Franja

liquō -āre -āvī -ātum (v. causativum glag. liquēre)

1. kaj tekoče (lijoče) narediti (delati), topiti, raztopiti (raztapljati), (raz)taliti, starejše plavíti: l. alvum Cels. olajšati, izprazniti, ereptaque tela liquavit Lucan., liquatae solis ardore … guttae Ci. poet., liquatum aes, vitrum continuis fornacibus, ut aes, liquatur, lapis liquatur igni Plin., liquatae nives Vitr. skopnel sneg.

2. čistiti, prečistiti (prečiščevati), precediti (precejati), (z)bistriti: sapias, vina liques H., liquatum vinum, liquatae aquae Plin.; pren. liquātus 3 prečiščen, čist: voces Hostius ap. Macr. čist, zveneč, jasen, quae … dixerit, defervisse tempore et annis liquata … fatetur Q. očiščeno nepotrebnih besed.

Līternum (Linternum) -ī, n Li(n)térn, primorsko mestece v Kampaniji ob Liternovem (Līternus) ustju, znano kot zadnje bivališče iz Rima izgnanega Scipiona Afričana starejšega (zdaj vas Patria): L., Sen. ph. Od tod adj. Līternus (Linternus) 3 li(n)térnski: ager Ci., palus (zdaj Lago di Patria) Sil. Līternīnus 3 litérnski: villa Val. Max., rus Plin.; subst. Līternīnum -ī, n (sc. praedium) Liternín, Litérnsko, podeželsko posestvo Scipiona Afričana starejšega pri Liternu: Ci., in Literninum concessit (sc. Scipio) L.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

lōrīcō -āre -āvī -ātum (lōrīca)

1. oklepiti: se coriis Plin. Pogosto pt. pf. lōrīcātus 3 oklepljen: Auct. b. Afr., Suet., statua L., equites L. konjeniki v oklepih, konjeniki oklepniki.

2. metaf. z belilom prevleči: solum Varr.

Lūcānī -ōrum, m Lukáni, preb. pokrajine Lukanije v južni Italiji: Varr., Ci., L., Plin., Iust.; meton. lukánsko ozemlje, ozemlje Lukánov, Lukánsko: in Lucanis … delectus habebat C., Samnites bellum … in Lucanos traxit L.; kolekt. sg. Lūcānus: Lucanus et Bruttius et Samnis ab nobis defecerunt L. — Od tod

I. subst. Lūcānia -ae, f Lukánija, pokrajina v južni Italiji: H., Mel., Plin., Plin. iun. idr. —

II. adj.

1. Lūcānus 3 lukán(ij)ski: vinum Varr., bos = bos Lūca (gl. spodaj) Varr., nix H., montes L.; subst.
a) lūcāna -ae, f (sc. hira) = lūcānica (gl. spodaj): Varr.
b) Lūcānus -ī, m hrošč rogač (Lucanus cervus Linn.): lucanos vocat hos Nigidius Plin. (po nekaterih izdajah lucavos).

2. Lūcānicus 3 lukán(ij)ski; od tod subst.
a) lūcānica -ae, f (sc. hira) lukán(ij)ska klobasa, prekajena (povojena) klobasa: Ci. ep., Mart., Lūcānica Char. Soobl. lūcānica -ōrum, n: Stat., Arn.
b) Lūcānicus -ī, m (sc. botulus) = lūcānica -ae: Char.
c) Lūcānicum -ī, n (sc. farcimen) = lūcānica -ae: Char.

3. Lūca (lūca) -ae, m iz Lukánije, lukán(ij)ski: bos Luca (luca) ali Luca bos lukan(ij)ski vol = slon, ki so ga Rimljani prvič videli v Lukaniji v Pirovi vojski, niso pa poznali njegovega pravega imena: Naev. fr., Enn. ap. Varr., Sen. tr., Aus., luca bos Pl., boves lucae Lucr., moderari Lucas boves Sil.

Lūceria -ae, f Lucêrija, mesto v Apuliji ob meji s Samnijem (zdaj Lucera): Ci., C., L., H., Plin. Od tod adj. Lūcerīnus 3 lucêrijski: finis L.; subst. Lūcerīnī -ōrum, m Luceríni, Lucêrijci, preb. Lucerije: L.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lucrīnus -ī, m (v zvezi s subst. lacus, pa tudi brez njega) Lukrín, Lukrínsko jezero, najbolj notranji del Bajskega zaliva, zahodno od Neapole (Neaplja), znamenito zaradi izvrstnih ostrig: Ci. ep., V., H., G., Mart. (ki ga zaradi njegove tihote imenuje tudi Lucrinum stagnum) idr. Od tod adj.

