Franja

gradus -ūs, m (gradī)

1. korak, stopinja: PAC. FR., ACC. FR., ENN. FR., TER., SEN. PH., Q. idr. gr. militaris PL., anilis V., tremulus O., gradum facere CI. stopinjo narediti = stopiti, citato (concito) (PH.) gradu L. pospešil je korak, z urnim korakom, hitro = concito gradu PH., (naspr.) quieto et placido gradu PH. počasi in mirno, ingenti gradu O. (gr. μακρὰ βιβάς HOM.) široko stopaje, ingentes gradus ferre O. široko stopati, gradum proferre L. naprej iti, gradum referre L. ali retro dare FL. nazaj iti, gradum inferre T. ali gradum inferre in hostes L. pomakniti se proti sovražniku, gradum conferre spopasti (spoprijeti, zgrabiti) se: L., T., pa tudi = sniti se na pogovor (razgovor), pogovarjati se, razgovarjati se: PL., V., pleno gradu ad castra hostium tendere ali aciem instructam pleno gradu in hostem inducere L. s hitrimi (naglimi) koraki, gradum addere (sc. gradui) L. hitro narediti korak za korakom, suspenso gradu L. po prstih, gradum celerare V. korak pospešiti, hiteti, gradum continere V. ali sistere V., CU. ali sustinere O. ustaviti se, obstati; pren.: (spondēus) habet stabilem quendam ... gradum CI. korak, hod, primus gradus imperii CI. ali capessendae rei publ. N. prvi korak do vladarstva, prvi korak na političnem prizorišču, prius tarda necessitas leti corripuit gradum H. je pospešila (podvojila) korak = se je jela hitreje bližati, mortis gradum timere H. bati se bližajoče se (bližnje) smrti, gradum fecit ex aedilitate ad censuram L. z edilitete je takoj preskočil na cenzorstvo = po ediliteti je takoj postal cenzor, eo gradu via facta est ad consulatum L., primos gradūs (amoris) vicinia fecit O., incipis ... primo lapsus abire gradu PR., non gradu (korakoma, polagoma), sed praecipiti cursu (v naglem teku) a virtute descitum, ad vitia transcursum VELL.

2. occ. kot borilni t. t. zavzeto mesto, stojišče, položaj: de gradu pugnare L. s trdnega položaja (stojišča, mesta, stališča), in suo quisque gradu obnixi pugnabant L., stabili gradu impetum hostium excipere L., gradu movere (aliquem) L. z zavzetega mesta potisniti, pregnati, izpodriniti (koga), hostes gradu demoti (= moti) L., in gradu stetimus, certi non cedere O., stabili gradu e ripa vulnera dirigebant T.; pren. ugoden položaj, ugodna namestitev; mirnost (duha): iterum (Xerxes) ab eodem gradu depulsus est N., de gradu deici CI. pustiti se zbegati, deiectus de gradu CI. EP., non deiectus, ne motus quidem gradu SEN. PH., corda virûm mansere gradu SIL. so ostala mirna.

3. meton. stopnja, stopnica, klin (pri lestvi); večinoma v pl. gradūs stopnice, stopnišče, stolba: cum dextro pede primus gradus ascenditur VITR., scalarum gradus CI., gradūs eiusdem templi tollebantur CI., frequentissimi in gradibus Concordiae (= Konkordijinega svetišča) steterunt CI., aerea cui gradibus surgebant limina V., gr. alti V., longi O. navzdolž se dvigajoče, per gradus deiectus L. ali per gradus dec(idere, per gradus labi L. po stopnicah navzdol, perque quater denos itur in illa gradūs O., pergradus saltare PETR. od klina do klina; occ. v pl. stopnjasto (stopničasto) zgrajene vrste sedežev v gledališču ali odri na cestah za gledalce ob slovesnih sprevodih: subitarii gradus et scaena T., exstructi sunt spectaculorum gradus T.; pren. v sg.: at Novius collega gradu post me sedet uno H. sedi eno vrsto (sedežev) za menoj = je po dostojanstvu eno stopnjo za menoj.

