Franja

Archilochus -ī, m (Ἀρχίλοχος) Arhiloh, gr. pesnik z otoka Parosa (ok. l.700—650), bajeslovni iznajditelj jambskega (zbadljivega) pesništva (prim. Lycambēs in Neobūlē); starodavniki ga niso častili nič manj kakor Homerja in Pindarja: Ci., N. ap. Gell., H., Q. Od tod adj. Archilochīus 3 (Ἀρχιλόχειος) Arhilohov, arhiloški: metrum slovničarji; apel. zbadljiv, rezek, piker: edictum, edicta Bibuli Ci. ep.

Archimēdēs -is, acc. -em in -ēn, m (Ἀρχιμήδης) Arhimed, najslavnejši matem. in mehanik v antiki, roj. l.287 v Sirakuzah, Evklidov učenec; živel je na dvoru sirakuškega kralja Hierona in naredil samomor l.212, ko je Marcel osvojil njegovo rojstno mesto: Ci. (z acc. Archimedem in gen. Archimedi), L. (z acc. Archimeden), Vitr., Lact. Od tod adj. Archimēdēus (Archimēdīus) 3 Arhimedov, arhimedski: M.

Archȳtās -ae, m (Ἄρχύτας) Arhita iz Tarenta (ok. l.400—350), Platonov sodobnik in prijatelj, odličen filozof (pitagorejec), matematik, državnik in vojskovodja; umrl baje v brodolomu pri Matinu: Varr., Ci., H. idr. — Soobl. Archȳta -ae, m: Lact.

argentum-ī, n (prim. gr. ἀργός svetel, ἀργής belo žareč, razbeljen, ἄργιλ[λ]ος bela glina = lat. argīl[l]a, gr. ἄργυρος)

I.

1. srebro: ignotum argenti pondus et auri V., vilius argentum est auro, virtutibus aurum H., fulgenti splendere auro atque argento Cat., erat ea navis plena argenti facti atque signati Ci. oblikovanega in kovanega; naspr. argentum infectum L. v palicah.

2. met.
a) srebrna posoda, srebrno posodje, srebrnina: ingens argentum mensis V., argentum ad vescendum factum L. namizna srebrnina, cenabat apud eum, argentum ille apposuerat Ci. namizno srebrnino, argenti optimi caelati grande pondus Ci. cizeliranega, naspr. argentum purum Ci., Plin. iun. ali lēve Iuv., hunc capit argenti splendor, stupet Albius aere H.
b) srebrn denar: arg. bigatum L. srebrni denariji z motivom dvovprege, Oscense L. oskovski denariji, argentum aere solutum est(po zakonu L. Valerija Flaka, ki je bil consul suffectus l.86, se je namesto s srebrnimi denariji plačevalo z bakrenimi sesterciji) S., argentum quoque magis quam aurum sequuntur T. srebrn denar, srebrniki — zlat denar, zlatniki; sinekdoha denar nasploh: Ter., ratio quidem hercle apparet; argentum οἴψεται Pl. račun se sicer ujema, a denarja ni, exercitum argento fecit S. ap. Sen. ph., negotiandi causā argentum in zonis habere L., argento parata mancipia L., multum enim differt, in arcane positum sit argentum, an in tabulis debeatur Ci., cum tu argento post omnia ponas H. —

II. argentum vivum živo srebro: Vitr., Plin.

Argīlētum -ī, n (morda iz argil[l]a, po poznejšem razlaganju pa = Argī lētum Argova smrt = kraj Argove smrti, kjer naj bi Evander ubil nekega Arga) Argilet, v Rimu del med Suburo in forumom, kjer so rokodelci in knjigarnarji prodajali svoje blago: Varr., Ci. ep., ad infimum Argiletum L., na najnižjem argiletskem mestu, monstrat nemus Argileti... et letum docet hospitis Argi V.; v tmezi: Argi letum Mart. Od tod adj. Argīlētānus 3 argiletski, na Argiletu se nahajajoč, stoječ: aedificium Ci. ep., tabernae Mart.

argīlla (argīla) -ae, f (gr. ἄργιλ[λ]ος) bela glina, lončarsko ilo: Col., Plin., fossilis C., tenuis V., ex argilla et luto fictus Epicurus Ci., argilla uda H. obrazna glina.

