rumpō -ere, rūpī, ruptum (indoev. kor. *reup-, *rup- lomiti, trgati; prim. skr. rúpyati trga ga (po telesu), rōpayati (on) se odlamlja, lumpáti lomi, zlamlja, rōpam luknja, jama, sl. rupa, got. biraubōn ropati, stvnem. roub, roubōn = nem. Raub, rauben, lat. rupēs [prim. skr. rupas hrapav, grudast, jamast, kotanjast], rūpīna, rūpex)
1. (z)lomiti, razlomíti (razlámljati), prelomíti (prelámljati), (s)trgati, raztrgati (raztrgavati), (raz)deliti, razdeliti (razdeljevati), s silo ločíti (ločeváti), prekiniti (prekinjati), odpreti (odpirati), razbi(ja)ti, prebi(ja)ti, (s)cefrati, razkleníti (razklépati), razkleščiti: Q., Pr., Fl. idr., vincula carceris, vincula alicuius Ci., catenas H., arcum Ph., vestes O., pontem L. podreti, praecordia ferro O. prebosti, guttura cultro O. prerezati; tako tudi colla securi O., nodos et vincula linea V. (s puščico) prestreliti, adamantem Plin. razbiti, zdrobiti, razpŕhniti, nubila caelo V. ali nubem Lucr. (raz)deliti, gladio lora Cu. presekati, frigore saxa rumpit hiems V. ali aqua tendit rumpere plumbum H. predreti, razdeti, razdreti; pren.: rumpere catenas O., claustra H., vincula servitutis V., ruperunt horrea messes V. so razgnale, cantu rumpent arbusta cicadae V. bodo razgnali = tako cvrčali, da bo drevje pokalo; izhodišče: rumpere radices solo V. iz zemlje, funem ab litore V.; pesn. tudi z acc. personae: quem Veneris certamina rumpunt V. slabijo, jemljejo moč, šibijo. Poseb. telo, telesne ude poškodovati, raniti, prizadeti (prizadejati) poškodbo (rano itd.), (z)lomiti, (od)trgati, (raz)trgati, (z)drobiti, razbi(ja)ti, narediti (povzročiti), da kaj poči: si quis rumpet occīdetve Carmen vetus ap. L., rumpere ramices Pl., Varr. fr., membrum Ca., alicuius ilia Cat., exiguam ranam Mart., rumpere aliquem ambulando Ter. ali bovem Plin. ali leporem forti equo Mart. gnati, (z)goniti skoraj do smrti, rumpe miser tensum iecur Iuv. razženi, razstreli (o kričaču); pogosto aliquem rumpere Icti. = koga (telesno) poškodovati.
2. pass. rumpi (z)lomiti se = počiti, (raz)pokati, popokati, razpočiti se, razleteti (razletevati, razletavati, razletovati) se: Varr., Sil. idr., vesica rumpitur Cels., inflatas rumpi versiculas Ci., cantando rumpitur anguis V., miser rumperis et latras H. „razkričavaš se“ = vpiješ tako, da te bo konec (da boš počil), vpiješ do onemoglosti, rana (sc. inflata) rupto iacuit corpore Ph.; od tod (namigujoč na to basen) rupit Iarbitam lingua H. njegov zlobni jezik ga je ugonobil, tj. naredil nemogočega, rupti pontes T. razpadli; metaf.: rumpantur invidiā ut ilia Codro V., licentiā ante rumpebar Ci. od jeze, rumpantur iniqui Pr., Mart.; refl.: non, si te rumperis, par eris H.
3. metaf.
a) z zunanjim obj. razgnati (razganjati), razpršiti (razprševati), predreti (predirati), prebi(ja)ti, razbi(ja)ti, odpreti (odpirati), prodreti (prodirati) skozi kaj: ordines, mediam aciem L., rapido cursu media agmina V., misso proelia equo Pr., postes V. zlomiti, razbiti, amnis exit ruptis aggeribus V., maria obicibus ruptis residunt V.; prolept. narediti (delati), utreti (utirati), utiriti, odpreti (odpirati) (si) (pot, dohod): rumpunt aditūs V., ferro viam V., viam igne Stat., iter ferro Sil.; pesn. narediti, (u)tiriti, odpreti si pot, prebi(ja)ti se, preiti (prehajati) preko česa ali skozi kaj, prekoračiti (prekoračevati), prečkati: rumpere Alpes Sil., iuga Val. Fl.; pesn. storiti (narediti, povzročiti), da kdo, kaj prodre (plane, (iz)bruhne) iz česa: fontem (sc. Pegasi) ungula rupit O. je odprlo pot vrelcu; pogosteje refl. se rumpere in med. rumpi predréti (predírati) se, prodréti (prodírati): tantus se nubibus imber ruperat V. iz oblakov se je usul, se je ulil, inter nubila sese rumpent radii V. se bodo prikazali, bodo pokukali, bodo posvetili, rupto turbine V., amnes rumpuntur fontibus V. prodirajo (bruhajo na dan) iz virov; metaf.: vocem pectore rumpere V. glas zagnati, oglasiti, bruhniti, rumpebat pectore questus V. začel je tožiti.
