meer = sl. morje, sor. je morda tudi skr. maryādā morsko obrežje in gr. ἀ-μάρα jarek, vodovod)

1. (obzemeljsko, svetovno, vesoljno) morje, ocean (naspr. terra, ager): Enn., Pl., Ter., L., Plin., Lucr. idr., mari N. po (na) morju, m. profundum et immensum Ci., m. vastum atque apertum C., m. placidum, m. tumidum V., m. tumultuosum, m. ventosum H., m. nostrum C. naše = Sredozemsko, m. superum Ci. Zgornje = Jadransko, m. inferum Ci. Južno = Etrursko, m. externum C. Zunanje = Atlantsko, m. angustum N. morska ožina, maris pontus V. morska globina; z apoz. Oceanus: T., Mel., Amm., proximus mare [Oceanum] C. ali z atrib. adj. Oceanum: quam mare Oceanum … circumluit T. (drugi berejo Oceanus); pesn. metaf.: mare aëris Lucr. zračno morje, morje zraka = zrak, ozračje; pesn. pren. o trdosrčnežu: e mari natus Cat., Tib. ali: te mare genuit O. ali te saevae progenuere ferae aut mare O.; preg.: fundere aquas in mare O. vodo nositi v morje = kaj nepotrebnega delati, maria montesque polliceri S. zlate gore, hribe in doline obljubiti (obljubljati); v preg. sta prišli pozneje tudi rekli: maria omnia caelo miscere V. nebo in zemljo zmešati = grozovit vihar vzbuditi, in: mare caelo confundere Iuv. nebo in zemljo zmešati = poskusiti (poskušati) vse, kar je mogoče.

2. meton.
a) morska voda: vinum mari condire Plin., Chium (sc. vinum) maris expers H. nemešano (po drugih: spačeno, ki ni videlo morja).
b) barva morja, morska barva: Plin.

Opomba: Abl. sg. -ī, pesn. včasih tudi -e: Varr. fr., Lucr., Lact., éxiguúm plenó dé mare démat aquaé O.; nenavaden gen. pl. marum Naev. ap. Prisc.

Māternus² -ī, m Matêrn, rim. priimek. Poseb. znana sta

1. Curiatius Maternus, Kuriacij Matern, pesnik, eden od udeležencev Tacitovega „Pogovora o govornikih“ (Dialogus de oratoribus): T.

2. Iulius Firmicus Maternus Julij Firmik Matern, senator, doma s Sicilije, avtor dela Matheseos libri (nastalo v letih 335—337 po Kr.), ki ga je napisal za svojega prijatelja Lolija Mavorcija. Ko je postal kristjan, je napisal delo De errore profanarum religionum.

Mātius (Māttius) 3 Mátij(ev), ime rim rodu. Najbolj znana sta

1. C. Matius Gaj Matij, rim. vitez, Ciceronov, Cezarjev in Avgustov prijatelj, avtor knjige o kuharstvu: Ci. ep., T., Plin., Col., Suet. Kot adj.: Mattia poma Fr. — Od tod adj. Mātiānus (Māttiānus) 3 Mátijev: Col., Suet., Macr., Cass.

2. Cn. Matius Gnej Matij, pesnik mimijambov in prevajalec Iliade v lat.: Varr., Gell., Macr.

Mēdēa -ae, f (Μήδεια) Medéja

1. hči kolhidskega kralja Ajeta, čarovnica; svojemu ljubimcu, argonavtu Jazonu, je pomagala do zlatega runa ter pobegnila z njim in svojim bratom Absirtom. Da bi zadržala očeta, ki jih je zasledoval, je brata usmrtila in ga razkosanega vrgla v morje. Po prihodu v Jolk sta se Jazon in Medeja poročila. Jazon je pozneje svojo ženo zavrgel in snubil Kreuzo (ali Glavko), hčer korintskega kralja Kreonta, maščevalna Medeja pa je usmrtila nevesto in svoja otroka: Ci., O., H., Iust., Hyg.; metaf.: Medea Palatina (= Clodia) Ci. — Soobl. Mēdīa -ae, f Medíja: Plin.

