Franja

Rhodanus -ī, m (Ῥοδανός) Ródan, glavna reka jugovzhodne Galije (zdaj Rhone): C., L., O., H., Mel., Mart., Plin. idr.; meton. Poródanci, Gálci: Lucan. Od tod

1. Rhodanītis -idis, f k Ródanu sodeč, ródanski: urbes Sid. ob Rodanu ležeča.

2. Rhodanūsia -ae, f Rodanúzija, poznejše ime mesta Lugdunum v Galiji (zdaj Lyon): Sid.

rhythmicus 3 (tuj. ῥυϑμικός) ritemski, ritmičen: melo favente rhythmico M.; subst.

1. rhythmica -ae, f (gr. ῥυϑμική) nauk o ritmu, rítmika: Cass., Isid.

2. rhythmicī -ōrum, m (gr. ῥυϑμικοί) učitelji ritma, rítmiki: Ci., Q.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

romphaea (rhomphaea) -ae, f (izpos. ῥομφαία) romfája (romféja), velik, dolg dvorezni meč, (meč) dvoročnik z enako dolgim lesenim držalom in rezilnim železom, sekalno in metalno orožje na pol barbarskih narodov, zlasti Tračanov; nosili so ga na desni rami: Cl., Isid., Eccl. — Od tod adj. romphaeālis -e romfájski (romféjski): incendium Prud. (ki zaradi metra piše in meri romphĕalis) plameneči meč.

Opomba: Stlat. (po ljudski etim. tvorjena) soobl. rumpia -ae, f: Enn. ap. Gell., L., Asc.

rūfus 3 (prim. ruber, rutilus) rdeč, in sicer svetlordeč, živordeč, lisičje rdeč, rjavkasto rdeč, rus(ast), (o osebah) rdečelas(ec), rdečeglav(ec): Sen. ph., Mart., Plin., Hyg., Fest., Fr. idr., rufus quidam Pl., virgo rufa Ter., mulieres Varr., crinis Plin., sal Plin., materies maris (sc. tiliae) dura rufiorque Plin., Campana siligo rufior Plin., rafix rufior Plin., armenta Vitr., capillus Vitr., sanguis, urina, sputum, bil Cels., color Plin., Cels., Gell., Marc., vacca Hier. — Kot nom. propr. Rūfus -ī, m Rúf(us) = Rdečeglavec, Rūfa -ae, f Rúfa = Rdečeglavka, priimek Cecilijevega, Minucijevega, Varijevega, Rutilijevega, Celijevega, Mavzonijevega in Pompejevega roda: Ci., Ci. ep., Cat., H., L., S., C., Auct. b. Afr., N., Sen. rh., Sen. ph., Vell., Val. Max., Asc. idr.

rūri-cola -ae, adj. (rūs in colere)

1. polje obdelujoč, poljski, podeželski: deus (= Priapus) O., Ceres O., bos, aratrum O., Phryges O. frigijski kmetje; subst. rūricola -ae, m poljedelec, kmet: Sid.; v pl. rūricolae -ārum, m poljedelci, kmetje: Col. poet.; pesn. = bik: ruricolam mactare suum O.

2. na polju bivajoč: Fauni O., formicula Ap.

rūsticulus 3 (demin. k rūsticus)

1. na podeželju (kmetih, vasi) se nahajajoč, podeželski, kmečki (kmetski), selski, vaški; subst.
a) rūsticulus -ī, m preprost kmet (kmetovalec), dežel(j)an, podežel(j)an: non incautus Ci., rusticulus quidam Arn.
b) rūsticula -ae, f (sc. gallina) = gallina rustica léščarka, gozdni jereb, rdeča ali gozdna jerebica: Plin., Mart.