b) prelomíti (prelamljati), (pre)kršíti, razdreti (razdirati), razveljaviti (razveljavljati), prekiniti (prekinjati), pretrgati (pretrgavati), prekiniti (prekinjati), uničiti (uničevati), onemogočiti (onemogočati), razdéti (razdejáti, razdévati), razvézati (razvezováti, razvezávati), ovreči, ukiniti (ukinjati), odpraviti (odpravljati), preprečiti (preprečevati), spodnesti (spodnašati), izpodnesti (izpodnašati), spodkopa(va)ti, izpodkopati (izpodkopavati, izpodkapati, izpodkopovati): foedera Ci., V., sacramenti religionem L., testamentum Ci., nuptias, edicta H., fidem L., V., ius gentium L., fata aspera V. streti spone (vezi) usode = ferrea decreta sororum O., Cu., tudi: imperium rumpere = streti gospostvo, tj. odpovedati pokorščino: Cu. ali = prekršiti zapoved: T., fati necessitatem L., reditum alicui H. preprečiti, tacitos amores V.
c) pretŕgati (pretrgávati), prekíniti (prekínjati), (z)motiti: visum Ci., somnum V., Lucan., sacra V., novissima verba O., silentium V., Cu., O., H., Plin. iun. = taciturnitatem T., ut quidam patientiam rumperent Suet. da je nekatere minilo potrpljenje (minila potrpežljivost), opera omnia V., rumpe moras V., Plin. iun. ne múdi se.
Opomba: Star. pf. rupsit = ruperit Tab. XII; inf. pr. pass. rumpier: Afr. fr.
Zadetki iskanja
- Salmōne͡us -eī in -eos, acc. -ea, m (Σαλμωνεύς) Salmonêj, sin Ajola, Sizifov brat, kralj v Elidi, od Zevsa ubit s strelo, ker se je enačil z njim s tem, da je posnemal njegov blisk in grom ter si dajal opravljati žrtvene daritve: V., HYG. Od tod patron. Salmōnis -idis, acc. -ida, f (Σαλμωνίς) Salmónida, Salmonejeva hči Tiro (Tȳrō), z Neptunom mati Neleja in Peleja: O., PR., HYG.
- Scrībōnius 3 Skribónij(ev), ime rimskega rodu, od katerega so poseb. znani
1. L. Scrībōnius Libō Lucij Skribonij Libo(n), tribunus plebis l. 216, pretor l. 204; zgradil je baje po njem imenovani puteal Libonis ali Scrībōniānum (Skribonijev) na Forumu: L., H., FEST.
2. C. Scrībonius Cūriō Gaj Skribonij Kurio(n), pretor l. 121, eden najimenitnejših govornikov svoje dobe: CI.
3. njegov istoimenski sin, tribunus plebis l. 90, konzul l. 76, Cezarjev nasprotnik, Ciceronov prijatelj: CI., SUET., EUTR., FL.
4. L. Scrībonius Libō Lucij Skribonij Libo(n), poveljnik Pompejevega ladjevja: C.
5. L. Scrībonius Largus Lucij Skribonij Larg, zdravnik za časa cesarjev Tiberija in Klavdija, avtor še ohranjenega spisa Compositiones medicamentorum.
6. Scrībōnia Skribonija, druga Oktavijanova soproga, Julijina mati, po rojstvu katere je dobila razporočno pismo: SUET. - Semprōnius 3 Semprónij(ev), ime patricijskega, pozneje plebejskega rimskega rodu, ki mu pripadajo mnoge rodbine (npr. Atratini, Sophi, Tuditani idr.). Poseb. znani so:
1. Tiberius Sempronius Gracchus Tiberij Sempronij Grakh, tribunus plebis l. 187, konzul l. 177 in 163, cenzor l. 169, zet Scipiona Afričana starejšega: CI., L., AUR.
2. njegova sinova
a) Tiberius Sempronius Grachus Tiberij Sempronij Grakh, tribunus plebis l. 133, je poleg drugih zakonov predlagal tudi poseben zakon o novi razdelitvi zemljišč v korist obubožanim slojem rimskega ljudstva ter si s tem nakopal sovraštvo aristokratov, ki so pod vodstvom pontifika Publija Scipiona Nazike l. 133 ubili njega in okoli 300 njegovih pristašev: CI., CORN.
b) njegov mlajši brat C. Sempronius Gracchus Gaj Sempronij Grakh, tribunus plebis l. 123 in 122, je obnovil zakonske predloge svojega brata in sprožil postopek za uveljavitev več novih zakonov zoper aristokrate, ki so ga zato l. 121 usmrtili (po drugi verziji je, ko je uvidel, da zanj ni rešitve, sam ukazal svojemu sužnju, naj ga usmrti): CI., VELL., GELL.
3. Sempronia Sempronija, soproga Decima Junija Bruta, soudeleženka Katilinove zarote: S. – Kot adj. Semprónijev (= Grákhov): lex, leges CI. idr. Od tod adj. Semprōniānus 3 Semprónijev: senatus consultum CI. EP. Gaja Sempronija Rufa, clades L. konzula Gaja Sempronija Atratina. - serēnus 3 (iz *kseresnos, indoev. kor. *qser- goreti; prim. skr. kṣāraḥ goreč, jedek, kṣā́yati gori, gr. ξηρός, ξερός suh, lat. serēscere posušiti se)
1. jasen, veder, svetel, bister, čist, ne(s)kaljen (naspr. nubilus, nebulosus, imbricus): VARR., PH. idr., caelo sereno CI. EP., V., H., O., LUCR., PLIN., caeli in regione serena V., serena de parte caeli LUCR., caelo perfrui sereniore MART., tempestas ENN. AP. CI., SUET., tempestates ENN. AP. SERV., aër PLIN., lux L., V., lumen solis LUCR., dies SEN. TR., nox ENN. AP. FEST., CI., V., LUCR., ver, aestas V., autumnus PLIN., hiemes V., horae SIL., stella O., sidera LUCR., mundus SEN. TR., species mundi LUCR., pelagus V., aqua MART., nubes V. brezdežni, color PLIN. jasna, vox PERS.; act. = jasneč, vedreč, razjasnjujoč: Favonius PL.; subst. serēnum -ī, n jasnost, jasnina, vedrost, vedrina, jasno vreme, vedro vreme: CA., LUCAN., SIL., STAT., MART., GELL. idr., sereno L., SEN. PH., PLIN. ob jasnem nebu, kadar je nebo jasno, puro sereno SUET., deceptus fraude sereni V.; pesn. pl. serēna -ōrum, n vedrina, vedro vreme: soles et aperta serena V., caelique serena concutiat sonitu LUCR., nostris ingrata serenis VAL. FL.