2. mesto ob Črnem morju: Iust.

3. Mēdīa nigra črna medíja, nam neznan dragulj, imenovan po Medeji: Plin. (37, 174).

Melanippa -ae, f in Melanippē (v rokopisih tudi Menalippa, Menalippē) -ēs, f (Μελανίππη) Melanípa

1. sestra amazonske kraljice Antiope, ki jo je Herkul ujel v boju z Amazonkami: Iust.

2. Ajolova ali Dezmontova hči, po Neptunu mati dvojčkov Bojota in Ajola; oče jo je oslepil in vrgel v ječo, njena otroka pa izpostavil. A otroka, Neptunova potomca, sta bila rešena in ko sta odrasla, sta ubila deda ter osvobodila mater, ki ji je Neptun zopet povrnil vid: Varr., Hyg.; acc. pl. Melanippas Arn. Tudi naslov
a) Akcijeve tragedije, zasnovane po eni od Evripidovi tragedij: Ci.
b) Enijeve tragedije: Gell.; v eni je igral tudi Neron: Iuv.

Melicerta -ae, m: V., O., Pers. in Melicertēs -ae, m: Hyg. (Μελικέρτης, fen. Melkart) Melikêrt, sin Atamanta in Ino. Ko je besneči Atamant preganjal Ino, se je skupaj z Melikertom pognala v morje, kjer sta oba postala morski božanstvi; Ino je postala Levkoteja (Leucothea), Melikert pa Palajmon (Palaemon), v lat. Portunus.

Menēnius 3 Menénij(ev), ime rim. patricijskega rodu. Poseb. znana sta:

1. Menenius Agrippa (pri L. tudi Agrippa Menenius) Menenij Agripa, konz. l. 503; baje je ob prvi izselitvi l. 494 z znano basnijo o želodcu in udih pregovoril plebejce, da so se vrnili v Rim: L., Aur.

2. neki čudak in napol norec za časa Horacija: H. Adj. Menēnia tribus Ci. ep. Menenijeva tribus. Menēniānus 3 Menénijev (tj. Menenija Agripe): iudicium L.

mēta -ae, f (mētārī) vsak stožčast ali piramidast lik

1. stožec, obelisk, piramida: collis in modum metae fastigatus L., petra in modum metae erecta Ci., metas imitata cupressus O.; pesn.: meta lactis ali lactum Mart. sir (podolgovate oblike).

2. occ.
a) kopica, poseb. kopica sena: Ca., fenum exstruere in metas Col., metas (sc. feni) accendere Plin.
b) stožec, spodnji del mlinskega kamna v obliki topega stožca (gr. ὄνος ἀλέτης, naspr. catillus): meta molendaria Paul. (Dig.) ali molendinaria Amm.

3. mejno znamenje, mejnik, meja, cilj: iamque propinquabant scopulo metamque tenebant V. in so bili dospeli do cilja; occ. koničast steber v cirkusu ob zgornjem in spodnjem koncu nizkega zidu (spina), ki je stal sredi dirkališča; okrog teh dveh stebrov so morali dirkači peljati sedemkrat: meta fervidis evitata rotis H., hinc (sc. equus) vel ad Elei metas et maxima campi sudabit spatia et spumas aget ore cruentas V., aut prius infecto deposcit praemia cursu, septima quam metam triverit ante rota? Pr., sublatae metae Suet. koničasta stebra z zidom vred; Mēta sūdāns (-antis) Sen. ph. vodomet pred amfiteatrom, podoben takemu stebru; pren.: interiorem metam curru terere O. ne zastraniti (zastranjevati) (v govoru), ne odmakniti (odmikati) se preveč od obravnavanega, in flexu aetatis haesit ad metas Ci. se je ponesrečil, je imel nesrečo. Ker sta bila koničasta stebra obračališče in obenem tudi cilj, od tod

