Franja

Cobarēs -is, m Kobar, perz. moško ime. Poseb.

1. Medec pri Besu: Cu.

2. poveljnik v Parsagadah: Cu.

cōbiō, gl. gōbiō.

cōbion -iī, n kobij, neke vrste mleček: Plin.

cōbius, gl. gōbius.

Cōcalus -ī, m (Κώκαλος) Kokal, sicilski kralj, ki je sprejel Dedala in ubil ali dal ubiti Minoja, njegovega sovražnika, ki ga je zasledoval z vojsko: O., Hyg., Iust. Od tod patronim Cōcalidēs -um, f Kokalide, Kokalove hčere: Sil.

Coccēius 3 Kokcej(ev), ime rim. rodu. Poseb.

1. L. Cocceius Nerva Lucij Kokcej Nerva, pravnik in državnik, ki je l. 40 z Mecenatom in Azinijem Polionom izposloval brundizijsko pogodbo med Oktavijanom in Antonijem ter l. 37 tudi posredoval med njima, konz. l. 36: H.; pl. Coccei možje, kakršen je bil Kokcej: Sen. ph.

2. M. Cocc. Nerva Mark Kokcej Nerva, sloveči pravnik v Tiberijevem času, consul suffectus, katerega leta, ni znano, gotovo pa pred l. 24 po Kr., umrl l. 33 po Kr.: T., Front., Dig.

3. njegov istoimenski vnuk, pretor l. 65 po Kr., konz. l. 71 po Kr., rim. ces. od l. 96 do 98 po Kr.: T., Aur., Eutr.

coccinātus 3 (coccinum) v škrlat oblečen: Mart., Suet.

coccineus 3 (coccum) škrlaten, škrlatast: pallium Petr., Vulg., lacernae Mart., paludamentum Iust., vitta, funiculus, lana Vulg.

coccinus 3 (coccum) škrlaten, škrlatast: acini Plin., gausapa Petr., aluta Mart., laena Iuv.; subst. coccinum -ī, n škrlatna nit, tkanina, obleka: Hier., Vulg.; coccina -ōrum, n škrlatna oblačila: Mart.

coccolobis -is, f kokoloba, hispansko ime trte, sicer imenovane basilica: Col. (z acc. coccolobem), Plin. (z acc. coccolobin).

coccum -ī, n (gr. κόκκος)

1. škrlatnica, žuželka, ki živi na hrastu (imenovanem po njej Quercus coccifera, Linn. = škrlatni hrast, divja komorika); s to žuželko so škrlatili: Plin.; met.
a) iz škrlatnice pridobivana temno rdeča barva, škrlat: cocco tincta vestis H., has eius (roboris) dotes ilex solo provocat cocco Plin., cocco rubere Mart.
b) škrlatna nit: Suet.
c) škrlatno oblačilo: Sil., Fr.

2. coccum Cnidium, gl. Cnidus.

Coccus -ī, m (Κόκκος) Kok, atiški govornik: Q.

coccȳgia -ae, f (gr. κοκκυγέα) bot. jelenski rog: Plin.

coccȳmelum -ī, n (gr. κοκκύμηλον) „kukavičje jabolko“ = sliva: Cloatius ap. Macr., Isid.

coccȳx -ȳgis, m (gr. κόκκυξ) kukavica: Plin.

cocētum -ī, n (gr. κυκητόν) jed mešanica iz medu in maka: P. F.; toda: Nestoris c. Tert. (prost prevod Homerjevega κυκεών) jed mešanica iz ječmenove kaše, sira in vina.

cochlea (coclea) -ae, f (gr. ὁ κοχλίας)

I.

1. polž: Ci., S., H. idr., c. nudae Plin. polži brez lupine (hišice); poseb. véliki vrtni polž: Varr.

2. met.
a) polžja lupina, polžja hišica: Mart., in cochleam Cels., Col. ali per cochleam Vulg. po polževo zavito, polžasto.
b) vijak: Vitr., Plin.
c) „vodni polž“, neko črpalo: Vitr.
č) lahko gibljiva vrata: Vitr.
d) stolp s polžastimi stopnicami: Vulg., Isid.

— II. cochleae (ponesrečeno iz κάχληκες, κόχληκες) kremenčki: Cael.

cochlear (coclear) -āris, n (iz *coc[h]leāli: coc[h]lea I. 1.)

1. žlica, s katere koničastim koncem so snemali polže iz lupin, s širšim in izvotljenim koncem pa so jedli jajca in druge mehke jedi: Cels., Col., Plin., Petr.

2. jedilna žlica kot mera za tekočine, poseb. v zdravilstvu: Col., Plin. — Soobl. Coc(h)leāre -is, n: Mart.

cochleāris (cocleāris) -e (coc[h]lear) ene (jedilne) žlice (gen. sg.) kot mere: cocleari mensurā Plin. po žlici (žlicah); subst. cochleāris -is, m žlica: Ven.

cochleārium (cocleārium) -iī, n (coc[h]lea)

1. „polžinjak“, shramba, v kateri hranijo in redijo polže: Varr.

2. soobl. = cochlear 2.: Plin.