Franja

Rubrius 3 (ruber) Rúbrij(ev), ime rim. rodu. Znani so:

1. Verov sotovariš in pomagač: Ci.

2. L. Rubrius Senator Lucij Rubrij Senator, Cezarjev nasprotnik, ujet l. 49 v Korfiniju: C.

3. R. Gallus Rubrij Gal, poveljnik pod Neronom in Vespazijanom: T. Od tod adj. Rubriānus 3 Rúbrijev, rúbrijski: senatus consultum Dig.

Rutīlius 3 (rutilus) Rutílij(ev), ime rimskega rodu. Najbolj znani predstavniki so:

1. P. Rutilius Publij Rutilij, ljudski tribun l. 169 in nasprotnik cenzorja Tiberija Grakha, ki ga je prestavil med erarijce: L.

2. P. Rutilius Rufus Publij Rutilij Ruf, Panajtijev učenec, Lelijev (Lajlijev) in Scipionov prijatelj, vojaški tribun pred Numancijo, l. 109 legat v bojih proti Jugurti, govornik in zgodovinopisec: Ci., S., T., Suet., Val. Max.

3. P. Rutilius Lupus, Publij Rutilij Lup(us) (Volk), ljudski tribun l. 56, je po Pompejevem ukazu l. 48 upravljal Ahajo: C., Ci. ep.

4. P. Rutilius Lupus Publij Rutilij Lup(us), rimski retor za časa Avgusta in Tiberija, avtor spisa De figuris sententiarum: Q. — Od tod adj. Rutiliānus 3 Rutílijev, rutílijski, rutilijánski: narratio Ci. (zgodovinopisca Publija Rutilija Rufa).

Sallustius (Sālustius) 3 Salústij(ev), ime rimskega plebejskega rodu, od katerega so poseb. znani

1. C. Sallustius Crispus Gaj Salustij Krisp, rojen l. 86 v Amiternu na Sabinskem, v mladih dneh razvpit potratnež in razkošnež, kot tribunus plebis l. 52 Ciceronov nasprotnik v Milonovi pravdi, privrženec Julija Cezarja. Ta mu je l. 49 vrnil senatorsko čast, potem ko ga je bil cenzor Apij Klavdij Pulher l. 50 izključil iz senata, menda zaradi njegovega nemoralnega življenja, dejansko pa iz političnih vzrokov. Leta 47 je bil propretor v Afriki, pozneje prokonzul v Numidiji, kjer je tako obogatel, da je po vrnitvi v Rim s pridobljenim bogastvom dal na vrtnem griču (collis hortorum) pri Solnih vratih (porta Salaria) zasaditi krasne vrtove, po njem imenovane horti Sallustiani, in zgraditi forum Sallustianum. Ko so ga Numidijci obtožili izsiljevanja, se je obsodbe rešil s Cezarjevo pomočjo. Po Cezarjevi smrti se je posvetil zgolj zgodovinopisju in izdal dela Bellum Catilinae, Bellum Iugurthinum in Historiae; zadnje delo, ki obsega pet knjig, se je ohranilo le v odlomkih. Umrl je l. 35: AUCT. B. AFR., Q., T., MART., GELL. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev, Salustija (objektni gen.), salustijánski: horti PLIN., T., sententia SEN. RH., brevitas Q., lectio GELL. Salustija (= Salustijevih spisov); subst. Sallustiānus -ī, m salústijevec, salustijánec, posnemovalec Salústija: SEN. PH.; od tod adv. Sallustiānē po salústijevsko (salustijánsko), po Salústijevo = po navadi salústijevcev (salustijáncev): PRISC.

2. Sallustius Crispus Salustij Krisp, pranečak prejšnjega in posinovljenec, v mladosti zloglasen zapravljivec in pohotnež, pozneje izvrsten trgovec, zelo darežljiv in ljubitelj lepega; vir njegovega bogastva so bili donosni rudniki in lepa posestva. Imel je velik vpliv pri cesarjih Avgustu in Tiberiju, umrl pa je l. 20. po Kr.: H., SEN. PH., T. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev: aes Sallustianum PLIN. pridobivan(a) v Salustijevih rudnikih.

3. Cn. Sallustius Gnej Salustij, prijatelj Cicerona, s katerim je šel skupaj v pregnanstvo: CI. EP.

Scrībōnius 3 Skribónij(ev), ime rimskega rodu, od katerega so poseb. znani

1. L. Scrībōnius Libō Lucij Skribonij Libo(n), tribunus plebis l. 216, pretor l. 204; zgradil je baje po njem imenovani puteal Libonis ali Scrībōniānum (Skribonijev) na Forumu: L., H., FEST.

2. C. Scrībonius Cūriō Gaj Skribonij Kurio(n), pretor l. 121, eden najimenitnejših govornikov svoje dobe: CI.

3. njegov istoimenski sin, tribunus plebis l. 90, konzul l. 76, Cezarjev nasprotnik, Ciceronov prijatelj: CI., SUET., EUTR., FL.

4. L. Scrībonius Libō Lucij Skribonij Libo(n), poveljnik Pompejevega ladjevja: C.

5. L. Scrībonius Largus Lucij Skribonij Larg, zdravnik za časa cesarjev Tiberija in Klavdija, avtor še ohranjenega spisa Compositiones medicamentorum.