4. metaf.
a) obračališče, obratišče: Lucr., Plin., metas lustrare Pachyni V. pluti okrog Pahinskega rta, ad metam eandam solis L.
b) smer, cilj, meja, konec: hic labor extremus, longarum haec meta viarum V., terrarum invisere metas Sil., properare ad metam O., vitae metam tangere O. določena leta, metas dati pervenit ad aevi V., meta mortis V. (= τέλος ϑανάτου Hom.), metae rerum V. = fines imperii; ad quas metas naturae sit perveniendum usu Varr., ad duas metas dirigere Varr. na dva cilja meriti = oči obračati v dve smeri, sol ex aequo metā distabat utrāque O. enako daleč od vzhoda in zahoda = bil je poldan, nox mediam caeli metam contigerat V. bila je polnoč.

Midās (in neklas. Mida: Iust., Cl.) -ae, m Mídas, Gordijev sin, kralj tračanskih Brigov (Frigijcev) ob gori Bermij, Orfejev učenec; 94 let pred osvojitvijo Troje je s svojim narodom odrinil v Azijo in se polastil Frigije. Ker je lepo ravnal z ujetim Silenom, mu je Bakh izpolnil nespametno željo, da se spremeni v zlato vse, česar bi se dotaknil. Ker pa sta postajala zlato tudi jed in pijača, je Midas prosil Bakha, naj mu odvzame zaprošeni dar. Bakh mu je velel kopati se v reki Paktol; to kopanje ga je rešilo, reko pa je napolnilo z zlatom. Ko sta se Apolon in Pan (citre in piščali) spustila v glasbeno tekmovanje, je priznal razsodnik Tmol in z njim vsi drugi prvenstvo Apolonu, le Midas Panu, zato ga je Apolon kaznoval z oslovskimi ušesi: Ci., O., Mart., Val. Max., Aus., Cl., Iust., Hyg. (ki omenja Mida kot najditelja kositra in svinca) idr. Od tod adj. Mīdīnus 3 Míd(as)ov: nunc Arcadicum ac Midinum sapis M. kot osel.

mīlitō -āre -āvī -ātum (mīles)

1. biti vojak, biti v vojski, biti v vojaški službi: Ter., H., Ps.-Q. (Decl.), Plin., Suet., mercede militare apud Persas Cu., in eius exercitu Catonis filius Tiro militabat Ci., m. sub aliquo L., Vell. ali sub alicuius signis L., m. alicui T., gloriae Cu.; z notranjim obj.: navalia proelia, quae Xerxes apud Peloponessum militaverat Iul. Val. pomorske bitke, ki jih je Kserks bil pri Peloponezu; v pass.: confidentiā illa militia militatur Pl. se prestane, se prebije, militabitur bellum H. vojna bo; subst. pt. pr. mīlitantēs -ium, m v vojski služeči; occ. služiti kot (k vojaštvu spadajoč) dvorni uradnik (upravnik) (prim. mīles 2. c. in mīlitia 1.): Cod. I., praeclare in palatio militans Aug. dvorni uradnik v odlični službi.

2. metaf. služiti: militat in silvis catulus H., militat omnis amans O., vixi, puellis nuper idoneus, et militavi non sine gloriā H., quae (sc. machina) muros frangere militat Tert.; tudi z obj.: prima stipendia Veneri militabant Ap. opravljala sta prvo službo Veneri.

Mindius -iī, m Míndij, redko rim. rodovno ime. Znani sta npr.

1. M. Mindius Mark Mindij, rim. trgovec: Ci. ep.

2. M. Mindius Marcellus Mark Mindij Marcel iz Veliter: Ci. ep.

Mirobrīga (Merobrīga, Merobrīca) -ae, m Mirobríga (Merobríga, Merobríka), kelt. ime treh starih mest v Hispaniji (dve sta izpričani v literarnih virih);

1. mesto blizu današnjega mesta Capilla, zahodno od Meride v pokrajini Baeturia Turdulorum: Plin.