4. metaf.
a) kot agr. t. t. oddelek med razoroma, kraj, leha: gr. soli crudi COL., secundus vel tertius gradus COL.
b) guba, gubica, vraska na konjskem nebu (takih je 12): sanguinem detrahere gradu tertio de palato P. VEG.
c) lasna vrsta, kita las: comam in gradus frangere Q., caput in gradus atque annlos comptum Q., coma in gradus formata SUET.
č) kot glasbeni t. t. stopnja glasov (tonov): sonorum gradūs CI., ab ima (voce) ad summam ac retro multi gradus (sunt) Q.
d) kot gram. t. t. primerjalna stopnja: gr. positivus PRISC., gr. absolutus ali primitivus (= positivus), gr. comparativus, superlativus CHAR.
e) stopnja = red, zaporedje, vrsta: a virtute ad rationem video te venisse gradibus CI. stopnjema, polagoma, renuntiatio gradūs habet CI. ima svoje zaporedje, se vrši zaporedno, perque gradūs (= gradatim) uterum pectusque humerosque manusque ambit (cortex) O., tertio gradu primores civitatis scripserat (heredes) T.
f) stopnja časa, stopnja starosti, doba: gr. temporum CI., Q., aetatis CI. EP., LUCR., VELL., Q., T., inferior gr. aetatis VARR., omnes gradus aetatis CI., per aetatis gradus ali per omnes aetatis gradus SUET., pro gradu aetatis IUST., opportunum quaerere gradum VAL. MAX. ugoden čas, lepo priložnost.
g) vrsta rodu, koleno, člen sorodstva: necessitudinum gr. CI., ille gradu propior sanguinis (krvnega sorodstva) O., totidem gradus distamus a Iove: gr. cognationis SEN. RH., gradu cognationis aliquem attingere SEN. RH. biti s kom v sorodu, nullo gradu contingere Caesarum domum SUET. prav nič ne biti v sorodu s cesarsko rodovino, a matre (po materi, po mleku) aliquem artissimo gradu contingere SUET. biti s kom v najbližjem sorodstvu, affinitatis gr. PLIN. IUN. gradus a consortio coniugii exceptus AMBR. koleno sorodstva, ki prepoveduje zakon (zakonsko zvezo); tudi častna stopnja v človeški družbi, v rodbini ali prijateljstvu: gradus plures sunt societatis hominum CI., gradum filii apud eum habuit L. z njim je bil v sinovskem razmerju, ab illo traditi ad hunc gradum amicitiae tuae ascendimus CI.
h) stopnja v častnih službah, častna stopnja, čast, čin, dostojanstvo: senatorius gr. CI., in amplissimo gradu dignitatis CI., ex tam alto dignitatis gradu CI., altior gr. dignitatis CI., summum ... gradum tenere et dignitatis et gratiae CI., ascendens gradibus magistratuum CI., qui (populus Rom.) te ... tam mature ad summum imperium per omnīs honorum gradus extulit CI., secundum gradum imperii tenere N. = zavzemati prvo mesto za kraljem; tudi brez gen.: quis est civis, praesertim hoc gradu, tam oblitus beneficii vestri CI., eodem gradu fuit apud Alexandrum N. imel je isto dostojanstvo, opravljal isto častno službo.
i) stopnja, razvrstitev po stopnjah, postopnost vsakovrstnega stanja in razmerja: infimus fortunae gradus CI., oratorum aetates et gradus CI., ut gradus essent ambitionis inter aequales CI., mille argumentorum gradus T.

Opomba: Star. gen. sg. graduis: VARR.; dat. sg. gradū: LUC. AP. FEST.; acc. pl. (po 2. deklinaciji) gradōs: PAC. FR.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

hastātus 3 (hasta) s kopjem —, s sulico oborožen: prima acies T., Bellona Stat., turmae hastatae Val. Fl. (o konjenikih). Od tod subst.

1. hastātī -ōrum, m
a) kopjaniki, suličarji: dux hastatorum, decem milia hastatorum Cu.
b) occ. suličar, kopjaník, hastati = prvi bojni red rim. legije, katere 30 maniplov je bilo razdeljenih v tri bojne vrste (rede) po 10 maniplov: v prvem redu je stalo 1200 suličarjev (hastati), v drugem 1200 „prvakov“ (suličarjev druge vrste) (principes), v tretjem 600 „tretjakov“ (suličarjev tretje vrste) (triarii). Po tretji punski vojni so stali principes v prvem, hastati v drugem bojnem redu, za njimi pa triarii: Varr., O., pugna ordinaria per principes, hastatos et triarios L.