2. metaf. jasen, vesel, miren, umirjen: frons tranquilla et serena CI., vultus O., H., CAT., LUCR., pectora, animus O., ore sereno adnuere MART., oculi, horae, imperium SIL., doctrina sapientum LUCR., vita LUCR., sereno vitae tempore CORN., laetitia IUST. ne(s)kaljeno, cumque serenus erit (sc. Augustus) O. dobre volje; occ. srečen: res SIL.
3.
a) kot naslov rimskih cesarjev serenus svetli: Iuppiter serenus MART. (o cesarju Domicijanu), serenissimo principi COD. TH. presvetlemu.
b) kot nom. propr. α) Serēnus -ī, m Serén, npr. αα) Annaeus Serenus Anej Seren, praefectus vigilum iz Neronovega obdobja, prijatelj Seneke mlajšega: SEN. PH., PLIN., T. αβ) Sammonicus Serenus Samonik Seren, učen in plodovit pisatelj iz obdobja Septimija Severa; od njegovega opusa se ni ohranilo nič: MACR., SID., SERV., ARN. αγ) njegov sin Q. Serenus Sammonicus Kvint Seren Samonik, pesnik iz obdobja cesarja Karakale, avtor poučne pesnitve De medicina praecepta v 1115 heksametrih: LAMP. αδ) A. Septimius Serenus Avel Septimij Seren, pesnik iz 3. stoletja po Kr., avtor pesnitve Opuscula ruralia: NON., SERV., SID., HIER. β) Serēna -ae, f Seréna, Stilihonova soproga, tašča cesarja Honorija: CL. - Servīlius 3 Servílij(ev), ime rimskega rodu, ki je izviral iz Albe. Poseb. znani so:
1. P. Servilius Priscus Structus Publij Servilij Prisk Strukt, konzul l. 495, je rimsko ljudstvo sicer pripravil do vojaškega službovanja, s tem ko mu je izposloval odlog plačevanja dolgov, vendar si pri strankah ni mogel zagotoviti stalne veljave; ko je bil l. 476 drugič konzul, je utrpel znatne izgube med naskokom na Janikul, ki so ga bili zasedli Vejci: L.
2. Q. Servilius Priscus Structus Kvint Servilij Prisk Strukt, diktator l. 435, je premagal Etruščane in osvojil Fidene (od tod njegov častni priimek Fīdēnās Fidenski); ko je bil l. 418 drugič diktator, je povsem porazil Ekve: L.
3. C. Servilius Structus Axilla Gaj Servilij Strukt Aksila, vojaški tribun s konzulsko oblastjo v letih l. 419, 418 in 417: L.
4. C. Servilius (Structus) Ahāla Gaj Servilij (Strukt) Ahala je na vso moč branil pravice rimskega senata in plemstva proti ljudskim tribunom in kot magister equitum Kvinta Cincinata l. 439 usmrtil rovarja Spurija Melija: CI., L.
5. Q. Servilius Ahala Kvint Servilij Ahala je kot diktator l. 360 premagal Galce, ki so prodrli do Rima: L.
6. C. Servilius Gaj Servilij je bil l. 219 med ustanavljanjem rimske naselbine v severni Italiji zajet od galskih Bojcev, ki so ga 15 let držali v ujetništvu: L.
7. Cn. Servilius Geminus Gnej Servilij Gemin, konzul l. 217, je padel v bitki pri Kanah l. 216: L.
8. C. Servilius Geminus Gaj Servilij Gemin, tribunus plebis l. 209, je kot prokonzul l. 203 svojega očeta Gaja Servilija (gl. št. 6) rešil iz bojskega jetništva: L.
9. M. Servilius Pulex Geminus Mark Servilij Puleks (Pulik) Gemin je bil l. 202 rimski poveljnik v Etruriji, l. 181 pa se je uspešno vojskoval z Ligur(ij)ci: L.
10. C. Servilius Gaj Servilj je bil l. 195 član rimskega odposlanstva, ki naj bi v Kartagini izpodrinilo Hanibala: L.
11. Q. Servilius Caepio Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), l. 140 konzul skupaj z Gajem Lelijem Modrim, je prelomil zavezo z Luzitan(ij)ci in dal zahrbtno umoriti pogumnega Viriata: VAL. MAX.
12. Cn. Servilius Caepio Gnej Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), konzul l. 106, je bil pobudnik zakona (lex Servilia iudiciaria), po katerem naj bi se izmed senatorjev in vitezov volilo po enako število sodnikov; l. 105 so ga v Galiji ob Rodanu premagali Kimbri (Cimbri), bil je obtožen plenjenja in obsojen na izgubo svojega imetja; končno je šel kot pregnanec v Smirno: CI., S., VAL. MAX., VELL., GELL., IUST.
