Franja

galbinus 3 (galbus) zelenorumen, zelenkast, rumenkast: cingillum PETR., vestimenta IUV., avis MART.; subst. galbinum -ī, n galbin, zelenorumeno (moško) oblačilo, ki so ga imeli za gizdavo: IUV.; metaf.: g. mores MART. mehkužne, razkošne.

galērus -ī, m

I.

1. kosmata kapa (čepica), kučma, kakršno so nosili zlasti svečeniki, vojaki in kmetje: VARR. AP. GELL., VAL. FL., SIL., STAT., CL., fulvos de lupi pelle galeros V. – Soobl. galērum -ī, n AP., FR. AP. SERV., HIER.

2. lasulja: IUV., SUET. –

II. metaf. rožni popek: AUS.

Gallī¹ -ōrum, m (Γάλλοι, prim. Celtae in Galatae) Galci, Kelti, zelo razširjen narod, ki je bival v severni Italiji, v Franciji, v južni donavski kotlini in v Mali Aziji VARR., CI., V., L., T. Sg. Gallus -ī, m Galec: AFR. FR., CI., C., SEN. PH. Galla -ae, f Galka: L.; tudi kot adj. Gallus 3 galski: miles L. EPIT., Gallae mulieres S., Galla credulitas MART. – Od tod

I. subst. Gallia -ae, f (sc. terra, gr. Γαλατία) Galija, galska (keltska) dežela, ki so jo Rimljani glede na Alpe (kot naravno mejo) razdelili na dva dela, imenovana

1. Gallia cisalpīna (citerior, togāta) Galija tostran Alp, Tostranska Galija = kraji severnoitalijanske nižine ob Padu, Severna Italija, ki so jo galska plemena poselila po l. 400: CI., C., SUET. idr.

2. Gallia trānsalpīna (ulterior, bracāta, comāta) Galija onstran Alp, Onostranska Galija = današnja Francija: VARR., CI., C., T., SUET. idr. Ta Galija se je zopet delila na 4 dele, imenovane
a) Gallia Nārbōnēnsis: MEL., T. ali provincia Nārbōnēnsis: PLIN., T., tudi samo provincia: C., PLIN., Narbonska Galija, Narbonska pokrajina, današnja Provansa (Provance) do Rodana.
b) Aquītānia -ae, f Akvitanija med Pireneji in Loaro: C., MEL., PLIN., T.
c) Gallia Celtica: C. Keltska Galija, ali Gallia Lugdūnēnsis: PLIN., T. Lugdunska Galija med Loaro, Seno in Marno.
d) Gallia Belgica: PLIN. ali samo Belgica -ae, f: PLIN., T. Belgijska Galija, Belgija ob spodnjem Renu. Zato pl. Galliae Galije, poseb. = Onstranska Galija glede na svoje posamezne pokrajine: CI., C., L., CAT., SUET., FL. tres Galliae, quas Caesar vicerat: L. EPIT. –

II. adj.

1. Gallicus 3, adv. -ē galski: CA., COL., MART. idr. copiae CI., ager VARR., CI., L. ali provincia SUET. del Umbrije (kvestorska pokrajina), arma, naves, murus, consuetudo C., gens S., canis GELL., O. galski hrt (za zajčji lov), ventus VITR. severo-severovzhodnik, cohortes, incendia, mare T., foedus T. z Galci, sermo HIER. latinščina, kakršno so govorili v Galiji, Gallicē VARR. AP. GELL., Gallicē dicere GELL.; subst. gallica -ae, f (sc. solea) galski čevelj, opanek, galska plesníca, galska sandala (galoša): CI.

2. Gallicānus 3 (nadaljnja tvorba iz Gallicus) galski = iz galske pokrajine (ager Gallicus) ali v njej, umbrijski, iz Umbrije: CA. FR., VARR., COL., AP., SUET., ager CI., legiones CI. rim. legije v galski pokrajini (v Umbriji); subst. Gallicānī -ōrum, m Galci, preb. omenjene pokrajine: VARR., CI. FR.

