Franja

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …

Hibernia -ae, f (Ἰέρνη, kelt. Erin) Hibêrnija, danes Irska: C., T., Ap. Od tod adj. Hibernius 3 irski, pri (ob) Irskem: fretum Ap. (?). — Soobl. Iūberna -ae, Iverna -ae: Mel., Iūverna -ae: Iuv., Ïernē -ēs, f: Cl. Jubérna, Ivérna, Juvérna, Ijérna (Jérna).

Hicetāōn -ōnis, m (Ἱκετάων) Hiketáon, sin trojanskega kralja Laomedonta: Ap. Od tod adj. Hicetāonius 3 (Ἱκεταόνιος) Hiketaonov: Hicetaonius Thymoetes V. Hiketaonov sin.

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

Hierosolyma -ōrum, n (Ἱεροσόλυμα iz hebr. Ierušalājim) Jerúzalem, glavno palestinsko mesto: cesar P. Elij Hadrijan je mesto na novo ustanovil, zato se je po njem imenovalo Aelia Capitolina: Ci., Plin., T., Suet., Fl., Lact., Eutr., M. Soobl. Hierosolyma -ae, f: Plin., Eccl. ali Ierosolyma in Jerosolyma -ae, f: Eccl., Vulg., tudi Hī̆erū̆sā̆lem ali Jerūsālem, fem. indecl.: Eccl. — Od tod

1. adj. Hierosolymārius 3 jeruzalemski; kot šalj. vzdevek Pompeja, ki se je zelo ponašal s svojimi azijskimi zmagami = jeruzalemski junak: Ci. ep.

2. subst. Hierosolymīta -ae, m (Ἱεροσολυμίτης) Jeruzalemec: Hier.

3. adj. Hierosolymītānus (Ierosolymītānus) 3 jeruzalemski: regnum Aug., episcopus Hier.

Hippocratēs -is, m (Ἱπποκράτης) Hipókrat,

1. najslavnejši grški zdravnik, doma z otoka Kosa (Cōs), roj. okrog l. 460, umrl v tesal(ij)ski Larisi okrog l. 366: Varr., Ci. Od tod adj. Hippocraticus 3 hipokratski: laniena Prud. (ki ima Hippocrātica).

2. neki Sirakužan: L.

Hippocrēnē -ēs, f (= gr. ἵππου κρήνη konjski vrelec) Hipokréna, Muzam posvečen vrelec na Helikonu, ki ga je baje Pegaz odprl s tem, da je s kopitom udaril ob tla: O. Od tod adj. Hippocrēnaeus 3 hipokrenski: fontes Auct. de laud. Herc. ap. Cl. Subst. Hippocrēnidēs -um, f Hipokrenke = Muze: Serv.

Hippōnax -actis, m (Ἱππῶναξ) Hipónaks znamenit jambski pesnik iz Efeza, okrog l. 540 v Klazomenah, od tod imenovan tudi Clazomenius Klazomenski; izumil je verz (gr. σκάζων) šepavi jamb (holijamb): Ci., H., Plin. — Od tod adj. Hippōnactēus 3 (Ἱππονάκτειος) Hiponaksov = zbadljiv, rezek: praeconium Ci. ep. (o zabavljici Licinija Kalva); subst. Hippōnactēī -ōrum, m (sc. versūs, σκάζοντες) Hiponaksovi veri: Ci.

Hirpīnī (Irpīnī) -ōrum, m (iz osk.-sab. hirpus, irpus volk) Hirpín(ij)ci (Irpín(ij)ci), samnijsko pleme v južni Italiji med Kampanijo in Apulijo: L., Sil. (z obl. Irpini), Serv., P. F.; meton. Hirpin(ij)ci = Hirpinija, hirpin(ij)sko ozemlje: Hannibal ex Hirpinis in Samnium transit L., dum haec in Hirpinis geruntur L. Od tod adj. Hirpīnus (Irpīnus) 3 hirpin(ij)ski (irpin(ij)ski): ager, fundus Hirp. Ci., Hirpina pubes Sil., Hirpinus (sc. equus) Iuv.

Hirtius 3 Hírtij(ev), ime rim. plebejskega rodú, poseb. A. Hirtius Avel Hirtij, Cezarjev prijatelj in podpoveljnik, spisal 8. knjigo Cezarjeve „Galske vojne“, padel v bitki pri Mutini l. 43: Varr. ap. Arn., Ci., Q. Ci. in Ci. ep., Q., Suet. Od tod adj.

