Franja

Laterānus 3 Laterán(ov)

1. rodbinsko ime v rodu Klavdijev, Plavtijev in Sekstijev, poseb. Plautius Lateranus Plavtij Lateran, consul designatus v Neronovem času; zaradi soudeležbe v neki zaroti je bil obsojen na smrt in usmrčen: T.; (Plautius) Lateranus, konz. l. 94 po Kr.: Iuv. Plautii Laterani so imeli krasno poslopje na Celiju: egregiae Lateranorum aedes Iuv. ali Lateranae aedes Prud., pozneje basilica Laterana Hier.; to poslopje je Konstantin Veliki podaril rimskemu škofu; v njem so dolgo stolovali papeži (zdaj il Laterano).

2. Laterānus -ī, m Laterán, bog iz opeke (lateres) sezidanega ognjišča (focus): Arn.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

Lȳsias² -adis, f (Λυσιάς) Lisiáda, mesto v Veliki Frigiji: Plin.

Lȳsimachus -ī, m (Λυσίμαχος) Lisímah

1. Aristidov oče: N.

2. Makedonec iz Pele, Agatoklov sin, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti od l. 306 vladar v Trakiji in Pontu, padel l. 281, premagan v boju zoper Selevka Nikatorja: Ci., N., Cu., Iust.

3. sin prejšnjega: Iust.

4. vzgojitelj Aleksandra Velikega: Iust.

5. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col., Plin.

6. judovski veliki duhovnik za časa Antioha Epifana: Plin.

7. odkritelj rastline lizimahije (pijavčnice): Plin. (25, 72).

8. ime nekega moža: Pl.

Macetae (Macedae) -ārum in -ium, m Máketi (Mákedi)

1. = Macedones: Lucan., Stat., Aus., Gell.

2. menda = Syri (ker je bil Antioh Veliki pravnuk Selevka Nikatorja): Sil.

Madena -ae, f Mádena, pokrajina v Veliki Armeniji med rekama Kir in Araks: Eutr.

māgnus 3 (prim. skr. mah- velik, mahas- velikost, gr. μέγας, got. mikils = stvnem. mihhil velik), komp. māior -ius (iz *mag-i̯or, *mag-i̯os, prim. gr. μείζων iz *μεγi̯ων), adv. magis [gl. magis], superl. māximus, stlat. māxumus 3 (iz *mag-simo-s) velik, in sicer

I.

1. prostorsko velik, visok, prostran, obsežen, obširen, razsežen: insula, aedificium, agri Ci., magna et pulchra domus Ci., mare S., maximum flumen Cu., navis magna (naspr. parva) H., oppidum maximum C., litterae (črke) maximae Ci., epistula maxima (naspr. minuscula) Ci., quercus Enn. ali mons Cat. visok, acervus Ci., V., magni membrorum artūs, magna ossa V., nequam et magnus homo Luc. fr. dolgin, qui scribis Priami proelia, magnus homo es Mart. (dvoumno!), magnus corpore, maximi corporis homo N. (zelo) visoke postave (rasti), (zelo) visokorasel, maior videri V. videti večja, bolj vznesena, magnum me faciam Pl. velikega se hočem narediti, zrasti hočem, capillus et barba magna Varr. dolga, prim.: maximā barbā et capillo Ci.; maximi aestus maritimi C., od tod o vodovju velik, narasel: aquae magnae bis eo anno fuerunt L. povodnji, poplave, mare S., Lucr. (= gr. μεγάλη ϑάλαττα) napeta, narasla voda (za razliko od zgoraj navedenega mare magnum S. = veliko morje), magnus fluens Nilus V., prim.: prout ille (sc. Nilus) magnus influxit aut parcior Sen. ph.; subst.: reficere in melius et in maius Plin. iun. popraviti (= polepšati) in povečati, incensae urbis in maius restitutio Iust. ponovna izgradnja in povečanje.