13. Q. Servilius Caepio, Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), nasprotnik Saturnina, Glavkije in Livija Druza, je skrbno pazil na pravice viteštva; umrl je l. 96 v zavezniški vojni v zasedi, ki mu jo je nastavil marzovski vojskovodja Pompedij: CI.
14. P. Servilius Vatia Publij Servilij Vatija (Vacija), nasprotnik tribuna Saturnina. Leta 78 je bil poveljnik proti Izavrom v Prednji Aziji; z zmago nad njimi in osvojitvijo številnih njihovih mest si je pridobil častni priimek Isauricus Izavrski. Pozneje je podpiral predlog Manilijevega zakona, glasoval za vrnitev Cicerona iz pregnanstva in bil naklonjen tudi Cezarju; umrl je l. 44 v visoki starosti: CI.
15. Njegov sin P. Servilius Isauricus Publij Servilij Izavrski, pretor l. 54, je bil l. 48 konzul skupaj s Cezarjem, kateremu je bil zelo vdan; l. 43 se je s Ciceronom povezal zoper Antonija, vendar pa so se pogledi in mnenja obeh zaveznikov dostikrat razhajali: CI., C., VELL.
16. P. Servilius Casca Publij Servilij Kaska, tribunus plebis l. 43, sozarotnik zoper Cezarja; menda je padel pri Filipih: SUET.
17. G. Servilius Glaucia Gaj Servilij Glavkija (Glavcija), pretor l. 100, prekanjen hudobnež, pobudnik zakona (lex Servilia) de pecuniis repetundis, pospeševalec Marijevih naklepov, je bil usmrčen l. 100 istega dne kot njegov somišljenik Saturnin: CI.
18. P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, tribunus plebis l. 63, je podal zakonski predlog (lex Servilia agraria) o prodaji italskega državnega zemljišča; Cicero je ta predlog pobijal v svojih treh govorih de lege agraria: CI.
19. M. Servilius Mark Servilij, konzul l. 3 po Kr.; Tiberij mu je l. 17. naklonil veliko dediščino: T.
20. Servilius Noniānus Servilij Nonijan, rimski zgodovinopisec, Perzijev sodobnik: Q.
21. Servilia Servilija,
a) tašča Kvinta Hortenzija: CI.
b) polsestra Katona mlajšega, soproga Marka Junija Bruta starejšega in mati Marka Junija Bruta mlajšega, Cezarjeva ljubica: CI. EP., SUET.
c) hči Gneja Servilija Cepiona (Kepiona): CI. EP. – Kot adj. Servílijev: lex (glej št. 12 in 17) CI., T., lacus CI., SEN. PH., FEST., P. F. (po nekem Serviliju imenovan) vodnjak na rimskem Forumu, na katerega so natikali glave izobčencev, horti Serviliani T. Servilijevi vrtovi (južno od Rima), familia PLIN. - Sextius in Sēstius 3 (Sextus) Sékstij(ev), Séstij(ev), ime rimskega patricijskega in plebejskega rodu; člani patricijskega rodu so se večinoma pisali Sestii, plebejskega pa Sextii. Poseb. znani so:
1. patricija
a) P. Sestius Capitolīnus Vaticānus Publij Sestij Kapitolin Vatikan, konzul l. 452 skupaj z Menenijem Agripo: L.
b) P. Sestius Publij Sestij, kvestor l. 63, Ciceronov prijatelj; kot tribunus plebis l. 56 si je močno prizadeval za Ciceronovo vrnitev iz pregnanstva. Bil je hud nasprotnik Klodija in ko ga je l. 56 Klodijeva stranka tožila de vi, ga je Cicero uspešno branil: CI. –
2. plebejca
a) L. Sextius Laterānus Lucij Sekstij Lateran, tribunus plebis skupaj z Gajem Licinijem Stolonom. V letih 376–367 je s svojim stanovskim kolegom sprožil več zakonov, poseb. zakon ut consulum alter ex plebe crearetur („naj bo za enega od konzulov izvoljen plebejec“); leto dni pozneje, l. 366, je bil prvi plebejski konzul: L.
b) Q. Sextius Kvint Sekstij je v začetku cesarstva v Rimu ustanovil stoiško šolo, ki jo je nadaljeval njegov sin: Q. – Kot adj. Sextius 3 Sékstijev, sékstijski: lex L. Sekstijev zakon (pod 2. a) omenjenega Lucija Sekstija Laterana), tabula CI. (nekega Sekstija, kjer so zapisovali kupne pogodbe, prirejevali dražbe idr.), Aquae Sextiae L. EP., VELL., FL. Sekstijeve (Sekstijske) Toplice (zdaj Aix), rimska naselbina blizu Masilije, sloveča po svojih termalnih kopelih; ustanovil jo je Gaj Sekstija Kalvin l. 123. – Od tod adj. Sextiānus in Sēstianus 3 Sékstijev (sékstijski, sekstijánski), Séstijev (séstijski, sestijánski): Sestiana dicta CI. EP., Sestianus conviva CAT., Sestiana māla COL., Sestianae arae MEL., PLIN. (v Hispaniji na azur(ij)ski obali, postavljeni na čast Avgustu). - Sīlius 3 Sílij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; njegovi poseb. znani predstavniki so:
1. A. Silius Avel Silij, Ciceronov prijatelj: Ci. ep.
2. T. Silius Tit Silij, višji častnik pod Cezarjem: C.
3. P. Silius Publij Silij, propretor v Bitiniji in v Pontu l. 51; l. 44 je dobil veliko dediščino, ki mu je nakopala dediščinsko pravdo (causa Siliana): Ci. ep.