2. meton. nekoliko (rahlo = precej) okoren, neroden: libellus Mart., nomen Aus.

rūsticus 3, adv. -ē (rūs)

1. k podeželju (podeželskemu (selskemu) posestvu) sodeč, podeželski, kmečki, kmetski, selski, vaški, poljski (naspr. urbānus): Ter., O., V., Ph., Plin. idr., praedium N., Ci., hortus Plin. iun., rustica vita = res rusticae Ci. = res rustica Col. kmetijstvo, kmetovanje, homo rusticus Ci. poljedelec, kmet, mus rusticus et urbanus H. poljska in mestna miš, rustica gallina Varr., Col. léščarka, gozdni jereb, rdeča ali gozdna jerebica, rustice loqui Ci., Gell.; subst. rūsticus -ī, m
a) kmet, poljedelec, dežel(j)an, podežel(j)an, pl. rūsticī -ōrum, m kmetje, poljedelci, kmetovalci, dežel(j)ani, podežel(j)ani: Pl., H. idr., at ego agricola et rusticus Ci., fortes viri sed rustici et milites Ci.
b) poljedelec, naseljenec, obdelovalec (naspr. agricola posestnik): Ambr.

2. meton.
a) preprost: mores Ci., veritas Mart., simus hoc titulo rusticiore contenti Sen. ph.
b) kmečki (kmetski) = nebogljen, neroden, robat, štorast, okoren, neokreten, neotesan, zarobljen, neuglajen, surov: Pl., Q. idr., rustica vox et agrestis Ci., querela, carmen O., homines Ci., rusticus es, Corydon V., convicia rustica O., rustica facere, urgere Ci., rusticus toga … diffluit H., Pollio amat nostram, quamvis est rustica, musam V.; tudi: rusticus pudor O. neumestna, Venus rustica O. nedostopna; subst. α) rūsticus -ī, m kmetavz(ar), surovež, surovina, neotesanec, cepec, zarobljenec, robavs, štor, teleban, butec: iste rusticus O., ex nitido fit rusticus H. β) rūstica -ae, f surova kmetica, kmetavzarka, neotesanka, zarobljenka, telebanka, robavslja: Pl., O. idr.

Silvius -iī, Sílvij, sin Eneja in Lavinije, praoče kraljevega rodu Silvijev v Albi Longi: L., V., O. Od tod Silvia -ae, f Sílvija, gl. Rea.

sim-plus 3 (indoev. kor. *sem-; prim. semel, similis in du-plus) enojen, enoter(en), enojnat, enoternat: mors Prud. Subst.

1. simplum -ī, n enojn(at)o (naspr. duplum): Pl., Dig., alia sunt contrariorum genera, ut duplum simplum Ci., si simplum ex formula imperetur L.

2. simpla -ae, f enojna kupna cena (naspr. dupla): Varr., Dig.

sinister -tra -trum, adv. -ē (beseda etim. ni pojasnjena (fonetično iz *s^onistros), morda iz indoev. kor. *sen- doseči cilj, uspeti, zmagati, dobiti; prim. skr. sánīyān koristen, ugoden, sanṓti pridobljen, dosežen, gr. ἄνῡμι, ἀνύω dokončati, dovršiti)

1. levi (naspr. dexter): Ph., Suet., manus, pes Q., gerens … dextra manu clavam, sinistra copulam N., a sinistra parte C. na levi strani, sinistrum cornu Ter., C., sinistrae alae equites S., ripa H., oculus Plin. iun., sinister abiit O. na levo. Komp.: sinisterior rota O. preveč na levo skrenjeno (obrnjeno, zavivše, idoče) kolo; sicer ima komp. večinoma pomen pozitiva: sinisterior pars Varr., dexterius et sinisterius cornu Galba in Ci. ep., sinisterior mamma Cels., sinisterior funalis equus, sinisterius brachium Suet. Superl. sinistimus 3 (nasp. dextimus) po Prisc. in Fest. — Od tod subst.
a) sinistra -ae, f (sc. manus) leva roka, levica (naspr. dextra): Q., Suet., neque sinistrā impeditā satis commode pugnare poterant C., onus fuit baculum sinistrae O., bonam dextram (sc. za napad), malam sinistram (sc. za obrambo) habere Afer ap. Q.; levica, uporabljana pri kraji: natae ad furta sinistrae O.; od tod o tatovih pomagačih: Porci et Socration, duae sinistrae Pisonis scabies famesque mundi Cat.; meton. = leva (stran): ad sinistram Pl. = sub sinistra C. = a sinistra Ci., S. na levi (strani), na levo; adv. abl. sinistrā na (ob) levi (strani): S., supra infra, dextrā, sinistrā Ci., miles dextrā ac sinistrā muro tectus C. z desne in leve (strani); sinistrā z acc. na (ob) levi (strani): dextrā ac sinistrā fornicem Fest.
b) sinistrum -ī, n leva (stran); le s praep.: in sinistrum, a sinistro Q.
c) sinistrī -ōrum, m (sc. milites) vojaki levega krila, levo krilo bojne razvrstitve (naspr. dextra pars): sinistris … additae vires L.