1. Hirtiānus 3 Hirtijev: ius (omaka) Ci. ep.

2. Hirtīnus 3 Hirtijev: proelium (pri Mutini): Asinius Pollio in Ci. ep.

Hispānī -ōrum, m Hispánci: Ci., L., Iust.; sg. Hispānus -ī, m Hispánec: Hispanus natione Suet. — Od tod

I. subst. Hispānia -ae, f Hispánija, Španija = ves Pirenejski polotok, ki ga deli reka Hibērus (Hiber, zdaj Ebro) na dve polovici, v Tostransko Hispanijo (Hispānia citerior), tj. vzhodni del, imenovan pozneje Hispānia Tarraconēnsis Tarakonska Hispanija, in Onstransko Hispanijo (Hispānia ulterior, tj. južni in zahodni del, imenovan pozneje Lūsitānia et Baetica Luzitanija in Betijska Hispanija): Varr., Ci., C., N., S., L. idr.; od tod tudi pl. Hispāniae -ārum, f obe Hispaniji, obe hispanski provinci (pokrajini): Ci., N., L., Cu., T. idr. —

II. adj.

1. Hispānus 3 hispanski: populi L., gladius L., sečno orožje rimskih legijskih vojakov, mare Plin., acies Lucan., nomen Q., aurum, Tarraco Mart., legio T., equi P. Veg., oleum Pall.; adv. Hispānē hispansko: loqui Enn. ap. Char.; kot Bajbijev priimek (Baebius) Hispānus -ī, m Hispanski: Plin. iun.

2. Hispānicus 3 hispanski: verbum Varr. fr., Suet., gladius Quadr. fr., vitis Col., fretum (pri Gadesu) Suet.

3. Hispāniēnsis -e, hispanski, v Hispaniji (bivajoč, mudeč se, vršeč se), ki se je dogajal v Hispaniji: actus maritimi Ci., legatus Ci. rimski poslanec v Hispaniji, iter Ci. v Hispanijo, casus Ci. izid vojne (Cezarjeve proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, bellum Vell. vojna (Cezarjeva proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, triumphus Vell. zmagoslavje (Cezarjevo) po (tej) vojni v Hispaniji, Balbus non Hispaniensis natus, sed Hispanus Vell. ne Rimljan, rojen v Hispaniji, ampak hispanski rojak, exercitus T. rimsko vojaštvo v Hispaniji, oceanus Plin., Rhodani ostium Plin. proti Hispaniji; molae Ca. ali gladius L. po hispansko narejen.

Histrī (Istrī) -ōrum, m (Ἴστροι) Hístri, Ístri, preb. istrskega polotoka: L., Mel., Iust. Od tod

1. subst.
a) Histria (Istria) -ae, f (Ἰστρία) Hístrija, Ístrija, Istra, polotok med Tržaškim zalivom in Kvarnerjem: N. fr., L., Mel.
b) Histriānī -ōrum, m = Histrī: Iust.

2. adj.
a) Histricus 3 (Ἰστρικός) (h)istrski, v Histri (Istri): bellum L., ostrea Plin.
b) Histrus 3 (h)istrski: testa Mart.

Homērus -ī, m (Ὅμηρος) Homêr, starodavnikom najstarejši in najslavnejši grški pesnik, oče epskega pesništva, ki je spesnil znamenita junaška epa Iliado in Odisejo. Pripadal je jonskemu rodu Grkov: Ci., H., O., Q., Stat., Gell. Za nas je Homer (homersko vprašanje!) pesnik (ali bolje: dva), ki je uredil in združil prejšnje (manjše) epe, ki so se ohranjali skozi ustno izročilo. — Od tod

I. subst.

1. Homērida -ae, m (Ὁμηρίδης) homerjevec, posnemovalec Homerja (= κυκλικός): Pl. (?).

2. Homērista -ae, m (gr. ὁμηριστής) deklamator Homerjevih pesmi, rapsod: Petr.

3. Homērocentō -ōnis, m (gr. ὁμηροκέντρον) iz Homerjevih verzov skrpana pesem: Hier.

4. Homēromastīx -īgis, m (gr. ὁμηρομάστιξ) bič (= kritik) Homerja: Vitr. (o Zoilu [Ζώιλος]); metaf. vsak hud ali malenkosten kritik: Plin. Homērōnidēs -ae, m = Homērida: Pl. (?). —

II. adj.

1. Homēricus 3 (Ὁμηρικός) Homerjev, homerski: Q., Iuv., Tert., Agamemnon, Aiax Ci., versus Ci., Petr., carmen Mel., senex (= Nestor) Plin. iun., oratores Aus. pri Homerju.

2. Homērius 3 = Homēricus: scyphus Suet.

Honōrius -iī, m Honórij, sin cesarja Teodozija I., Arkadijev brat, vladar Zahodnorimskega cesarstva, umrl l. 423 po Kr. v Raveni: Aur., Cl. — Od tod

1. patron.
a) Honōriadēs -ae, m Honorijev sin: Cl.
b) Honōrias -adis, f Honorijeva hči; v pl.: Honoriades sorores Cl.