4. P. Silius Nerva Publij Silij Nerva, konzul l. 20, je premagal več planinskih narodov, l. 16 Noričane in Panon(ij)ce, pozneje je bil namestnik v Hispaniji: Vell.
5. C. Silius Gaj Silij, konzul l. 13 po Kr., je bil do l. 20 po Kr. poveljnik v Germaniji, kjer je zadušil upor svoje vojske, udeleževal se je Germanikovih vojnih pohodov in se bojeval s Hati; l. 21 po Kr. je pri Avgustodunu(mu) premagal uporne Galce in Belg(ijc)e. Obtožen izsiljevanja je pred obsodbo sam naredil samomor l. 24 po Kr.: T.
6. njegov sin je bil C. Silius Gaj Silij, ki ga je cesar Klavdij zaradi zveze s cesarico Mesalino l. 48 po Kr. obsodil na smrt: Suet., T.
7. C. (ali T. Catius) Silius Italicus Gaj (ali Tit Katij) Silij Italik (25—101 po Kr.), iz znamenitega rodu, rojen najbrž v Italiki, mestu v Betijski Hispaniji, govornik, epski pesnik, avtor pesnitve o drugi punski vojni z naslovom Punica v 17 spevih, konzul l. 68 po Kr., potem upravitelj province Azija; pozneje je do svoje prostovoljne smrti (ko je izvedel, da je neozdravljivo bolan, se je izstradal do smrti) živel na svojih podeželskih posestvih, kjer se je posvečal le znanosti: Plin. iun., Mart. Od tod adj. Sīliānus 3 Sílijev: negotium, villa Ci. ep. - specimen -inis, n (speciō -ere)
1. znak, znamenje, dokaz, jamstvo, poroštvo, primer, preizkus (preskus), preizkušnja (preskušnja): Plin., Val. Fl. idr., nunc specimen specitur, nunc certamen cernitur Pl., specimen ingenii, ingenui hominis, popularis iudicii Ci., qua in re non modo ceteris specimen aliquod dedisti, sed … Ci. si dal drugim dokaz (zgled), specimen animorum L., specimen animi prae se ferre L. očitno (z jasnimi dokazi) kazati (poteze) svojega duha, specimen iustitiae temperantiaeque primus dederat L., specimen prudentiae N., Solis avi specimen V. znak, da je sončni bog njegov ded, tellus … tale dabit specimen V. bo dopustila tako preskušnjo (ta poskus), hoc etiam in primis specimen verum esse videtur Lucr.
2. (v)zgled, vzor, lep primer, ideal: quom tute speculo es specimen maximum Pl., specimen temperantiae prudentiaeque, specimen humanitatis, salis, suavitatis, leporis Ci., specimen habuit haec civitas innocentiae Ci., num dubitas, quin specimen naturae capi debeat ex optima quaque natura Ci., servare antiquum specimen animarum L., specimen creandi, sationis et insitionis Lucr., cum … unicum antiquitatis specimen appellarent (sc. Agrippinam) T.
3. (o)kras, ponos, sijaj, blišč, dika: veteris domus Sen. tr., specimen antiquum imperii Sen. tr., specimen summum Amm., tibi specimen gloriosum arrogaris Ap. zelo se boš počastil.
Opomba: Beseda se je uporabljala samo v sg. - Speusippus -ī, m (Σπεύσιππος) Spevzíp, akademski filozof, Platonov nečak in njegov naslednik pri vodenju Akademije, rojen okrog l. 395: Ci.
- spongia (z inačico spongea) -ae, f (tuj. σπογγιά)
1. morska goba, spužva: Varr. ap. Non., Suet., Dig. idr., meministis tum … e foro spongiis effingi sanguinem Ci., in pulmonibus autem inest raritas quaedam et adsimilis spongiis mollitudo Ci., ceu plenam spongiam aquai siquis forte manu premere ac siccare coëpit Lucr., spongiam exprimere, detergere spongiā sudorem in facie Cels., detergere spongiā labra (sc. bovis) Col., corpus (sc. alicuius) spongiā pertergere Val. Max., spongeā frigidā cerebrum humefacere Plin., spongearum genera diximus in natura aquatilium marinorum, spongearum tria genera accepimus Plin.; pren.: quibus (sc. procuratoribus) quidem volgo pro spongeis dicebatur uti, quod quasi et siccos madefaceret et exprimeret umentīs Suet.
2. occ.
a) na paličico pritrjena in na straniščih za uporabo (= za brisanje zadnjice) obešena goba: Sen. rh., Sen. ph., Mart.
b) (kot smrtna kazen) goba, s katero so obsojencem zamašili usta in jih tako zadušili: Sen. ph.
3. metaf. (o stvareh, podobnih gobi)
a) goba = gobast izrastek: in spongea cynorrhodi Plin.
b) goba = gobast (= mehek, mehak) oklep: spongia pectori tegumentum L., spongia retiariorum Tert.; dvoumno: respondit Aiacem suum in spongeam incubuisse Augustus ap. Suet. = da se je njegov „Ajak“ (tragedija) vrgel na gobo (enako kot pravi Ajak na meč) in = da je njegov Ajak zapadel gobi (= da je izbrisan); (prim. Macr. Sat. 2, 4, 2)
c) prepleteno beluševo koreničje, prepletene beluševe korenine: Col., Plin.
d) neki na travnikih rastoči mah, menda = conferva vodni (o)krak, vodna nit: nec non et carnosa aliqua appellabimus, ut spongeas in umore pratorum enascentes Plin.