2. metaf.
a) neroden, nespreten, napačen: liberalitas Cat., mores V., instituta (sc. Iudaeorum), interpretatio T., natura Cu., Ph.
b) neugoden, nesrečen, zlokoben, zlovešč, nenaklonjen, hud, slab, zloben, zoprn, zèl, zlovoljen, hudovoljen, odvraten: signa O., cecini Curios fratres … pugnamque sinistram Cannensem Pr., arboribus satisque Notus pecorique sinister V., monita sinistra V., sermones sinistri Plin. iun., Marcellum insimulabant sinistros de Tiberio sermones habuisse T., sinistrum lenti itineris rumorem prospero proelio verterat T., sinistra fama Iuv. slab glas, eo de homine sinistra in urbe fama T. ta človek je bil … na slabem glasu; toda: sinistra ex urbe fama T. zli glasovi, zle govorice iz mesta; sinistro pede proficisci Ap. = ob nesrečni uri, derisum semel exceptumque sinistre H., caedes sinistre accepta T., de festinatione Primi ac Vari sinistre … rescripsere T., porro non tam sinistre constitutum est, ut … Plin. iun. tudi še nismo tako na slabem; z gen.: fidei sinister Sil. ne držeč dane besede, nezvest dani besedi, figamož; subst. sinistrum -ī, n zlo, hudo, nesreča: si qua (sc. matrona) est studiosa sinistri O., za hudim težeča, zlo prinašajoča, hudonosna.

3. occ. kot t.t. relig. besednjaka
a) pri Grkih, ki so pri daritvah gledali proti severu in so imeli vzhod na desni strani = nesrečo naznanjajoč, nesrečen, zlokoben, zlovešč, neugoden, slab, grozeč: omen O., avibus sinistris O. = ob nesrečni uri; v enakem pomenu občasno tudi pri Rimljanih: cur autem ea comitia non habuisti? an quin tribunus plebis sinistrum fulmen nuntiabat? Ci., auspicia Val. Max.
b) pri Rimljanih, pri katerih je bil avgur, ki je opazoval znamenja, obrnjen proti jugu in je torej imel vzhod na levi = srečo naznanjajoč, srečen, blagonosen, ugoden, naklonjen: nobis sinistra, Graiis et barbaris dextra meliora videntur Ci., sinistra avis Pl., cornix V., tonitrus sinistri O., sinister volatus avium Plin. iun.

Sinōpē -ēs, f (Σινώπη) Sinópa

I. mesto v Paflagoniji ob črnem morju, miletska kolonija, rojstni kraj kinika Diogena (zdaj Sinop): Ci., Mel., Plin., T. — Soobl. Sinōpa -ae, f: Ci. — Od tod

1. adj.
a) Sinōpēnsis -e sinópski: colonia Icti.; subst. Sinōpēnsēs -ium, m Sinópci, preb. Sinópe: L., T.
b) Sinōpicus 3 (Σινωπικός) sinópski: minium Cels.

2. subst.
a) Sinōpe͡us -ēi, m (Σινωπεύς) Sinópec, iz Sinópe: Pl., Cynicus (= Diogenes) O.
b) Sinōpis -idis, f (Σινωπίς) rdeča okra, rdečkasta prst, ki so jo uporabljali za barvanje: Vitr., Plin., P. Veg. —

II. grško mesto v Laciju, kjer so se naselili Rimljani; od takrat naprej se je imenovalo Sinuessa: Sinope dicitur Graeca urbs fuisse, Sinuessa deinde ab colonis Romanis appellata L.

siptachorās -ae, m ali siptachora -ae, f ali psitthachorās -ae, m siptáhora(s), psitáhora(s), indijsko ime drevesa, iz katerega se je cedila blagodišeča smola, imenovana electrum: arbores eas psitthachoras vocari, qua appellatione significetur praedulcis suavitas Plin. (novejše izdaje navajajo obl. acc. pl. psitthachoras).