2. hastātus -ī, m
a) (sc. ordo) kopjaniška stotnija: primus hastatus Ci., C. idr., signifer secundi hastati L.; s celotnim izrazom: mihi T. Quinctius Flamininus decimum ordinem hastatum adsignavit L. mi je poveril poveljstvo nad 10. stotnijo suličarjev.
b) (sc. centurio) stotnik kopjaniške stotnije: primus —, secundus hastatus P. Veg. stotnik prve, — druge stotnije suličarjev.

hērēs -ēdis, m f (prim. gr. χῆρος oropan, gr. χήρα vdova, gr. χῆτος in χάτις pomanjkanje, gr. χωρίς ločeno, gr. χωρίζω ločim)

1. kot m dedič, kot f dedinja; heredem esse (alicuius ali alicui) Ci. ep., Q., Suet., aliquem heredem relinquere Ci., Val. Max., Plin. iun., Suet., heredem aliquem facere, factitare, instituere, scribere Ci. idr., koga za dediča postaviti, heredes (heredem Q.) sequi H. dedičem (dediču) pripasti, h. omnium bonorum L. ali h. ex libella Ci. ep. ali ex asse Q., Mart., Plin. iun. ali h. primus Ps.-Q. glavni (prvi) dedič, dedič vse zapuščine, h. secundus Ci. ep., S., T., Suet. drugi (nadomestni) dedič (če glavni dedič dediščine ne more ali noče nastopiti), h. ex tertia parte Ci. ali ex triente Suet. dedič zapuščinske tretjine, h. ex dodrante N. tričetrtinski dedič, h. quartae partis H., h. necessarius Plin. iun., h. suus Dig. naravni dedič, dedič po rojstvu; sg. kolekt.: nec multus intra limen heres est Sen. rh.; o ženskah: Dig., heres erat filia Ci., testamento fecit heredem filiam Ci., cur (mulier) virgini Vestali sit heres, non sit matri suae? Ci., clara heres Ven.

2. metaf.
a) dedič, dedinja, naslednik —, naslednica v čem: Academiae Ci., regni L., heres laudis amica tuae O., paterni odii T.
b) šalj. = lastnik, posestnik, gospodar: abstuli hanc quoius heres numquam erit Pl.
c) = stolō: (alui) innumero herede prosint Plin.
č) pesn. = podrast: quin gemino cervix herede valentior esset O. z dvema podraslima vratovoma (nam. odsekanega).

Opomba: Star. acc. sg. hērem: Naev. fr.

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

Īcarus -ī, m (Ἴκαρος) Íkar

1. Atenec, Erigonin oče, ki je za časa kralja Pandiona v Atenah gostoljubno sprejel Bakha (Dioniza), za kar mu je hvaležni bog dal trto in mehe z vinom. Trto je Ikar v Atiki zasadil in tako tam postal prvi vinogradnik, z vinom v mehih pa se je vozil okrog po deželi ter ga razdelil med svoje rojake. Ko so se nekateri pastirji z vinom opijanili, so jih imeli njihovi tovariši za zastrupljene, zato so Ikarja ubili. Erigona je s svojo psico (ki se je imenovala gr. μαῖρα = bleščeča) iskala očetov grob in se, ko ga je bila našla, ob njem na drevesu od žalosti obesila. Jupiter (ali Bakh) je postavil vse tri na nebo kot ozvezdja: Ikar = Bootes ali Arcturus, Erigona = Virgo, psica = Canis, Sirius (pasja zvezda): Hyg. (ki ga imenuje tudi Īcarius) primus tegis, Icare, vultūs O., cunctis Baccho iucundior hospes Icarus, ut puro testantur sidera caelo Erigoneque Canisque Tib., Icare, Cecropiis merito iugulate colonis Pr. Od tod adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev: Icarii stella proterva canis O., boves (= ozvezdje Bootes) Pr., astrum, latratūs, palmes Stat. —

2. Dajdalov sin; z očetom, ki je bil sebi in sinu napravil umetne perutnice, je bežal iz kretskega labirinta. Oče se je držal zemeljskega površja, sin pa, čeprav posvarjen, se je previsoko povzpel, zato mu je sončna vročina raztopila vosek, ki je peresa njegovih perutnic držal zlepljena; Ikar je padel v jugovzhodni del Egejskega morja: O., Hyg. Od tod baje adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev, ikar(ij)ski (= po Ikarju imenovan) v zvezah: Icarium mare Plin., Ap. Ikar(ij)sko morje (jugovzhodni del Egejskega morja) = Icarii fluctus H., Icariae aquae O., Icarium litus ali Icaria litora Plin., Icarium pelagus Cl., tudi samo Īcarium -iī, n (sc. mare) O.; v resnici pa je ta adj. izveden iz subst. Īcaria, ki je ime otoka v Egejskem morju zahodno od Samosa, sl. torej = ikarijski.