6. Scrībōnia Skribonija, druga Oktavijanova soproga, Julijina mati, po rojstvu katere je dobila razporočno pismo: SUET.

Servīlius 3 Servílij(ev), ime rimskega rodu, ki je izviral iz Albe. Poseb. znani so:

1. P. Servilius Priscus Structus Publij Servilij Prisk Strukt, konzul l. 495, je rimsko ljudstvo sicer pripravil do vojaškega službovanja, s tem ko mu je izposloval odlog plačevanja dolgov, vendar si pri strankah ni mogel zagotoviti stalne veljave; ko je bil l. 476 drugič konzul, je utrpel znatne izgube med naskokom na Janikul, ki so ga bili zasedli Vejci: L.

2. Q. Servilius Priscus Structus Kvint Servilij Prisk Strukt, diktator l. 435, je premagal Etruščane in osvojil Fidene (od tod njegov častni priimek Fīdēnās Fidenski); ko je bil l. 418 drugič diktator, je povsem porazil Ekve: L.

3. C. Servilius Structus Axilla Gaj Servilij Strukt Aksila, vojaški tribun s konzulsko oblastjo v letih l. 419, 418 in 417: L.

4. C. Servilius (Structus) Ahāla Gaj Servilij (Strukt) Ahala je na vso moč branil pravice rimskega senata in plemstva proti ljudskim tribunom in kot magister equitum Kvinta Cincinata l. 439 usmrtil rovarja Spurija Melija: CI., L.

5. Q. Servilius Ahala Kvint Servilij Ahala je kot diktator l. 360 premagal Galce, ki so prodrli do Rima: L.

6. C. Servilius Gaj Servilij je bil l. 219 med ustanavljanjem rimske naselbine v severni Italiji zajet od galskih Bojcev, ki so ga 15 let držali v ujetništvu: L.

7. Cn. Servilius Geminus Gnej Servilij Gemin, konzul l. 217, je padel v bitki pri Kanah l. 216: L.

8. C. Servilius Geminus Gaj Servilij Gemin, tribunus plebis l. 209, je kot prokonzul l. 203 svojega očeta Gaja Servilija (gl. št. 6) rešil iz bojskega jetništva: L.

9. M. Servilius Pulex Geminus Mark Servilij Puleks (Pulik) Gemin je bil l. 202 rimski poveljnik v Etruriji, l. 181 pa se je uspešno vojskoval z Ligur(ij)ci: L.

10. C. Servilius Gaj Servilj je bil l. 195 član rimskega odposlanstva, ki naj bi v Kartagini izpodrinilo Hanibala: L.

11. Q. Servilius Caepio Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), l. 140 konzul skupaj z Gajem Lelijem Modrim, je prelomil zavezo z Luzitan(ij)ci in dal zahrbtno umoriti pogumnega Viriata: VAL. MAX.

12. Cn. Servilius Caepio Gnej Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), konzul l. 106, je bil pobudnik zakona (lex Servilia iudiciaria), po katerem naj bi se izmed senatorjev in vitezov volilo po enako število sodnikov; l. 105 so ga v Galiji ob Rodanu premagali Kimbri (Cimbri), bil je obtožen plenjenja in obsojen na izgubo svojega imetja; končno je šel kot pregnanec v Smirno: CI., S., VAL. MAX., VELL., GELL., IUST.

13. Q. Servilius Caepio, Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), nasprotnik Saturnina, Glavkije in Livija Druza, je skrbno pazil na pravice viteštva; umrl je l. 96 v zavezniški vojni v zasedi, ki mu jo je nastavil marzovski vojskovodja Pompedij: CI.

14. P. Servilius Vatia Publij Servilij Vatija (Vacija), nasprotnik tribuna Saturnina. Leta 78 je bil poveljnik proti Izavrom v Prednji Aziji; z zmago nad njimi in osvojitvijo številnih njihovih mest si je pridobil častni priimek Isauricus Izavrski. Pozneje je podpiral predlog Manilijevega zakona, glasoval za vrnitev Cicerona iz pregnanstva in bil naklonjen tudi Cezarju; umrl je l. 44 v visoki starosti: CI.

15. Njegov sin P. Servilius Isauricus Publij Servilij Izavrski, pretor l. 54, je bil l. 48 konzul skupaj s Cezarjem, kateremu je bil zelo vdan; l. 43 se je s Ciceronom povezal zoper Antonija, vendar pa so se pogledi in mnenja obeh zaveznikov dostikrat razhajali: CI., C., VELL.

16. P. Servilius Casca Publij Servilij Kaska, tribunus plebis l. 43, sozarotnik zoper Cezarja; menda je padel pri Filipih: SUET.

17. G. Servilius Glaucia Gaj Servilij Glavkija (Glavcija), pretor l. 100, prekanjen hudobnež, pobudnik zakona (lex Servilia) de pecuniis repetundis, pospeševalec Marijevih naklepov, je bil usmrčen l. 100 istega dne kot njegov somišljenik Saturnin: CI.

18. P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, tribunus plebis l. 63, je podal zakonski predlog (lex Servilia agraria) o prodaji italskega državnega zemljišča; Cicero je ta predlog pobijal v svojih treh govorih de lege agraria: CI.

