Franja

Mediōn² -ōnis, m (Μεδίων, nav. Μεδεών) Médion, mesto v Akarnaniji: L.; njegovi preb. Mediōniī -ōrum, m Medión(ij)ci: L.

mēdix (meddix) -icis, m (osk. meddíss; nastalo iz modus (iz *medos) in dicere; *medo-deicos > *medo-dics > med(d)ix „pravosodnik“ (prim. tudi iu-dex), osk. oblastnik, s polnim izrazom m. tūticus (prim. osk. touto narod, mesto), torej narodni svétnik) glavar zveze kampan(ij)skih mest, zvezni glavar, najvišji oblastnik v Kampaniji: summus ibi capitur meddix: occiditur alter Enn., medix tuticus, qui summus magistratus apud Campanos est L., nec procul inde in occulto Marius Alfius medix tuticus — [is] summus magistratus erat Campanis L., praeerat Statius Mettius missus ab Cn. Magio Atellano, qui eo anno medix tuticus erat L., Sufes dict[us Poenorum ma]gistratus, ut Oscor[um meddix tuticus] Fest., meddix apud Oscos nomen magistratus est; Ennius: „Summus ibi capitur meddix: occiditur alter“ P. F.

Medobrēga (Medubrīga) -ae, f Medobréga (Medubríga), mesto v Luzitaniji (zdaj Marvao): Auct. b. Alx.; njegovi preb. Medobrēgēnsēs (v novejših izdajah tudi Medubrīgēnsēs, Medubrīcēnsēs) -ium, m Medobrežáni (Medubrižáni, Medubričáni): Auct. b. Alx., Plin.

Megalopolis -is, acc. -im, abl. -ī, f: L. ali Megalē-polis -is, f: Plin., acc. Megalen polin: L. (Μεγαλόπολις ali Μεγάλη πόλις) Megalópolis, Megalépolis (Megalópola, Megalépola), mesto v Arkadiji; l. 368/367 ga je ustanovil Epaminondas, porušil pa špartanski kralj Kleomen l. 222. — Od tod subst. Megalopolītae -ārum, m Megalopolíti, megalopolski preb.: L.; adj. Megalopolītānus 3 megalopolitánski, megalópolski, iz Megalópolisa (Megalópole): filia Alexandri cuiusdam Megalopolitani L.; subst. pl. Megalopolītānī -ōrum, m Megalopolitáni: L., Plin., Cu.

Megara² -ōrum, n (τὰ Μέγαρα) Mégare (Mégara) in Megara -ae, f Mégara

1. mesto zahodno od Aten, glavno mesto pokrajine Megaride (Megaris), Evklidov rojstni kraj (zdaj Magara): O., Sen. ph., Col., Iust., Gell., L. (z obl. Megara -ōrum), Ci. (z obl. Megara -ae); gr. acc. Megaran: Mart. — Star. soobl. Megarēs, abl. Megaribus: Pl. — Od tod adj.
a) Megarēius 3 mégarski: arva Stat.
b) Megarēnsis -e mégarski, iz Mégare: homines Gell., Nicias Plin.; subst. Megarēnsis -is, m Mégarec: Plin., večinoma pl. Megarēnsēs -ium, m Mégarci, megarski preb.: Plin., Mel., Iust.
c) Megaricus 3 (Μεγαρικός) mégarski: signa Ci. kipi iz megarskega marmorja; subst. Megaricī -ōrum, m megáriki, mégarski filozofi, (megarska filozofska šola = privrženci Evklida iz Megare: Ci.; subst. α) Megare͡us -eī in -eos, m (Μεγαρεύς) Mégarec, iz Mégare: Euclides Megareus Ci. β) Megariī -ōrum, m Megárijci, Mégarci: Q.

2. mesto na vzhodni obali Sicilije, severno od Sirakuz, bolj znano pod starejšim imenom Hybla: L., Sil. — Od tod adj.
a) Megarus 3 mégarski, pri Mégari: sinus V.
b) Megarēus 3 (Μεγάρειος) mégarski; subst. pl. n. Megarēa -ōrum, m mégarske poljane: O.

Megaris -idis, acc. -ida, f Megárida

1. grška pokrajina med Atiko in Korintom z glavnim mestom Mégara: Plin., Mel.

2. mesto na Siciliji = Megara ali Hybla (gl. Megara²): Ci., Mel.

3. gl. Megālia.

Melantias -adis, f (Μελαντίας) Melantíada, mesto v Trakiji ob Propontidi, zadnja postaja pred Konstantinoplom: Amm.

Meliboea -ae, f (Μελίβοια) Melibója, mesto na vzhodni obali Magnezije ob gori Osa, kjer se je baje rodil Filoktet: L., Plin., Mel., Lucan. — Od tod adj. Meliboeus 3 melibójski: purpura V., Lucr. v Meliboji izdelan, dux (= Philoctetes) V.

