Franja

mēnsa -ae, f (najbrž subst. fem. pt. pf. glag. metīrī)

1. miza: Varr., Mart., Pr., Sen. rh., Sen. ph., Sil., Stat. idr., tripes H., mensas cibis exstruere Ci. ali onerare V., mensam ponere O., mensam auferre Pl. ali tollere ali movere Cu. ali removere V. dati odnesti mizo = vstati od mize = a mensā surgere Pl., aliquem mensae adhibere Col. povabiti k mizi; occ: pisces mensā averrere H. poribati mize, mensam poni iubet H. plačilno, menjalniško mizo, mensa publica Ci. javna banka, mensa (popolnoma mensa lusoria) Aug. igralna miza, mensae deorum V. ali mensae curiales, triviales P. F. darilne mize, žrtveniki, oltarji, nam super terrae tumulum noluit quicquam statui nisi columellam tribus cubitis ne altiorem aut mensam aut labellum Ci. (De leg. 2, 66) „žrtveniček“, „oltarček“, m. vetus Petr. stara darilna posodica (žrtvenica) na žrtveniku, žrtveniški nastavek, Iovis mensa Plin., mensa lanionia Suet. mesarski pult, mensa (sc. piscatoria Porph.) H. prodajni pult (ribarjev); pri strelnem orožju (katapultu ipd.): mensa Vitr. „miza“ = podolgovati ploščati del katapulta, mensa Ap. oder, na katerem so bili naprodaj postavljeni sužnji, mensae farreae Aur. pšenične pogače, ploščati pšenični hlebi (kot žrtveni dar); na te je treba misliti tudi pri reklih absumere mensa V. (Aen. 3, 257) in etiam mensas consumimus V. (Aen. 7, 116); ker namreč Enejevi tovariši niso imeli miz, so jim te ploščate pogače rabile za mize.

2. meton. pojedina, gostija, (velika) jed: V., Cat., Mart., Sen. tr. idr., apud mensam Pl. pri jedi, super mensam Cu. ali mensas Fl. med pojedino, lucis pars optima mensae est data, nox somnis O. je dana (določena) za pojedino, vita plena Italicarum mensarum Ci. gostij, lautioris mensae epulas parant Hier.; konkr. jed, rihta: Syracusiae mensae Ci., primae mensae prve jedi, mensa secunda Ci. ep., N., Lamp., tudi pl. mensae secundae V., H., O. poobedek, pokosilne jedi, poslastice, parciore mensā uti T. skromneje jesti (obedovati), prior mensa est alicui rei Plin. na mizi (= pri pojedinah) ima (kaj) prednost, proxima est mensa iecori Plin. jetrom je pri pojedinah odmerjeno prvo mesto za … , pri pojedinah jetra sledijo takoj za … ; mensa = povabljeni gostje: cum primum istorum conduxit mensa choragum Suet.

Mentēsa (Mentīsa) -ae, f Mentésa (Mentísa), mesti v Hispaniji.

1. mesto v Betski Hispaniji: Plin., preb. Mentesani Bastuli Plin.

2. mesto v Tarakonski Hispaniji, blizu današnje Vilanueva de la Fuente: L., preb. Mentesani Oretani Plin.

Mesala -ae, f Mésala, mesto in pristanišče Homeritov v Srečni Arabiji: Plin. Soobl. Mesalum -ī, n: Plin.

Mesēmbria (Messembria, Mesambria) -ae, f (Μεσημβρία) Mezémbrija (Mesémbrija, Mezámbrija)

1. mesto v Trakiji ob vznožju Hema na meji z Mezijo (zdaj Missivria ali Messuri): Mel., Plin. — Od tod adj. Mesēmbriacus 3 mezémbrijski (mesémbrijski, mezámbrijski): portus O.

2. ime ene od Hor: Hyg. (z obl. Mesembria).

Messāna -ae, f (at. Μεσσήνη, dor. Μεσσάνα) Mesána (Meséna)

1. staro sicilsko mesto ob morski ožini med Italijo in Sicilijo (zdaj Messina), prvotno imenovano Zancle (Ζάγκλη), naseljeno že davno pred veliko grško kolonizacijo. Ime Messana je mesto dobilo zato, ker je bilo v njem veliko naseljencev mesen(ij)skega rodu, še zlasti pa pod vplivom regijskega tirana Anaksilaja, ki je bil sam Mesanec (= iz peloponeškega mesta Mesane oz. Mesene (Μεσσήνη): Ci., C., L., Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Messēnius 3 (po at. Μεσσήνη) mesén(ij)ski = mesánski: Messenia moenia O. (po nekaterih izdajah Messania moenia).

2. mesto na Peloponezu (nav. imenovano Messēnē, gl. Messēnē): Stat.

Messēnē -ēs, f: L., N., O., Mel., Plin. in Messēna -ae, f: L., N., Stat. (Μεσσήνη) Meséna, glavno mesto peloponeške pokrajine Mesenije ob reki Pamiz (zdaj Maura-Matia). — Od tod adj. Messēnius 3 (Μεσσήνιος) mesén(ij)ski: Plin., arva O.; preb. subst. Messēniī -ōrum, m Mesén(ij)ci: L., T., Mel. Messēnia -ae, f Mesenija, gr. pokrajina okoli Mesene: Plin., Mel., M.

