Franja

Vīpstānus 3 Vipstán(ov), ime rimskega rodu; poseb. znan je Vipstanus Messalla Vipstan Mesala, govornik in zgodovinopisec (okrog l. 70 po Kr.): T.

Viridomārus -ī, m Viridomár, keltsko moško ime

1. vojskovodja Heduov (Hedučanov) v boju proti Cezarju: C.

2. (tudi v sinkop. obl. Virdomārus) poveljnik Insubrov proti konzulu Marku Klavdiju Marcelu l. 222: L. epit., Pr., Fl.

virtūs -ūtis, f (vir; prim. senec-tus, iuven-tus; o telesnih in duševnih vrlinah, ki odlikujejo može; prim.: appellata est ex viro virtus; viri autem maxime propria est fortitudo Ci.)

1. moškost, moštvo, možatost, izvrstnost: negavit id suae virtuti convenire N., virtute regnum est adeptus N., magnos homines virtute dolores superare O. (po) moško zatreti; pesn. za opis osebe (prim. ἱερὴ ἲς Τηλεμάχοιο Hom.): Aeneïa virtus Iunonem veteres finire coëgerat iras O., virtus Scipiadae H. možati Scipion; meton.: exigui numero, sed bello vivida virtus V. moštvo (= možje).

2. occ.
a) moč, sila, jakost, krepkost: manuum virtute relatus balteus O. od močne roke (Herkula), inferior virtute meas devertor ad artes O.; metaf. o živalih in neživih subj.: virtus equi Ci., mercis Pl. ali navium L. izvrstnost, ferri Iust., herbarum O., neque virtus in frondibus ulla est O.
b) hrabrost, srčnost, pogum, junaštvo, pogumnost, stanovitnost, odločnost: virtus militaris, rei militaris, bellandi Ci., pristinae virtutis memoria Ci., virtus exercitūs N., virtute militum devincere hostium exercitūs N., quondam etiam virtus etiam virtus redit in praecordia V., dolus an virtus, quis in hoste requirat? V., vis ac virtus L., nec cuiquam accedere virtus V. nihče nima poguma, opinio virtutis N. ker so ga imeli za pogumnega, cum urbanas res virtute Cn. Pompei commodiorem in statum pervenisse intellegeret C. z odločnostjo; v negativnem pomenu: virtus iniqua Stat.
c) vrlost, vrlina, dobra (izvrstna) lastnost, odlika, izvrstnost: summa virtus ponitur in sapientia N., crevit laude virtutum N., virtutes vitia nequabant L., virtutibus lenioribus erat ornatus: modestia, temperantia, iustitia Ci., virtutes corporis, oratoriae virtutes Ci., animi virtutes N. notranje (duševne, duhovne) vrline.
d) čednost, krepost, čednostnost, krepostnost, vrlina, nravna popolnost, nravnost, moralnost, morala, (visoka) moralna vrednota, (nravna, moralna) neoporečnost (brezgrajnost): virtus est animi habitus naturae atque rationi consentaneus Ci., insidet in optimo quoque virtus Ci., honesta in virtute ponuntur Ci., omnia praeter virtutem caduca sunt S., aliquem revocare ad virtutem a perdita luxuria N., vellem … errari nomen virtus posuisset honestum H. običajni nazor (običajne predstave) o nravnosti.

3. pooseb. Virtūs -ūtis, f Vírtus = Krepost, boginja kreposti: vides Virtutis templum Ci., cum (sc. M. Marcellus) bello Gallico (l. 222) ad Clastidium aedem Honori et Virtuti vovisset L., aedem Virtutis eo anno ad portam Capenam M. Marcellus dedicavit L.

4. meton. pl. virtutes moška dejanja (dela, čini, dosežki), izvrstna dejanja (dela, čini, dosežki), hrabra dejanja (dela, čini, dosežki), junaška dejanja (dela, čini, dosežki): memor pristinarum virtutum venenum … sumpsit N., virtutibus eluxit N., virtutes virique V. možje in njihova izvrstna dejanja, ne se mulier extra virtutem cogitationes extraque bellorum casus putet T.; occ.
a) zasluga: obtrectatio virtutum N., huius vitia ineuntis adulescentiae magnis sunt emendata virtutibus N.; od tod virtute alicuius Pl. = s pomočjo koga, po posredovanju koga.
b) moška slava: dubitabimus adhuc virtute extendere vires? V.

Opomba: Star. dat. sg. virtute: Luc.; gen. pl. tudi virtutium: Ap., Paul. Nol., Iul. Val.

Vitellius 3 Vitélij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. P. Vitellius Publij Vitelij, legat v Germaniji pod Germanikom, s katerim je šel l. 19 po Kr. na Vzhod. Po zatonu svojega učitelja Sejana si je kot njegov soobtoženec prerezal žile: T.