19. M. Servilius Mark Servilij, konzul l. 3 po Kr.; Tiberij mu je l. 17. naklonil veliko dediščino: T.

20. Servilius Noniānus Servilij Nonijan, rimski zgodovinopisec, Perzijev sodobnik: Q.

21. Servilia Servilija,
a) tašča Kvinta Hortenzija: CI.
b) polsestra Katona mlajšega, soproga Marka Junija Bruta starejšega in mati Marka Junija Bruta mlajšega, Cezarjeva ljubica: CI. EP., SUET.
c) hči Gneja Servilija Cepiona (Kepiona): CI. EP. – Kot adj. Servílijev: lex (glej št. 12 in 17) CI., T., lacus CI., SEN. PH., FEST., P. F. (po nekem Serviliju imenovan) vodnjak na rimskem Forumu, na katerega so natikali glave izobčencev, horti Serviliani T. Servilijevi vrtovi (južno od Rima), familia PLIN.

Sextius in Sēstius 3 (Sextus) Sékstij(ev), Séstij(ev), ime rimskega patricijskega in plebejskega rodu; člani patricijskega rodu so se večinoma pisali Sestii, plebejskega pa Sextii. Poseb. znani so:

1. patricija
a) P. Sestius Capitolīnus Vaticānus Publij Sestij Kapitolin Vatikan, konzul l. 452 skupaj z Menenijem Agripo: L.
b) P. Sestius Publij Sestij, kvestor l. 63, Ciceronov prijatelj; kot tribunus plebis l. 56 si je močno prizadeval za Ciceronovo vrnitev iz pregnanstva. Bil je hud nasprotnik Klodija in ko ga je l. 56 Klodijeva stranka tožila de vi, ga je Cicero uspešno branil: CI. –

2. plebejca
a) L. Sextius Laterānus Lucij Sekstij Lateran, tribunus plebis skupaj z Gajem Licinijem Stolonom. V letih 376–367 je s svojim stanovskim kolegom sprožil več zakonov, poseb. zakon ut consulum alter ex plebe crearetur („naj bo za enega od konzulov izvoljen plebejec“); leto dni pozneje, l. 366, je bil prvi plebejski konzul: L.
b) Q. Sextius Kvint Sekstij je v začetku cesarstva v Rimu ustanovil stoiško šolo, ki jo je nadaljeval njegov sin: Q. – Kot adj. Sextius 3 Sékstijev, sékstijski: lex L. Sekstijev zakon (pod 2. a) omenjenega Lucija Sekstija Laterana), tabula CI. (nekega Sekstija, kjer so zapisovali kupne pogodbe, prirejevali dražbe idr.), Aquae Sextiae L. EP., VELL., FL. Sekstijeve (Sekstijske) Toplice (zdaj Aix), rimska naselbina blizu Masilije, sloveča po svojih termalnih kopelih; ustanovil jo je Gaj Sekstija Kalvin l. 123. – Od tod adj. Sextiānus in Sēstianus 3 Sékstijev (sékstijski, sekstijánski), Séstijev (séstijski, sestijánski): Sestiana dicta CI. EP., Sestianus conviva CAT., Sestiana māla COL., Sestianae arae MEL., PLIN. (v Hispaniji na azur(ij)ski obali, postavljeni na čast Avgustu).

Sōcratēs -is in -ī, acc. -em, pa tudi -ēn, voc. včasih -e, m (Σωκράτης) Sókrat

1. atenski filozof, rojen l. 469, nasprotnik sofistov. Kot veleizdajalec in pohujševalec mladine je bil obsojen na smrt l. 399: Pl., Ci., Val. Max. idr.; pl. Socratae apel.: cur non aliquando possint omnia quoque paria usu venire, ut existant per huiuscemodi stellarum concursiones et similitudines Socratae simul et Antisthenae et Platones multi genere, forma, ingenio, moribus, vita omni et morte pari? Gell., sic Agathonis convivium, quia Socratas Phaedros Pausanias et Erysimachos habuit Macr. — Od tod adj. Sōcraticus 3 (Σωκρατικός) Sókratov, sókratski: philosophi Ci. sókratski filozofi, sókratovci, sokrátiki = Sokratovi učenci, pristaši Sokratove filozofske šole, sermones H. = filozofski, modroslovski, chartae H. spisi sokrátikov, domus H. Sokratova (filozofska) šola, opus O., interrogationes Q., sinus Pers. filozofiji (modroslovju) vdano, aliquem Socraticā fide diligere Petr., Socratici cinaedi Iuv. (mereč na Sokratovega ljubljenca Alkibiada); subst. Sōcraticus -ī, m sokrátik, sókratovec, Sókratov učenec ali pristaš, učenec Sókratove filozofske šole: Xenophon Varr., N.; večinoma pl. Sōcraticī -ōrum, m sokrátiki, sókratovci, Sókratovi učenci ali pristaši, učenci Sókratove filozofske šole: Ci.

2. grški slikar: Plin.

3. grški kipar: Plin.