2. occ.
a) v komp. in superl. (za zaznamovanje starosti: večji, največji po starosti) starejši, najstarejši: frater maior Ter., ex duobus filiis maior C., Sulpicio maior (sc. filia), minor Licinio Stoloni (sc. nupta) erat L., ut nubere vellet maior iuniori Ap., maior Neronum H., sororum maxima O., maior herus (naspr. minor herus) Pl. stari gospod, hišni gospodar, Gelo maximus stirpis L., maior patri Cu. (o Kartagini) starejša, prejšnja domovina (= materinsko mesto), večinoma v zvezi z abl. natu ali aetate (ki se ne slovenita) ali z annis (annorum) Varr., Suet., natu maior frater Ci., maximus natu e filiis L., una e multis, maxima natu, Pyrgo V.; pesn.: maior, maximus aevo O., virgo minor quam annos sex, maior quam annos decem nata Gell., annos natus maior quadraginta Ci. star več kot 40 let, maior sexaginta annis decessit N., non maior quinquaginta annis L., obsides non minores octonūm denūm annorum, neu maiores quinūm quadragenūm L., annos nata est sedecim, non maior Ter. ne več; od tod je adj. magnus po enalagi prenesen na abl. natu: cum esset magno natu N. v visoki starosti = zelo star, prileten, magno natu principes L., filius maximo natu N. najstarejši.
b) v komp. starejši (po dobi, v kateri je živel): Cyrus maior Lact., quaerere, uter maior aetate fuerit, Homerus an Hesiodus Sen. ph. Subst. māiōrēs -um, m (sc. natu): Ci. idr. ali samo māiōrēs: H. starejši ljudje, stari, pa tudi odrasli (naspr. pueri): Varr., še pogosteje predniki, pradedi: Varr., N. idr., Philippus vir patre, avo, maioribus suis dignissimus Ci., redkeje = starešine, senat(orji): L.; kot jur. t.t. maior polnoleten, doleten, dorasel, doraščen (naspr. minor): Icti.; pri izrazih sorodnosti pomeni magnus četrto, maior peto in maximus šesto koleno (prim. amita, avunculus idr.): Icti.

3. velik po številu, mnoštvu, množini, teži, (mnogo)številen, mnog, obilen, znaten: classis, manus, copiae N., populus V., Plin. iun., maximae bellicosissimaeque gentes N. najštevilnejši in v vojni zelo izurjeni narodi, maior pars C. večina, maxima pars hominum H., magnā ali maximā parte Ci., S., L. večinoma, magnam ali maximam partem C., Ci. ponajveč, večinoma, povečini, zvečine, večidel, magno cum comitatu C., magnus (maximus) frumenti numerus C., quam maximus numerus C., magnas pecunias in provinciā collocatas habere Ci., maiore pecuniā opus erat L., maxima pecunia N., maximum pondus auri, magnum numerum frumenti, vim mellis maximam exportasse Ci., pretium maius Ci., Ph. višja cena, homo maximi pretii Ter. vreden veliko denarja = zelo uporaben; tudi velik po svoji vrednosti, vreden, drag(ocen), znamenit: magna munera et maiora promissas S., quaestus magnus et evidens (naspr. quaestus minimus et sordidus) Auct. b. Alx., cultus maior censu H., cultus maximi Fl., od tod pri splošni napovedi cene gen. n. magni (pluris, plurimi, zelo redko maioris, maximi) in abl. n. magno v zvezah kakor magni aestimare Ci., pogosteje magno aestimare Ci. idr. zelo ceniti, čislati = magni ducere, putare Ci. idr.; magni aestimare Fl. pa pomeni tudi = za tehtno imeti (šteti) = magni existimare N. = magni (maximi) facere Kom., Ci. idr., magni esse N. imeti veliko vrednost, tehtnost, biti zelo pomembno, toda: magni esse apud aliquem Ci. veliko veljati; podobno magni interest Ci. in magni refert Lucr. veliko, mnogo, magno emere, conducere, vendere Ci. drago, magno constare Plin. iun. veliko (mnogo) stati, veliko veljati, visoko ceno imeti, drag biti, magno (sc. constat) hospitium miserabile Iuv.; metaf.: magno illi stetit victoria L. ga je stala mnogo krvi, multo maioris alapae mecum veneunt Ph.

4. velik po svoji notranji sili, silen, močan, hud: imber C., Ci., incendium Ci., vis solis Lucr., ventus ali flatus (ventorum) Plin.; poseb. o zvokih: stridor, murmur V., maior sonus Cu., magno fletu C. na glas (glasno) jokajoč, magnā (naspr. parvā) voce Ci. glasno, fit maximus clamor omnium Ci.; pesn. n. sg. adv.: magnum clamare Pl. glasno klicati, tako tudi: magnum sonare Mel. ali magna sonare Acc. fr., exclamare maius Ci., maximum exclamare Pl.