ictus -ūs, m (icere)

1. udar(ec), (u)sek, sunek, mah, pah, dregljaj, lučaj, met, strel, vbod; pravzaprav o sečnem orožju in rezilih: ictus gladiatorius ali gladiatoris Ci. udarec, uno ictu securis Ci., neque ictu comminus neque coniectione telorum copias pulsas esse Ci. niti v boju iz bližine niti … , ictibus fenestras quatere H., gladiorum ictūs Auct. b. Hisp., primus ictus Sen. ph. prvi udarec z mečem, contrarius ict. Ci., L. od nasprotnika zadani —, nasprotnikov sunek, ict. cuspidis V., arietis (oblegovalnega ovna) L., virgae Lact., ict. irritas T. zgrešen, prazen sunek, gravior ictus Plin. iun., graviores ictus T., eodem ictu T. z enim rezom; o metanju kopja idr.: ictus pilorum, telorum, lapidum C., scorpionis C. strel metalnice, sagittarum L., Fr., Eutr., ictu levi saucia T., certus ictus T. dobro namerjen met, falsus ict. T. zamerjen = napačno (slabo) namerjen met, — strel, sub ictum dari ali venire T. nastavljen biti sovražnikovim strelom, na streljaj (domet) priti; pren. = v nevarnost priti sub ictu esse Sen. ph. v nevarnosti biti, extra ictum ponere Sen. ph. izven nevarnosti, ictus errat Ambr. met zgreši cilj; o merjascu, oz. njegovih čekanih = usek, ugriz: verres … obliquum meditans ictum H., non letiferos effugit Enaesimus ictus (sc. vulnifici suis) O.; o drugih škodljivih živalih = ugriz, pik: a bestiis ictus, morsus Ci., ict. serpentis Cels., serpentum Plin., aranei, scorpionis Cels., vesparum Plin.; o drugih stvareh: ictus Corn. prsni zbodljaj, ict. arboris H. padec (posekanega drevesa) (prim.: nisi Faunus ictum (trunci) dextrā levasset H.) ict. calcis T. sunek z nogo, udarec s kopitom, ict. remorum Val. Max. vesljaji, alae, pennarum Plin. mahanje s perutmi, frfot, ict. creber aut languidus Plin. bitje srčne žile, srčno utripanje, ict. sanguinis, quem morbum Graeci ἀπόπληξιν vocant Aur. kap; z objektnim gen.: ictus capitis Corn. udarec po glavi, — preko glave, ict. moenium L. sunki v zidovje, sub ictu calvariae Cels. od zunanjega udarca prizadeti lobanji; pren.: ictus fulminis Ci. ali fulmineus H. (gromska) strela, tresk, solis ictus O. = fervidi ictus (sc. solis) H. = Phoebei ictus O. ali Phoebi ictus Lucan. pekoče sonce, pekoči sončni (Fojbovi) žarki, ictibus aëra rumpere O. sunkoma, singulis velut ictibus transacta sunt bella T. vsaka tako rekoč na en mah.

2. occ. (kot glasbeni in metr. t. t.) udarjanje na strune, igranje na kaj, udarjanje takta, takt: mei pollicis ictus H., cum (versus) senos redderet ictus primus (= a primo) ad extremum similis sibi H. šest taktov (o jambskem trimetru), ict. citharae Plin. igranje na kítaro, citranje, ict. modulantium pedum Plin., et pedum et digitorum ictu Q.

3. metaf.
a) udarec, sila, moč, oblast: sublata erat de foro fides non ictu aliquo novae calamitatis, sed … Ci., neque (voluptas) ullum habet ictum, quo pellat animum Ci. nima nobenega mika, stare sub ictu Fortunae Lucan., sub unum fortunae ictum cadere Cu., fortunae ictus excipere Sen. ph., subiti ictus sententiarum Sen. ph. učinki, sub ictu nostro positum Sen. ph. v naši oblasti, ictu simili feriri Q.
b) sovražen napad, naval, naskok: uno ictu contendere Auct. b. Afr., nemo duraret, si rerum adversarum eandem vim assiduitas haberet, quam primus ictus Sen. ph.
c) hip, trenutek, pogled: uno ictu frequenter impellunt sententiae Q., eodem ictu temporis Gell. v istem hipu, hkrati, sub ictu habere Sen. ph., ali ostentat … Romam sub ictu (esse) Sil. pred očmi, navzoči.