1. Lucrīnus 3 lukrínski: Lucrina conchylia H. lukrinske ostrige = ostreae Lucrinae Plin. = subst. Lucrīna -ōrum, n Mart.; toda: Lucrīna tacita Symm. tiha krajina okrog Lukrinskega jezera.

2. Lucrīnēnsis -e lukrínski: res Ci. ep. lukrinske ostrige.

Lūcullus -ī, m Lukúl, rodbinsko ime v Licinijevem rodu. Poseb. znan je L. Licinius Lucullus Ponticus, gl. Licinius; pl. Luculli = možje Lukulove vrste = možje, kakršen je bil Lukul: Sen. rh. Od tod adj.

1. Lūcullānus 3 Lukúlov, lukúlski: ager Fr., carinae Sid.

2. Lūcullēus 3 = Lūcullānus: marmor Plin., lanceae Suet. ki jih je iznašel Lukul.

3. Lūculliānus 3 = Lūcullānus: villa Varr., Ph., Suet. (v nekaterih izdajah najdemo Lucullana), horti T.

lūnō -āre -āvī -ātum (lūna) polmesečno, mesečasto (u)kriviti, (u)sločiti, upogniti (upogibati): arcum, genu O., acies geminos in arcus Pr.; od tod pt. pf. lunātus 3

1. lun(ič)ast, polmesečen, polmesečast, srpast: Front., Cl., Pall., peltae V., figura Cels., cauda delphinorum Sen. tr., classis Lucan., ferrum Lucan. srpast meč, ferramentum Col., iuba Mart., flexus, arma Sil., aequora Stat.

2. metaf. s slonokoščenim mesecem okrašen (nakičen); prim. luna1 3. c): planta Mart., pellis Mart. čevelj.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

Lūsitānia -ae, f Luzitánija, sprva dežela med rekama Duris in Tag, pozneje kot rim. pokrajina dežela med rekama Duris in Anas (Anas, zdaj Guadiana), vzhodno od Salmantike (današnje Salamanke) in Toleta (današnjega Toleda): Varr., Ci. ep., C., L. idr. Od tod Lūsitānus 3 luzitán(ij)ski, iz Luzitánije: Aur., Viriathus Lusitanus Ci., pira Plin.; subst. Lūsitānī -ōrum, m Luzitán(ij)ci, preb. Luzitanije: Ci.

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

luxus² -ūs, m (luxus 3 3) izpah, izvin: Ca., Ap. h., Plin. Val.; prim. luxum -ī, n pod luxus³ 3.

Lycaeus -ī, m (Λύκαιον ὄρος ali samo Λύκαιον) Likáj

1. (sc. mōns) visoko gorovje v Arkadiji, posvečeno Zevsu in Panu (zdaj Dhioforti na severu in Tetragi na jugu): Plin., Stat., Aug., gelidus O., saxa, saltus, silvae amnesque, summa Lycaei V. kot adj. Lycaeus 3 (Λυκαῖος) Likájev, likájski: Pan V., collis, nemus O., Iuppiter Plin., deus (= Pan) Val. Fl.

2. Panov vzdevek: templum Lycaeo, quem Graeci Pana, Romani Lupercum appellant, constituit Iust.

Lycambēs -ae, m (Λυκάμβης) Likámb, Parijec, čigar lepo hčer Neobulo je snubil pesnik Arhiloh; ker ga je oče osorno zavrnil, se mu je pesnik maščeval s tako hudo zajedljivimi zabavljicami, da sta se baje oče in hči od sramu obesila: H. Od tod adj. Lycambēus 3 (Λυκάμβειος) Likámbov: sanguis O., Mart.

Lycāōn² -ōnis, m (Λυκάων) Likáon,

I. mitološki arkad(ij)ski kralj, nasilnež, ki je žrtvoval tudi ljudi; Zevs ga je spremenil v volka: O., Hyg., Stat. Od tod

1. patron. Lycāonis -idis, f (Λυκαονίς) Likaónida, Likaonova hči Kalisto (Callisto): O., Cat.

2. adj. Lycāonius 3 Likáonov, likáonski: parens (= Callisto, Arkadova (Arcas) mati) O., Arctos (= ozvezdje Callisto) O., axis O., mensa O. —

II. metaf. Likaonov vnuk, Kalistin sin, kot ozvezdje (= Arcturus ali Arctophylax): O.

Lycāonēs -um, m (Λυκάονες) Likaónijci, pleme v Mali Aziji med Kapadokijo, Kilikijo in Pizidijo, po mitu imenovano po arkad(ij)skem kralju Likaonu: Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Lycāonius 3 (Λυκαόνιος) likaónijski: Lycaonius Erichaetes V.; subst. Lycāonia -ae, f (Λυκαονία) pokrajina Likaónija: Varr., Ci. ep., L., Plin., Iust., Vulg.; adv. Lycāonicē likaónijsko: dicentes Vulg.