5. časovno velik = dolg, znaten: menses V., anni Lucr., magnum sol circum volvitur annum V., triginta magnos volvendis mensibus orbīs (sc. annorum) explebit V., magno tempore Petr., Iust. v dolgem času, magno post tempore Iust. po dolgem času; occ.: magnus annus, quo eadem positio caeli siderumque rursum existet Ci. veliko leto, svetovno leto (tj. doba 12.954 let). —

II. metaf.

1. velik = znaten, pomemben, príličen, precejšen, znamenit, imeniten, tehten, važen: mercatura Ci. velika, razsežna (naspr. mercatura tenuis), magna et ampla negotia Ci., magni ali maximi ludi Ci. velike igre (v Rimu so jih obhajali vsako leto 7. septembra), magnae parvaeque res Enn. dejanja, dela, magnae res T. pomembne stvari, pomembne zadeve, magnas res gerere N. velike (pomembne) uspehe doseči (dosegati), maiores res appetere N. težiti, stremeti za višjim(i stvarmi), maximae res Ci. glavne, zelo pomembne, velevažne stvari (zadeve), causa Ci., magnae et graves causae Plin. iun., m. iudicium Ci., m. testimonium Ci. znamenito, mogočno, častno, m. casus C. posebno, srečno naključje, tako tudi: magnae fuit fortunae C., toda: saepe parvis momentis magni casus intercedunt C. znamenite spremembe sreče, res magnum habet casum Plancus in Ci. ep. nemajhna nevarnost, quod maius est (kot vrinjeni stavek) Ci. kar je še več, kar ima še večji pomen, tako tudi: quod maximum est Fl.; pogosto s stranskim pomenom: težavno, težeče, nevarno, pri čemer je še poseb. razvidna teža, težavnost: magnum onus, magnus labor Ci., magnum opus et arduum Ci., prim.: id magnum et arduum est Ci., quod eo maius est illi Ci. težje, bellum magnum et difficile Ci. ali bellum magnum et atrox S., vectigalia m. Ci., rei publicae magnum aliquod tempus Ci. ali maximum rei publicae tempus Ci. (zelo) nevaren (odločilen) čas ali položaj, lahko tudi pl. maxima rei publicae tempora (gr. μέγιστοι καιροί) Ci.; magnum est z inf. velika, težka naloga je, težko je, ni lahko: Ap., eicere nos magnum fuit, excludere facile est Ci. ep., magnum est efficere, ut quis intellegat, quid sit illum verum Ci.; s sup.: haud magna memoratu res est L.; subst.: magna dii curant, parva neglegunt Ci., maiora concupiscere N. po višjem, za višjim, maiora moliri in urbe Suet., illa maxima et amplissima Ci.; pesn. (o letu in letnih časih glede na letino) zelo rodoviten: annus Lucan., Stat., maior autumnus Mart.

2. velik glede na moč, veljavo, zasluge idr., visok, vzvišen, ugleden, veljaven, vpliven, imeniten, velmožen, mogočen, bogat: propter summam nobilitatem et singularem potentiam magnus erat Ci., homo summae potentiae et magnae cognationis C. z imenitnim sorodstvom, potentior et maior N. z več moči in ugleda, magni pueri magnis e centurionibus orti (iron.) H., magnus pater, eques, adiutor H., tellure marique magnus H., sacerdos V. častitljivi, praetor maximus (v najstarejših časih = dictator) L., magna manus Iovis H., magnus Iuppiter H., Iuppiter optimus maximus Ci. najmogočnejši, najvišji, Mater magna (= Cybele) Ci., magni di V. (o samotraških bogovih zaščitnikih), Pompeius Magnus Ci. idr. ali Alexander Magnus N. idr. Veliki (kot častni priimek), magnus in hoc bello Themistocles fuit neque minor in pace N. Temistoklov ugled je bil velik, magni reges N. odlični, veliki, nemo vir magnus (velik mož) sine adflatu divino fuit Ci., nec pietate nec bello maior V., magnus et clarus, clarus et magnus Ci. idr., civitas magna atque opulenta S., oppidum magnum atque valens S., maximam hanc rem (državo) fecerunt L.; subst. m.: nulla aut magno aut parvo fuga leti H., cum magnis vixisse H., maiorum fames H., adversus minores humanitas, adversus maiores reverentia Sen. ph., maximi imique Sen. ph. najvišji in najnižji; occ. prevelik: Alexander orbi (sc. terrarum) magnus est, Alexandro orbis angustus (pretesen) est Sen. rh.; v slabem pomenu velik v premetenosti, premeten, prekanjen, zvit: nebulo Ter., fur Ci.