2. mesto v okolici Salmantike (izpričano na napisih).

3. mesto ob obali, zahodno od mesta Pax Iulia (zdaj Beja): Mirobrigenses qui Celtici cognominantur Plin.

Mithrās -ae, m: Stat., Cl. ali Mithrēs -ae, acc. -em (-ēn), m: Cu. (Μίϑρας, jon. Μίϑρης) Mítra

1. perz. božanstvo, sprva beli dan, pozneje sončni bog, od časa Kserksa I. glavno božanstvo perz. religije. Po vojni z gusarji so njemu na čast obhajane skrivne slovesnosti našle pot tudi v Rim, cesarja Trajan in Domicijan pa sta jih uvedla tudi formalno. — Od tod adj. Mithriacus 3 (Μιϑριακός) Mítrov, Mítrin, mitréjski: sacra Lamp.

2. ime Izidinega svečenika: Ap. (z acc. Mithram).

mitra -ae, f (gr. μίτρα) oglavna poveza, oglavnica, turban, mitra, azijsko naglavje z jermenoma, ki sta se zavezovala pod brado; v Grčiji in pozneje tudi v Rimu so mitro nosile le ženske in mehkužniki, poseb. gizdalini: Luc. fr., Lucr., Pr., Paul. (Dig.), Arn., Vulg., mitra Melitensis Varr., P. Clodius a crocotā, a mitrā … est factus repente popularis Ci., picta lupa barbara mitra Iuv., Maconia V., habent redimicula mitrae V., mitrae versicolores Plin., crispantes mitrae Hier.

Modius -iī, m Módij, rim. nom. propr. Znana sta:

1. M. Modius Mark Modij, rim. vitez, ki se je na Siciliji okoristil s podkupovanjem Vera: Ci.

2. Q. Modius Kvint Modij, vzrejevalec konj s priimkom Equiculus: Varr.

mola -ae, f (molere)

1. mlinski kamen, poseb. zgornji mlinski kamen, vrhnják: manuali molā ad collum ligatā Hier.; od tod pl. (včasih tudi sg.) mlinska kamna (mlinski kamen) = mlin, ki sta ga v starem veku sestavljala dva kamna: spodnji (mēta, spodnjak) v obl. stožca je stal trdno, nad njim postavljeni zgornji (gr. ὄνος, vrhnjak) pa v obliki peščene ure. Zgornji grot vrhnjaka je sprejemal žito, ki se je usipalo skozi luknjo na sredini in se mlelo med kamnoma. Mline so gnali sužnji z roko, osli, konji ali vodna sila: Enn. ap. Non., Naev. fr., Ca., Varr., Plin., Petr., Ap., Icti., Cass., suspensa mola O. visoko postavljeni mlin, molis operam dare Ci., molas versare O. ali circumagere Gell., molae nigrae ali pumiceae O. iz lave.

2. meton.
a) debela (trgana) moka, soljen zdrob: V., Tib., Mart., mola et vinum Ci., mola salsa Pl., H. (gl. immolō).
b) snet(je) v maternici = iznakažen zarodek, izrojenec, izrodek, nedonošenček (= gr. μύλη): Plin. — Kot nom. propr. Mola s star. gen. Molās, f Móla, mlinska boginja: Molas colonia Pl. (gl. colonia).

multus 3 (prim. melior pod bonus), komp. plūs, plūris (subst. n.), pl. plūrēs, plūra, gen. -ium, superl. plūrimus 3 (gl. plūs in plūrimus); sg.