3. Gallulus 3 (demin. Gallus) galski: Roma AUS. (o mestu Aratu).

Galliambus, -os -ī, m (Gallī² in iambus, -os) galijamb, pesem, ki so jo peli Kibelini svečeniki Galli (gl. Gallī²): Q., MART. Od tod adj. Galliambicus 3 galijambski: metrum SERV.

Gallo-graecī -ōrum, m Galogrki = Galačáni, ki so izhajali iz galačanske krvi, pomešane z grško: L., AUCT. B. ALX., FL., IUST.; sg. Gallo-graecus -ī, m Galogrk, Galačan; CI.: njihova dežela Gallo-graecia -ae, f Galogrčija = Galacija (prim. Galatia, gl. Galatae): L., VELL., SUET., IUST.

Gallus² -ī, m (Γάλλος) Gál (zdaj Kadshusu), reka v Bitiniji, ki se pri Nikomediji izliva v Sangarij: O., PLIN., AMM., CL. Zaradi Galove vode je človek baje pobesnel; zato so se Gallī -ōrum, m Gali imenovali svečeniki frigijske boginje Kibele; ti so v orgiastični besnosti skopili sami sebe: L., O., PH., LUCAN., MART., SUET., ARN.; v sg. Gallus -ī, m Gal: CORN., MART., SUET. ali (šalj.) Galla -ae, f (kot skopljenec brez moškosti) Gala: CAT. – Od tod adj. Gallicus 3 galski =

1. ki sodi k reki Galu, tj. frigijski, trojanski: miles PR.

2. nanašajoč se na Kibelinega svečenika (Gala): Gallica turma O. galski trop (metaf. o Izidinih svečenikih, ker je bilo Izidino bogoslužje podobno Kibelinemu).

gānea -ae, f: CI., S., L., T., PLIN. IUN., SUET., AP. ali (star.) gāneum -ī, n: NAEV. FR., PL., TER., VARR. (prim. gr. *γα-νεῖον, dor. *γά-ναιον podzemeljsko stanovanje) podzemeljska (kletna) krčma, beznica; te so bile na slabem glasu kot gnezda skrivne razuzdanosti; prim.: occulta loca et subterranea, quae ganea Graeci vocant ISID., ganeum antiqui locum abditum ac velut sub terra dixerunt P. F.; meton. tudi življenje po krčmah, popivanje, pijančevanje.

garum (garon) -ī, n (gr. γάρον) iz solomurjenih (= mariniranih) rib pripravljena ribja omaka, ki so jo polivali čez ostrige: H., CELS., PLIN., SEN. PH., MART.; tudi kot zdravilo: COL., P. VEG.

gehenna (geenna) -ae, f gehena (geena), pravzaprav dolina pri Jeruzalemu, kjer so Molohu žrtvovali otroke; pozneje = pekel: ECCL. Od tod adj. gehennālis -e, peklenski: incendium, poenae CASS.

Gellius 3 Gélij(ev), ime rim. (prvotno samnitskega) rodu, izmed katerega so najbolj znani:

1. Gellius Statius Gelij Stacij, samnitski vojskovodja l. 306: L.

2. Gell. Egnatius Gel. Egnacij, samnitski vojskovodja l. 295 pri Sentinu: L.

3. L. Gell. Publicola Lucij Gel. Publikola, konz. l. 72, Verov nasprotnik, se je bojeval zoper Sirakužane, zoper Spartaka in pod Pompejem zoper morske roparje. Bil je tudi govornik in pravnik: CI., FL.

4. istoimenski sin prejšnjega, konz. l. 36, je bil najprej Brutov, nato Antonijev pristaš; na njegovi strani se je udeležil bitke pri Akciju: VAL. MAX.

5. Gell. Publicola, Klodijev privrženec: CI.

6. Aulus Gellius Avel Gelij, slovničar v 2. stol. po Kr., pisatelj nam ohranjenega dela „Noctes Atticae“ (v 20 knjigah).

Gelō(n) -ōnis, m Gélon (Γέλων)

1. Dinomendov sin, poveljnik konjenice pod sicilskim tiranom Hipokratom, po čigar smrti (l. 491) je sam prevzel vlado, sprva v imenu njegovih sinov, pozneje v svojem. Ko so Kartažani pod Hamilkarjem z veliko silo napadli Sicilijo, jih je pri Himeri premagal na kopnem in na morju: L.