3. velik v svojem mišljenju, glede na duh, srce, velikodušen, veledušen, širokosrčen, velikosrčen, blagosrčen: fuit et animo magno et corpore N., animo magno fortique sis Ci. (prim.: magno pectore praesentit curas V., mens maior humanā Sil.), animo magnus, maior imperio Plin., quo quis maior, magis est placabilis irae O.; v slabem pomenu bahav, prevzeten, veličàv (velíčav), ošaben: ita magni atque humiles sumus Ter.; (glede na govorjenje) poveličujoč, ponašajoč se, vznesen, bahav: lingua (= gr. μεγάλη γλῶσσα) H., magna verba (= gr. μεγάλοι λόγοι) V., Sen. ph., maxima verba Pr., dixerat ille aliquid magnum V. nekaj drznega, magna loqui (= gr. μέγα εἰπεῖν, μέγα μυϑεῖσϑαι, μεγάλα λέγειν) O., Tib. širokoustiti (se), hvali(sa)ti se.

4. velik po svoji notranji sili, silen, hud (poseb. o afektih, strasteh, čustvih): amor, furor, ira V., dolor C., voluptas Ter., gaudium S., cura, spes, offensio N., periculum C., maximum periculum Ci., labor H., morbus Cels., morbus maior Cels. (o božjasti), adulteria, inimicitiae T. presenetljiva, pozornost vzbujajoča, maior alacritas studiumque pugnandi maius C., ingenium Ci., indoles H., Stat., maius malum est hoc Sen. ph.; occ. (o besedah, izražanju) krepek, pretiran: verba magna, quae rei augendae causā conquirantur L., magnis sermonibus res secundas celebrare L., magnae minae Ci., magna illa consulum imperia S. stroga; poseb. in maius celebrare S. ali extollere T. preveč, fama in maius vero ferri solet L. se povečuje, gre čez mero (meje) resnice, in maius credi T. se šteje za huje (slabše), tako tudi in maius componere S., L., H. ali audere Iust. pretira(va)ti, in maius nuntiari T. pretira(va)ti, pretirano sporočati; toda: vim temperatam di provehunt in maius H. pospešujejo, naklanjajo uspeh.

Māgo -ōnis, m (Μάγων) Mágon

I. punsko ime. Znani so

1. Magon Veliki, kartažanski vojskovodja okoli 550—500, začetnik dinastije Magonidov, utemeljitelj kartažanske moči: Iust.

2. najmlajši Hanibalov brat, kartažanski vojskovodja, ki se je uspešno bojeval v severni Italiji in Hispaniji od 206 do 203, umrl l. 193 v Antiohu ob sardinski obali, pri vračanju iz Kartagine: L., N., Aur.

3. Kartažan, ki je po 1. punski vojni v punskem jeziku napisal delo o poljedelstvu v 28 knjigah; delo so po odločitvi senata pod vodstvom Decima Silana prevedli v latinščino: Varr., Ci., Col.

4. kartažanski admiral, ki je l. 279 pomagal Rimljanom pri Ostiji v boju s Pirom: Iust., Val. Max.

5. Barkid, Hanibalov sorodnik: L.

6. Hanibalov poslanec l. 215 h kralju Filipu Makedonskemu: L.

7. Samnit, ki je l. 212 osvojil Turije: L.

II. mesto in pristanišče otoka Insula minor (zdaj Menorca v Balearih): Plin.

Marō -ōnis, m Máron

1. rodbinsko ime pesnika Publija Vergilija: Iuv., Mart., Lact.; pl. Marones apel. = veliki pesniki: Mart. — Od tod adj. Marōnēus 3 Marónov = Vergílijev: Stat. = Marōniānus 3: Stat.

2. (Μάρων) Bakhov spremljevalec in vzgojitelj: Enn., Fulg.; kot podoba na nekem vodometu: Pr.

3. gora na vzhodu Sicilije pri reki Himeri: Plin.

