Franja

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

lōrīcō -āre -āvī -ātum (lōrīca)

1. oklepiti: se coriis Plin. Pogosto pt. pf. lōrīcātus 3 oklepljen: Auct. b. Afr., Suet., statua L., equites L. konjeniki v oklepih, konjeniki oklepniki.

2. metaf. z belilom prevleči: solum Varr.

Lūcānī -ōrum, m Lukáni, preb. pokrajine Lukanije v južni Italiji: Varr., Ci., L., Plin., Iust.; meton. lukánsko ozemlje, ozemlje Lukánov, Lukánsko: in Lucanis … delectus habebat C., Samnites bellum … in Lucanos traxit L.; kolekt. sg. Lūcānus: Lucanus et Bruttius et Samnis ab nobis defecerunt L. — Od tod

I. subst. Lūcānia -ae, f Lukánija, pokrajina v južni Italiji: H., Mel., Plin., Plin. iun. idr. —

II. adj.

1. Lūcānus 3 lukán(ij)ski: vinum Varr., bos = bos Lūca (gl. spodaj) Varr., nix H., montes L.; subst.
a) lūcāna -ae, f (sc. hira) = lūcānica (gl. spodaj): Varr.
b) Lūcānus -ī, m hrošč rogač (Lucanus cervus Linn.): lucanos vocat hos Nigidius Plin. (po nekaterih izdajah lucavos).

2. Lūcānicus 3 lukán(ij)ski; od tod subst.
a) lūcānica -ae, f (sc. hira) lukán(ij)ska klobasa, prekajena (povojena) klobasa: Ci. ep., Mart., Lūcānica Char. Soobl. lūcānica -ōrum, n: Stat., Arn.
b) Lūcānicus -ī, m (sc. botulus) = lūcānica -ae: Char.
c) Lūcānicum -ī, n (sc. farcimen) = lūcānica -ae: Char.

3. Lūca (lūca) -ae, m iz Lukánije, lukán(ij)ski: bos Luca (luca) ali Luca bos lukan(ij)ski vol = slon, ki so ga Rimljani prvič videli v Lukaniji v Pirovi vojski, niso pa poznali njegovega pravega imena: Naev. fr., Enn. ap. Varr., Sen. tr., Aus., luca bos Pl., boves lucae Lucr., moderari Lucas boves Sil.

Lūceria -ae, f Lucêrija, mesto v Apuliji ob meji s Samnijem (zdaj Lucera): Ci., C., L., H., Plin. Od tod adj. Lūcerīnus 3 lucêrijski: finis L.; subst. Lūcerīnī -ōrum, m Luceríni, Lucêrijci, preb. Lucerije: L.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lucrīnus -ī, m (v zvezi s subst. lacus, pa tudi brez njega) Lukrín, Lukrínsko jezero, najbolj notranji del Bajskega zaliva, zahodno od Neapole (Neaplja), znamenito zaradi izvrstnih ostrig: Ci. ep., V., H., G., Mart. (ki ga zaradi njegove tihote imenuje tudi Lucrinum stagnum) idr. Od tod adj.

1. Lucrīnus 3 lukrínski: Lucrina conchylia H. lukrinske ostrige = ostreae Lucrinae Plin. = subst. Lucrīna -ōrum, n Mart.; toda: Lucrīna tacita Symm. tiha krajina okrog Lukrinskega jezera.

2. Lucrīnēnsis -e lukrínski: res Ci. ep. lukrinske ostrige.

Lūcullus -ī, m Lukúl, rodbinsko ime v Licinijevem rodu. Poseb. znan je L. Licinius Lucullus Ponticus, gl. Licinius; pl. Luculli = možje Lukulove vrste = možje, kakršen je bil Lukul: Sen. rh. Od tod adj.

1. Lūcullānus 3 Lukúlov, lukúlski: ager Fr., carinae Sid.

2. Lūcullēus 3 = Lūcullānus: marmor Plin., lanceae Suet. ki jih je iznašel Lukul.

3. Lūculliānus 3 = Lūcullānus: villa Varr., Ph., Suet. (v nekaterih izdajah najdemo Lucullana), horti T.

lūnō -āre -āvī -ātum (lūna) polmesečno, mesečasto (u)kriviti, (u)sločiti, upogniti (upogibati): arcum, genu O., acies geminos in arcus Pr.; od tod pt. pf. lunātus 3

1. lun(ič)ast, polmesečen, polmesečast, srpast: Front., Cl., Pall., peltae V., figura Cels., cauda delphinorum Sen. tr., classis Lucan., ferrum Lucan. srpast meč, ferramentum Col., iuba Mart., flexus, arma Sil., aequora Stat.

2. metaf. s slonokoščenim mesecem okrašen (nakičen); prim. luna1 3. c): planta Mart., pellis Mart. čevelj.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

Lūsitānia -ae, f Luzitánija, sprva dežela med rekama Duris in Tag, pozneje kot rim. pokrajina dežela med rekama Duris in Anas (Anas, zdaj Guadiana), vzhodno od Salmantike (današnje Salamanke) in Toleta (današnjega Toleda): Varr., Ci. ep., C., L. idr. Od tod Lūsitānus 3 luzitán(ij)ski, iz Luzitánije: Aur., Viriathus Lusitanus Ci., pira Plin.; subst. Lūsitānī -ōrum, m Luzitán(ij)ci, preb. Luzitanije: Ci.