Sīren -ēnis, acc. -ēna, f (Σειρήν)

1. Siréna, večinoma pl. Sīrēnēs -um, acc. -ēnēs in -ēnăs, f Siréne, (pri Hom. dve, pri poznejših piscih tri) Ahelojeve hčere, Prozerpinine družice pri igri; pozneje so si jih predstavljali kot ptice z dekliškimi glavami, ki so bivale ob južni obali Italije, vabile z omamnosladkim petjem mornarje k svojim klečem in jih tako ugonabljale; v sg.: Sil., Sen. tr., M.; metaf.: Cato grammaticus Latina Siren Poeta ap. Suet., nullam Sirena flagellis comparat Iuv. ne enači najlepšega sirenskega petja s pokanjem biča, vitanda est improba Siren, desidia H. zapeljivka; v pl.: Hyg., Sirenum cantus Ci., Sirenum voces … nosti H., Sirenas in antro esse puta O., Sirenum lacūs Pr., Sirenum scopuli V., O. ali Sirenum petrae Mel. otoki (kleči) Siren, trije skalnati otočki ob jugozahodni obali Kampanije med Surentom in Kaprejami (gr. Σειρηνοῦσσαι, v novejšem času imenovani Licosa, S. Pietro in la Galetta), Sirenum promunturium Plin. — Poznolat. soobl. Sīrēna -ae, f; v pl.: Tert., cantus Sirenarum Ambr., mortifera Sirenarum carmina Hier., scopuli Sirenarum M. — Od tod adj.
a) Sīrēnēus 3 (Σειρήνειος) sirénski = čaroben, čaroven: cantus Hier.
b) Sīrēnis -idis, acc. -ida, f sirénska: supra Sirenida rupem (= supra Sirenum scopulos) Prisc.
c) Sīrēnius 3 (Σειρήνιος) sirénski: scopuli Gell., Amm. —

2. sīrēnēs -um, f siréne, vrsta trotov (fuci): Plin.

sisura -ae, f (Pl.) in susurna (sisurna) -ae, f (Amm.) (tuj. σισύρα, σίσυρνα) grob kožuh, grobo krzno, groba krznena odeja, poseb. iz kozjih kož (kozin, kozlovine): nil[i]st macrum illud epicrocum pellucidum quasi sisuram (v novejših izdajah † iuream) esse ius decet collyricum Pl., ex tapete et σισύρα, quam vulgaris simplicitas susurnam appellat Amm., nec tabernaculum habuit praeter principem, cui tapete et σισύρα suffecerant pro tentorio Amm.

Sīsyphus (pesn. tudi Sīsyphos) -ī, m (Σίσυφος) Sízif

1. Ajolov (Eolov) sin, Salmonejev brat, kralj v Korintu, zloglasen hud in premeten razbojnik. Ubil ga je Tezej, v podzemlju pa ga je doletela obsodba, da mora večno valiti navkreber skalo, ki se vedno zakotali nazaj navzdol: Hyg., Pr., Serv. idr., Sisyphus versat saxum sudans nitendo neque proficit hilum Luc. fr. ap. Ci., Ulixi Sisyphique prudentia Ci., aut petis aut urgues ruiturum, Sisyphe, saxum O., vafer Sisyphus H. Od tod
a) adj. Sīsyphius 3 (Σισύφιος) α) Sízifov: Sen. tr., Serv., labores Pr., sanguine cretus Sisyphio O. = Odisej, ki je bil baje sin Sizifa in Antikleje; ta se je pozneje omožila z Laertom. β) = koríntski (ker je bil Sizif kralj v Korintu): opes O., Isthmos Sil., portus (= Corinthus) Stat.
b) patron. Sīsyphidēs -ae, m (Σισυφίδης) Sizifíd = Sizifov sin (= Odisej; gl. a) α)).