e) plovec, votlìč: ideoque tunc quae spongia sive pumex Pompeianus vocatur Vitr., id autem genus spongiae, quod inde eximitur, non in omnibus locis nascitur nisi circum Aetnam et collibus Mysiae Vitr.
f) spongiae „gob(ic)e“ = raztopljeni porozni in lomljivi železni koščki: mirumque, cum excoquatur vena, aquae modo liquari ferrum, postea in spongeas frangi Plin.
g) gobast kruh: Isid. — Vulg. soobl. sfongia ali sfungia -ae, f: Isid. — Kot nom. propr. Spongia -ae, m Spóngija, rimski priimek: Ci. ep. - Statius 3 Stácij(ev), ime sabelskega rodu; kot suženjsko ime: Ci. ep., Gell.; potem tudi ime ali priimek svobodnorojenih Rimljanov in rimsko rodovno ime. Poseb. znani so:
1. Statius Albius Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rimski vitez, ki je umoril svojega svaka in dva svojih sinov ter skušal usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi se polastil njegovega premoženja. Zato je bil l. 74 obtožen in je potem, ko se mu ni posrečilo, da bi se s podkupovanjem sodnikov rešil obsodbe, šel l. 72 v prostovoljno izgnanstvo, kjer je umrl l. 69: Ci.
2. njegov sin Statius Albius Oppianīcus je tožil Avla Kluencija zaradi podkupovanja in zastrupitve očeta, svojega očima: Ci.
3. C. Caecilius Statius, gl. Caecilius.
4. Statius Sēbōsus Stacij Seboz, prijatelj Kvinta Lutacija Katula in rimski pomorščak: Ci. ep., Plin.
5. L. Statius Murcus Lucij Stacij Murk, Cezarjev podpoveljnik, pozneje Brutov in Kasijev pristaš, usmrčen po načrtu Pompeja mlajšega: Ci., C., Vell.
6. P. Pāpinius Statius Publij Papinij Stacij, rimski epski pesnik, rojen okrog l. 45 po Kr. v Neapoli (Neapolis), kjer je tudi umrl okrog l. 96 po Kr.: Iuv. - stīllō -āre -āvī -ātum (stīlla)
I. intr.
1. kap(lj)ati, po kaplj(ic)ah (kapljaje, kapljajoč) padati, curljati, cediti se po čem, iz česa: Lucr., Lact. idr., vas, unde stillet lente aqua Varr., de viridi stillabant ilice mella O., nitido stillent unguenta capillo Tib., eodem ferro stillet uterque cruor Pr., per artus stillantis tabi saniem … sustulit Lucan., stillans sanies per vultus Sen. tr. Od tod adv. pt. pr. stīllanter po kaplj(ic)ah: Ambr.
2. (o stvareh, iz katerih ali po katerih se kaj cedi) curljati, kapljati, cediti se, mezeti, sluzeti iz česa; z abl.: Sen. tr. idr., culter stillans sanguine O., sanguine … stillantia (po nekaterih izdajah stellantia) sidera vidi O., stillabat Syrio … rore coma Tib., saxa … guttis manantibus stillent Lucr., sanguineis stillavit roribus arbor Lucan., stillaret paenula nimbo Iuv.; brez abl.: stillantem (sc. sanguine) pugionem tulit Ci., umida saxa, super viridi stillantia musco Lucr., ocellus stillans Iuv. krmežljavo (krmežljivo) oko, tollit stillantem … uvam Mart. sluzeči se čepek (= gnojni stržen v mandeljnih).
3. pren.: cernis … plumis stillare diem Stat. da je poln, aeque stillare illum nolo quam currere Sen. ph. da njegov govor kaplja = počasi teče. —
II. trans.
1. kaj kap(lj)ati, po kaplj(ic)ah liti, po kaplj(ic)ah preli(va)ti, povzročiti, da kaj kap(lj)a ali teče po kaplj(ic)ah: stillabit amicis ex oculis rorem (solze) H., stillataque sole rigescunt de ramis electra O. z vej nakapani jantar, stillata cortice myrrha O. izcejena (scejena, nacedivša (scedivša) se) mira, Africa Hammoniaci lacrimam stillat Plin., stillatum lac Arn.
2. pren.: tuae litterae, quae mihi quiddam quasi animulae stillarunt Ci. ep. tvoje pismo, ki mi je nekoliko okrepilo (poživilo, osvežilo) življenjskega duha, stillavit in aurem exiguum de … Iuv. na uho je zašepetal. - Suētōnius 3 Svetónij(ev), ime plebejskega rimskega rodu. Poseb. znani so:
1. C. Suetonius Pavlinus Gaj Svetonij Pavlin, eden najslavnejših vojskovodij in provincialnih upraviteljev, ki se je posebej odlikoval kot pretorski legat v Mavretaniji v letih 41—42 po Kr. in kot cesarski namestnik v Britaniji v letih 59—61 po Kr.: T.
2. Suetonius Laetus Svetonij Let (Veseli), tribun 13. legije za časa cesarja Otona: Suet.
3. njegov sin C. Suetonius Tranquillus Gaj Svetonij Trankvil (Mirni), sodobnik in prijatelj Plinija mlajšega, rimski zgodovinopisec in biograf (De vita XII Caesarum): Plin. iun. - Sulpicius 3 Sulpícij(ev), ime rimskega patricijskega rodu. Poseb. znani so:
1. Serv. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Servij Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 500, diktator in zmagovalec nad Latin(c)i l. 496: L.
2. Q. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Kvint Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 490, l. 454 eden od poslancev, ki jim je bila zaupana naloga, naj prinesejo zakone iz Grčije: L.