2. L. Vitellius Lucij Vitelij je v času cesarja Tiberija kot cesarski namestnik v Siriji Rimu podredil Parte. Po vrnitvi iz Sirije je v času cesarja Kaligule bil večkrat konzul skupaj s cesarjem. Bil je zaupnik cesarja Klavdija, zelo spreten in prevejan dvorjan ter zelo vdan Mesalini in po njeni smrti Agripini: Suet., T.

3. A. Vitellius Avel Vitelij, rojen l. 15 po Kr., konzul l. 58 po Kr., pozneje upravitelj Afrike in legat v Germaniji, kjer so ga legije l. 69 po Kr. oklicale za cesarja proti Galbi. Po Galbovi smrti se je moral spopasti s proticesarjem Otonom; sicer ga je premagal pri Bedriaku, a je bil sam poražen od Vespazijana; usmrčen je bil l. 69 po Kr. Kot cesar (osmi po vrsti) je bil razvpit zaradi svoje razsipnosti, h kateri je bil nagnjen že v mladosti: T., Suet. Kot adj. Vitellius 3 Vitélijev: via Suet. — Od tod adj. Vitelliānus 3 Vitélijev, vitélijski, vitelijánski: milites, partes T.; subst. Vitelliānī -ōrum, m
a) vitélijevci, vitelijánci, vitélijci = Vitélijevi vojaki: T., Suet.
b) neke (menda po Viteliju imenovane) pisalne deščice (tablice): Mart.

4. L. Vitellius Lucij Vitelij, brat cesarja Vitelija in prav tako razsipnež, še opaznejši kot njegov brat, čeprav precej slabšega značaja. Ko so vespazijanci osvojili Rim, je bil ujet in usmrčen na povelje Antonija Prima: T.

vōciferātiō -ōnis, m (vōciferārī) glasno klicanje, kričanje, vpitje (na pomoč, na pomagaj), klic, krik, vek, vekanje, tarnanje, javkanje, javk: Corn., L., Sen. rh., Sen. ph., Ps.-Q., Q., Fl., Icti., Iust. idr., quanta hic vociferatione fertur: ei miserae mihi! Afr. fr., an te L. Flavi ceterorumque de T. Herennio vociferatio commovebat? Ci., post hanc illorum vociferationem Ci., nam in ipso sermone hoc et vociferatione mortua est Ci., qua vociferatione in ceteris iudiciis accusatores uti consuerunt, ea nos hoc tempore utimur qui causam dicimus Ci., omisere veriti, ne id facere tumultuantium vociferatione prohiberentur Cu., nam quis hominum clarius aut tanta vociferatione bestiam vel furem praedicat quam iste latratu Col., exstant Catonis in censura vociferationes mulieribus statuas Romanis in provinciis poni Plin., magnaque vociferatione latrones tenere clamavit Petr., senatum per praecones propere convocavit lacrimisque et vociferatione miseratus est condicionem suam Suet.

Vocōnius 3 Vokónij(ev), ime rimskega rodu, ki izvira iz Aricije. Poseb. znana sta

1. Q. Voconius Saxa Kvint Vokonij Saksa, ki je kot tribunus plebis l. 169 uveljavil zakon, po katerem bi ženske ne smele dedovati, ampak bi dobivale le volila: Ci., L. epit.

2. Q. Voconius Nāsō Kvint Vokonij Nazo(n) (Nosan), preiskovalni sodnik v Kluencijevi pravdi: Ci. — Forum Voconii, gl. forum. — Kot adj.: lex Voconia Ci. Vokonijev zakon (gl. zgoraj pod 1.), Voconia pira Plin. Vokonijeve hruške (imenovane po nekem Vokoniju).

Volcacius (napačno pisano tudi Volcatius, Vulcatius) 3 Volkácij(ev), Vulkácij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. Volcacius Volkacij, Verov (Verres) prijatelj, eden od soudeleženih pri njegovem podkupovanju: Ci.

2. L. Volcacius Tullus Lucij Volkacij Tul, konzul l. 66, nasprotnik Katiline, Cezarjev pristaš, pozneje posredovalec med Cezarjem in Pompejem: Ci.

3. Volcacius Sēdigitus Volkacij Sedigit, pesnik okrog l. 100, je v svojem pesniškem kanonu razvrstil pisce komedij paliat po njihovi vrednosti, vendar po nekoliko čudnem zaporedju: Gell.

4. Volcacius Tullus Volkacij Tul se je pod Cezarjem bojeval v Galiji in pozneje pri Dirahiju: C.

5. Volcacius Gallicānus Volkacij Galikan je v času cesarja Dioklecijana baje popisal življenje rimskih cesarjev; ohranil se je le življenjepis Avidija Kasija.

Volumnius 3 Volúmnij(ev), ime rimskega rodu iz Peruzije. Poseb. znani so:

1. L. Volumnius Flamma Violens Lucij Volumnij Flama Violent, kot konzul l. 307 zmagovalec v vojni s Salentinci in l. 296 s Samniti: L.

2. P. Volumnius Eutrapelus Publij Volumnij Evtrapel, pristaš in zaupnik triumvira Antonija in enak radoživec kot on: Ci., N.