4. delator za časa Tiberija: Sen. ph.

Marsyās (Marsya) -ae, acc. -ān (Μαρσύας) Mársias

1. pritok reke Majandra v Veliki Frigiji: L., O.

2. ime dveh sirskih rek: Plin.

3. neki Satir (poosebljenje frig. igranja na flavto oz. piščal), izvrsten piskač, ki je Apolona pozval na glasbeno tekmo, ta pa ga je premagal in za kazen zaradi njegove predrznosti odrl. Marsijev kip je stal na rim. foru ob govorniškem odru; tam so opravljali svoje posle odvetniki in se shajali zaljubljenci: O., H., Mart., Iuv., Sen. ph., Lucan., Ap.

Māximus² -ī, m Máksim.

1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.

2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.

3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.

4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.

5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.

7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.

8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.

9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.

10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.

11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.

12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug.

mercātus -ūs, m (mercārī)

1. trgovska dejavnost, trgovina, trgovanje, trgovstvo, kupčija, kupčevanje, prodaja, promet: domi tuae turpissimo mercatu omnia sunt venalia Ci., earum rerum omnium domesticum mercatum instituit Ci. za vse to je odprl doma trgovino, z vsem tem je začel trgovati na svojem domu, m. meretricius Pl. obrt.

2. trg, letni (vele)sejem, semenj: Ter., Varr., Suet., ad mercatum proficisci Ci., mercatum indicere, habere Ci., Tullus ad Feroniae fanum mercatu frequenti negotiatores Romanos comprehensos querebatur L. na številno obiskanem semnju, magna pars Italiae stato in eosdem dies mercatu congregata T., m. Olympiacus Inst. veliki olimpijski semenj = slovesni shod, narodna svečanost v Olimpiji, kjer so hkrati s semnjem potekale slovesne igre, concilium Asiae Graeciaeque is mercatus erat L., mercatus is, qui habetur maximo ludorum apparatu totius Graeciae celebritate (= gr. πανήγυρις) Ci.

miliacus 3 (milium) s prosom pitan: ficedulas, sive quas miliacas vocant (morda veliki strnad ali vrtni strnad) Cael.

Mithridātēs -is ali -ī, m (Μιϑριδάτης ali Μιϑραδάτης) Mitridát (Mitradát)

1. ime več pontskih kraljev. Poseb.
a) Mithridates V. Euergetes Mitridat V. Everget, v tretji punski vojni zaveznik Rimljanov, podpiral pa jih je tudi v vojni zoper poganskega kraljeviča Aristonika in dobil za to Veliko Frigijo: Iust.
b) Mithridates VI. Eupator Mitridat VI. Veliki Evpator (121-64), hud sovražnik Rimljanov; premagan od Pompeja se je nasadil na svoj meč: Ci., Mart., Iuv., Plin., Cels., Gell.

2. perzijski satrap: N.

3. kralj Armenije: T.

4. kralj Perzije, Cezarjev prijatelj: Auct. b. Alx.

5. dva perzijska kralja: Iust.

6. priča zoper Flaka: Ci. — Od tod adj. Mithridāticus 3 (Μιϑριδατικός) mitridátski, Mitridátov: bellum Ci. z Mitridatom, antidotum Plin., crimen Ci. priče Mitridata. Mithridātēus 3 (pesn.) ali Mithridātīus 3 (Μιϑριδάτειος) = Mithridāticus 3: Mithridatea nomina O., Mithridatia herba Plin.; v gr. obl.: antidotus celebratissima, quae Mithridatios vocatur Gell.; subst. Mithridātīum -iī, n mitridátij, zdravilo zoper strup, protistrup (imenovan po Mitridatu VI. (gl. zgoraj), ki se je z uživanjem protistrupov tako navadil strupov, da mu niso nič škodili): Cael.

Montius (Magnus) -iī, m Móncij Veliki iz Afrike, ok. l. 350 po Kr. prokonzul v Konstantinoplu, l. 354 quaestor sacri palatii za časa cesarja Konstancija, na čigar pobudo je bil umorjen: Amm.

Nacolēa (Nacolīa, Nacolĭa) -ae, f (Νακόλεια, Νακολία) Nakoléja (Nakolíja, Nakólija), mesto v Veliki Frigiji: Amm.