Sulla -ae, m (gr. Συλλᾶς, od tod lat. tudi Sylla) Súla, ime patricijske družine Kornelijevega rodu. Poseb. znani so:

1. L. Cornēlius Sulla s priimkom Fēlīx Lucij Kornelij Sula Srečni, roj. l. 138, zmagovalec nad pontskim kraljem Mitridatom l. 87. Kot vodja aristokratov in l. 86 Marijev nasprotnik si je l. 82 pridobil oblast nad Rimom; imenovan je bil za diktatorja, uvedel je strahovlado, se kruto maščeval Marijevim pristašem ter jih s svojimi znamenitimi zloglasnimi proskripcijami popolnoma uničil. Leta 79 se je odpovedal diktatorstvu ter umrl l. 78 na svojem podeželskem posestvu v Puteolih: Ci. idr. Od tod
a) adj. Sullānus (Syllānus) Súlov: tempus, ager, assignationes Ci., partes (stranka) N., civilis sanguinis Sullana sitis Sen. rh., saeculum, proscriptio Sen. ph., crudelitas Sen. ph., Plin., violentia Val. Max., bellum, tempora Plin.; subst. Sullānī -ōrum, m súlovci, Súlovi pristaši (privrženci): Ci.
b) desid. sullāturiō (syllāturiō) -īre hoteti posnemati Súla (Súlo): hoc turpe Gnaeus noster biennio ante cogitavit; ita sullaturit animus eius et proscripturi[t] iam diu Ci. ep., nec a verbis modo, sed ab nominibus quoque derivata sunt quaedam, ut a Cicerone „sullaturit“, Asinio „fimbriatum“ et „figulatum“ Q., vix illa, quae πεποιημένα vocant, quae ex vocibus in usum receptis quocumque modo declinantur, nobis permittimus, qualia sunt [ut] „sullaturit“ et „proscripturit“ Q.

2. Faustus Cornelius Sulla Favst Kornelij Sula, sin prejšnjega, kvestor l. 54, Pompejev privrženec in zet. Pod Pompejevim poveljstvom se je bojeval l. 63 pred Jeruzalemom (na jeruzalemsko zidovje je splezal prvi), potem pri Farzalu proti Cezarju in po Pompejevi smrti pri Tapsu v Afriki, kjer je bil ujet in so ga Cezarjevi vojaki ubili l. 46: Ci. Njegova sestra (dvojčica) Favsta je bila drugič omožena s Titom Anijem Milonom: Ci. ep.

3. P. Cornelius Sulla Publij Kornelij Sula, nečak diktatorja Sule. Kot consul designatus je bil l. 66 obtožen de ambitu in obsojen, zato l. 65 ni mogel nastopiti konzulske službe. Leta 62 so ga obdolžili, da je sodeloval v Katilinovi zaroti, a sta ga Cicero in Hortenzij odlično zagovarjala in ga rešila obsodbe. Kot Cezarjev pristaš se je pozneje bojeval pri Farzalu ter umrl l. 45 (menda so ga na potovanju ubili roparji): Ci., S., L. epit., Suet.

4. Sulla, astrolog za časa Kaligule: Suet.

Sulpicius 3 Sulpícij(ev), ime rimskega patricijskega rodu. Poseb. znani so:

1. Serv. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Servij Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 500, diktator in zmagovalec nad Latin(c)i l. 496: L.

2. Q. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Kvint Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 490, l. 454 eden od poslancev, ki jim je bila zaupana naloga, naj prinesejo zakone iz Grčije: L.

3. Serv. Sulpicius Camerīnus Servij Sulpicij Kamerin(ski), konzul l. 393, je nasprotoval izselitvi v Veje ter dosegel, da so vejska zemljišča razdelili med plebejce: L.

4. Q. Sulpicius Longus Kvint Sulpicij Long (Dolgi) je dal kot vojaški tribun s skale pahniti stražo, ki Galcem ni preprečila splezati na Kapitol(ij); kasneje je vodil pogajanja z Galci: L.

5. Serv. Sulpicius Rūfus Servij Sulpicij Ruf (Rdečelasi) je l. 377 kot konzulski tribun obvaroval tuskulski grad, ki so ga oblegali Latin(c)i: L.

6. C. Sulpicius Peticus Gaj Sulpicij Petik je bil petkrat konzul; l. 361 se je bojeval proti Hernikom in jih premagal, l. 358 je kot diktator porazil bojske Galce, l. 356 in 351 pa Tarkvinijce: L.

7. C. Sulpicius Longus Gaj Sulpicij Long (Dolgi), se je l. 323 kot konzul in pozneje še enkrat l. 317 vojskoval s Samniti (Samnijci) ter jih premagal v Kampaniji: L.

8. P. Sulpicius Galba Maximus Publij Sulpicij Galba Maksim je l. 211 Rim ubranil pred Hanibalovim napadom in v naslednjih letih uspešno poveljeval v spopadih proti makedonskemu kralju Filipu: L.

9. C. Sulpicius Gallus Gaj Sulpicij Gal, vojaški tribun v vojni proti makedonskemu kralju Perzeju, konzul l. 166, je premagal Ligur(ij)ce. Bil je zelo izobražen, dober govornik in poznavalec grške književnosti, ki je (kot kaže) v poznejših letih tudi sam pisateljeval in se poglobljeno ukvarjal z zvezdoznanstvom: Ci., Plin.

10. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je iz zavisti, vendar neuspešno skušal prikrajšati Lucija Emilija Pavla (tega je iz dna duše črtil) za zmagoslavje nad Perzejem. Kot pretor se je l. 151 neuspešno vojskoval v Luzitaniji. Ker je z neko sovražno tolpo, ki se mu je zaupno predala, izjemno kruto ravnal, so ga l. 149 v Rimu obtožili; obsodbe se je sicer rešil, a le s podkupovanjem in nemožatimi prošnjami. Bil je prvi govornik svoje dobe: Ci., Q., Val. Max.

11. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, sin prejšnjega, Saturninov nasprotnik, konzul l. 108: Ci.

12. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba, svak Gaja Grakha, izvrsten govornik, l. 110 javno obsojen, ker se je pustil podkupiti Jugurti: S.

13. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf, rojen l. 124, sprva pristaš aristokratov. Njim naklonjeno je s svojo izjemno govorniško nadarjenostjo vneto deloval za ohranitev ustave zlasti kot ljudski tribun l. 88. Ko se je Cezar l. 87 potegoval za konzulat, ne da bi bil prej pretor, mu je Sulpicij odločno nasprotoval in se zato sprl z njim in njegovo družino. Pozneje ga je na svojo stran pridobil Marij in ga izkoristil za svoje velikopotezne načrte; Sulpicij je predlagal več zakonov, ki sicer niso kazali nobenih prevratnih namenov, so pa očitno bili naperjeni proti senatu in aristokratom (leges Sulpiciae), med njimi še zlasti a) zakon, da ne sme noben senator imeti več kot 2000 denarijev dolga, in b) legemque ad populum tulit qua Sullae imperium abrogaretur, C. Mario bellum decerneretur Mithridaticum Vell. Ker so njegovi predlogi izzvali hud odpor senata in aristokracije, se je Sulpicij obdal s 3000 najetimi vojaki ter z njihovo pomočjo s silo dosegel, da so zakonski predlogi obveljali. Nato je razjarjeni Sula odrinil proti Rimu, ga l. 82 zavzel ter Marija in Sulpicija odstavil. Oba sta sicer pobegnila, a Sulpicija so po izdaji nekega sužnja pri Lavrentu ujeli in usmrtili: Ci., N., Vell.

14. P. Sulpicius Galba Publij Sulpicij Galba, edil skupaj s Ciceronom, s katerim se je pozneje potegoval tudi za konzulat, vendar ni uspel: Ci. ep.

15. Serv. Sulpicius Lemonia Rūfus Servij Sulpicij Lemonija Ruf, menda oče pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius), prijatelj Cicerona, s katerim je skupaj študiral retoriko pri Molonu na Rodosu. Pozneje se je podal v pravniške vode in kot odvetnik še bolj zaslovel kot govornik. Leta 51 je bil konzul skupaj z Markom Marcelom; po daljšem političnem omahovanju se je končno odločil za Cezarja in l. 46 kot namestnik upravljal Ahajo. Po Cezarjevi smrti je zopet politično omahoval in umrl l. 43 na potovanju v Mutino k Antoniju kot senatov odposlanec. Zapustil je veliko učencev in spisov; ohranilo se je le nekaj pisem, ki jih je pisal Ciceronu: Ci., Q., Gell., Dig.

16. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, legat pod Cezarjem v Galiji, l. 54 pretor. Leta 49 se je potegoval za konzulat, vendar je kljub Cezarjevemu priporočilu neslavno propadel. Pozneje se je pridružil zarotnikom zoper Cezarja in bil kot njegov morilec obsojen l. 43: Ci., C., Suet.

17. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf se je pod Cezarjevim poveljstvom bojeval v Galiji, bil l. 48 poveljnik (praetor) Cezarjevega ladjevja in v letih 47—45 upravitelj province Ilirija: Auct. b. Alx.

18. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba je potem, ko je zapravil vse svoje premoženje, naredil samomor: T.

19. Sulpicius Asper Sulpicij Asper je služil v cesarski telesni straži in se udeležil Pizonove zarote proti Neronu; to ga je stalo življenja, njegovo smrt pa opisuje T. kot constantiae exemplum.

20. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je l. 68 po Kr. v starosti 73 let kot Neronov naslednik zasedel cesarski prestol, vendar so ga že januarja l. 69 po Kr. vojaki umorili zaradi njegove skoposti: T., Suet.

21. C. Sulpicius Apollinaris Gaj Sulpicij Apolinar, rojen v Kartagini, učen slovničar, učitelj Avla Gelija in poznejšega cesarja Pertinak(s)a. Napisal je quaestiones epistolicae in v metrični obliki vsebine Plavtovih in Terencijevih komedij ter Vergilijeve Eneide: Gell.

22. Sulpicia Sulpicija
a) pesnica, menda hči pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius). Njeno ljubimkanje z osvobojencem Cerintom (Kerintom, s pravim imenom Kornut) opeva Tibul v 4. knjigi svojih elegij; v isti knjigi je objavil 5 njenih pesniških pisemc, ki jih je pisala svojemu ljubimcu (7.—12.): Tib.
b) pesnica ljubezenskih pesmi iz obdobja cesarja Domicijana, sloveča po svoji zvestobi do soproga Kalena: Mart., Aus., Sid.