4. meton. ictus foederis sklepanje zveze (prim. foedus icere): Val. Max., Lucan.

Īliēnsēs -ium, m

1. gl. Īlion.

2. Ílijci, narod na Sardiniji (po Mel. prvi prebivalci tega otoka): L., Mel., Plin.

im-buō (in-buō) -buere -buī -būtum (najbrž denominativ nekega korena *imbu- = *mbu- ali *mbhu-; prim. še lat. bua Varr. v otroškem jeziku = „pijača“, vini-bua Luc. „vinopivka“)

1. napojiti, opojiti (opajati), namočiti (namakati), ovlažiti, oškropiti: Col., Mart., Vell. idr., illius aram … imbuet agnus V., imbuti sanguine gladii legionum vel madefacti potius Ci., sanguis imbuit arma V., vestem O., guttura lacte i. O.; pesn.: oscula quae Venus quinta parte sui nectaris imbuit H., imbuero Scythicas sagittas O. moja kri bo omočila, quo (odore) testa imbuta est H. napojena, prepojena.

2. metaf.
a) omadeževati, oskruniti, okužiti: cum gladium scelere imbuisset Ci.
b) napolniti: aures sermonibus T., aures promissis Cu., homo imbutus religione, admiratione, superstitione L., mentem imbuit deorum opinio Ci.
c) navdati, seznaniti (koga s čim), privaditi, priučiti (koga čemu), razodeti —, vcepiti (komu kaj), uvesti (koga v kaj): nos ita a maioribus instituti atque imbuti sumus Ci.; z abl.: Q., Suet., Vell. idr., quibus ille studiis se imbuerat Ci., grammaticā imbui T., litterulis Graecis imbutus H. le nekoliko seznanjen z grško književnostjo, cupiditatibus imbui N. navaditi se, certaminibus plebeis imbutus L. navajen na … , servilibus ministeriis aliquem i. Cu., militem licentiā i. T., pietate pectora i. L. navdati, liberaliter educatos vitiis i. L.; z ad in acc.: T. ad quam legem non instituti sed imbuti sumus Ci. se nismo priučili, ampak privadili; z inf.: Prud., ii imbuuntur contemnere deos T. vcepi se jim …
č) (pesn.) kaj tako rekoč posvetiti, najprej spoznati, — poizkusiti, začeti: Fl., imbuit auctor opus O. posvetil ga je, imbue opus tuum O., terras vomere imbuit Val. Fl. prvi orati, cursu prima imbuit Amphitriten Cat. je prva plula, exemplum pulmae primae i. Pr. prvi zgled dati.

īmmō Rabi se v popravljajočem ali stopnjujočem odgovoru, in sicer

1. potrjujoč in s poudarkom nadaljujoč: menim, da; vsekakor; da, celo; temveč celo: verum vis dicam? Immo etiam! seveda, vivit? immo in senatum venit Ci. da celo, non hi omnes defuerunt? immo, etiam testimonio laeserunt Ci. da, celo … , ei nihil in Gabinium dixerunt: immo, Gabinium laudaverunt Ci., causa non bona est? immo, optima Ci.; pogosto z drugimi part. (prim. prvi zgled!): immo, mehercule, habeo tibi gratiam Ci., isti Latine non loquuntur? immo vero, tantum loquuntur, quantum … Ci.; pri Pl. in Ter. v zvezi: immo si scias (z obj. ali brez obj. ali z odvisnim vprašalnim stavkom, da se neopaženo popravi prejšnji stavek in iron. uvede popolnoma drugačno mnenje): da, če bi ti vedel: Probus homost, ut praedicare te audio; odgovor: Immo si scias. Ubi te aspexerit, narrabit ultro, quid sese velis Pl.; s celim izrazom: Magis id dicas, si scias, quod ego scio Pl.; prav tako: immo si audias (da, če bi ti slišal) meas pugnas, fugias manibus dimissis domum Pl.