2. najstarejši sin Hierona II. (mlajšega), sirakužanskega kralja: L., PLIN., IUST.

Gelōnī -ōrum, m (Γελωνοί) Geloni, skitsko (sarmatsko) pleme ob Boristenu v današnji Ukrajini ob Črnem morju; bili so tetovirani (picti): V., H., MEL., PLIN.; sg. Gelōnus Gelon(ec) kolekt.: SIL. Bisaltae acerque Gelonus V.

gemitus -ūs, m (gemere)

1. vzdih(ljaj), vzdihovanje, ječanje, javkanje, stok(anje): ENN., CA. AP. GELL., Q., SEN. PH., ut urbe tota fletus gemitusque fieret CI., tota obviam civitas cum lacrimis gemituque processerat CI., gemitum ciere, gemitum de pectore ducere, ingentem gemitum ad sidera tollere, gemitum dare a pectore imo V. ali samo gemitum dare O. vzdihovati, ječati, gemitum reprimere O. zadržati; v pl.: SEN. PH., flebiles clamores gemitūsque L., gemitūs edere LUCR., O. ali dare O.; s subjektnim gen.: illi eiulatus gemitūsque Philoctetae CI., mulierum virorumque gemitūs CI., gemitūs iraeque leonum V. jezno stokanje, gemitus cadentum V., equi, tauri V., morientium L., beluae PETR., caesorum AMM., gemitūs compeditorum AUG.; pesn. metaf. o stvareh = bobnenje, bučanje, šumenje, tellus dat gemitum V. zabobni, gemitum dedēre cavernae V. so zaječale, incudibus ictus referunt gemitūs V. nakovalo stoka (ječi) pod udarci, g. pelagi V., plāga facit gemitūs O. vreščavo zazveni.

2. meton. tožba, bol(est), žalost (z objektnim gen. zaradi česa): g. ereptae virginis V.

Opomba: Star. gen. sg. gemitī: PL.; acc. pl. gemitos: AUG.

gemma -ae, f

1. brst, popek, oko (na vinski trti), kolekt. brstje, pop(kov)je: COL., ineunte vere ... existit tamquam ad articulos sarmentorum ea, quae gemma dicitur, a qua oriens uva se ostendit CI., trudit gemmas et frondes explicat omnes V., turgent in palmite (na mladiki) gemmae V.

2.
a) dragulj, poseb. svetel, rezan ali izbrušen drag kamen iz prozorne snovi (medtem ko so lapillus, lapis in margarita iz neprozorne snovi), brušen kamen, dragotina: Q., AP., ISID.: nego in Sicilia ... ullam gemmam aut margaritam (fuisse), ... quin conquisierit CI., pocula ex auro gemmis distincta clarissimis CI., duplex gemmis auroque corona V., non gemmis venale H., positae ex ordine gemmae O., g. vitrea PLIN. steklen ulitek, nepristen dragulj.
b) biser: AMM., gemmae et lapides H. biseri in dragulji, legitur rubris gemma sub aequoribus PR., cedet Erythraeis eruta gemma vadis MART.; metaf. biser, dragotina = (o)kras, dika, lepotičje: multas in digitis, plures in carmine gemmas invenies MART., Hesperius gemma amicorum SID.

3. meton. z dragulji okrašene ali iz njih narejene stvari, npr.
a) z dragulji okrašena čaša ali tak kozarec: bibere gemmā V. ali bibere e gemma PR., in gemma posuere merum O., gemmā ministrare SEN. PH.
b) pečat, pečatni prstan: gemmā signari O. (o pismu), impressā signat sua crimina gemmā O., dat digitis gemmas O., gemmae damnum PLIN.; pren.: ego sub gemmane (pod ključem) abstrusos habeo tuam matrem et patrem? PL.