Arginūssae (Arginūsae) -ārum, f (Ἀργι- νοῦσσαι , sc.νῆσοι z belo glino bogati otoki) Arginuse (-nuze), trije krednati otoki ob eolski obali nasproti otoka Lesbosa, znani po bitki l.406: Ci., Val. Max., Plin.

Ariarāthēs -is, acc. -em in-ēn, m (Ἀρια-ράϑης) Ariarat, ime šestih kapadoških kraljev,

1. Ar. II., sodobnik Aleksandra Vel.; l.322 ga je porazil in usmrtil Perdika: Iust.

2. Ar. V., kralj od l.220 do 163, s svojim tastom, sirskim kraljem Antiohom III., se je bojeval zoper Rimljane, pozneje pa kot rim. zaveznik zoper mak. kralja Perzeja: L.

3. Ar. VI., sin prejšnjega, bežal je pred svojim polbratom Holofernom v Rim, potem pa je senat razdelil Kapadokijo med oba; umrl je l.130: L., Iust.

4. neki drug Ar., sin kapadoškega kralja Ariobarzana II., brat Ariobarzana III., l. 45 je odšel v Rim k Cezarju, da bi od njega dobil kako deželo; pozneje je kraljeval v Kapadokiji, vendar ga je Mark Antonij izgnal: Ci. ep., Auct. b. Alx.

Ariobarzānēs -is, acc. -em in-ēn, m (Ἀριοβαρζάνης) Ariobarzan, srednjeazijsko moško ime,

1. okoli l.380 Farnabazov podsatrap v Frigiji, ki se je pozneje uprl svojemu kralju Artakserksu II. in obdržal svoje kapadokijsko-pontsko kraljestvo do smrti (l.336): N.

2. satrap v Perzidi in poveljnik Darija Kodomana; premagal in pregnal ga je Aleksander Vel.: Cu.

3. ime več kapadoških in armenskih kraljev:
a) Ar. I. Φιλορωμαῖος (Rimljanoljub), l.92 od rim. senata postavljen za kralja Kapadokije, vojskoval se je z Mitridatom: Ci., L. epit., Iust.
b) njegov sin Ar. II. Philopator (Filopator, Očetoljub), kapadoški kralj, ki je imel mnogo težav z nemiri in upori svojih podanikov, umrl l.51, najbrž zahrbtno umorjen: Ci., S. fr.
c) njegov sin Ar. III., od rim. senata je bil postavljen za kralja Kapadokije, Ciceronov prijatelj l.51, ko je bil ta pretor v Kilikiji, Pompejev pristaš, l.45 na Kasijev ukaz usmrčen: Ci. ep., C.
č) armenski kralj ob Kristusovem rojstvu: T.

Arīōn, redkeje Arīō, -onis, acc. -onem in(pesn.)-ona, m (Ἀρίων) Arion,

1. ditirambik in citrar iz Metimne na Lesbu (ok. l.600), ljubljenec korintskega tirana Periandra, po mitu ga je delfin rešil na Tenarsko predgorje: Ci., V., O. idr. Od tod adj. Arīonius 3 (Ἀριόνιος) Arionov: nomen O., lyra O., Pr.

2. pitagorejec, Platonov sodobnik: Ci., Val. Max.

3. govoreči in vedežujoči konj, ki ga je Neptun podaril Adrastu: Cl., vocalis Pr., Adrasteus Stat.

Ariovistus -ī, m Ariovist, kralj Svebov, ki ga je Cezar l.58 premagal pri galskem mestu Vezoncionu (Vesontio, zdaj Besançon): Ci., Fl.