3. Serv. Sulpicius Camerīnus Servij Sulpicij Kamerin(ski), konzul l. 393, je nasprotoval izselitvi v Veje ter dosegel, da so vejska zemljišča razdelili med plebejce: L.
4. Q. Sulpicius Longus Kvint Sulpicij Long (Dolgi) je dal kot vojaški tribun s skale pahniti stražo, ki Galcem ni preprečila splezati na Kapitol(ij); kasneje je vodil pogajanja z Galci: L.
5. Serv. Sulpicius Rūfus Servij Sulpicij Ruf (Rdečelasi) je l. 377 kot konzulski tribun obvaroval tuskulski grad, ki so ga oblegali Latin(c)i: L.
6. C. Sulpicius Peticus Gaj Sulpicij Petik je bil petkrat konzul; l. 361 se je bojeval proti Hernikom in jih premagal, l. 358 je kot diktator porazil bojske Galce, l. 356 in 351 pa Tarkvinijce: L.
7. C. Sulpicius Longus Gaj Sulpicij Long (Dolgi), se je l. 323 kot konzul in pozneje še enkrat l. 317 vojskoval s Samniti (Samnijci) ter jih premagal v Kampaniji: L.
8. P. Sulpicius Galba Maximus Publij Sulpicij Galba Maksim je l. 211 Rim ubranil pred Hanibalovim napadom in v naslednjih letih uspešno poveljeval v spopadih proti makedonskemu kralju Filipu: L.
9. C. Sulpicius Gallus Gaj Sulpicij Gal, vojaški tribun v vojni proti makedonskemu kralju Perzeju, konzul l. 166, je premagal Ligur(ij)ce. Bil je zelo izobražen, dober govornik in poznavalec grške književnosti, ki je (kot kaže) v poznejših letih tudi sam pisateljeval in se poglobljeno ukvarjal z zvezdoznanstvom: Ci., Plin.
10. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je iz zavisti, vendar neuspešno skušal prikrajšati Lucija Emilija Pavla (tega je iz dna duše črtil) za zmagoslavje nad Perzejem. Kot pretor se je l. 151 neuspešno vojskoval v Luzitaniji. Ker je z neko sovražno tolpo, ki se mu je zaupno predala, izjemno kruto ravnal, so ga l. 149 v Rimu obtožili; obsodbe se je sicer rešil, a le s podkupovanjem in nemožatimi prošnjami. Bil je prvi govornik svoje dobe: Ci., Q., Val. Max.
11. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, sin prejšnjega, Saturninov nasprotnik, konzul l. 108: Ci.
12. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba, svak Gaja Grakha, izvrsten govornik, l. 110 javno obsojen, ker se je pustil podkupiti Jugurti: S.
13. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf, rojen l. 124, sprva pristaš aristokratov. Njim naklonjeno je s svojo izjemno govorniško nadarjenostjo vneto deloval za ohranitev ustave zlasti kot ljudski tribun l. 88. Ko se je Cezar l. 87 potegoval za konzulat, ne da bi bil prej pretor, mu je Sulpicij odločno nasprotoval in se zato sprl z njim in njegovo družino. Pozneje ga je na svojo stran pridobil Marij in ga izkoristil za svoje velikopotezne načrte; Sulpicij je predlagal več zakonov, ki sicer niso kazali nobenih prevratnih namenov, so pa očitno bili naperjeni proti senatu in aristokratom (leges Sulpiciae), med njimi še zlasti a) zakon, da ne sme noben senator imeti več kot 2000 denarijev dolga, in b) legemque ad populum tulit qua Sullae imperium abrogaretur, C. Mario bellum decerneretur Mithridaticum Vell. Ker so njegovi predlogi izzvali hud odpor senata in aristokracije, se je Sulpicij obdal s 3000 najetimi vojaki ter z njihovo pomočjo s silo dosegel, da so zakonski predlogi obveljali. Nato je razjarjeni Sula odrinil proti Rimu, ga l. 82 zavzel ter Marija in Sulpicija odstavil. Oba sta sicer pobegnila, a Sulpicija so po izdaji nekega sužnja pri Lavrentu ujeli in usmrtili: Ci., N., Vell.
14. P. Sulpicius Galba Publij Sulpicij Galba, edil skupaj s Ciceronom, s katerim se je pozneje potegoval tudi za konzulat, vendar ni uspel: Ci. ep.
15. Serv. Sulpicius Lemonia Rūfus Servij Sulpicij Lemonija Ruf, menda oče pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius), prijatelj Cicerona, s katerim je skupaj študiral retoriko pri Molonu na Rodosu. Pozneje se je podal v pravniške vode in kot odvetnik še bolj zaslovel kot govornik. Leta 51 je bil konzul skupaj z Markom Marcelom; po daljšem političnem omahovanju se je končno odločil za Cezarja in l. 46 kot namestnik upravljal Ahajo. Po Cezarjevi smrti je zopet politično omahoval in umrl l. 43 na potovanju v Mutino k Antoniju kot senatov odposlanec. Zapustil je veliko učencev in spisov; ohranilo se je le nekaj pisem, ki jih je pisal Ciceronu: Ci., Q., Gell., Dig.
16. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, legat pod Cezarjem v Galiji, l. 54 pretor. Leta 49 se je potegoval za konzulat, vendar je kljub Cezarjevemu priporočilu neslavno propadel. Pozneje se je pridružil zarotnikom zoper Cezarja in bil kot njegov morilec obsojen l. 43: Ci., C., Suet.
17. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf se je pod Cezarjevim poveljstvom bojeval v Galiji, bil l. 48 poveljnik (praetor) Cezarjevega ladjevja in v letih 47—45 upravitelj province Ilirija: Auct. b. Alx.
18. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba je potem, ko je zapravil vse svoje premoženje, naredil samomor: T.
19. Sulpicius Asper Sulpicij Asper je služil v cesarski telesni straži in se udeležil Pizonove zarote proti Neronu; to ga je stalo življenja, njegovo smrt pa opisuje T. kot constantiae exemplum.
20. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je l. 68 po Kr. v starosti 73 let kot Neronov naslednik zasedel cesarski prestol, vendar so ga že januarja l. 69 po Kr. vojaki umorili zaradi njegove skoposti: T., Suet.
21. C. Sulpicius Apollinaris Gaj Sulpicij Apolinar, rojen v Kartagini, učen slovničar, učitelj Avla Gelija in poznejšega cesarja Pertinak(s)a. Napisal je quaestiones epistolicae in v metrični obliki vsebine Plavtovih in Terencijevih komedij ter Vergilijeve Eneide: Gell.
22. Sulpicia Sulpicija
a) pesnica, menda hči pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius). Njeno ljubimkanje z osvobojencem Cerintom (Kerintom, s pravim imenom Kornut) opeva Tibul v 4. knjigi svojih elegij; v isti knjigi je objavil 5 njenih pesniških pisemc, ki jih je pisala svojemu ljubimcu (7.—12.): Tib.
b) pesnica ljubezenskih pesmi iz obdobja cesarja Domicijana, sloveča po svoji zvestobi do soproga Kalena: Mart., Aus., Sid.
23. P. Sulpicius Quirīnus Publij Sulpicij Kvirin ni izviral iz patricijske družine Sulpicijev, pač pa je bil po svoji soprogi Lepidi sorodstveno povezan z Liboni iz Skribonijevega rodu. Kot pogumen vojak in spreten upravnik se je prikupil Avgustu, ki ga je l. 12 imenoval za konzula. Kasneje je baje upravljal provinco Afrika, zagotovo pa kot cesarski namestnik dvakrat provinco Sirija, prvič menda l. 5 pr. Kr., drugič pa nedvomno l. 6. po Kr. Kot provincialni upravitelj se je izkazal tudi na vojaškem področju, saj je porazil več Rimljanom sovražnih ljudstev. Leta 1 pr. Kr. je bil kot comes et rector iuvenis dodeljen mlademu, za namestnika v provinco Armenija poslanemu Gaju Cezarju; spotoma se je poklonil Tiberiju, ki je bival na Rodosu, ta pa mu je ostal zvest prijatelj vse do njegove smrti l. 21 po Kr., ko je dal njegovo truplo pokopati na državne stroške: T., Vell., Suet., Fl. — Kot adj. Sulpicius 3 Sulpícijev: horrea H. (nekega Sulpicija Galbe, ki je imel v Horacijevem času v Rimu veliko zalogo vina), lex Fl. (zgoraj pod št. 13 omenjenega ljudskega tribuna Publija Sulpicija Rufa). — Od tod adj. Sulpiciānus 3 Sulpícijev, sulpicijánski: classis C. (pod št. 17 omenjenega pretorja P. Sulpicija Rufa), seditio Q. (ki ga je sprožil ljudski tribun Publij Sulpicij Ruf; gl. št. 13). - tĕ, enklitika, pron. sufiks iz pron. debla to- (prim. is-te); priveša se pron. tu in krepi njegov pomen, toda le v nom. sg. (obl. tētē je podvojeni tē kakor je sēsē podvojeni sē): ut tute mihi praecepisti Ci.
- Temenos, n (gr. τὸ τέμενος ločen, omejen kraj) Témen(os) = svetiščni okraj, posvečen gaj, poseb. Apolonu posvečeni gaj pri Sirakuzah. Od tod
1. Temenītēs -ae, m (Τεμενίτης) Temenít (= v gaju čaščeni), tj. Apolon in njegov v omenjenem gaju stoječi kip: Ci., Suet. (z acc. Temenitem).
2. Temenītis -idis, f (Τεμενῖτις) témenska
a) porta Témenska vrata = Gajska vrata v Tarentu, skozi katera se je prišlo do nekega Temena: L.
b) (sc. κρήνη) Témenski vrelec (Temenítida) v omenjenem Apolonovem gaju pri Sirakuzah: Plin. - Tigrānēs -is, m (Τιγράνης) Tigrán
1. kralj Velike Armenije, zet in zaveznik pontskega kralja Mitridata, premagan od Lukula in Pompeja: Ci., S. fr., Aur., Fl.
2. njegov sin: Ci. ep. - Tillius -iī, m Tílij
1. L. Tillius Cimber Lucij Tilij Cimber (Kimber), menda cimbrskega (kimbrskega) rodu, sprva vnet Cezarjev privrženec, potem njegov hudi nasprotnik in udeleženec zarote proti njemu: Ci., Sen. ph., Suet.
2. senator in vojaški tribun, najbrž tudi cimbrskega (kimbrskega) rodu, ker ga H. graja, da je premalo dostojen: H. - Titus -ī, m Tít, rimsko ime, okrajšano pisano T., npr. T. Tatius Tit Tatij, sabinski kralj; T. Livius Tit Livij, rimski zgodovinopisec; T. Flavius Vespasianus Tit Flavij Vespazijan, rimski cesar; njegov istoimeni sin in naslednik je bil cesar Tit.