2. zanikujoč: mislim nasprotno, o ne, ne, temveč, marveč, narobe, nasprotno, nikakor (ne): debebat? Immo, in suis nummis versabatur! Ci. ali je imel dolgove? Nikakor ne! … , fundus Sabinus meus est! Immo, meus! Ci. ne, moje je, venit ad Cluvium, quem hominem? levem? immo, gravissimum! mobilem? immo, constantissimum! familiarem? immo, alienissimum! Ci., egebat? immo, locuples erat Ci.; tako tudi: immo contra ea L. ne, nasprotno = immo contra Sen. ph. = immo e diverso Suet.

Opomba: V primerih, navedenih pod

1. je prejšnja misel večinoma (a ne vselej!) nikalna, pod

2. trdilna.

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.

Īnachus (Īnachos) -ī, m (Ἴναχος) Ínah, zdaj Najo, glavna reka pokrajine Argolide; izliva se pri Argu (Argos); v mitologiji rečni bog Inah, heros eponymos in prvi kralj v Inahovju (= inahovske, tj. argivske pokrajine), Iin (Īo) oče. Adj. Īnachius 3 (Ἰνάχιος) od Inaha izvirajoč, Inahov: iuvenca V. (= Io), Argi V. od Inaha sezidani, heroinae Prop. (= Danaide: Danaj je postal kralj argivski in njegov rod je izviral od Inaha); sinekdoha tudi: I. urbes V. grška; k temu gr. fem. Īnachis -idis, f. inahov(sk)a: ad ripas Inachidas O.; subst. (sc. puella) hči Inahova in sicer deloma Io: O., Prop., deloma Izida, ki so jo istovetili z Io: O.; pl. Inachides Cl. Argivke; patronim.: Īnachidēs -ae, m (Ἰναχίδης) Inahid = Inahov potomec, „Inahovič“, in sicer:

1. Epaf (Epaphos) kot Iin sin: O.

2. Perzej (Perseus) kot potomec argivskih kraljev: O.; pl. Inachidae: Stat. Inahidi, „Inahoviči“, Inahovi potomci = Argivci.

īnspectiō -ōnis, f (īnspicere)

1. gledanje v (na) kaj, pogled, opazovanje: ager prima inspectione ostendit Col. na prvi pogled, speculi Ap., metalli Cass.

2. occ.
a) pregled, (v)pogled v kaj pisanega: rationum Traianus ap. Plin. iun., codicum Aug., tabularum Q.
b) ogledovanje, pregled zdravnika ali babice: virginis, genitalium Ambr.

3. metaf. natančen pregled, preizkus, preiskava, preiskovanje, premišlj(ev)anje: Icti., fulminis Sen. ph. o blisku, artium aliae positae in inspectione Q.

intercalāris (interkalāris) -e (intercalāre)

1. vtičen, prestopen: pridie Kal. intercalarīs Ci. na dan pred začetkom vrinjenega (= prestopnega) meseca, a.d. V. Kal. intercal. Ci., intercalares Kalendae priores Ci. prvi dan prvega vrinjenega (= prestopnega) meseca (ker je Cezar vrinil dva meseca, ko je hotel urediti leto), int. dies Plin., mensis L., Macr., annus Plin.

2. metaf. intercalaris versus Serv. pripev(ek), dopev(ek), refren.

intercalārius (interkalārius) 3 (intercalāre) vtičen, prestopen: mensis Ci., L., Suet. prestopni mesec, Kalendae interkalariae L. prvi dan prestopnega meseca, annus Plin., quadrantes intercalarios diei noctisque Plin.

inter-rēx -ēgis, m začasni kralj (vladar), kraljev namestnik, državni upravitelj. Po L. je bil prvi interrex izvoljen po Romulovi smrti, da bi vodil volitve novega kralja. Izraz se je ohranil tudi še pozneje (gl. interrēgnum): L. Flaccus interrex (kot državni upravitelj) legem de Sullā tulit Ci. interregem prodere Ci. ali creare L. ali nominare L. Njegova vlada je trajala 5 dni, potem pa je določil novega upravitelja za isto dobo; to se je ponavljalo do izvolitve novih konzulov.

ipse ipsa, ipsum (sestavljenka iz *is-pse, torej iz determinativnega is in pse, kar je najbrž soobl. = pote, pte v ut-pote, sua-pte; sestavo z determinativom dokazuje star. obl. eam-pse = ipsam Pl., reapse = rē-eā-pse Ci. Sprva se je torej pravilno sklanjal prvi del, šele pozneje (analogno po zaimkih iste, ille) drugi del te sestave.)