3. Volumnia Volumnija
a) Koriolanova soproga: L.
b) osvobojenka in ljubica Publija Volumnija Evtrapela, gledališka igralka pod imenom Cythēris Citerida (Kiterida), pozneje Antonijeva ljubica: Ci.

Volūs(i)ēnus -ī, m Voluz(i)én, s celim imenom C. Volus(i)enus Quadratus Gaj Voluz(i)én Kvadrat, Cezarjev vojaški tribun, pozneje (l. 43) tribunus plebis in Antonijev pristaš: C., Ci.

Xanthippus -ī, m (Ξάνϑιππος) Ksantíp

1. Periklov oče, glavni Miltiadov tožnik in zmagovalec nad Perzijci pri Mikali l. 479: Ci.

2. lakedajmonski vojskovodja, v prvi punski vojni kartažanski poveljnik, ki je uničil Regulovo vojsko in ujel Regula: Ci., L., Veg.

Xenoclēs -is, m (Ξενοκλῆς) Ksénokles iz Adramitejona, znamenit govornik, s katerim se Cicero(n) med svojim bivanjem v Mali Aziji l. 78 veliko družil: Ci.

Xenocratēs -is, acc. -em in -ēn, m (Ξενοκράτης) Ksenokrát

1. Platonov učenec in njegov drugi naslednik v Akademiji, roj. v Halkedonu l. 396, umrl l. 314: Ci.

2. sloveč slikar: Plin.

Xenophanēs -is, m (Ξενοφάνης) Ksenófan, grški filozof iz Kolofona med l. 580 in 480, ustanovitelj elejske (eleatske) filozofske šole: Ci., Lact.

Xenophōn -ōntis, m (Ξενοφῶν) Ksenofónt, Atenec, Sokratov učenec, zgodovinopisec, filozof in vojskovodja, rojen po l. 440, umrl po l. 355 v Korintu: Varr., Ci., N.; gr. acc. pl. Xenophontas: Sen. ph. — Od tod adj. Xenophōntēus (Xenophōntīus) 3 (Ξενοφώντειος) Ksenofóntov, ksenofóntski, ksenofontéjski: Xenophonteum genus sermonis Ci., Hercules Xenophontius ille Ci.

Xerxēs (ali Xersēs) -is (Xerxī: N.), acc. -ēn, m (perz. Xšayārša) Ksérks (Ksérz), Darejev sin, perzijski kralj od l. 486 do l. 465; l. 480 so Grki pri Salamini popolnoma porazili njegovo ladjevje: Varr., Ci., N., Iust.

Opomba: Zapis Xerses najdemo v najboljših rokopisih Ciceronovih del, pa tudi v rokopisih del drugih piscev.

Zaleucus -ī, m (Ζάλευκος) Zalévk, zakonodajalec v Lokrih v južni Italiji okrog l. 650: Ci., Sen. ph., Aus.

Zama -ae, f (Ζάμα) Záma, utrjeno mesto v Numidiji jugozahodno od Kartagine z vzdevkom Regia Kraljeva, prestolnica kralja Jube, ki je imel tu svojo zakladnico in svoj harem; pri tem mestu je Scipio(n) l. 202 premagal Hanibala: N., S., L., Vitr., Auct. b. Afr. idr. — Od tod adj. Zamēnsis -e zámski: oppidum (= Zama) Plin.; subst. Zamēnsēs -ium, m Zámci, preb. Zame: Auct. b. Afr.

Zēnō (Zēnōn) -ōnis, acc. -ōna (Varr.), m (Ζήνων) Zénon

1. grški filozof iz Kitija (Citium) na Cipru, ustanovitelj stoiške filozofske šole; učil je okrog l. 300 v Atenah v stebrišču (gr. στοά); v visoki starosti se je prostovoljno izstradal do smrti: Varr., Ci., Sen. ph., Q.; v pl.: omnes Zenones et Chrysippi Sen. ph.; gr. acc. pl.: Zēnōnas: Mart.

2. grški filozof iz Ele(j)e (Velia v Lukaniji), učenec Elejca Parmenida okrog l. 460, privrženec eleatske filozofske šole, utemeljitelj in iznajditelj dialektike, Periklov učitelj: Ci.

3. grški filozof, epikurejec, Ciceronov in Atikov učitelj: Ci.

4. neki zdravnik: Cels.

5. grški cesar v 5. stol. po Kr.; od tod adj. Zēnōniānus 3 Zénonov, zénonski, zenonijánski: lex I ustin. Inst. — Od tod subst. Zēnōnicī -ōrum, m (Ζηνωνικοί) zénonci, Zenonovi učenci: Aug.

Zeuxis -xis in -xidis (-xidos), acc. -xim, redkeje -xin ali -xidem, abl. -xide, m (Ζεῦξις) Zévksis (Zévksid)

1. grški slikar iz južnoitalske Herakleje okrog l. 425; živel je v Atenah in Efezu: Ci., Petr., Plin.

2. grški kipar: Plin.