4. pesn. metaf. v pl. = očesa na pavovem repu: gemmis caudam stellantibus implet O.

gemō -ere -uī (-itum) (prim. gr. γέμω poln sem, γόμος naklad, tovor)

I. intr.

1. (o osebah) vzdihovati, ječati, ihteti, stokati, javkati, tarnati: PL., SEN. PH., turpe nec dignum viro (est) gemere CI., gemebant Syracusani CI., gemente populo Rom. CI., „o felicem coniuge matrem“ dixit et gemuit O., gemere in tauro, saeve Perille, tuo PR., nullo gemit hic tibicina cornu IUV.; z abl. causae: gemere desiderio mei CI.

2. metaf.
a) (o živalih) gementes (leones) LUCR. rjoveči, nec gemere ... cessabit turtur V. gruliti, gemuit noctua PR. je skoviknila, gemit (equus) O. rezgeta, gemuere iuvenci O. so (za)rulili.
b) (o stvareh) (za)škripati, ječati, pokati, bobneti, bučati ipd.: plaustra gemunt V., gemuit sub pondere cymba V., mālus ... antemnaeque gemunt H., visam gementis litora Bospori H., gemuit parvo mota fenestra sono O., gubernacula gemunt PLIN. IUN.; z abl. causae: gemit ultima pulsu Thraca pedum V., gemit impositis incudibus Aetna V., cuneis gemit grave robur adactis VAL. FL., vesana misto conventu delubra gemunt CL. –

II. trans. vzdihovati, žalovati nad čim ali kom, žalostiti se nad kom ali čem, žalostiti se zaradi koga ali česa, obžalovati koga ali kaj: quod ... senex graviter gemam ENN. FR., haec gemebant boni CI., plagam acceptam gemit res publ. CI., dare quod gemerent hostes LUCR., acerba gemens O. bridko vzdihujoč, multa (multum PH.) gemens V. glasno stokajoč (ječeč), multa gemens ignominiam V. glasno vzdihujoč nad sramoto, Ityn flebiliter gemens (infelix avis) H., talia voce gemit VAL. FL.; v pass.: hic status una voce omnium gemitur CI. EP., vita gemenda est O.; z ACI: sulfura contemni vicus gemit H., arbor gemuit sua robora flagellari O., servum te gemis esse diu MART.; z inf.: paucis ostendi gemis H., dominique gemit captivus inire imperia STAT.

Gemōniae -ārum, f (sc. scalae): T., SUET. ali (redkeje) Gemōniae scālae: VAL. MAX. Gemónske stopnice, ki so vodile od Kapitolskega griča do Tibere; po njih so vlačili trupla v Marmentinski ječi usmrčenih obsojencev v Tibero; PLIN. jih zato imenuje „gradus gemitorii“ stopnice vzdihovanja (od glag. gemere).

geniālis -e, adv. geniāliter (genius)

I. geniju posvečen =

1. nevestin(ski), svatovski, zakonski: lectus g. CI., H. idr. ali g. torus V., AUR. ali pulvinar g. CAT. zakonska postelja; pesn.: ducuntur raptae, genialis praeda, puellae O. plen za zakonsko posteljo, bella STAT. ob svatovščini; subst.
a) geniālis -is, m (sc. torus) zakonska postelja: L., IUV.
b) α) geniālia -ium, n zakonska postelja: ARN. β) Geniālia -ium, n genijev praznik: CHAR.

2. rodoviten, razvijajoč se, uspešen: copia pecudum, sors PLIN. –

II. genija razveseljujoč = srce razveseljujoč, razveseljiv, vesel, radosten, boder, prijazen, vabljiv: hiems V., uva O., serta (pri pitju vina) O., platanus O. (ker so pod njo pri pojedini ležali), praeda, rus, arva Canopi, Musa, festum O., festum genialiter egit O. je veselo prebil, dies IUV., litus STAT., divi STAT. (o Cereri in Bakhu), vultus AP.

genius (Genius) -iī, voc. genī (TIB.), m (genere = gīgnere)