2. adj. Honōriānus 3 Honorijev: thermae Cod. Th.

honōrō -āre -āvī -ātum (honor)

1. častiti —, počastiti —, proslaviti (proslavljati) koga, čast izkaz(ov)ati komu, odlikovati —, obdariti (obdarjati) koga: nos ad honorandum Serv., Sulpicium cohortatus est Ci., nemo virtutem non honorabat Ci., ita honoratā virtute L., laudibus honorare aliquem Ci., meque regnumque meum gloriā honoravisti S. si proslavil, h. aliquem sella curuli L., corpus humanis honoribus Vell., donis honoramur Cu., honorarit eos an deceperit Q., h. certantium quemque Suet., aliquem luctu, dignis muneribus Aur., legato honorari Icti. volilo dobiti; v paronomaziji: plebei scitum, quo oneratus sum magis quam honoratus L. ki me bolj teži kot odlikuje (prim.: onus est honos Varr.).

2. slaviti, proslaviti (proslavljati), (o)krasiti: diem illum L., lyram flore Petr. — Od tod

I. pt. pf. honōrātus 3, adv. -ē

1. (o osebah in stvareh) čaščen, spoštovan, cenjen, slaven, ugleden, častitljiv: Pl., viri Ci., nusquam est senectus honoratior Ci., qui apud me multo honoratior fuit Ci., honoratus et potens N., multo illustrior atque honoratior N., apud plebem … nihilo se honoratiorem fore L., h. collegae L., h. Achilles H. slavni, h. cāni (sc. capilli) O., stellae summo caelo honoratae O. ugledno na visoko nebo postavljene, vetus et honorata familia Suet.

2. (le o stvareh) časten, cenjen: praefectura non honorata Ci., dies h. V., Cl., h. militia T., honoratior militia L., Amm., decretum honoratissinium L., rus honoratum O. za častno darilo dana njiva, te honoratā memoriā prosequar Val. Max., h. ministeria Cu., locus honoratissimus Vell., honorata sedes, custodia T., honoratissimum assensūs genus T., quod filium … honorate custodierant T., honoratius cremari Val. Max., aliquem revocare honoratius Iust., filium eius … honoratissime excepit Val. Max.

3. occ. z visoko (častno) službo počaščen, — odlikovan, ki je na visoki stopnji: Lamp., vir Ci., O., honorati quattuor filii Ci., beati, qui honorati sunt Ci., h. praetor O., Cato honoratiori parēre maluit Vell., filios honoratissimos reliquit Vell., h. senes T., starejši dostojanstveniki, honoratiorum circulis adsistere Amm.; pesn. enalaga: honoratis laurea digna comis O. vreden, da krasi lase višjega oblastnika. —

II. gerundiv honōrandus 3 častivreden, cenjen, spoštovan; v superl.: Paul. Nol.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

Horta -ae, f Hórta, etruščansko mesto (zdaj Orte): P. F. Od tod adj. Hortīnus (Ortīnus) 3 hortski (ortski): classes V.

Hortēnsius 3 Horténzij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; poseb. Q. Hortensius Hortalus Kvint Hortenzij Hortal, pesnik in poleg Cicerona najslavnejši rimski govornik, Ciceronov tekmec, roj. l. 114, pretor l. 72, konzul l. 70, umrl v mesecu aprilu l. 50: Varr., Ci., N., O., Lucan., Q., T. Njegova hči Hortēnsia -ae, f Horténzija, tudi slovita govornica: Val. Max., Q. Kot adj. = Hortenzijev: lex Ci., Gell., Dig. zakon, ki ga je l. 286 uvedel diktator Kvint Hortenzij. — Od tod adj. Hortēnsiānus 3 Hortenzijev (= govornika Hortenzija): eloquentia Val. Max., aedes Suet.; pl. subst.: illa Hortensiana scribere Ci. ep. oni (Ciceronov filozofski) spis z naslovom „Hortensius“ (prim. cohortati sumus, ut maxime potuimus, ad philosophiae studium eo libro, qui est inseriptus Hortensius Ci. (De divin. 1, 1)); ta spis se nam je ohranil le v odlomkih.

Hūnnī (Hūnī) -ōrum, m Húni, divje azijsko pleme: Amm., Cl. Soobl. Chūnī -ōrum, m: Aus.; sg. Chūnus -ī, m Hun(ec): Cl., Sid. — Od tod adj. Hūniscus 3 hunski: equus P. Veg.

Hyantēs -um, acc. -as, m (Ὕαντες) Hiánti, staro pelazgijsko pleme v Bojotiji: Plin. Od tod adj.

1. Hyantēus 3 (Ὑάντειος) hiántski, pesn. = bojotski: Aganippe, Iolaus O., aqua Mart. iz kastal(ij)skega studenca.

2. Hyantius 3 (Ὑάντιος) hiántski, pesn. = bojotski: sorores Stat. (o Muzah), Camenae Sid.; subst. Hyantius -iī, m Hiánt, Bojotec: O. (o Aktajonu (Actaeon), vnuku bojotskega kralja Kadma (Cadmus)).