Franja

re-spondeō -ēre -spondī -spōnsum (re in spondēre)

1. proti (v zameno) obljubiti (obljubljati), obetati, zagotoviti (zagotavljati), prepričati (prepričevati): par pari respondes dicto Pl., par pari respondeatur Ci. ep.

2. odgovoriti (odgovarjati), ustno: tibi non rescribam, sed respondeam Sen. ph., potem sploh ustno ali pis(me)no odgovoriti (odgovarjati), reči, deti, dejati v odgovor, odvrniti kaj, komu, kaj na kaj: epistulae Ci., brevi litteris alicuius Ci., adversario Q., alicui ad rogatum Ci., respondere contra aliquid Ci., adversus haec in hanc sententiam L., videas, quid respondeat Ci.; impers.: non est respondendum ad omnia Ci.; dopolnilo z de: quid de illis respondeat Ci.; z neodvisnim govorom: respondeo: „At ego omnino non fui“ Ci.; z odvisnim vprašanjem: nisi respondisset, quid facturus esset Ci.; z ACI: Plin., Iust., S. idr., respondit istum ad se misisse Ci.; z obj.: ne mihi verbum ullum respondeas Ci.; pesn.: non canimus surdis, respondent omnia silvae V. odgovarjajo = se oglašajo v odgovor, odmevajo v odgovor, se odzivajo = saxa respondent voci Ci. = respondent flebile ripae O.; occ.
a) (o preročišču in svečenikih) odgovoriti (odgovarjati), dati (dajati) odgovor, (na)svetovati, da(ja)ti nasvet: Ci., S., L., T. idr., Pythia respondit, ut moenibus ligneis se munirent N., consuli (h)arioli … responderunt Iust., comitibus suis responsum (sc. ab antistitibus), ut Alexandrum pro deo … colerent Iust.; pass.: respondetur (responsum est) alicui dati = kdo dobi (je dobil) odgovor.
b) (o pravnikih, sodnikih) sprašujočim za nasvet ali prosečim sodni odlok (sodno razlago) dati (dajati) pravni odgovor (pravne odgovore), dati (dajati) pravni (na)svet (pravne nasvete), (na)svetovati: urbana militia respondendi Ci., respondere ius ali de iure Ci. da(ja)ti pravne nasvete (odloke), facultas iuris respondendi Ci. soditi, razsojati, ad ius respondendum Ci. da bi delil pravico, da bi sodil (razsojal), criminibus respondere Ci. odgovoriti (odgovarjati) na obtožbe = braniti se pred obtožbami; pesn.: seu civica iura respondes H.
c) ob prebranju (ob klicanju) svojega imena odgovoriti: „Tukaj!“ = odzvati (odzivati) se, oglasiti (oglašati) se, javiti (javljati) se, prijaviti (prijavljati) se, (osebno) priti (prihajati) kam, biti kje navzoč (prisoten) (o obtožencih): opinio erat C. Verrem alterā actione responsurum non esse neque ad iudicium affuturum Ci., nemo Epaminondam responsurum putabat N. da se bo prišel zagovarjat, da se bo zagovarjal, non respondebant, quorum nomina delata erant L., respondere vadato H. davši poroštvo, respondere per procuratorem Icti. svojo pravdo prepustiti pravnemu zastopniku, pravniku zaupati zastopstvo v svoji pravdi, pravdati se po pravnem zastopniku; o vojakih: virgis caesi, qui ad nomina non respondissent L., ad delectum non respondere Icti. ne priti na nabor; pren.: respondesne suo nomine? H. ali zadeva to tebe? (dobesedno: ali se oglašaš sam zase?, ali odgovarjaš v svojem imenu? = ali si smeš lastiti to slavo?, ali smeš misliti, da gre tebi ta slava?), pedes respondere non vocatos Ci. so pripravljene, verba respondebunt Q. bodo na voljo (razpolago).
d) v cesarski dobi libellis respondens Amm. = magister libellorum.