Melita -ae, f (Μελίτη) Mélita, otok med Sicilijo in Afriko (zdaj Malta): Naev., Ci., L., Ci. ep., Plin., Mel., Val. Max., M. idr. — Od tod adj. Melitēnsis -e mélitski: vestis Ci. melitska preproga, odeja = subst. Melitēnsia -ium, n (sc. vestimenta): Ci., Lucr. — Soobl. Melitē -ēs, f Mélita,

1. otok ob Dalmaciji (zdaj Meleda, Mljet): O., Plin. — Od tod adj. Melitaeus (Μελιταῖος) mélitski: catuli Plin. nekaki damski psički.

2. ena od Nereid: V., Hyg.

3. mesto v Joniji: Vitr.

4. mesto v Kapadokiji: Plin., M.

Mellāria -ae, f Melárija, mesto v Betski Hispaniji: Plin., Mel.

Melodūnum -ī, n Melodún (zdaj Melun), mesto v Lugdunski Galiji, v deželi Senonov: C. (pri katerem najdemo v novejših izdajah Metiosedum, gl. Metiosēdum).

Melpum -ī, n Mélpum, bogato mesto v severni Italiji: N. ap. Plin.

Memphis -idis, acc. -phin in -phim, voc. -phĭ, abl. -phī, f (Μέμφις) Mémfis (Mémfida) (zdaj Menf) staro mesto v srednjem Egiptu, 20 km južno od Kaira, sloveče po piramidah in po Apisovem kultu: L., O., H., T., Mart., Plin., Mel., Cu., Lucan., Val. Fl., Sil., Stat., Cl., Macr., Amm., M.; adj. Memphītēs -ae, m (Μεμφίτης) mémfiški (mémfidski): bos (= Apis) Tib., nomos Plin. Memphītis -idis, f mémfiška (mémfidska), pesn. = egiptovska: Sil., vacca (= Io) O., cymba Lucan., tellus Mart., terra Iuv. Memphīticus 3 (Μεμφιτικός) mémfiški (mémfidski), pesn. = egíptovski, egipčánski: sacra, templa O., ensis Lucan., arcana Ap., templa, navita, fututor, tellus Mart., Pharos Aus., regina, mensis M., vates Hier.

Menae -ārum, f (Μέναι) Méne (zdaj Mineo), mesto na Siciliji med Sirakuzami in Heno. — Od tod adj. Menaeus 3 (Μεναῖος) ménski, menájski: Sil. Menaenus 3 ménski, menájski, iz Mén: Xeno Menaenus Ci. Menajec, iz Men; subst. pl. Menaenī -ōrum, m Menájci, preb. Mene: Ci. = Menanīnī -ōrum, m: Plin.

Menapiī -ōrum, m Menápijci, pleme v Belgijski Galiji na obali Severnega morja, sosedje Morinov: C., Plin., Mart. (skrč. abl. pl. Menapīs). Njihovo glavno mesto je bilo Menapia -ae, f Menápija (zdaj Genappe): Aur.

Mendēs -ētis, f (Μένδης) Méndes (Mendét), mesto v Egiptu v Nilovi delti. — Od tod adj. Mendēsius 3 mendéški, mendétski: O., Col., Mel., Plin., Amm. = Mendēsicus 3: Plin. Subst. Mendēs -ētis, m Mendét, Mendésijec (Mendétijec), Mendešán: in Asclepiadis Mendetis Theologumenon libris lego Suet.

Menelāis -idis in -idos, f Meneláida, mesto v Epiru: L.

Menelāus (Menelāos) -ī, m (Μενέλαος) Meneláj, Atrejev sin, Agamemnonov brat, Helenin soprog, kralj v Šparti (Sparti): Enn. fr., Acc. fr., Ci., H., Pr., O., Corn., Vell., Mart., T., Q., Val. Max., M., Sen. ph., Sen. tr., Petr., Aus., Hyg. idr., Menelai portus N. Menelajev pristan, primorsko mesto na obali Kirenajke; šalj. Menelaus o M. Lukulu, ki mu je Menij zapeljal soprogo: Ci. ep.; pl. apel. = varani zakonski možje: Hier. — Od tod adj. Menalāēus (Μενελάειος) Menelájev, menelájski: thalamus Pr.

2. sin Aminta III. iz Makedonije in Gigaje, polbrat Filipa II., padel l. 359 pri plenjenju Olinta: Iust.

3. Menelaj, grški retor iz starega feničanskega mesta Marat (Menelaus Marathenus), učitelj govorništva Tiberija Grakha: Ci. (prim. tudi Marathos).

4. eden od udeležencev pojedine pri Trimalhionu: Petr.

Mennis -is, f Ménis, mesto v Babiloniji: Cu.