Franja

Lycia -ae, f (Λυκία) Líkija, rodovitna pokrajina v jugozahodni Mali Aziji: L., V., H., O. idr. Od tod adj. Lycius 3 líkijski: catervae H. ali hasta O. = likijskega kralja Sarpedona, deus (= Apollo, ker je imel preročišče v likijskem mestu Patari (Patarah) [Patara -orum]) Pr., od tod Lyciae sortes V. likijske prerokbe = izreki Apolonovega preročišča v Patari (Patarah). Subst.

1. Lyciī -ōrum, m Líkijci, preb. pokrajine Likije: Ci. ep., V., L., Suet.

2. Lycium -iī, n (sc. medicamentum) líkijsko zdravilo = iz korenine mrtvega trna (rhamnus) in drugih trnov skuhan zdravilni sok: Cels., Plin.

Lyctos (Lyctus) -ī, f (Λύκτος) Líktos, mesto na Kreti, lakonska naselbina: Mel., Plin. Od tod adj. Lyctius 3 (Λύκτιος) líktoški, líktijski, pesn. = kretski: Aegon, Idomeneus V., classis O.

Lȳdia -ae, f (Λυδία) Lídija

I. maloazijska pokrajina z glavnim mestom Sardīs ali Sardēs, Sarde (zdaj Sart): Ci., N., L., V., O. idr. Od tod adj.

1. Lȳdus 3 (Λυδός) lídijski, iz Lídije: servus Ci., puella (= Omphale) O., urbes O., aurus Val. Fl.; subst.
a) LȳdĪ -ōrum, m Lídijci, preb. Lidije: Ci., N., L. idr.
b) Lȳdus -ī, m Lídijec, pesn. = Caystrus Petr.

2. Lȳdius 3 (Λύδιος) lídijski, iz Lídije: haruspex Ci., Lydius aurifer amnis (= Pactōlus) Tib., nurus Sen. tr., lapis Plin. preizkusni kamen, naš skrilavi kremenec ali brusnik = lidít, temno sivi različek kalcedona; v gr. obl.: Lȳdion (sc. genus laterum) Plin. — Ker so se po bajki Etruščani v Italijo priselili iz Lidije, je za latinske pesnike Lȳdius 3 = etruščánski, etrúr(ij)ski, Lȳdī -ōrum, m pa = Etruščáni, Etrúr(ij)ci: Lydius Thybris V., Lydorum manus V., ora Lydia, Lydia bella, castra Sil., Lydia stagna (= lacus Trasimenus) Sil. —

II. Lȳdia Lídija, naslov pesnitve Valerija Katona: Suet.

lymphō -āre -āvī -ātum (lympha) koga blázniti, spraviti (spravljati) ob pamet (um), v brezumje, v norost (ob)noríti: deus lymphaverat urbem Val. Fl., lymphare incursibus urbes, lymphante deo, superis animum lymphantibus Stat., lymphari Plin. zblazneti, biti (priti) ob pamet, znoreti. Od tod pt. pf. lymphātus 3 zblaznel, blazen, kakor obseden, ves iz sebe, nepriseben, zblojen, ne zavedajoč se: in Graecia commota mente quod λυμφολήπτους appellant, ab eo lymphatos dixerunt nostri Varr., l. meus H., Cat., pectora O., velut lymphati L. kakor navdani od naglega strahu (panike, zone), lymphatis similes Cu., l. metus Lucan., lymphatis caeco pavore animis T., repente lymphati ... in centuriones invadunt T., lymphata corpora boum Sil.; v enakem pomenu tudi pt. pr. lymphāns -antis: lymphantes animi Plin., eorum religione lymphantes Ap.

Lyncĕs -eī, acc. -ea, voc. -eu, m (Λυγκεύς, sor. z λύγξ ris) Linkéj

1. Mesenijec, argonavt in udeleženec kalidonskega lova, ki je slovel po svoji risji ostrovidnosti: H., O., Pr., Hyg. idr.; preg.: ne corporis optima Lynce͡i contemplere oculis H. Od tod
a) adj. Lyncēus 3 (Λυγκεῖος) Linkejev, linkejski: ensis O.; metaf. bistrook, ostroviden: quis est tam Lynceus Ci. ep., oculi Boet.
b) patron. Lyncīdēs -ae, m (*Λυγκείδης) Linkíd, Linkejev potomec (= Perseus): O.