1. osnovni pomen on, ona, od tod v vsakdanjem življenju: on = gospodar, ona = gospodinja; pitagorejci označujejo izreke svojega učitelja z ipse dixit (gr. αὐτὸς ἔφα) Ci.; sluga imenuje tako svojega gospodarja: Nomentanus erat super ipsum H. je ležal nad gospodarjem = gospodarju na levi, passer suam norat ipsam Cat., ego eo, quo me ipsa misit Pl., ipsum propter vix liberti semiatrati exsequiantur Varr., lora tenebat ipse (milostljivi gospod = Nero) Iuv. Temu se pridružujejo primeri, ko pomeni ipse (ipsa) = on (ona) določeno, toda neimenovano osebo: celsior ipse (= Iuppiter) loco O., ipsa (= Semele) petenda mihist, ipsam perdam O., navis iactura facta est, ipsi (oni = ljudje) evaserunt L.

2. z oslabljenim pomenom označuje glavno osebo ali stvar v nasprotju z drugimi: on sam, sam, prav on, prav sam, osebno: eius pontis, dum ipse abesset, custodes reliquit Graecos N., postquam in tuto ipse, ille in periculo esse coepit N., ne prius legatos dimitterent, quam ipse esset remissus N., Caesar legionibus legatos praefecit, ipse a dextro cornu proelium commisit Ci., ipse interviso Ci., agam per me ipse Ci., mihi ipse assentor Ci. V odvisnem govoru nadomešča pogosto refleksivni zaimek s poudarjajočim pomenom: non idem ipsis expedire et multitudini N., Iugurtha legatos misit, qui ipsi (njemu, zanj) liberisque vitam peterent S; redkeje v neodvisnem govoru: quem si parum ipsius pudor defendebat Ci.; v zvezi s kakim drugim zaimkom: hic ipse P. Servilius Ci., haec ipsa Diana Ci., hoc ipsum iudicium Ci., ille ipse M. Marcellus Ci., ab istis ipsis Mamertinis Ci.; poseb. pogosto is ipse (prim. 3, e).; refl.: se ipsum novit Ci.; prim.: nosce te ipsum Ci.; pa tudi: se ipse reprehendit N.; v povezavi z et ali quoque, kadar se prideva en pojem dvema ali več subj.: in Volscos transiit et ipsos (tudi) bellum molientes L.; v klas. lat. stoji v takih primerih samo ipse: C., Ci., S., hoc Rhipeus, hoc ipse (tudi) Dymas facit V.

3. occ.
a) sam od sebe, sam po sebi, po svoji glavi, svojevoljno: valvae ipsae se aperuerunt Ci., dum se ipsa res aperiret N., animus ipse aegrotus Ter.; v zvezi ipse mea (tuā, suā) sponte L.
b) sam zase, (že) sam: moventur per se ipsa Ci., aliud genitor secum ipse volutat V. sam pri (v) sebi, facinus ipsum Ci. sam po sebi, hoc quid sit, per se ipsum non facile interpretor Ci., nomen ipsum Romanum Ci. že samo ime, ipsā cogitatione Ci. le (zgolj) z … , lectica plena ipso Iuv. polna že njega samega, per se ipsa maxima est Ci., erat ipse immani acerbāque naturā Oppianicus Ci., ignoratio rerum, ex quā ipsā horribiles exsistunt saepe formidines Ci.
c) že: ut ipso aspectu cuivis iniceret admirationem sui N., ipso motu maior fit ignis L., ipsā naturā Ci. že po naravi, ipsā necessitate Ci., re ipsa atque usu Ci.
č) stopnjuje pojme: sam = celo, tudi: a multis ipsa virtus contemnitur Ci., Iuppiter ipse ruens H., in his ipsis rebus … Ci.
d) tesneje omejuje pojme = prav, ravno: tempore ipso, quo studuerant, pervenerunt Thebas N., die ipso, quo facturus erat proelium N., ad ipsum fornicem Ci., ad ipsa castra L., erant dies ipsi Ci., ipso vicesimo anno Ci., sub ipsā profectione C. prav v trenutku odhoda.
e) zlasti v zvezi s predhodnim is: in eo ipso bello Ci., eis ipsis comitiis Ci., in eo ipso portu Ci., in ea ipsa verba Ci., id ipsum agimus Ci., in eo ipso mentiuntur eaque ipsa causa belli fuit L., propter ipsa HS sescenta milia Ci., ob has ipsas causas Ci. prav zaradi tega, ad ipsum mane H. prav do ranega jutra, Brundisii mihi Tuliola mea fuit praesto natali suo ipso die Ci., ex ipsā caede fugere C. naravnost iz … , ad ipsos eius pedes procidere Suet., incidere in ipsam flammam civilis discordiae Ci., ad ipsas tuas partes redeo Ci. k tvoji pravi nalogi, haec ab ipsis cognoscite C. iz njihovih ust, duae cohortes ad id ipsum instructae intus L.

