Franja

restiō -ōnis, m (restis)

1. (kot poklic) vrvar: M. Antonius libertinum ei proavum exprobrat, restionem e pago Thurino, avum argentarium Suet.; šaljivo o človeku, ki ga bičajo z vrvmi: illi erunt bucaedae multo potius quam ego sim restio Pl.; naslov nekega Laberijevega mima: Laberius poeta in mimo, quem scripsit Restionem Gell., item in Restione talabarriunculos dicit, quos vulgus „talabarriones“ Gell.

2. (kot rodovno ime) Vrvar: Val. Max., Macr.

Rhadamās, acc. -antem, m Radamánt, izmišljeno ime: Pl.

Rhaebus -ī, m (gr. ῥαιβός) Rájb(us), Rájbos, ime konja: V.

Rhēnus -ī, m (prim. gr. Ῥῆνος; ime je prvotno kelt. Rēnos) Ren

1. znamenita reka v Germaniji: Ci., C., H., T., Col., Plin. idr., Rhenus bicornis V. = Ren in Vala; pesn. adj.: flumen Rhenum H. veletok Ren, renski veletok, renski valovi; pesn. meton. Porénci, Germáni, Germánija: Lucan., Stat. idr., de te, Rhene, triumphus O.; tako v pl.: ingentes locat Rhenos Pers. — Od tod adj. Rhēnānus 3 rénski: Mart., terrae Sid.

2. rečica v Italiji blizu Bolonje (zdaj Reno): Plin., Sil.

Rhēxēnōr -oris, m (Ῥηξήνωρ) Reksénor, samogovoreče ime junaka: O.

Rhodanus -ī, m (Ῥοδανός) Ródan, glavna reka jugovzhodne Galije (zdaj Rhone): C., L., O., H., Mel., Mart., Plin. idr.; meton. Poródanci, Gálci: Lucan. Od tod

1. Rhodanītis -idis, f k Ródanu sodeč, ródanski: urbes Sid. ob Rodanu ležeča.

2. Rhodanūsia -ae, f Rodanúzija, poznejše ime mesta Lugdunum v Galiji (zdaj Lyon): Sid.

Rhodōpis -idis, f (Ῥοδῶπις) Rodópida, ime grške priležnice (hetere): Plin.

Rhoete͡us -ēī, m Rojtéj, ime Rutulca: V. (dvozložno).

Rīphēus -ei in -eos, acc. -ea, m (morda iz ῥίπτω = „metalec“) Rifêj

1. samogovoreče ime vojaka: V.

2. ime Kentavra, ki ga je ubil Tezej: O.

rodarum -ī, n (gal. beseda) bot. ime rastl. Spiraea ulmaria oz. Ulmaria pentapetala Linn. menda močvirski oslàd (oslád), buditeljica: Plin.

Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

1. Rōmuleus 3
a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. — Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.

Rubrius 3 (ruber) Rúbrij(ev), ime rim. rodu. Znani so:

1. Verov sotovariš in pomagač: Ci.

2. L. Rubrius Senator Lucij Rubrij Senator, Cezarjev nasprotnik, ujet l. 49 v Korfiniju: C.

3. R. Gallus Rubrij Gal, poveljnik pod Neronom in Vespazijanom: T. Od tod adj. Rubriānus 3 Rúbrijev, rúbrijski: senatus consultum Dig.

rūfius -iī, m rúfij, gal. ime za chama ris: Pompei Magni primum ludi ostenderunt chama, quem Galli rufium vocabant, effigie lupi, pardorum maculis Plin.

Rufulī -ōrum, m rúfuli, „rúfovci“; tako so imenovali tiste vojaške tribune (1/3 vseh tribunov), ki so jih na bojišču volili konzuli, vojskovodja ali sama vojska (ime naj bi menda dobili po predlagatelju tega ukrepa, nekem Rutiliju Rufu), medtem ko so tribune, izbrane v Rimu na komicijah (2/3 vseh tribunov), imenovali comitiati: cum eo anno primum placuisset tribunos militum ad legiones suffragio fieri — nam antea, sicut nunc, quos Rufulos vocant, imperatores ipsi faciebant L., Rufuli tribuni mil[itum appellabantur, quos] consul faciebat, n[on populus … ] Fest.

Rupilius 3 Rupílij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so

1. P. Rupilius Publij Rupilij, konzul l. 132 skupaj s Popilijem Lenatom: Ci.; po njem sta imenovana dva zakona: leges Rupiliae Ci.

2. P. Rupilius Rex Publij Rupilij Reks iz Prenesta, Horacijev sodobnik, ki ga je Oktavijan uvrstil na proskripcijsko listo: H.

3. A. Rupilius Avel Rupilij, zdravnik: Ci.

4. Rupilius Rupilij, gledališki igralec za časa Cicerona: Ci.

rūsticellus -ī, m (demin. k rūsticus) kmétič (kmetìč), kmetíček: idem M. Varro: rusticellus (po novejših izdajah kot osebno ime Rusticelius), inquit, Hercules appellatus mulum suum tollebat Varr. ap. Plin.

Rutīlius 3 (rutilus) Rutílij(ev), ime rimskega rodu. Najbolj znani predstavniki so:

1. P. Rutilius Publij Rutilij, ljudski tribun l. 169 in nasprotnik cenzorja Tiberija Grakha, ki ga je prestavil med erarijce: L.

2. P. Rutilius Rufus Publij Rutilij Ruf, Panajtijev učenec, Lelijev (Lajlijev) in Scipionov prijatelj, vojaški tribun pred Numancijo, l. 109 legat v bojih proti Jugurti, govornik in zgodovinopisec: Ci., S., T., Suet., Val. Max.

3. P. Rutilius Lupus, Publij Rutilij Lup(us) (Volk), ljudski tribun l. 56, je po Pompejevem ukazu l. 48 upravljal Ahajo: C., Ci. ep.

4. P. Rutilius Lupus Publij Rutilij Lup(us), rimski retor za časa Avgusta in Tiberija, avtor spisa De figuris sententiarum: Q. — Od tod adj. Rutiliānus 3 Rutílijev, rutílijski, rutilijánski: narratio Ci. (zgodovinopisca Publija Rutilija Rufa).

Sabellī -ōrum, m (demin. Sabīnī) Sabél(c)i, sprva ime manjših rodov sabinskega ljudstva: Marzov, Marukinov, Pelignov (Pelignijcev), Vestinov (Vestincev), Hernikov. Pozneje, ko so se začeli sabinski rodovi širiti proti jugu, so se Sabelli imenovali tudi južni oskiško-sabinski rodovi; pesn. Sabelli = Sabini: VARR. FR., COL., PLIN., pulsis Sabellis H.; sg. Sabellus -ī, m Sabélec, Sabínec: SIL., renuit negitatque Sabellus (= Horatius, ki je bil kot posestnik na Sabinskem tako rekoč Sabelec, Sabinec) H. Od tod adj.

1. Sabellus 3 sabélski, sabínski: SIL., IUV., ager, cohortes L., mater, pubes, veru V., ligones H., anus H. sabelska (= marzovska) čarovnica, ali carmina H. sabelske (= marzovske) čarovne pesmi; Sabelci, zlasti Marzi, so se ukvarjali s čarovništvom).

2. v izpeljani obl. Sabellicus 3 sabélski, sabínski: sus V., genus caulium PLIN.