1. duh čuvar, duh zaščitnik, genij, božanstvo, ki človeka spremlja od rojstva do groba in z njim deli veselje in žalost: FL., AP., AMM., scit Genius, natale comes qui temperat astrum, naturae deus humanae, mortalis in unum quodque caput, voltu mutabilis, albus et ater (vesel in žalosten) H. Zato so genija poseb. ob rojstnih dneh, svatbah in ob drugih pomembnih obdobjih človeškega življenja častili (pomirjali) z daritvami, kadilom, vinom, cvetlicami idr.: PERS. genium piare H., cras genium mero placabis H. Genij je včasih namestnik človeka samega: genio meo multa bona faciam PL. svojemu geniju (= sebi) bom zelo stregel, genium suum defraudare PL., TER., LUC. svojega genija varati = pritrgati si najpotrebnejše, ničesar si ne privoščiti genium curare vino H. privoščiti si, dobro se imeti ob vinu, December geniis acceptus O. kmetom dobrodošel (ker pozimi ne delajo na polju), indulge genio (= tibi) PERS., quanto tamen pulchrius ... suum genium propitiare T. biti hvaležen samemu sebi = vse imeti sam od sebe (ne od drugih). Pri geniju so tudi prisegali in sicer bodisi pri svojem ali pri geniju čislanih in ljubljenih oseb (sužnji pri geniju svojega gospoda, podložniki pri geniju svojega vladarja): PL., TER., TIB., PETR., SEN. PH., SUET., ULP. (DIG.), te per Genium ... obsecro et obtestor H. Svoje genije so imele tudi vse večje in manjše družbe: narodi, države, mesta, društva, zadruge, rodbine, legije, črede, tudi kraji in pokrajine, celo stanja in opravila: IUV., MART., AMM., PRUD., Genium loci ... precatur V., Genio (sc. urbis Romae) maiores hostiae caesae quinque L.

2. metaf.
a) dajalec veselega, razkošnega življenja, dobrotnik, gostitelj (zajedavcev): tuom gnatum et genium meum (vidi) PL., ecquis est qui mihi commonstret Phaedromum, genium meum? PH., teneo dext(e)ra genium meum PH.
b) (redko) duh, duhovitost, bistroumnost: nemo mathematicus genium indemnatus habebit IUV. preroškega duha (ki bi mu razodel prihodnost), victurus genium debet habere liber MART. mora imeti duhovito dovtipnost, habes nec cor ... nec genium MART. nimaš ne čuta ne uma (za dobre jedi), naspr.: sapis ad genium PL. ugajajo (prijajo) ti dobre jedi.

gēns, gentis, f (genere = gīgnere; prim. gr. γενεά, jon. γενεή rod, pleme, pokolenje)

I. (v družinskopravnem pomenu)

1. rod, pleme, sorodstvo, tj. zveza (skupek) več po skupnem pokolenju ali rodovnem imenu (nomen gentile ali gentis) in po skupnih bogoslužnih obredih združenih družin ali rodbin (familae, stirpes): gens Manlia CI., Iulia gens L., non communiter modo Corneliae gentis, sed proprie familiae suae (= Scipijonov; Kornelijevem rodu so namreč pripadali Dolabellae, Lentuli, Rufini, Scipiones, Sullae idr.) L., Sulla gentis patriciae nobilis fuit S., patriciae gentis vir L.; sprva se je beseda uporabljala le za patricije, ko pa je bil plebejcem dovoljen conubium s patriciji, tudi za plebejce; od tod: quamvis periurus erit, sine gente H. brez prednikov, nizkega rodu; zaničlj.: gens ista Clodia CI. svojat. Najstarejši patricijski rodovi, ki so pripadali trem prvotnim občinam (okrajem), imenovanim Ramnes, Tities in Luceres, so se imenovali maiores gentes starejši rodovi, plebejski, ki jih je šele kralj Tarkvinij Prisk povzdignil v patricijski stan in pozval v senat, minores gentes mlajši rodovi; po tem so se tudi senatorji ločili v patres maiorum gentium in patres minorum gentium sen., ki jih je Romul, in sen., ki jih je Tarkvinij Prisk pozval v senat = sen. prvega in sen. drugega reda: CI., L., T. Od tod metaf.: dii maiorum gentium in dii minorum gentium CI. starejša-mlajša = višja-nižja božanstva; podobno: Cleanthes, qui quasi maiorum est gentium Stoicus CI. izborne -, izbrane vrste.