3. metaf.
a) odgovarjati, ujemati se, biti podoben (naličen), biti prikladen, skladati se, ustrezati: Sen. ph., verba verbis respondeant Ci., is mensis Iunio respondet Cu., dictis matris cetera respondent V., fructu non respondente labori O., eventus ad spem respondit L., respondere patri Ci., porticus, quae Palatio respondeat Ci. ki bi bilo podobno palatinskemu (stebrišču), ki bi bilo inačica palatinskega stebrišča, rhetoricam respondere ex altera parte dialecticae Ci. da je inačica (= gr. ἀντίστροφον εἶναι), da je stranski del, vires veteres mihi non respondent in carmina O. starih moči za pesmi ni več, quia verba raro respondeant Q. se redko prilegajo; occ. po jakosti, vrednosti odgovarjati, ustrezati, moči (lahko) se meriti, biti kos: urbes coloniarum ac municipiorum respondebunt Catilinae tumulis silvestribus Ci., arma Caesaris lacertis non responsura H., orationi illorum respondere Ci.; v obscenem pomenu: mulieribus respondere Pl. ženske zadovoljevati.
b) pričakovanju odgovoriti (odgovarjati) = izpolniti (izpolnjevati) pričakovanje, pomagati, prileči (prilegati) se, prijati: prout experimenta cuique responderant Cels., feminae quibus sanguis per menstrua non respondet Cels. ne teče, kot bi morala, quae varie responderunt Cels. sredstva, ki so včasih pomagala, včasih ne.
c) pojaviti (pojavljati) se ob svojem času: podagra ad tempus respondet Sen. ph.
d) nesti (nositi), prinesti (prinašati), da(ja)ti, roditi (rojevati), obroditi: frumenta cum quarto responderunt Col. četverno, vitis non respondet Col., metalla plenius responsura Sen. ph.
e) odgovoriti (odgovarjati) = vrniti (vračati): amori amore Ci., liberalitati Ci., coniunx illi respondet curis V. deli z njo skrbi.
f) na dolžnost, obet, obljubo odgovoriti (odgovarjati), dolžnost, obet, obljubo poplačati (poplačevati), poravna(va)ti, izpolniti (izpolnjevati): ad tempus respondere Ci., ad reliqua Q. poplačati ostanek, poravnati račun, nominibus respondere Sen. ph.
g) po legi, položaju „odgovarjati“, ležati nasproti čemu, biti čemu nasproti: contra respondet … Gnosia tellus V.
i) pripadati komu, čemu, biti čigav, biti last (v lasti) koga: cui rei publicae vicus ille respondet Ulp. (Dig.).
h) obnesti se, ujeti se, izpolniti se, dopolniti se, uresničiti se: quod si respondet Cels., coniectura respondet Cels. Od tod subst. pt. pf. respōnsum -ī, n, gl. respōnsum.

rēs pūblica, gl. rēs I., 1., c.

reubarbarum -ī, n (Isid.) in reuponticum -ī, n (Plin. Val.) bot. rabarbara, revenj.

rhētoricus 3 (tuj. ῥητορικός)

1. retorski, retorjev, govorniški, govornikov: mos Ci., ars Ci. ali samo rhētorica -ae, f in rhētoricē -es, f (gr. ῥητορική) govorništvo, govorstvo, retórika: Ci., Q.; adv. rhētoricē (po) govorniško, z govorniškim okrasjem, gostobesedno, zgovorno, besedovito, retórično: mortem alicuius rhetorice et tragice ornare Ci., rh. invehi Ci.

2. govorniški, govorstven, retóričen: doctores Ci. učitelji govorništva, retorji, libri Ci. učbeniki govorništva, artifex rhetoricus Gell., magistri rhetorici et grammatici Amm.; subst.
a) rhētoricus -ī, m (sc. liber) učbenik govorništva, učbenik retórike: Q.; pl. rhētoricī -ōrum, m učbeniki govorništva, učbeniki retórike: Q.
b) rhētorica -ōrum, n govorništvo, govorstvo, retórika: Ci., alii rhetorica tongent Enn.

rhīnengytēs -ae, m in (soobl.) rhīnengytos -i, m (gr. ῥινεγγύτης) nosna brizgalka (kapalka, bzikalica), kirurški pripomoček za vbrizgavanje (bzikanje) tekočin v nos: Cael.

rhododendros -ī, f in rhododendron -ī, n = rhododaphnē oleánder, rododéndron: Plin.

rhodomel -mellis, n (gr. ῥοδόμελι) rožni med: Th. Prisc., Plin. Val. — Soobl.