1.
a) časovno velik, precej potekel, pretekel: multo die C. ob belem dnevu, sredi (belega) dne(va), ad multum diem Ci. ep. do belega dne, pozno v dan, multo adhuc die T. še sredi belega dne, ko je bilo še dosti dne, multā nocte Ci. v trdi noči, multo mane Ci. ep. zelo zgodaj; subst. multum -ī, n: ab sole orto in multum diei L. v beli dan, daleč v dan, iam multum (velik del) diei processerat S., ad multum diei L. do belega dne, daleč v dan.
b) krajevno in metaf. mnog, znaten, velik, silen, gost (naspr. paucus): cum auro argentoque multo N. z (veliko) množino, multo aggere vestire C. z velikim nasipom, in toto multa iacēre toro O. veliko prostora zavzemajoča, multa tellure iacēre po dolgem zleknjena ležati, multa pars Europae L.; subst. multum -ī, n: multum viae Cu. velik, precejšen kos poti, non multum munitionis N. neznaten del; metaf. multa cura S., libertas H., laetitia Ci., m. verba, m. viri Ci., multus sermo Ci. mnogo govorjenja, m. opinio Gell. razširjeno, splošno mnenje, m. littera Ci. velika učenost, doctrina Auct. b. Afr., multo labore S., Ci., multo lumine V. pri belem dnevu, podnevi, multa pace T. v popolnem miru, multus sol Plin., Suet. in plurimus sol O., Plin. iun. (zelo) vroče sonce.

2. occ.
a) dolgovezen, obširen, raztegnjen: homo Pl. blebetav, in re notā multus Ci., m. oratio Ci.
b) prizadeven, marljiv, delaven, pogost(en), čest (v sl. večinoma z ustreznim adv.): ad vigilias multus aderat S., Marius antea infestus, tum vero multus (posebej pogosto) atque ferox instare S., multus recursat honos V., plurimus in Iunonis honorem H. ves drhteč (ves vnet) za Junonino čast; v gen. pretii multi (= magni Ci.) facere Pl.; multum est Ci. pogosto je, pogosto se sliši.
c) vsiljiv, nadležen: qui in aliquo genere (v oziru, pogledu) aut inconcinnus aut multus est Ci., multus es et pathicus Cat. mnogim se nastavljaš.

3. pl. multi -ae -a mnogi, številni (naspr. pauci): multorum annorum tyrannis N. dolgoletna tiranija, dicent hoc multi Siculi Ci., insulae non ita multae Plin. ne ravno veliko otokov, multis verbis deterrere Ci. raztegnjeno, multa verba facere Ci. obširno, na dolgo in široko govoriti, quam minime multa vestigia N. kar najmanj, multi alii Ter. ali samo multi Suet. mnogi drugi, saepe multi Ci. idr. mnogi drugi, v drugem času, parum multi Corn. premalo, bene multi O., Auct. b. Hisp. precej, minime multi Ci. silno malo, vereor, ne haec nimium multa (preveč) videretur Ci.; s partitivnim gen.: multi hominum Pl., multae arborum Plin.; poseb. multi -ōrum, m = gr. οἱ πολλοί navadni ljudje, preprosto ljudstvo, drhal: unus de multis Ci., orator e multis, numerarer in multis Ci. izmed navadnih govornikov, med navadne govornike; tudi o ženskah: una e multis O. ena iz ljudske drhali, nič boljša kot druge, more multarum Acc. fr. navadnih žensk; n. pl. multa -ōrum, n mnoge stvari idr., mnogo: nimis multa Ci. preveč, multa bene agere Eutr. marsikaj srečno dovršiti, multis vastatis Eutr. mnogo krajev. — Multus 3 se veže s kakšnim drugim adj. z veznikom (et, -que), kadar sta oba adj. bistvena za predstavo; lat. veznika ne slovenimo: utilitates multae et magnae consecutae sunt Ci., multis gravibusque vulneribus confectus C. — Elipt.: quid multa verba (sc. faciam)? Ter. čemu mnogo besed?, quid multis moror? Ter. zakaj se toliko mudim s tem?, ne multa ali quid multa? (sc. dicam) Ci. = skratka, satis multa de causa (sc. dixi, dico) Ci. dovolj. — Pesn. sg. kolekt.: multā prece prosequi H., in ramis multa latebat avis O., quamvis multa meis exiret, victima saeptis V. marsikatero darilno živinče.