23. P. Sulpicius Quirīnus Publij Sulpicij Kvirin ni izviral iz patricijske družine Sulpicijev, pač pa je bil po svoji soprogi Lepidi sorodstveno povezan z Liboni iz Skribonijevega rodu. Kot pogumen vojak in spreten upravnik se je prikupil Avgustu, ki ga je l. 12 imenoval za konzula. Kasneje je baje upravljal provinco Afrika, zagotovo pa kot cesarski namestnik dvakrat provinco Sirija, prvič menda l. 5 pr. Kr., drugič pa nedvomno l. 6. po Kr. Kot provincialni upravitelj se je izkazal tudi na vojaškem področju, saj je porazil več Rimljanom sovražnih ljudstev. Leta 1 pr. Kr. je bil kot comes et rector iuvenis dodeljen mlademu, za namestnika v provinco Armenija poslanemu Gaju Cezarju; spotoma se je poklonil Tiberiju, ki je bival na Rodosu, ta pa mu je ostal zvest prijatelj vse do njegove smrti l. 21 po Kr., ko je dal njegovo truplo pokopati na državne stroške: T., Vell., Suet., Fl. — Kot adj. Sulpicius 3 Sulpícijev: horrea H. (nekega Sulpicija Galbe, ki je imel v Horacijevem času v Rimu veliko zalogo vina), lex Fl. (zgoraj pod št. 13 omenjenega ljudskega tribuna Publija Sulpicija Rufa). — Od tod adj. Sulpiciānus 3 Sulpícijev, sulpicijánski: classis C. (pod št. 17 omenjenega pretorja P. Sulpicija Rufa), seditio Q. (ki ga je sprožil ljudski tribun Publij Sulpicij Ruf; gl. št. 13).

sūmō -ere, sūmpsī, sūmptum (iz *subs-emō; prim. umbr. sumtu = sūmitō)

1. vzeti, jemati (si), prije(ma)ti (za) kaj, zgrabiti (za) kaj: fustem Pl., aliquid duobus primoribus digitulis Pl., vas ali legem in manus Ci., Epicurum autem et Metrodorum non fere praeter suos quisquam in manus sumit Ci., nosse causas, quarum orationes in manus sumpserimus Q., sumere epistulam S., L., litteras Ci. ep. ali frumentum in cellam Ci. k sebi vzeti, (s)prejeti, frumentum ex agris C., iam commeatu sumpto L., equum alicui C. (od)vzeti; toda: equum ab aliquo C. = dobiti, prejeti, pomum de lance O., cyathos H., ferrum O., arma Ci., L., N., V., T. prijeti za orožje, odločiti se za orožje, bucina sumitur illi O.; o jedači in pijači = (po)jesti oz. (s)piti, popi(va)ti, (za)užiti, použi(va)ti, zauži(va)ti: Sen. ph. idr., cibum Petr., quidquid cibi sumpsi N., lacerta in cibo sumpta Plin., sumere venenum, soporem N., partem Falerni, medicamentum Cu., potiunculam Suet.; o obleki, obutvi ipd. vzeti (si), jemati (si), nade(va)ti si, obleči (oblačiti) (si), obu(va)ti (si): togam praetextam L., sumpta virili toga Ci., regium ornatum nomenque sumere N., calceis et vestimentis sumptis Ci. potem ko se je obul in oblekel, gausapa si sumit, gausapa sumpta proba O., sumpta famulari veste Suet., sumere diadema Val. Max.; pren.: abiectā quaestoriā personā comitisque sumptā Ci. potem ko je nase vzel (prevzel) vlogo; o jemanju, prejemanju denarja = vzeti, jemati, preje(ma)ti, zaje(ma)ti, vzeti (jemati) na posodo, izposoditi (izposojati, izposojevati) si, sposoditi (sposojati, sposojevati) si: argentum ab aliquo Ter., pecuniam sumpsit mutuam a Sex. Stloga Ci., pecuniam … sumptam mutuam Faesulas ad Manlium … portare S., si mutuas non potero, certumst sumam faenore (proti obrestim) Pl.; tudi sumere pecuniam (brez mutuam) in samo sumere ab aliquo Ci.; kot kupec si kaj vzeti ali jemati = kupiti, kupovati: decumas agri Ci., tanti ista (sc. signa) sumpsisti Ci. ep., quae (sc. obsonia) parvo sumi nequeunt H.; tudi = naje(ma)ti: perventumst eo, quo sumpta navis est Ci.; vzeti = osvojiti, pribojevati (si): proelio sumpta Thessalia est Fl.; occ.
a) vzeti (si), jemati (si) = dobi(va)ti: arma ab Samnitibus S., ex Gallia auxilia Cu., ex qua urbe vinum sumeret N.
b) v rabo vzeti (jemati), (po)rabiti, uporabiti (uporabljati), obrniti (obračati) na kaj, izda(ja)ti, zapraviti (zapravljati), (po)trošiti: ei (sc. rei) hilarem hunc sumamus diem Ter., diem sumere ad deliberandum C., sibi aliquot annis sumptis ad confirmandas copias Ci., ad colloquium castra sumere Ci. določiti, operam frustra Ter. ali frustra tantum laborem sumere C. zastonj si (toliko) prizadevati, sumpseris tibi familiaritatem nostram ad praesidium ornamentumque Plin. iun., in mala uxore atque inimico siquid sumas, sumptus est: in bono hospite atque amico quaestus est, quod sumitur Pl., minus in istis rebus sumptumst sex minis Pl.; pesn. α) spolno vzeti (si), rabiti, uži(va)ti: mille licet sumant O., cum … nudam cuperet sumere uterque prior Mart., cum (sc. senex) voluerit aliquid sumere, opus anhelitu prodet Petr. β) (o)slabiti, treti, prevze(ma)ti: curis sumptus suspirantibus Enn. ap. Ci., venustate eius (sc. iuvenis) sumitur (sc. mulier) Ap.