1. rodomeli, n indecl.

2. rhodomelum -ī, n: Isid.

rīdiculus 3 (rīdēre)

1. smeh vzbujajoč, smešen, šaljiv, šegav: ridiculum dictum Pl., Q., caput Ter., res Pl., ridicula et iocosa res Cat., homines ridiculi ex dolore Ci. ki so zaradi nejevolje postali šaljivci, ki jim je nejevolja izvabljala dovtipne besede, parturiunt montes, nascetur ridiculus mus H., cavillator facie magis quam facetiis ridiculus Ci., ridicule rogitas Pl., ipsorum (sc. naturis) ridicule indicandis Ci.; pesn. z inf.: (sc. Porcius) ridiculus totas simul absorbere placentas H. ki nam je s požiranjem pogač zbujal veliko smeha (salve smeha); z ACI: Ter.; abs.: ridiculum! Ter. smešno! — Od tod subst.
a) rīdiculus -ī, m burkež, šaljivec, šalež, posmehovalec, norcepas, smešnež: Ter.
b) rīdiculum -ī, n burka, šala, dovtip, dovtipna beseda: ridiculi causā Pl., mihi solae ridiculo fuit Ter. ker je bil smešen, quae sint genera ridiculi Ci., de absentibus aut per ridiculum aut severe maledicere dicitur Ci.; pl.: Q. idr., sententiose ridicula dicere Ci.

2. pass. smešen, (po)smeha vreden: Lucr., Iuv., Q. idr., qui ridiculus minus illo (sc. es)? H., Verria haec turpia ac ridicula Ci., homo ridicule insanus Ci.; ridiculum est z inf.: Ter., Ci., Q.; z ACI: ridiculum est me nunc de Verre dicere Ci.

riguus 3 (rigāre)

1. act. namakajoč, napajajoč: amnes V.; subst.
a) riguus -ī, m namakanje, napajanje, konkr. vodovod: Plin.
b) rigua -ōrum, n α) napeljevanje vode, namakanje: Plin. β) napojene (namočene, namakane) poljane: circa Babylonis rigua Plin.

2. pass. napojen, namočen, namakan (naspr. siccaneus): locus Col., hortus O., mons scatebris fontium riguus Plin., regio fontibus rigua Plin.; o rastl. = na močvirju (močvirnem terenu, močvirnem območju), na močvirnih tleh, na močvari) rastoč (naspr. siccanus): ulmus Plin.

rōbīgō (rūbīgō) -inis, f (k ruber)

1. rdečkasta obloga, rjavica, rjavína, rja: Col., Plin., Hier., Fl. idr., ferrum rubigine roditur O., gladiorum robigo Cu.

2. gniloba, gnilina, gnilád, gniljáva na zobeh: livent rubigine dentes O.

3. rja, snet(java), snetje pri žitu, pepelasta plesen, pepélovka (gr. ἐρυσίβη): Varr., H., Col., Plin., ut mala culmos esset (= ederet) robigo V.; pooseb. Rōbīgō (Rūbīgō) -inis, f Robígina (Rubígina) in Rōbīgus (Rūbīgus) -i, m Robíg (Rubíg), božanstvo ženskega ali moškega spola, ki so ga Rimljani klicali na pomoč zoper snet (= gr. Ἐρυσιβίη Δημήτηρ Gorgon(ij)cev in Ἐρυσίβιος Ἀπόλλων Rodošanov); obl. Rōbīgō: O., Tert., Lact; obl. Rōbīgus: Varr., Gell., Serv. — Od tod Rōbīgālia (Rūbīgālia) -ium, n robigálije (rubigálije), praznik na čast božanstvu Robigini oz. Robigu; obhajali so ga 25. aprila: Varr., Plin., Serv.