4. v gen. opisuje svojilno razmerje: ipsius nutu N. na njegov migljaj, nisi quod ipsorum moribus convenit N. njihovim svojskim, ipsius (ipsorum) esse Ci. njegov (njihov) biti, propter avaritiam ipsius Ci., ex ipsorum incommodo Ci., ipsorum permissu Ci.

Opomba: Star. in poznolat. nam. sg. m. ipsus (prim. f. ipsa, n ipsum): Pl., Ter., Cat., Aus.; vulg. soobl. ipsimus, ipsima = on, ona = gospod(ar), gospodinja: Petr.; šalj. superl. ipsissimus prav živ, živahen, prav pri sebi (= gr. αὐτότατος: Aristophanes): Pl., Afr. fr.; šalj. soobl. isse = ipse: Augustus ap. Suet. (Aug. 88, kjer beremo issi). — Gen. sg. m. ipsi: Afr. fr., dat. sg. m. ipso: Ap., dat. sg. f. ipsae: Ap., barbarski n. sg. ipsud: Ap. — Gen. sg. pri pesnikih pogosto ipsĭus. — Ipse okrepljen s členico -met: ipsemet Pl., ipsimet (nam. pl.) Ci.

Italus 3 italski: gens V., gentes Aug., caelum H., regna O., tellus O., H., mare Plin.; subst. Italus -ī, m Italec, italski prebivalec: C., V.; gen. pl.: gentes Italûm V. K temu gr. f Italis -idis italska: ora O., matres Mart., nymphae Sil.; kot subst. Italka, italska žena: Italides sibi Camilla delegit V. Iz Italus adj.:

1. Italius 3 italski: terra Varr., L.; nav. samo Italia -ae, f (sc. terra) Italija, v klas. dobi dežela od Mesinske morske ožine do Rubikona: Ci., V., Varr. (osk. Víteliú = Italia, menda sor. z vitulus, Italia torej = „s teleti bogata dežela“; Gell. izpeljuje to besedo iz gr. besede ἰταλός bik, Italia torej = „z biki bogata dežela“); meton.: totam Italiam esse effusam Ci. vsa Italija = vsi italski prebivalci.

2. Italicus 3 italski: res N. zgodovina, gens, socii S., mensae Ci., Labyrinthus Plin. (pri Kluriju), orae O., ius Plin., stirps Aur.; occ. = italskih zaveznikov: tumultus Ci., bellum Ci., Iust.; subst. Italicus -ī, m Italec (naspr. provincialis): Plin. iun.; Italicī -ōrum, m Italiki, italski zavezniki: L., Vell.; od tod subst. Italica -ae, f (sc. urbs) Italika,
a) = samnijsko mesto Korfinij (Corfinium) v vojni zoper zaveznike: L., Vell.
b) = mesto v Betijski Hispaniji severozahodno od Hispalija (blizu današnje Sevilje): C., Aur.; od tod adj. Italicēnsis -e itališki, italičanski: Auct. b. Hisp.; subst. Italicēnsēs -ium, m Italičani, prebivalci mesta Italike: Auct. b. Alx. Iz Italicus tudi Italiciānus 3 ital(ij)ski = ki zadeva Italijo kot pretorsko prefekturo: largitiones Aug., comites Italicianorum (sc. titulorum) Cod. Th.

Opomba: I je kratek: sáxa vocánt Italí V.; po potrebi (Italia ima 4 kračine!) uporabljajo pesniki prvi zlog kot dvig (arzo): arma Italiám fatia ima 4 kračine! V.