4. Adv. obl.
a) acc. multum, pesn. multa α) mnogo, zelo, precej, dokaj: multum eum fefellerunt N., multum morari C. dolgo, auxiliaresque, quibus ad pugnam non multum Crassus confidebat C. ni posebno zaupal, longe omnes multumque superabit Ci., salve multum Pl. bodi srčno pozdravljen, vale multum Pl. prav lep pozdrav, zdrav bodi, pa zdrav ostani, multum iactatus in alto V., multum amatus H., multa gemens, multa reluctans V.; pri adj.: multum dissimilis H., multum inepti labores Plin. iun.; pri komp., redko pri superl. = multo: multum est maius Ci., multum improbiores Pl., multum robustior Iuv., multum carissimus Aug. β) mnogo, veliko, mnogokrat, pogosto, često, precejkrat: multum mecum sum Ci., m. mecum loquentur Ci., m. et diu cogitatus Ci., eum cum Timaeō multum fuisse Ci. da je veliko občeval s Timajem, da se je veliko družil s Timajem; pomena pod α) in β) v enem stavku: neque multum frumento vivunt multumque sunt in venationibus C.
b) abl. multo α) pri komparativih ali komparativnih izrazih (za) mnogo, dosti, precej, kar, dokaj: m. plura bona N., m. magis, minus, pauciores Ci., iter m. facilius C., maior m. res L., m. infra Plin., m. secus Ci. vse drugače; tako tudi: m. aliter desperaverat N., m. ante N. mnogo (dosti) prej, non m. post Ci. ep. nedolgo potem, haud multo post mortem eius T., ceteros m. gloriā antecedere N., m. anteire T., m. praestat S.; multo tanto toliko (več): Ap., Gell., multo tanto carior Pl.; podvojeno multo multoque za prav mnogo (dosti, veliko), zelo mnogo (dosti, veliko): multo multoque longior Fr., multo multoque operosius est Val. Max. β) pri superl. (= longe) dosti (precej, daleč) nad vsemi, izmed vseh, iznad vseh: aetatis suae multo formosissimus N., conspectus multo iucundissimus Ci., signum m. antiquissimum Ci., m. maximā parte Ci., m. difficillimus, m. difficillime Corn., m. maxime L.

Mūnātius 3 Munácij(ev), ime rim. plebejskega rodu s priimkom Plancus Plank. Poseb. znani so:

1. L. Munatius Plancus Lucij Munacij Plank, Cezarjev privrženec in legat, z Lepidom konzul l. 42, Antonijev pristaš, a je pred bitko pri Akciju prestopil k Oktavijanu, za katerega je l. 27 svetoval naziv Augustus; neznačajen, nepošten in sebičen človek, ki je znal plašč obračati po vetru. S Ciceronom sta si pridno dopisovala: Ci. ep., C., Vell.

2. T. Munatius Plancus Bursa Tit Munacij Plank Burza, brat prejšnjega, tr. pl. l. 52, Milonov nasprotnik, Pompejev privrženec; dal se je na milost in nemilost Cezarju, ki mu je vrnil prejšnji stan. V vojni za Mutino je služil pod Antonijem: Ci.

3. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank, brat prejšnjega; l. 44 je služil Cezarju, pretor l. 43, pozneje se je prizadevno bojeval pod poveljstvom svojega starejšega brata Lucija na čelu konjenice, vendar se je moral zaradi bolezni vrniti v Rim: Ci. ep.

4. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank (posinovljen L. Plautius Plancus Lucij Plavtij Plank) brat prejšnjih treh; prišel je na listo Antonijevih proskribirancev, umrl pa je na begu: Val. Max.

5. T. Munatius Tit Munacij, ki sta ga odlikovali prudentia in fides: Ci. ep.

6. neki Munatius Gallus Munacij Gal; omenja ga: Mart.

7. Munatia Plancīna Munacija Plancina, soproga Gneja Pizona; vedela je za (namišljeno) zastrupitev Germanika in je v strahu pred obtožbo naredila samomor: T.