2. pritlikavec triumvira Antonija, ki so ga zaradi njegove premetenosti imenovali Sizif: H.

sobrīnus -ī, m (iz *su̯esrīnos, sor. s soror [iz *su̯esōr]; prim. sl. sestrin, lit. sesrynai bratranci, striniči) bratranec, sestrìč, strínič (strinìč), séstrnič, séstrnik, sestrânec, sestrânič: Ter., Dig., Tert., P. F. idr.; k temu fem. sobrīna -ae, f sestríčna, brátranka (bratránka), sestrán(k)a, strníčna: T., Dig., factum: quod [ego] aegre tuli: nam mihi sobrina Ampsigura tua mater fuit Pl.; sobrini sunt ex duabus sororibus, consobrini ex fratre et sorore Don., consobrini et sobrini Ci. prvi in drugi bratranci (sestriči).

socius 3 (iz *soqu̯ios, sor. s sequī; prim. skr. sákhā tovariš, (so)drug, prijatelj, ἀοσσέω pomagam, ἀοσσητήρ pomočnik)

I. adj.

1. združen, zvezan, povezan, v zvezi s kom (čim) bivajoč, skupen; v klas. prozi redko: consilia pacis et togae socia Ci., nocte sociā Ci. pod okriljem (senco, krinko) noči; večinoma pesn. in poklas.: hic (sc. Augustus) socium summo cum Iove nomen habet O., hic socias tu quoque iunge moras O. obotavljaj se skupaj z njo tudi ti, carpere socias vias O. skupaj iti, skupaj ubrati (ubirati) pot(a), socium regnum, socia spes, socia lingua, socius sermo, socius honor, socia dapes, socii penates, anni, ignes O., sanguis O. sorodna kri, sociis quid noctibus, uxor, anxia pervigili ducis suspiria curā? Stat., socia fontis amoenitate Plin., socia potestate Amm.

2. occ. po sklenjeni zvezi oz. zavezništvu združen, z(a)vezan, povezan, zavezniški: socii reges Ci., socii Carthaginiensium populi L., socia urbs L., civitas Ci., L., civitas Ubiorum socia nobis T. naša zaveznica, socia agmina V., socia classis O., timuit socias anxia Roma manus O. vojne z zavezniki, socia arma V., Sil., sociae cohortes T. (gl. spodaj II. 2. a.). —

II. subst.

1.
a) socius -iī, m tovariš, drug, sodrug, družabnik, družník, (so)déležnik, soudeleženec
b) socia -ae, f tovarišica, družica, družabnica, družníca, (so)déležnica, soudeleženka: sine sociis nemo quidquam tale conatur Ci., socium sibi adiungere S., hos castris adhibe socios V., hunc cape consiliis socium V., amissa sociorum pars O., ad eum interficiendum socios conquirit N., vacca et capella et ovis socii fuere leoni Ph. so se pridružile levu; z objektnim gen.: socius conciliorum tuorum Pl., socium et consortem gloriosi laboris amiseram Ci., laborum, periculorum meorum socius Ci. ep., huius consilii ne socium quidem habeo Ci. ep., neminem habeo culpae socium Ci. ep., socius amentiae scelerisque Ci., belli Ci. ep., socius regni Ci. ali regni socii Lucan. sovladar(ji), socii sceleris, insidiarum S., periculi socium habere L., socii laborum atque discriminum Cu., socii sacrorum O., cum sociis operum H., qui nos socias sumpserunt sibi Pl., vitae socia virtus Ci., addit se sociam V., sociasque sorores impietatis habet O., sociae doloris casusque tui Ap.; o krvnem sorodstvu: socius generis O. ali sanguinis O. sorodnik po krvi = brat; o zakonu: lectus socius O. izvoljeni (so)drug, tori socius O. soprog, socia tori O. soproga, socia generisque torique O. sorodnica po krvi (= sestra) in soproga, tudi samo socia = soproga: singuli multas uxores habent, nulla pro socia obtinet S. nobena ne velja za pravo zakonsko družico; metaf.: ulmus cum socia vite O.

