Franja

ablaqueātiō -ōnis, f (ablaqueāre)

1. okop(avanje) dreves in trte ob koreninah, ki se jih jeseni obreže in pognoji: Col., Plin.

2. met. (jama) okopnica: Col.

ablaqueō -āre -āvī -ātum (ab in lacus, laquear = lacūnar) okopa(va)ti drevesa in trte ob koreninah, ki se jih obreže in pognoji: Ca., Col., Plin., Isid.; tudi: humum Plin. zemljo prekopa(va)ti.

ablātiō -ōnis, f (ablātus: auferre) odvzem, (od)vzetje, jemanje: Eccl., It.

ablātīvus 3 (ablātus: auferre) ki spada k odvzemu (jemanju): casus abl. ali samo ablātīvus -ī, m Q. idr. Slovničarji ločilnik, ablativ, lat. 6. sklon, praepositiones Isid. ki se vežejo z ablativom.

ablātor -ōris, m (ablātus: auferre) jemalec, prejemnik: Eccl.

ablātus 3, gl. auferō.

ablēgātiō -ōnis, f (ablēgāre) odposlanstvo, odpošiljatev: iuventutis ad Veliternum bellum L., evfem. pregon; abs.: Eccl.; z objektnim gen.: Agrippae Plin.

ablēgō -āre -āvī -ātum

1. odposlati (odpošiljati), odpraviti (odpravljati), oddaljiti (oddaljevati), odpustiti (odpuščati): pueros venatum L., bellum nos ab urbe ablegatos tenet L., preces easdem, ut se ablegaret, repetivit L., honestos homines ablegare a consilioque dimittere Ci., remoto atque ablegato viro Ci., in exsilium ablegare Cod. Th., aliquem in exsilium ad Britannosabl. Amm.; evfem. pregnati: ablegatus in Persas ab avo Iust.; pren.: haec (legatio) a fratris adventu me ablegat (besedna igra!) Ci. ep.

2. voj. koga z vojaškim poveljem odsloviti, odriniti (z odkazanega mu mesta): aliquem procul ab Italia, extra Italiam L., (Hannibalem) ablegandum eo, unde ... L., per speciem militarium usuum magna pars ablegati L.

ablepsia -ae, f (gr. ἀβλεψία) zaslepljenost: Serv.

ablevō -āre olajševati, odvzemati: Ambr.

abligūrriō, slabše abligūriō, -īre -īvī (-iī) -ītum

I.

1. polizati: sanguinem Arn.

2.
a) sladkosnedno lizati, posladkati (sladkati) se s čim: dulcia Ap.
b) s požrešnostjo (razsipnostjo) (po)tratiti: bona Enn., Ter., patrimonium Ap.

— II. slabš. oblizati, polizati: Suet.

abligūr(r)ītor -ōris, m (abligūr[r]īre) potratnež, zapravljivec: Eccl.

ablingō -ere oblizati (oblizovati): Marc.

ablocō -āre (-āvī) -ātum v najem da(ja)ti: Suet.

ablūdō -ere ne ujemati se v tonu glasu; le pesn. pren. razlikovati se: haec a te non multum abludit imago H. precej ti je podobna.

abluō -ere -luī -lūtum (iz *ablavō; prim. lavō)

I.

1. oplakniti (oplakovati), umi(va)ti, oprati, prati, čistiti, očistiti: Ulixi pedes Ci., corpus aquā Cu., manūs undā, vulnera lymphis O.; kot moralno očiščevanje v bogoslužju: Plin., Iuv., ita iactantur fluctibus (parricidae), ut numquam abluantur Ci., me ... attrectare nefas, donec me flumine vivo abluero V. (prim. V., Aen. IX, 818); od tod occ. krstiti: Eccl., Cod. Th.

2. sp(i)rati, zmi(va)ti: maculas e veste Plin., squalorem sibi Cu., cruorem, lacrimas T. ali sudorem Val. Max. (o)brisati si; pesn.: sitis abluitur Lucr. se gasi, sibi (terra) abluit umbras Lucr.

3. pren. duševne madeže spirati, odpraviti (odpravljati), izbris(ov)ati: omnis perturbatio animi placatione abluatur Ci., ablue praeteriti periuria temporis, ... ablue praeteritā perfida verba die O., abl. maculam Plin. iun.

— II. (o vodah) odplaviti (odplavljati), splaviti (splavljati): pulvinos Varr. izpirati, terras Sen. ph.; (o rekah) torrens abluens villas Sen. ph.;

Opomba: Pt. fut. ablūtūrus: Aug., abluitūrus: Prud.

ablūrātor -ōris, m (abiūrāre) kdor se s prisego odpoveduje čemu, kdor se zareka glede česa, kdor s prisego utajuje ali taji kaj: Eccl.

ablūtiō -ōnis, f (abluere) umivanje, splakovanje: Plin., Macr.; occ. krst: Eccl.

ablūtor -ōris, m (abluere) splakovalec, umivalec: Tert.