4. metaf.
a) rja = brezdelje: ingenium longa robigine laesum torpet O., infectus longi robigine ruris Cl.
b) rja slabih navad, napaka, hiba, pomanjkljivost: Val. Max., Prud. idr., robigo animarum Sen. ph., robiginem suam alicui affricare Sen. ph.
c) razjedajoča rja = zavist: municipalium robigo dentium Mart. glodajoča (razjedajoča) zavist sodržavljanov.

rogus -ī, m (iz regere) pravzaprav „zravnana stvar“ = grmada: Pl., Lucr., Sen. ph., Sen. rh. idr., rogum exstruere Ci. idr., Metellum filii in rogum imposuerunt Ci., inferri in rogum Ci., inscendere in rogum ardentem Ci., rogum accendere L., conscendere rogum Val. Max., inferri rogo Plin.; pl. = sg.: Dido altos conscendit rogos V.; pesn.: carmina diffugiunt rogos O. = uničenju; meton. grob, gomila: obserat herbosos lurida porta rogos Pr. — Soobl. rogum -ī, n: pulchre hoc incendi rogum Afr. ap. Non.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

rōrulentus 3 (rōs1) (p)orošen, rosen, (p)omočen: ut rorulentas terras ferro fumidas proscindant Acc. ap. Non., ne quam materiam doles neu caedas neu tangas, si potes, nisi siccam neu gelidam neu rorulentam Ca., vites, bacae Col., Cypros, materies, uva Plin.; subst. rōrulentum -ī, n (p)orošena zemlja: cum aestate pasces, in occidentem spectent ante meridiem, post meridiem in orientem; aliter noxium, sicut hieme et vere in rorulentum educere Plin.

ruber -bra -brum (iz *rudhros, indoev. *rudhē- iz indoev. baze *reu̯dh- rdeč, rjav, rumen; prim. skr. rudhiráḥ krvav, rdeč, róhita- rdeč, rdečkast = gr. ἐρυϑρός = got. rauþs = stvnem. rōt = nem. rot = ang. red = sl. rdeč = lit. raũdas, skr. rudhirám kri, gr. ἐρεύϑω rdečiti, ἔρευϑος rdečica, ἐρευϑιάω, ἐρυϑ(ρ)ιαίνω delati rdeče, umbr. rufru = rubros, osk. Rufriis, pelignijsko Rufries = Rubrius, stvnem. rost = nem. Rost = lit. rūdìs = sl. rja, sl. rdeti, lat. rōbus rdeč, rūfus, rubus robidnica, russus, rutilus, rubeus, rubidus, rudis, rōbīgō, rubēta, rubētum) rdeč: Plin., Mart. idr., flamma O., sanguis, cruor H., crocus H. rumen, canicula H. žgoč, žarek, žareč, aethra H. ožarjen, equi (sc. Aurorae) Tib., aequor rubrum Oceani V. ožarjena od večera (zahajajočega sonca), rubrae leges Iuv. z rdečim napisom, ruber Priapus O. rdeče namazan, color ex rubro subniger Cels. = črnkastordeča. Poseb. rubrum mare (redkeje mare rubrum) Vzhodno ali Rdeče morje, Arabski in Perzijski zaliv: Ci., Tib., L., Mel., T., Plin., Eutr. idr.; isto (pesn.) rubra aequora Pr. in subst. samo rubrum -ī, n: Fl. Kot nom. propr. Saxa rubra Rdeče peči(ne), trg v Etruriji, nedaleč od reke Kremera, znan po kamnolomih: Ci., L., T., Mart. — Soobl. rubrus 3: Isid.

Rudiae -ārum, f Rúdije, mesto v Kalabriji, rodni kraj pesnika Enija (zdaj Porta a Rugge blizu kraja Lecce-Lupiae) Plin., Mel., Sil. — Od tod Rudīnus 3 rúdijski, iz Rúdij izhajajoč (izvirajoč), iz Rúdij doma: Rudinus homo Ci. = Ennius; subst. Rudīnus -ī, m Rúdijec, Rudín: unde Rudinus ait „divum domus altisonum — cael'“? Aus.; pl. subst. Rudīnī -ōrum, m Rúdijci, Rudíni, preb. mesta Rudije: nos sumus Romani, qui fuimus ante Rudini Enn. fr. ap. Ci.