2. occ.
a) socius -iī, m zaveznik, združenec, zavezanec: cuius maiores huic populo socii semper fuerunt Ci., bellum sociorum Ci. zavezniška vojna, vojna z zavezniki, (sc. Helvetii) Boios … receptos ad se socios sibi adsciscunt C., exercitus praedator ex sociis S. vojska pleniteljica zavezniškega ozemlja, magis indignemini bonis ac fidelibus sociis tam indignas iniurias … fieri L., socii Atheniensium N., socii foederatique Cu.; v času republike so za Rimljane socii italski zavezniki zunaj Lacija; od tod: socii et Latini Ci., L., socii et nomen Latinum ali socii nomenque Latinum ali homines Latini nominis et socii Italici S., socii ac nominis Latini L.; toda: socii nominis Latini ali socii Latini nominis L. latinski (lacijski) zavezniki, ki so od nekdaj uživali posebej ugleden položaj med rimskimi zavezniki; ko pa so po zavezniški vojni (od l. 91 do 88) italska ljudstva dobila rimsko državljanstvo, je izraz socii pomenil zavezniška ljudstva zunaj Italije: socii et exterae nationes Ci., (sc. Pompeium) unum ab omnibus sociis et civibus ad id bellum imperatorem deposci Ci., ad expilandos socios diripiendasque provincias Ci.; tako tudi: XXVI socias (= sociorum = zunajitalskih zaveznikov) cohortes tramittit T.; socius et (atque) amicus ali socius amicusque populi Romani Ci., S. idr. „zaveznik in prijatelj rimskega ljudstva“, častni naslov, ki so ga Rimljani podeljevali tudi tujim vladarjem; metaf. socius združenec (o živalih): iugales socii Sil. (o konjih).
b) trgovski tovariš ((so)drug), družabnik, partner, kompanjon: Corn. idr., rei pecuniariae Ci., socium fallere, qui se in negotio coniunxit Ci., socium fraudare Ci., quare quidem socium tibi eum velles adiungere, nihil erat Ci., fundum emptum habere cum socio Ci.; kot jur. formula: pro socio „za trgovskega družabnika“ = „zoper sleparskega trgovskega družnika“, npr. iudicium pro socio Ci. sodna preiskava (pravda) o nezvestobi (nepoštenosti, sleparstvu, goljufanju, prevari) trgovskega družabnika, pro socio damnari ali condemnari Ci. zaradi nepoštenosti do trgovskega družabnika, zaradi prevare (goljufanja, sleparjenja) trgovskega družabnika (objektni gen.).
c) pl. sociī -ōrum, m (pūblicānī) (z)družba, združenje, zadruga, zveza rimskih glavnih ali državnih davčnih zakupnikov: socii Bithyniae Ci. ep., sociorum tabulae Ci., hoc ergo adulteratur minimum in officinis sociorum Plin.
d) sociī nāvāles, gl. nāvālis.
e) socius rokodelski pomočnik: socius opificis Macr.

Opomba: Gen. pl. tudi sociûm: Pl., L., V. idr.

socrus -ūs, f (socer; gl. to besedo) tašča, starejše svekrva: Ter., Mart., Iuv. idr., apud Dineam, quae tum ei mulieri socrus erat Ci., socer et socrus Icti., socrus magna Dig. stara tašča = babica ali stara mati moje (tvoje itd.) soproge; preg.: premit invisam socrus iniqua nurum O. — Soobl. (na napisih) socera in sinkop. socra -ae, f; toda: socrus non socra Prob.

Sodoma -ōrum, n (Σόδομα) Sódoma, mesto v Palestini: Tert. Od tod

1. adj.
a) Sodomīta -ae, m, f sódomski: arbores Aug., cinis, libido Prud.; pl. subst. Sodomītae -ārum, m (Σοδομῖται) Sódomci, Sodomíti, preb. Sódome: Prud.
b) Sodomītānus 3 sódomski, sodomitánski: Eccl.; pl. subst. Sodomītānī -ōrum, m = Sodomītae Sódomci, Sodomíti, Sodomitán(c)i, preb. Sódome: Eccl.
c) Sodomīticus 3 (Σοδομιτικός) sódomski: Eccl.

2. sodomia -ae, f sodomíja: Eccl.