2. meton. zarod, potomec: heroes, salvete, deûm gens CAT., vigilasne deûm gens, Aenea? V., Tirynthia gens est (= Fabius) SIL. –

II. (v narodnopravnem pomenu)

1. (o narodih) pleme, narod (= skupek več manjših rodov (nationes) istega pokolenja in jezika): g. Allobrogum, Cilicum, Sabina aut Volsca CI., omnes exterae gentes ac nationes CI. plemena in posamezni rodovi, exterae gentes CI. inozemstvo, Athenienses, quae gens Ionum habetur CI. ki veljajo za jonsko pleme, ius gentium CI. mednarodno pravo, g. Nerviorum, Sueborum C., terruit urbem, terruit gentes H., ita nationis nomen, non gentis evaluisse T.; occ. pl. gentes =
a) tujci, inozemci, barbari: AUCT. B. HISP., duretque gentibus ... odium sui T.
b) pogani, neverniki: ECCL., VULG. Pogosto je partitivni gen. pl. v splošnem pomenu „svet“, večinoma v zvezi z besedami ubi, ubinam, ubicumque, (n)usquam, longe, minime idr.: ubi gentium S. kje na svetu, ubinam gentium sumus? CI. kje na svetu (kje zaboga) pa smo? ubicumque terrarum et gentium CI. kjer koli ljudje prebivajo, abesse longe gentium CI. biti pri zelo oddaljenih narodih (= daleč po svetu), usquam gentium PL. nekje, nusquam gentium TER. nikjer, nec usquam gentium AP. in nikjer, minime gentium TER. za ves svet ne, nikakor ne.

2. meton.
a) občina, srenja (kakega mesta): oppidum, quae gens ... C., omnes eius gentis cives N.
b) kraj, (po)krajina, okraj, okrožje: ei Syriam, Babylonem, Persas integerrimas gentes ad diripiendum tradidisti CI., qui Cataoniam tenebat, quae gens iacet supra Ciliciam N., ipsum in eam gentem iturum L., gentes viduatas esse suis cultoribus ARN. –

III. (redko v naravnopravnem pomenu)

1. rod (= genus, več posameznikov, ki po rojstvu in podobnosti spadajo v eno vrsto): gens humana CI., H.

2. (o živalih) pleme, pasma: quos (equos) in spem statues submittere gentis V., utque luat poenas gens haec (vulpium) O., intestino bello totae gentes (apium) consumuntur COL.

gentīlis -e (gēns)

I. ki spada k plemenu, ki spada k rodu, plemenski, rodoven, sorodstven, soroden, sorodovinski: manus O. (o krdelu 300 Fabijcev), eloquentia, gentile domus nostrae bonum T., nomen (npr. Cornelius, Iulius) SUET., stemma SUET. rodovnik, quod gentile in illo videbatur SUET. prirojeno, odia SIL.; subst. gentīlis -is, m soplemenjak, sorodnik, sorodovinec: ad agnatos et gentiles est deducendus VARR., fuit meo regnante gentili CI., tuus etiam gentilis, Brute CI., homines deorum immortalium quasi gentiles CI.; metaf. o sužnjih, ki so dobili ime svojega gospodarja: apud antiquos singuli Marcipores Luciporesve dominorum gentiles omnem victum in promiscuo habebant PLIN. –

II.

1. istega plemena = istega naroda, naroden, kakemu narodu lasten, za kak narod značilen, domač, domovinski: religio, solum T., levitas T. narodu lastna lahkomiselnost, utilitas T. lastnega (svojega) naroda, metallum SIL., gurges STAT., proprietates TERT.; subst. gentīlis -is, m (so)rojak: linguā et oratione ipsius, non minus scite quam si gentilis eius esset, locutus est GELL.

2. occ.
a) inozemski, nerimski, barbarski: turbare gentiles nationes T.; kot subst. m. v pl. Nerimljani, barbari: AUS., AMM., COD. TH.
b) poganski, neveren: ECCL., Sext. Pythagoreus, homo gentilissimus HIER.; subst. gentīlēs -ium, m pogani, neverniki: ECCL.; adv. gentīliter pogansko, neversko:
c) kot gram. t. t. ki pomeni narodnost: in „as“ terminantia, quando sunt gentilia PRISC.