2. metaf.
a) vzeti (si), jemati (si), preje(ma)ti, dobi(va)ti, pridobi(va)ti: a Pompeio exempla Ci., ex hoc numero nobis exempla sumenda sunt Ci., sumere cognomen Ci. dati si, tempus cibi L. vzeti si, quamcumque deus tibi fortunaverit horam, grata sume manu H., ne petite auxilium, sed sumite O., laudem a crimine sumere O. zadobi(va)ti, pridobiti si, sumere praerupta gaudia O. uži(va)ti, robora O., vires O., H., robur corporibus animisque (na telesu in duši) L., sumpto rigore O., unde (= ut inde) vitam sumeret aptius H., distat, sumasne prudenter an rapias H., ab uno signo sumamus exordium Macr., fictio a capite sumit exordium Lact., ab illa quaestione principium sumere Lact.; poseb.: sumere animum O. osrčiti se; toda: animum ex eventu sumere T. odločiti se; z objektnim gen.: interficiendi domini animum sumere T. skleniti ubiti (usmrtiti) gospodarja; tudi sibi sumere z inf.: hi, qui sibi lugere sumpserunt Sen. ph. ki so sklenili; supplicium sumere kazen izvršiti (izvrševati), kaznovati: supplici sibi sumat, quod volt ipse, ob hanc iuriam Pl., damnati proditores sumptumque supplicium L., supplicium sumere de aliquo Ci., C. ali ex aliquo L. ali ab aliquo Val. Max. izvršiti nad kom (smrtno) kazen, kaznovati koga (s smrtjo); pesn.: et poenam scelerato ex sanguine sumit V. in se maščuje morilčevi krvi, quis tam crudelīs optavit sumere poenas? V. kdo si je dovolil tako kruto mrcvarjenje (tako kruto te razmrcvariti)?; occ. vzeti (si), jemati (si) = (iz)voliti, izbrati (izbirati) (si); s stvarnim obj.: sumere sibi studium philosophiae Ci., nos Capuam sumpsimus Ci. ep., sumere diem (sc. inaugurationis) Ci., tempus colloquendi N., hiberna sumpserant ad ipsorum luxuriam N., vilia potissimum sumere N., laxamentum plebi L., hic vobis bellum et pacem portamus: utrum placet, sumite L., sumite materiam vestris, qui scribitis, aequam viribus H., quis te mala sumere cogit? aut quis deceptum ponere sumpta vetat? O.; pesn. sumere (sibi) z inf. izbrati si za predmet (za temo, za tematiko): quis sibi res gestas Augusti scribere sumit? H., quem virum … tibiā sumis celebrare, Clio? H.; z osebnim obj.: potestas non modo reiciendi sed etiam sumendi recuperatores Ci., sumere duces amnis peritos Cu. dobiti, priskrbeti si, quod tres patricios magistratus … nobilitas sibi sumpsisset L., sumere disceptatorem L., ne ego meliores liberos sumpsisse videar quam genuisse S. da sem vzel za svoje, da sem posinovil, sumere duos Caesares Eutr.; z dvojnim acc.: consulentibus nominatim Pythia praecepit, ut Miltiadem imperatorem sibi sumerent N., aliquem sibi collegam sumere Eutr.
b) kaj v roko (roke) vzeti (jemati), nase vzeti (jemati), ukrepati = začeti (začenjati), lotiti (lotevati) se česa, podvze(ma)ti kaj, prevze(ma)ti: tibi haec opera sumenda est Ci., sumere inimicitias Ci., proelium S. fr. ali proelia Suet. zače(nja)ti boj(e), spustiti (spuščati) se v boj(e), duellum cum aliquo L., bellum L., Fl., bellum facile sumi, aegerrume desinere S., sumere expeditionem Fl., periculum Sil., nec ponit aut sumit secures arbitrio popularis aurae H., quae prima exordia sumat? V. kjer bi začel?, prima fide (= fidei, gen.) vocisque ratae temptamina sumpsit O. je poskusila.
c) spreje(ma)ti, nase vzeti (jemati), prevze(ma)ti: animo obsequium Pl., si vero etiam vitiosi aliquid est, id sumere et in eo vitiosum esse non magnum est Ci., patrum vestrosque antiquos mores vultis pro his novis sumere L., sumere formas V., speciem hominis O., Fortuna … vultus modo sumit acerbos O. zdaj neprijazno nabere obraz, sumere temperiem O., est etiam calor ille animo, quem sumit, in ira cum fervescit … ardor Lucr.; occ. privze(ma)ti, navze(ma)ti se česa, (pri)lastiti si, prisvojiti (prisvajati) si kaj: ipse autem Ariovistus tantos sibi spiritus, tantam arrogantiam sumpserat, ut … C. se je (bil) navzel tolikšne ošabnosti, tolikšne predrznosti, ne imperatorias sibi partes sumpsisse videretur C., sumere sibi iudicium C., sume superbiam H. navzemi se ponosa, bodi ponosna, sumpsi hoc mihi pro tua in me observantia Ci. ep., mihi non sumo tantum neque adrogo Ci.; s finalnim stavkom: hoc tibi sumis, ut innocens iudiceretur? Ci.
d) z ACI (v mislih, govoru) vzeti (jemati), imeti, šteti (kaj za kaj, kaj za kakšno), misliti (si), domnevati, določiti (določati): unde datum sumis Pl., beatos esse deos sumpsisti: concedimus Ci., tibi hoc sumis neminem, nisi qui patricius sit, bono esse genere natum Ci., id sumere istos pro certo, quod dubium controversumque sit Ci., pro non dubio sumebant … aequius esse … L., alterutrum fatearis sumasque necessest Lucr.; od tod subst. pt. pf. sūmptum -ī, n (gr. λῆμμα) domneva, domnevek = mnenje, podmena, premisa, hipoteza, ki jo je tudi nasprotnik dopustil, starejše podmenílo: M.; occ. v misel vzeti (jemati), v ozir (poštev) vzeti (jemati), omeniti (omenjati), navesti (navajati): homines natos sumere odiosum est Ci., ex hisque tuis sumam aliquem Ci., unum hoc sumo Ci., quid enim quisquam potest ex omni memoria sumere inlustrius? Ci., sumere annum tertium Ci., aliquid argumenti loco C. kot (za) dokaz, exemplum, testimonium Corn.