2. Ajgiptov sin, soprog Danaide Hipermestre: O., Hyg.

3. Enejev tovariš: V.

4. Testijev sin, Altajin brat, ki ga je ubil Meleager: Hyg.

Lyrcēum -ēī, n (Λύρκειον ὄρος) Lirkéj, gorovje na meji med Argolido in Arkadijo; od tod adj. Lyrcēus (Lyrcēius) 3 lirkéjski: Lyrcēa arva O., Lyrceia tellus Val. Fl.

Lyrnēs(s)us (Lyrnēs(s)os) -ī, f (Λυρνησσός) Lirnés (Lirnéz)

1. mesto v Miziji, na meji s Troado, rodni kraj Ahilove ljubice Brizeide Hipodameje: V., Plin. Od tod

1. subst. adj. Lyrnēsis -idis, acc. -ida, voc. -i, f (Λυρνησίς): O. ali Lyrnēsias -adis, f.: P. F. Lirnézijka = Brizeida.

2. adj. Lyrnēsius 3 lirnéški, lirnézijski, iz Lirnésa: moenia O., Acmon V.

2. mesto v Kilikiji: Cu., Prisc.

3. mesto v Pamfiliji: Plin.

Lȳsiās¹ -ae, m (Λυσίας) Lísias, 1. Kefalov sin, Atenec, atenski govornik, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Iust., Gell. Od tod adj. Lȳsiacus 3 (Λυσιακός) Lízijev, lízijevski: gracilitas Q..

2. neki zdravnik: Cels.

3. grški kipar: Plin.

Macedō¹ in Macedōn (acc. pl. -as) -onis m (Μακεδών) Makedónec: L., N., Corn., Sen. ph., Fl., Macedo Alexander Ci., tudi samo Macedon Lucan., Macedonum robur L. po makedonsko oboroženo jedro (Antiohove) vojske; atrib. makedónski, iz Makedónije Macedo miles Pl., Cu., vir Macedo H., Macedo hostis L., Macedones Cadueni Plin. makedonski Kadueni, makedonska naselbina v Frigiji, Hyrcani Macedones Plin. makedonski Hirkani, makedonska naselbina v Lidiji. Od tod adj. Macedōnicus 3 (Μακεδονικός) makedónski, iz Makedónije, v Makedóniji: legiones Ci., praeda, montes L., mare L., Plin. Egejsko morje med Makedonijo in Trakijo, exercitus, phalanx Cu.; Macedōnicus -ī, m Makedónski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je l. 146 podvrgel Makedonijo rim. oblasti kot provinco: Plin., Vell., Val. Max. Macedoniēnsis -e makedónski, iz Makedónije: vir Pl. Macedonius 3 (Μακεδόνιος) makedónski: miles Pl., sarissa O. (Metam. 12, 466, kjer pesnik zaradi metričnih razlogov meri Macēdŏnĭaque), colonia Iust.; subst. Macedonia -ae, f (Μακεδονία) Makedónija, pokrajina od Olimpa do Strimona, razširjena pod vladavino Filipa II., pozneje rimska provinca (gl. zgoraj: Ci., C., L., Mel., Plin.).

Macedō² -onis m Mácedon

1. ime nekega oderuha: Ulp. (Dig.) — Od tod adj. Macedoniānus 3 Macédona se tičoč: senatus consultum Ulp. (Dig.) zoper Macedona (da tisti, ki je posodil mladim ljudem denar, tega dolga ne more izterjati po smrti njihovih očetov).

2. ime sužnja: Luc.

Machāōn -onis, m (Μαχάων) Maháon, iz Hom. znan zdravnik, Eskulapov sin, gojenec Kentavra Hirona: V., O., Pr., Cels.; apel.: dimitte Machaonas omnes Mart. vse zdravnike. — Od tod adj. Machāonius 3 Maháonov, maháonski: O., Stat. Machāonicus 3 Maháonov, maháonski: Sid.