Aristarchus -ī, m (Ἀρίσταρχος) Aristarh,

1. Aristarh iz Samotrake, slavni slovničar, ki se je izobraževal v Aleksandriji, izdajatelj Homerjevih pesnitev, razlagalec in strog kritik Homerja in drugih gr. pesnikov, živel okoli l.170 v Aleksandriji: Varr., Ci. ep., O.; pren. apel. Aristarh = strog kritik: H., Hier., mearum orationum tu Aristarchus es Ci. ep. Od tod Aristarchēī -ōrum, m aristarhovci, Aristarhovi privrženci in nasledniki = strogi kritiki: Varr.

2. Aristarh Tegejan, gr. tragik, Evripidov sodobnik: Pl., Fest.

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Aristō, v gr. obl. Aristōn, -ōnis, m (Ἀρίστων) Ariston,

1. stoik z otoka Hiosa (Chios), Zenonov učenec okoli l.275, ustanovitelj skeptične filozofije: Varr. ap. Non., Ci., Sen. ph. Od tod adj. Aristōnēus 3 (Ἀριστώνειος) Aristonov: vitia Ci.

2. Ariston z Julide (Ἰουλίς) na otoku Keosu, peripatetik v Atenah okoli l.225: Ci.

3. neki Masilijec: Ci.

4. neki slikar: Plin.

5. neki torevt (caelātor): Plin., Gell.

6. Titius Aristo Ticij Ariston, slavni pravoznanec prvega stoletja rim. cesarstva: Plin. iun., Gell., Ulp. (Dig.).

Aristogītōn -onis, acc. -onem in-ona, m (Ἀριστογείτων) Aristogiton,

1. Atenec, ki je s svojim ljubljencem Harmodijem l.514 ubil tirana Hiparha, zaradi česar so ga Atenci častili kot rešitelja njihove svobode: Ci. idr.

2. atiški govornik, Demostenov sodobnik in nasprotnik: Q.

Aristonīcus -ī, m (Ἀριστόνικος) Aristonik,

1. tiran v Metimni na Lesbu: Cu.

2. nezakonski sin pergamskega kralja Evmena II.; skušal si je prisvojiti pergamsko državo, ko jo je bil njegov polbrat Atal (Attalus) l.133 zapustil Rimljanom; l.129 je bil v Rimu obglavljen: Ci., S. fr. idr.

Aristophanēs -is, m (Ἀριστοφάνης) Aristofan,

1. najduhovitejši in najdovtipnejši ter zato najznamenitejši pesnik stare komedije v Atenah, najbrž tudi po rodu Atenec, roj. l.444, umrl l.380: Ci., H. Od tod adj.
a) Aristophanēus (Aristophanīus) 3 (Ἀριστοφάνειος) Aristofanov, aristofanski: anapaestus Ci., metrum slovničarji.
b) Aristophanicus 3 = Aristophanēus: Hier.

2. slavni gr. slovničar iz Bizanca, Eratostenov učenec in učitelj kritika Aristarha: Varr., Ci.

3. Ar. Mallōtēs Aristofan Maložan (= iz Mala v Kilikiji = Mal(l)us,Μαλλός); pisal je o kmetijstvu: Varr.

Aristotelēs -is in-ī, acc. -em in-ēn, m (Ἀριστοτέλης) Aristotel, slavni filozof iz mak. mesta Stagire, sin Nikomaha, osebnega zdravnika mak. kralja Aminta, Platonov učenec; živel je od l.367 do 347 v Atenah, po l.343 je kot vzgojitelj Aleksandra Vel. bival na mak. dvoru in naposled od l.335 do322 zopet v Atenah kot načelnik peripatetske šole, ki jo je bil ustanovil: Varr., Ci., Q., Ap. Od tod adj.

1. Aristotelēus (Aristotelīus) 3 (Ἀριστοτέλειος) Aristotelov, aristotelski: vis, ratio Ci.

2. Aristotelicus 3 =Aristoteleus: Aug.

Aristoxenus -ī, m (Ἀριστόξενος) Aristoksen, gr. filozof in glasbenik iz Tarenta (ok. l.320), Aristotelov učenec: Ci.; apel. glasbenik: Varr. fr.

Arminius -iī, m Arminij, heruskovski knez: Vell. Fl., liberator haud dubie Germaniae T. (ker je l.9 po Kr. v Tevtoburškem gozdu porazil Kvintilija Vara).