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

luxus² -ūs, m (luxus 3 3) izpah, izvin: Ca., Ap. h., Plin. Val.; prim. luxum -ī, n pod luxus³ 3.

Lycaeus -ī, m (Λύκαιον ὄρος ali samo Λύκαιον) Likáj

1. (sc. mōns) visoko gorovje v Arkadiji, posvečeno Zevsu in Panu (zdaj Dhioforti na severu in Tetragi na jugu): Plin., Stat., Aug., gelidus O., saxa, saltus, silvae amnesque, summa Lycaei V. kot adj. Lycaeus 3 (Λυκαῖος) Likájev, likájski: Pan V., collis, nemus O., Iuppiter Plin., deus (= Pan) Val. Fl.

2. Panov vzdevek: templum Lycaeo, quem Graeci Pana, Romani Lupercum appellant, constituit Iust.

Lycambēs -ae, m (Λυκάμβης) Likámb, Parijec, čigar lepo hčer Neobulo je snubil pesnik Arhiloh; ker ga je oče osorno zavrnil, se mu je pesnik maščeval s tako hudo zajedljivimi zabavljicami, da sta se baje oče in hči od sramu obesila: H. Od tod adj. Lycambēus 3 (Λυκάμβειος) Likámbov: sanguis O., Mart.

Lycāōn² -ōnis, m (Λυκάων) Likáon,

I. mitološki arkad(ij)ski kralj, nasilnež, ki je žrtvoval tudi ljudi; Zevs ga je spremenil v volka: O., Hyg., Stat. Od tod

1. patron. Lycāonis -idis, f (Λυκαονίς) Likaónida, Likaonova hči Kalisto (Callisto): O., Cat.

2. adj. Lycāonius 3 Likáonov, likáonski: parens (= Callisto, Arkadova (Arcas) mati) O., Arctos (= ozvezdje Callisto) O., axis O., mensa O. —

II. metaf. Likaonov vnuk, Kalistin sin, kot ozvezdje (= Arcturus ali Arctophylax): O.

Lycāonēs -um, m (Λυκάονες) Likaónijci, pleme v Mali Aziji med Kapadokijo, Kilikijo in Pizidijo, po mitu imenovano po arkad(ij)skem kralju Likaonu: Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Lycāonius 3 (Λυκαόνιος) likaónijski: Lycaonius Erichaetes V.; subst. Lycāonia -ae, f (Λυκαονία) pokrajina Likaónija: Varr., Ci. ep., L., Plin., Iust., Vulg.; adv. Lycāonicē likaónijsko: dicentes Vulg.

Lycia -ae, f (Λυκία) Líkija, rodovitna pokrajina v jugozahodni Mali Aziji: L., V., H., O. idr. Od tod adj. Lycius 3 líkijski: catervae H. ali hasta O. = likijskega kralja Sarpedona, deus (= Apollo, ker je imel preročišče v likijskem mestu Patari (Patarah) [Patara -orum]) Pr., od tod Lyciae sortes V. likijske prerokbe = izreki Apolonovega preročišča v Patari (Patarah). Subst.

1. Lyciī -ōrum, m Líkijci, preb. pokrajine Likije: Ci. ep., V., L., Suet.

2. Lycium -iī, n (sc. medicamentum) líkijsko zdravilo = iz korenine mrtvega trna (rhamnus) in drugih trnov skuhan zdravilni sok: Cels., Plin.

Lyctos (Lyctus) -ī, f (Λύκτος) Líktos, mesto na Kreti, lakonska naselbina: Mel., Plin. Od tod adj. Lyctius 3 (Λύκτιος) líktoški, líktijski, pesn. = kretski: Aegon, Idomeneus V., classis O.

Lȳdia -ae, f (Λυδία) Lídija

I. maloazijska pokrajina z glavnim mestom Sardīs ali Sardēs, Sarde (zdaj Sart): Ci., N., L., V., O. idr. Od tod adj.

1. Lȳdus 3 (Λυδός) lídijski, iz Lídije: servus Ci., puella (= Omphale) O., urbes O., aurus Val. Fl.; subst.
a) LȳdĪ -ōrum, m Lídijci, preb. Lidije: Ci., N., L. idr.
b) Lȳdus -ī, m Lídijec, pesn. = Caystrus Petr.

2. Lȳdius 3 (Λύδιος) lídijski, iz Lídije: haruspex Ci., Lydius aurifer amnis (= Pactōlus) Tib., nurus Sen. tr., lapis Plin. preizkusni kamen, naš skrilavi kremenec ali brusnik = lidít, temno sivi različek kalcedona; v gr. obl.: Lȳdion (sc. genus laterum) Plin. — Ker so se po bajki Etruščani v Italijo priselili iz Lidije, je za latinske pesnike Lȳdius 3 = etruščánski, etrúr(ij)ski, Lȳdī -ōrum, m pa = Etruščáni, Etrúr(ij)ci: Lydius Thybris V., Lydorum manus V., ora Lydia, Lydia bella, castra Sil., Lydia stagna (= lacus Trasimenus) Sil. —

II. Lȳdia Lídija, naslov pesnitve Valerija Katona: Suet.