Metapontum -ī, n (Μεταπόντιον) Metapónt, mesto, grška naselbina ob Tarentskem zalivu, Pitagorovo bivališče: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj. Metapontīnus 3 metapóntski: Varr., L.; preb. subst. Metapontīnī -ōrum, m Metapontíni, Metapóntci, Metapóntčani: L., Iust.

Metaurum -ī, m Metáver, mesto na brutijskem ozemlju, zankelska (Zancle) naselbina ob izlivu Metavra v Tirensko morje: Mel.

Methōnē -ēs, f (Μεϑώνη, Μηϑώνη) Metóna

1. mesto na zahodni obali Mesenije: Plin., Mel.

2. mesto na zahodni obali polotoka Magnezije: Plin.

Mēthymna -ae, f (Μήϑυμνα) Metímna, mesto na otoku Lezbos, sloveče po izvrstnem vinu, Arionov rodni kraj (zdaj Mithymna): L., O., Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Mēthymnaeus 3 (Μηϑυμναῖος) metimnájski, metímnski, iz Metímne: Ci., V., H., O., Fr., Mart., Stat.; preb. subst. Mēthymnaeī -ōrum, m Metimnájci, Metímnci: Cu. Mēthymnias -adis, f metimnájska, metímnska: puellae O.

Metiōsēdum -ī, n Metioséd, mesto v Lugdunski Galiji na otoku Silvane (v rokopisih pogosto zamenjano s poznejšim, najbrž ob desnem bregu omenjene reke stoječim mestom Melodun (Melodūnum, zdaj Melun): C.

Mētropolis², acc. -im, abl. -ī, f (Μητρόπολις) Metrópolis (Metrópola) ime več mest, poseb. mesto v Tesaliji med Farzalom in Gomfi: C., L. — Od tod preb. Mētropolītae -ārum, m (Μητροπολῖται) Metropolíti: C.; adj. Mētropolītānus 3 metrópolski, metropolítski, metropolitánski: campus L.

Mēvānia -ae, f Mevánija, mesto v Umbriji, ki je slovelo po živinoreji (zdaj Bevagna): L., T., Col., Plin., Pr., Lucan., Sil., Suet. — Od tod adj. Mēvānās -ātis mevánijski: ager Plin.; subst. Mēvānātēs -ium, m Mevanáti, Mevánijci, preb. Mevanije: Plin.

Midaïum -iī, n (Μιδάϊον) Midájon, staro frigijsko mesto ob Sangariju: Plin. — Od tod preb. Midaeēnsēs -ium, m: Ci. ep. ali Midaeī -ōrum, m: Plin. Midajéni, Midájci.

Mīdē -ēs, f Mída, mesto v Bojotiji ob Kopajskem jezeru: Stat.

Mīdēa -ae, f (Μίδεια) Midéja, mesto v Likiji: Stat.

Mieza -ae, f (Μιέζα) Miéza, mesto v Makedoniji v pokrajini Ematija z znamenitim svetiščem nimf, kjer je Aristotel učil Aleksandra Velikega: Plin.

Mīlētopolis -is, f (Μιλητόπολις, kasneje Μιλητούπολις) Miletópolis (Miletópola), mesto v Miziji, sicer imenovano Olbia Boristhenis ali Olbiopolis: Plin.

Mīlētus -ī (Μίλητος) Milét

I. m oče Kavna in Biblide (Byblis, legendarni ustanovitelj mesta Mileta: O. —

II. f

1. staro trgovsko mesto v Kariji, sloveče po čebelarstvu, ovčarstvu in volnarstvu, Talesov rojstni kraj: Ter., Ci., L., Mart., Mel., Plin., Ap., Amm. idr. — Od tod adj. Mīlēsius 3 (Μιλήσιος) milétski: Ter., Varr. Fr., Val. Max., Lact. idr., populus Ci., deus (= Apolon, ki je imel v Miletu svetišče in preročišče) Ap., vellera V., Milesium (sc. alcyoneum) Plin., lana Plin., Aug., Col., crimina O. objestni, opolzki spisi (romani), ki so najprej izhajali v Miletu (= miletske zgodbe), Milesio sermone varias fabulas conserere Ap.; subst.
a) Mīlēsius -iī, m Milétčan, Milézijec: Ter., Varr., Thales Pl., Ci.; pogosto pl. Mīlēsiī -ōrum, m Milétčani, Milézijci, preb. Mileta: Ci., L., Mel., Plin.
b) Mīlēsia -ae, f (sc. urbs) = Miletus: Milesiae conditor Ap.
c) Mīlēsiae -ārum, f (sc. fabulae) milétske zgodbe (pripovedke), opolzki romani (gl. zgoraj Mīlēsia crimina): M., Tert., Hier.
d) Mīlētis -idis, acc. -ida, f α) milétska: urbs O. mesto Tomi, kolonija mesta Mileta. β) patron. Milétida = Miletova hči Biblida: O.

2. (Μίλατος) mesto na severovzhodni obali Krete, baje matično mesto karijskega Mileta: Plin.

3. izginulo mesto v Eoliji ob Idi: Plin.

Mileum (Milevum) -ī, n ali Milevī -ōrum, m, tudi Milevis (-is), acc. -im, f Miléj, Milév, Milévi, Miléva, mesto v Numidiji blizu Kirte: Aug. — Od tod adj. Milevetānus 3 miléjski (milévski): Aug.