rūdus (tudi rōdus (Fest.) in raudus (Varr., Val. Max.)) -eris, n (dvomljiva, čeprav neovržena je domneva, da beseda izhaja iz *ghreudos (indoev. kor. *ghreu- zdrobiti, zm(l)eti; prim. stvnem. grioz pesek, zdrob = nem. Grieß, stvnem. grūz (peščeno ali žitno) zrno, gruzzi = nem. Grütze kaša, zdrob, sl. gruda, lit. grúdas zrno, grúdžiu, grusti teptati, phati; prim. tudi lit. rausiù kopati) zdrobljeno kamenje, grúšč(evje), grúšec, pród(je), prodóvje, drobír, dróbje, mel, kos (košček) apna, zemlje, kamna, rude idr.: aeris acervi inventi, cum milites rudera iacerent L., olim aera raudera dicebantur Val. Max., rudere pingui saturare terram Col. poet., in aestimatione censoria aes infectum rudus appellatum Varr.; kolekt.

1. rudus vetus in samo rudus grušč, grušec, sipina, ruševine, odpadni material starih podrtih poslopij: ruderi accipiendo Ostienses paludes destinabant T.; pl. rudera razvaline, ruševine: ad coercendas inundationes alveum Tiberis laxavit ac repurgavit completum olim ruderibus et aedificiorum prolationibus coartatum Suet., ipse restitutionem Capitolii aggressus ruderibus purgandis manus primus admovit ac suo collo quaedam extulit Suet.

2. rudus novum in samo rudus malta, mort, estrih, snov za tlakovanje, starejše zmastina: Ca., Vitr., Plin., Alexandriae aedificia tecta sunt rudere aut pavimentis Auct. b. Alx., rudus redivivum Vitr. enkrat že uporabljen estrih. — Soobl. raudus -ī, m: P. F.

rūfus 3 (prim. ruber, rutilus) rdeč, in sicer svetlordeč, živordeč, lisičje rdeč, rjavkasto rdeč, rus(ast), (o osebah) rdečelas(ec), rdečeglav(ec): Sen. ph., Mart., Plin., Hyg., Fest., Fr. idr., rufus quidam Pl., virgo rufa Ter., mulieres Varr., crinis Plin., sal Plin., materies maris (sc. tiliae) dura rufiorque Plin., Campana siligo rufior Plin., rafix rufior Plin., armenta Vitr., capillus Vitr., sanguis, urina, sputum, bil Cels., color Plin., Cels., Gell., Marc., vacca Hier. — Kot nom. propr. Rūfus -ī, m Rúf(us) = Rdečeglavec, Rūfa -ae, f Rúfa = Rdečeglavka, priimek Cecilijevega, Minucijevega, Varijevega, Rutilijevega, Celijevega, Mavzonijevega in Pompejevega roda: Ci., Ci. ep., Cat., H., L., S., C., Auct. b. Afr., N., Sen. rh., Sen. ph., Vell., Val. Max., Asc. idr.

rullus 3 (iz *rud-los, sor. z rudis) kmečki, kmetski, kmetavzarski, surov, robat, neotesan, neolikan, neuglajen, neciviliziran, neblagonraven; subst. surovež, surovina, surovak, grobijan, robavs, brdavs, neotesanec, omejenec: at te Iuppiter dique omnes perdant: [fufae,] oboluisti alium, germana inluvies, rullus (po novejših izdajah † rusticus), hircus, hara sui[s] Pl. — Kot nom. propr. Rullus -ī, m Rúl(us), priimek Servilijevega rodu. Najbolj znan je P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, l. 63 ljudski tribun, proti kateremu je Cicero nastopil s tremi agrarnimi govori (de lege agraria orationes); pl. Rullī: Ci.

rumpōtinus 3 (rumpus in tenēre) vláčenice (gróbanice) držeč, vláčenice (gróbanice) podpirajoč: genus arbusti, arbor Col.; subst. rumpōtinus -ī, f bot. (ma)klèn: rumpotinus vocatur et alio nomine opulus arbor Italiae Padum transgressis Plin.

rūscum -ī, n in rūscus -ī, f bot. bodeča lobodíka, starejše mišji trn (Ruscus aculeatus Linn.), neka vrsta divjega beluša: V., Col. poet., Plin. — Nom. ruscum: Fest.; nom. ruscus: Col.