Franja

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

Lugdūnum -ī, n Lugdún, kelt. mesto, poseb. glavno mesto Ambarov ob sotočju rek Arar in Rodan (zdaj Lyon): Plin., T., Suet. idr. Od tod adj. Lugdūnēnsis -e lugdúnski: provincia Plin., Suet., colonia Sen. ph., T., Gallia T., ara Iuv. posvečen Avgustu kot božanstvu v Lugdunu (po nekaterih izdajah acc. Lugudunensem aram). — Soobl. Lugdūnus -ī, m: Amm., Sid.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

Lupiae -ārum, f Lúpije, mesto v Kalabriji med Brundizijem in Hidruntom: Mel., Plin. (pri katerem najdemo v nekaterih izdaja Lupia).

Lūpodūnum -ī, n Lupodún, germansko mesto blizu izvirov Donave (zdaj Ladenburg ali Lupff): Aus.

Lūtētia (Parīsiōrum) -ae, f Lutécija (Parízijcev), glavno mesto Parizijcev v Lugdunski Galiji na otoku reke Sekvane (zdaj Paris): C., Amm.

Lycastus (Lycastos) -ī, m (Λύκαστος) Likást

1. manjše mesto južno od Knososa (zdaj Kanli Kastelli): Plin., Mel.

2. reka in mesto na južni obali Ponta (zdaj domnevno Mert-Irmák): Plin., Mel.

Lychnidum -ī, n in Lychnidus -ī, f (Λυχνιδός) Líhnid, ilirsko mesto na ozemlju Dasarencev (Dasaretijcev): L.

Lycō -ōnis, m Líkon,

1. filozof peripatetične šole: Ci.

2. neki Sirakužan: N.

3. ajtolski in bojotski vojskovodja v Perzejevi vojski: L.

4. mesto v Hispaniji: L.

Lyctos (Lyctus) -ī, f (Λύκτος) Líktos, mesto na Kreti, lakonska naselbina: Mel., Plin. Od tod adj. Lyctius 3 (Λύκτιος) líktoški, líktijski, pesn. = kretski: Aegon, Idomeneus V., classis O.

Lyncus -ī (Λύγκος) Línkos

1. m skitski kralj, ki ga je Cerera spremenila v risa (λύγξ), ker je skušal umoriti Triptolema: O., Hyg., Serv.

2. f glavno mesto Linkestov v Makedoniji: L.

Lyrnēs(s)us (Lyrnēs(s)os) -ī, f (Λυρνησσός) Lirnés (Lirnéz)

1. mesto v Miziji, na meji s Troado, rodni kraj Ahilove ljubice Brizeide Hipodameje: V., Plin. Od tod

1. subst. adj. Lyrnēsis -idis, acc. -ida, voc. -i, f (Λυρνησίς): O. ali Lyrnēsias -adis, f.: P. F. Lirnézijka = Brizeida.

2. adj. Lyrnēsius 3 lirnéški, lirnézijski, iz Lirnésa: moenia O., Acmon V.

2. mesto v Kilikiji: Cu., Prisc.

3. mesto v Pamfiliji: Plin.

Lȳsias² -adis, f (Λυσιάς) Lisiáda, mesto v Veliki Frigiji: Plin.

Lȳsimachīa¹ -ae, f (Λυσιμάχεια) Lisimahéja,

1. mesto v Trakiji, ki ga je ustanovil Lizimah: L., Mel., Iust., Aur. Od tod preb. Lȳsimachiēnsēs -ium, m Lisimahéjci: L.

2. mesto v Ajtoliji: L.

3. mesto v Miziji: Plin.

Lysinoē -ēs, f (Λυσινόη) Lisínoa, mesto v Pizidiji: L.

Lystra -ae, f in Lystra -ōrum, n Lístra (Lístre), mesto v Likaoniji: Vulg.; njegovi preb. Lystrēnī -ōrum, m Listráni (Listréni): Plin.

Macistum (Maciston) -ī, m Makíst

1. mesto v Trifiliji: Plin.

2. gora na Lezbosu: Plin.

macritūdō -inis, f (macer) suhost, medlost: ossa atque pellis sum miser a macritudine Pl. (tako navaja to mesto tudi Non.; v nekaterih izdajah najdemo miser aegritudine).

macula -ae, f

1. maroga, pega, lisa, pika ali točka (ki se po barvi razlikuje od okolice): Plin., Stat., maculis albis equus V. ali bos maculis insignis et albo (ἓν διὰ δυοῖν) V. lisast, mensa non varietate macularum conspicua Sen. ph. marog (lis, žil) v lesu; pren.: in ipsis quasi maculis (sc. terrae), ubi habitatur Ci. na točkah.

2. kazeča maroga, madež, (vrojeno, prirojeno) znamenje, skaza: Petr., Suet., maculas in veste facere Pl., maculas auferre de vestibus O., conbibit os maculas O. se omadežujejo s pijačo, m. conparis Plin., est conparis macula naevus Ci., maculae maerorum Pl. kazeči sledovi (kazeča znamenja) žalosti; v šalj. dvoumju: Faustus Sullae filius cum soror eius eodem tempore duo moechos haberet, Fulvium fullonis filium et Pompeium cognomine Maculam, miror, inquit, sororem meam habere maculam (sc. maculam vestis et Pompeium Maculam) cum fullonem habeat Faustus ap. Macr.

3. metaf. (v nravstvenem, moralnem oziru) (sramotni) madež, sramota, hiba: Pl., Ter., Ap., Sen. tr., Iust., vitae splendorem aspergere maculis Ci., delenda est nobis illa macula bello superiore concepta Ci., maculam veteris industriae laudabili otio abluerat Plin. iun., maculas furtorum sociorum sanguine eluere Ci., ne Claudiae genti eam inustam maculam vellent L.; redkeje madež = hiba, napaka, zmota (v umskem, miselnem oziru): ubi plura nitent in carmine, non ego paucis offendar maculis H., in oratione nitidā notabile humilius verbum et quasi macula Q.

4. točka, mesto, kjer kaj gine ali se končuje, luknja; od tod
a) oko, luknja v mreži, vezilu in preji: Varr., Col., retia maculis distincta O., reticulum maculis minutis Ci. z majhnimi očesi (luknjami).
b) oko, luknja v pajčevini: Plin. — Kot nom. propr. Macula -ae, m Mákula, rim. priimek, npr. Q. Pompeius Macula Kvint Pompej Makula: Ci. ep., Macr.

Maenalus -ī, m (τὸ Μαίναλον) Májnal, arkad(ij)sko, Panu posvečeno gorovje med mestoma Tegeja in Megalopolis (zdaj Roïnon), ob katerem je stalo istoimensko mesto Maenalos -ī, m: O. in Maenala -ōrum, n: V., O. Májnal, Májnala (Májnale) — Od tod adj. Maenalius 3 (Μαινάλιος) májnalski, pesn. = arkád(ij)ski: deus (= Pan) O., arctos (= Callisto) O., ramus Pr. kij, ki si ga je Herkul odlomil na Majnalu, versūs V. arkad(ij)ske pastirske pesmi, ales (= Mercurius, ki je rojen v Arkadiji). Maenalis -idis, f (Μαιναλίς) májnalska: ursa (= Callisto) O., ora O. Arkadija. Subst. Maenalidēs -ae, m Majnalíd, Májnalec, Májnalski (= Pan): Aus.