Opomba: Sinkop. inf. pf. sūmpse Naev. ap. Gell.; zastar. pf. surēmit = sumpsit, surempsit = sumpserit po: Fest. in P. F.

Terentius 3 Teréncij(ev), ime sabinskega in rimskega plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Terentius Varro Gaj Terencij Varo(n), konzul in vojskovodja, ki ga je l. 216 pri Kanah premagal Hanibal: L.

2. M. Terentius Varro Mark Terencij Varo(n), Ciceronov sodobnik, rojen l. 116 v mestu Reate na Sabinskem, najbolj učen rimski starinoslovec in jezikoslovec, v državljanski vojni Cezarjev nasprotnik v Hispaniji, umrl l. 28: Ci., C., Plin., Suet., Gell.

3. P. Terentius Varro Publij Terencij Varo(n) iz galske vasi Ataks (Ataka, Atax, zato imenovan tudi Atacīnus Atačan), epski, satirski in lirski pesnik, rojen l. 82, umrl l. 37: H.

4. Terentia Terencija, Ciceronova prva soproga: Ci. ep., Plin.

5. kot osvobojenec Publija Terencija Lukana se je P. Terentius Afer Publij Terencij Afer (Afričan) imenoval rimski komediograf, po rodu iz Kartagine (ok. 185—159). Za rimski oder je predeloval igre grške nove komedije (νέα), zlasti Menandrove in Difilove komedije: Ci. ep., H., Q., Suet., Gell. Od tod adj. Terentiānus 3 Teréncijev: Chremes (skopuh v Terencijevi komediji), verbum Ci. ali Terentianum illum Lact. Terencijeva misel, Terencijev izrek (tj. misel ali izrek, ki ga najdemo v kaki Terencijevi komediji); tako tudi Terentianus ille adulescens Aug. (= Fajdrias (Fajdrija) v Terencijevi komediji „Skopljenec“ (Eunuchus)); toda exercitus Terentianus L. vojska Gaja Terencija Varona pri Kanah.

Tillius -iī, m Tílij

1. L. Tillius Cimber Lucij Tilij Cimber (Kimber), menda cimbrskega (kimbrskega) rodu, sprva vnet Cezarjev privrženec, potem njegov hudi nasprotnik in udeleženec zarote proti njemu: Ci., Sen. ph., Suet.

2. senator in vojaški tribun, najbrž tudi cimbrskega (kimbrskega) rodu, ker ga H. graja, da je premalo dostojen: H.

Tūberō² -ōnis, m Túbero(n)

I. priimek veje Elijevega (Ajlijevega) rodu; poseb. znani so

1. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), stoik, nasprotnik Tiberija Grakha: Ci.; pl. Tuberones T. možje, kakršen je bil Tubero(n).

2. L. Tubero Lucij Tubero(n), zgodovinopisec, legat Kvinta Cicerona v Aziji: C., Ci. ep., Gell.

3. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), sin Lucija Tuberona, Ligarijev tožitelj, zgodovinopisec: Ci., L., Q., Suet. —

II. reka v Indiji: Mel.

Volcacius (napačno pisano tudi Volcatius, Vulcatius) 3 Volkácij(ev), Vulkácij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. Volcacius Volkacij, Verov (Verres) prijatelj, eden od soudeleženih pri njegovem podkupovanju: Ci.

2. L. Volcacius Tullus Lucij Volkacij Tul, konzul l. 66, nasprotnik Katiline, Cezarjev pristaš, pozneje posredovalec med Cezarjem in Pompejem: Ci.

3. Volcacius Sēdigitus Volkacij Sedigit, pesnik okrog l. 100, je v svojem pesniškem kanonu razvrstil pisce komedij paliat po njihovi vrednosti, vendar po nekoliko čudnem zaporedju: Gell.

4. Volcacius Tullus Volkacij Tul se je pod Cezarjem bojeval v Galiji in pozneje pri Dirahiju: C.

5. Volcacius Gallicānus Volkacij Galikan je v času cesarja Dioklecijana baje popisal življenje rimskih cesarjev; ohranil se je le življenjepis Avidija Kasija.