Macrīnus -ī, m Makrín

1. Plotius Macrīnus Plotij Makrin, Perzijev prijatelj, zelo učen: Pers.

2. C. Opilius Macrīnus Gaj Opilij Makrin, le nekaj mesecev rim. cesar (umrl l. 218 po Kr.): Eutr., Aur., Aus. — Od tod adj. Macrīniānus 3 Makrínov: factio Lamp.

3. neki slovničar: Aus.

4. (Caecilius) Macrīnus Cecilij Makrin, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

Maeander (L., Plin., Sen. ph., Sen. tr.), Maeandros (O., Sen. tr.) in Maeandrus (Sil., P. F.) -ī, m (Μαίανδρος) Majánder, reka v Joniji in Frigiji, izlivajoča se pri Miletu v Ikar(ij)sko morje, sloveča po svojih številnih ovinkih (zdaj Meinder ali Madre; poleg zgoraj naštetih piscev še Col. in Cl.). Po bajki rečni bog in oče Kiane (Cyane), ki je rodila Kavna (Caunus) in Biblido (Byblis): O.; occ. apel.

1. ovinek, zavoj, vijuga, rida, okoliš, zapotje, okljuk: Amm., Prud. (ki meri še Mĕandros), dialectiae gyri et Maeandri Gell., quos tu Maeandros, dum omnes solitudines per se queris, quae deverticula flexionesque quaesisti? Ci.

2. (v vezilstvu) ovinkasti, tj. umetno med seboj (pre)pleteni okraski na oblačilnih obrobkih: Serv., Non., P. F., chlamydem auratam, quam plurima circum purpura Maeandro duplici … cucurrit V. — Od tod adj. Maeandricus 3 majándrski, Majándrov: Tert. Maeandrius 3 (Μαιάνδριος) majándrski, Majándrov: unda Pr., iuvenis (= Cannus, Majandrov vnuk) O., flumina Cl. Maeandrātus 3 ovinkast (kakor Majander), zategnjen: Varr. ap. Non.

Maecēnās -ātis, m Mecenát, etruščansko rodbinsko ime. Poseb. znana sta

1. C. Cilnius M. Gaj Cilnij Mecenat, iz etruščanskega knežjega rodu (Lucumo), rimski vitez, zaupnik in kancler cesarja Avgusta, izvrsten državnik, toda mehkužnik, umrl l. 8 pr. Kr. Bil je tudi sam pesnik (sicer izumetničenih in prisiljenih pesnitev) ter prijatelj in podpornik učenjakov in pesnikov (Varija, Vergilija, Horacija idr.): H., T., Q., Sen. ph., Vell.

2. C. Melissus M. Gaj Melis Mecenat, lat. slovničar: Plin.

3.— Pl. Maecēnātēs -um, m apel. = prijatelji, pokrovitelji, podporniki pesnikov in učenjakov: Mart., pa tudi = umetniki, mehkužniki, razvajenci: Iuv. še danes „mecen(at)“ = podpornik, pokrovitelj pesnikov, umetnikov in učenjakov. — Od tod adj. Maecēnātiānus 3 Mecenátov: vina Plin., turris (grad) Suet., horti Suet., Fr.

Maedī -ōrum, m (Μαῖδοι) Májdi, tračansko pleme ob levem bregu reke Strimon: L., Plin., Eutr. — Od tod adj. Maedicus 3 (Μαιδικός) májdski; subst. Maedica -ae, f (sc. terra) Májdska, Májdsko (ozemlje): L.

Maeliānus 3, gl. Maelius 3.

Maelius (Mēlius) 3 Mélij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. Sp. Maelius Spurij Melij, bogat plebejski vitez, ki ga je usmrtil Servilij Ahala l. 439 na povelje diktatorja Lucija Kvinkcija Cincinata, češ da stremi za kraljevsko oblastjo: L., Ci., Fl. — Od tod adj. Maeliānus 3 Mélijev: caedes L.; subst. Maeliānī -ōrum, m mélijevci, Mélijevi privrženci: L.