Neāpolis -is, acc. -im in -in, abl. -ī, f (ixpt. iz Νέα πόλις = Novo mesto)

I. apel. Neápolis (Neápola) = Novo mesto, mestna četrt v Sirakuzah: quarta autem est (sc. urbs Syracusis), quae, quia postrema coaedificata est, Neapolis nominatur Ci., inter Neapolim et Tycham — nomina ea partium urbis (sc. Syracusarum) et instar urbium sunt — posuit castra L. —

II. nom. propr. več starodavnih mest, Neápolis (Neápola)

1. slavno primorsko mesto v Kampaniji ob zahodnem obronku Vezuva in reki Sebet (Sebethus), naselbina Kum (Cūmae), kjer sta cveteli grška znanost in umetnost (zdaj Napoli): Varr., Ci., Mel., Plin., Sil., otiosa H., docta Mart.

2. mesto v Zevgitani (zdaj Nabeul): Auct. b. Afr.

3. mesto v Kariji: Mel.

4. mesto v Trakiji: Plin.

5. mesto v Samariji: Plin.

6. mesto v Afriki ob Veliki Sirti (zdaj Tripoli): Plin. Iz mestnega imena pod II. 1 so izpeljani:

1. subst. Neāpolītēs -ae, m (Νεαπολίτης) Neápolec, Neapolít, meščan mesta Neapolis ali rojen v njem: Dion Neapolites Varr. ap. Aug.

2. adj.
a) Neāpolītis -idis, f neápolska, neapolítska, neapolitánska: meretrix Afr. ap. Non.
b) Neāpolītānus 3 neápolska, neapolítska, neapolitánska: Varr., Ci., Plin. Od tod subst. α) Neāpolītānī -ōrum, m Neápolci, Neapolitáni, preb. mesta Neapolis: Ci.; tudi ime dveh občin, ene na Sardiniji, druge v Pizidiji: Plin. β) Neāpolītānum -ī, n Neapolitánum = neápolsko podeželsko posestvo, posestvo pri mestu Neapolis, npr. Atikovo, Lukulovo, Pompejevo idr.: Ci., Plin. iun.

Nīcaea -ae, f (Νίκαια) Nikája, Nicéja

I.

1. Nicéja, znamenito mesto v Bitiniji, ob jezeru Askanij, sprva imenovano Ancōra, potem Antigonia (po ustanovitelju Antigonu), novo ime (Νίκαια) pa ji je dal Lizimah po svoji zmagi (νίκη) pri Ipsu l. 301 (zdaj Isnik = εἰς Νίκαιαν): Ci., Cat., Plin. iun. Od tod adj.
a) Nicaeēnsis -e nicéjski, iz Nicéje: Ci. ep., Diophanes Varr., Isigonus Plin., Gell.; Nicaeēnsēs -ium, m Nicéjci, preb. Niceje: Ci., Traianus ap. Plin. iun.
b) Nicaenus 3 nicéjski: fides Cod. Th. na nicejskem koncilu (cerkvenem zboru) sprejeta veroizpoved.

2. Nikája, mesto ali gradišče v Lokridi ali ob vznožju gore Ojta (Oeta) blizu Termopil: L.

3. mesto v Indiji ob Hidaspu; ustanovil ga je Aleksander Veliki (zdaj najbrž razvaline pri vasi Darapur): Cu., Iust.

4. mesto v Liguriji, kolonija Masilijcev (zdaj Nizza): Plin., Mel. —

II. žensko ime, npr. ime Kraterove soproge: L.

Niphātēs -ae, m (Νιφάτης = „Snežnik“) Nifát, gorovje v Armeniji ob Evfratovih izvirih: H., Mel., Plin., M.; pesn. meton.

1. del reke Tigris v Veliki Armeniji: Lucan., Iuv., Sil., Cl.

2. = Armenec: V.

nūdipedālia -ium, n (nūdipēs)

1. nudipedálije = „bosopetálije“, praznik bosopetcev, verski obhod, ki so ga prirejali ob veliki suši, da bi izprosili dež; verniki so na tem obhodu hodili bosi: cum stupet caelum et aret annus, nudipedalia denuntiantur, magistratus purpuras ponunt, fasces retro avertunt, precem indigitant, hostiam instaurant Tert.

2. bosopetenje, hoja z bosimi nogami: nudipedalia exercere Hier.