2. Sp. Maelius Spurij Melij je kot tr. pl. l. 436 preganjal nasprotnike prej omenjenega: L., Ci.,

3. Q. Maelius Kvint Melij se je l. 321 udeležil vojne zoper Samnite in doživel zloglasno pogojno predajo pri Kavdiju, ki jo je pozneje zagovarjal v Rimu: L., Ci.

Maenalus -ī, m (τὸ Μαίναλον) Májnal, arkad(ij)sko, Panu posvečeno gorovje med mestoma Tegeja in Megalopolis (zdaj Roïnon), ob katerem je stalo istoimensko mesto Maenalos -ī, m: O. in Maenala -ōrum, n: V., O. Májnal, Májnala (Májnale) — Od tod adj. Maenalius 3 (Μαινάλιος) májnalski, pesn. = arkád(ij)ski: deus (= Pan) O., arctos (= Callisto) O., ramus Pr. kij, ki si ga je Herkul odlomil na Majnalu, versūs V. arkad(ij)ske pastirske pesmi, ales (= Mercurius, ki je rojen v Arkadiji). Maenalis -idis, f (Μαιναλίς) májnalska: ursa (= Callisto) O., ora O. Arkadija. Subst. Maenalidēs -ae, m Majnalíd, Májnalec, Májnalski (= Pan): Aus.

Maenius 3 Ménij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znana sta:

1. C. Maenius Gaj Menij, plebejski konz. l. 338, s svojim stanovskim kolegom Kamilom zmagovit v vojni zoper Lacij, poseb. zoper Ancij (Antium); zato so mu na forumu postavili častni (Menijev) steber (columna Maenia; prim. columna); diktator l. 320 in 314, cenzor l. 318: Ci., Plin.

2. Maenius Menij, Lucilijev sodobnik in znan zabavljivec: H., Porph.; nanj se je pozneje nanašal ljudski dovtip, povezan z omenjenim Menijevim stebrom (columna Maenia), češ da si je ob prodaji svoje hiše na forumu cenzorju Katonu izgovoril en steber, s katerega bi mogel gledati gladiatorske igre, ki so potekale na forumu: Porph. — Kot adj. columna Maenia (gl. zgoraj): Ci., Plin., Porph., lex Maenia Ci. Menijev (od nekega ljudskega tribuna Menija predložen) zakon. — Od tod adj. Maeniānus 3 Ménijev, ménijski, subst. Maeniānum -ī, n (ménijski) izzidek, tin, altána, móstovž, pomol, kakršne je dal cenzor Gaj Menij postaviti na hišah, ki so stale ob forumu: Varr. ap. Val. Max., Suet., Vitr., Non., Isid., Fest., P. F.

Maeōtae -ārum, m (Μαιῶται) Majóti, skitsko pleme ob Majotskem jezeru (zdaj Azovskem morju): Plin. — Od tod adj. Maeōticus 3 majótski: palus Plin. Majotsko jezero, glacies Iuv. led Majotskega jezera; subst. Maeōticī -ōrum, m majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: Mel., Plin. Maeotius 3 majótski: unda V. ali lacus Plin. ali palus Cu. Majotsko jezero (= Azovsko morje), tellus V. = Krim. Maeōtis (Mēōtis) -tidis in -tidos, acc. -tim, acc. pl. -tidas, f majótska = k Majótom ali k Majótskemu jezeru sodeča: ora, hiems O., ara Iuv. (= Taurica) tavr(ij)ski, Penthesilea Pr. od Majotskega jezera; poseb. lacus Plin. ali palus Mel., Plin. (Μαιῶτις λίμνη) Majotsko jezero (Azovsko morje); v enakem pomenu nav. subst. Maeōtis (Mēōtis) -tidis, acc. -tida in -tin, f: Cal., Mel., Plin., Ap. Majótsko jezero; pesn. Maeotis (skrč. iz Maeotidis) paludes Enn. ap. Ci. Subst. Maeōtidae -ārum, m (*Μαιωτίδαι) Majotídi, majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: T.