Franja

Michāēl -ēlis, m Míhael, hebr. ime, zlasti nadangel Mihael: Vulg.

Micio -ōnis, m Mícion, moško ime: Ter.

Micōn -ōnis (in -ōnos), m (Μίκων) Míkon

1. slikar za časa Fidije: Varr. (z gen. -ōnos), Plin.

2. istoimen(sk)i mlad slikar: Plin.

3. kipar iz Sirakuz: Plin.

4. ime pastirja: V.

Mīlichus (Mīlicus) -ī, n Mílik

1. kralj v Hispaniji: Sil.

2. moško ime: Mart.

3. osvobojenec: T.

Mīlōnius -ī, m Milónij, ime nekega uživača: H.

mīmicus 3 (gr. μιμικός)

1. igralski, glumaški, mimski, mimičen: iocus Ci. pretirana, genus Sen. rh., vere mimicae nuptiae Sen. rh., haec non debent esse mimica Q., nomen Ci. privzeto ime, umetniško (igralsko) ime; adv. mīmicē po glumaško (igralsko): m. ac moleste ridere Cat., m. affectare veritatem Tert.

2. prisiljen, hlinjen, (le) navidezen, lažen: currus (sc. triumphalis) Plin. iun., mors Petr., quam essent mimica et inepta Plin. iun.

Mindius -iī, m Míndij, redko rim. rodovno ime. Znani sta npr.

1. M. Mindius Mark Mindij, rim. trgovec: Ci. ep.

2. M. Mindius Marcellus Mark Mindij Marcel iz Veliter: Ci. ep.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.

minium -iī, n (iberska beseda) mínij, cinober, svinčena rdečica (rusovina, surik); ruda minium je dobila ime po luzitan(ij)ski reki Miniju (Minius, zdaj Miño): Hiberum Pr., agricola minio suffusus Tib., Pan minio rubens V., titulus minio notetur O., rubor omni acrior minio Sen. ph., Ephesio Plin., Sinopicum Cels., regio uberrima minio Iust., minio depictae assulae Suet., minii rationes Vitr.

Mīnōs -ōis (redko -onis), acc. -ōem (redko -ōa), m (Μίνως) Mínos (gl. tudi Mīnōtaurus)

1. sin Zevsa in Evrope, Fojniksov vnuk, knosoški kralj (Cnossus), kretski zakonodajalec, s svojim bratom Radamantisom sodnik v podzemlju: Ci., S. fr., V., O., Cat., Val. Max., Suet., Hyg.

2. sin Likasta, vnuk prejšnjega, Pazifajin soprog (Pasiphae), kralj Krete, oče Katreja, Devkaliona, Androgeja, Ariadne in Fajdre, graditelj labirinta; v njem je imel zaprtega Minotavra, ljudožersko pošast z bikovo glavo, ki ga je s Pazifajo imel od Pozejdona poslani bik. Ker so Atenci Minoju ubili sina Androgeja, je začel proti njim vojno in jih prisilil, da so mu vsako deveto leto poslali sedem mladeničev in sedem devic za Minotavra; tega davka je Atence osvobodil Tezej, ki je ubil Minotavra: O. Novico o Androgejevi smrti je Minos prejel ravno med žrtvovanjem Gracijam na otoku Paros; takoj je odložil žrtveni venec, zapovedal piščalkarjem umolkniti in potem dovršil žrtvovanje; od tod Minois exemplo supplicavit Suet. — Od tod Mīnōis -idis, acc. -ida, f (Μινωίς)
a) Minóida, Minojeva hči (= Ariadna): O., Cat., Tib.; Minójeva potomka sploh: Sen. tr., Aus.
b) Minójev (otok), starejše ime otoka Paros: Plin. Mīnōius 3 (Μινώιος) Minójev, pesn. tudi = krétski: Cl., regnum V., Creta O., virgo O. (= Ariadna), sella Sil. Minojev sodni stol (v podzemlju), tela, turba Sil. kretske, kretska, tecta Brundisii Lucan. od Krečanov zgrajene. Mīnōus 3 (Μινῶος) Minójev, pesn. = krétski: T., Pr., Stat., Cl., Thoas O. Toant (Ariadnin sin), arenae O. obale Krete.

Minucius 3 Minúcij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

I. iz patricijskega rodu:

1. L. Minucius Lucij Minucij, konz. l. 458; nesrečno se je vojskoval zoper Ekve, a ga je rešil diktator Kvinkcij; l. 450 diktator, l. 439 je razodel nakane Spurija Melija: L.

2. Minucia Minucija, vestalka, l. 337 obsojena zaradi nečistosti in živa pokopana: L. —

II. iz plebejskega rodu:

1. M. Minucius Rufus Mark Minucij Ruf, l. 217 pod vrhovnim poveljstvom diktatorja Fabija Maksima Kunktatorja poveljnik konjenice (magister equitum) zoper Hanibala. Z njim se je v svoji ognjevitosti spustil v bitko, v kateri bi bil gotovo padel, če ga ne bi rešil diktator: L., N., Lucan., Sil., Vell.

2. Q. Minucius Thermus Kvint Minucij Term, tr. pl. l. 62, Ciceronov prijatelj, v državljanski vojni na Pompejevi strani: C., N.

3. Minucius Felix Minucij Feliks Afričan, krščanski apologet okrog l. 220 po Kr.; v obliki dialoga je napisal zagovor krščanstva z naslovom „Octavius“. — Adj. Minúcijev, minúcijski: gens Ci., porticus Minucia (v Flaminijevem cirkusu) Ci., via (iz Rima v Brundizij) Ci. ep., lex P. F., porta P. F.

Mirobrīga (Merobrīga, Merobrīca) -ae, m Mirobríga (Merobríga, Merobríka), kelt. ime treh starih mest v Hispaniji (dve sta izpričani v literarnih virih);

1. mesto blizu današnjega mesta Capilla, zahodno od Meride v pokrajini Baeturia Turdulorum: Plin.

2. mesto v okolici Salmantike (izpričano na napisih).

3. mesto ob obali, zahodno od mesta Pax Iulia (zdaj Beja): Mirobrigenses qui Celtici cognominantur Plin.

Mīsargyridēs (Mīsarguridēs) -ae, m (gr. μισαργυρία zaničevanje denarja) Mizargiríd (Mizarguríd) = Novcomrzec, šalj. iron. ime nekega oderuha: Pl.

Mistyllus -ī, m (gr. μιστύλλειν razkosavati) Mistíl = „Razkosko“, „Razkosavko“ šalj. ime kuharja: Mart.

Mithrās -ae, m: Stat., Cl. ali Mithrēs -ae, acc. -em (-ēn), m: Cu. (Μίϑρας, jon. Μίϑρης) Mítra

1. perz. božanstvo, sprva beli dan, pozneje sončni bog, od časa Kserksa I. glavno božanstvo perz. religije. Po vojni z gusarji so njemu na čast obhajane skrivne slovesnosti našle pot tudi v Rim, cesarja Trajan in Domicijan pa sta jih uvedla tudi formalno. — Od tod adj. Mithriacus 3 (Μιϑριακός) Mítrov, Mítrin, mitréjski: sacra Lamp.

2. ime Izidinega svečenika: Ap. (z acc. Mithram).

Mithridātēs -is ali -ī, m (Μιϑριδάτης ali Μιϑραδάτης) Mitridát (Mitradát)

1. ime več pontskih kraljev. Poseb.
a) Mithridates V. Euergetes Mitridat V. Everget, v tretji punski vojni zaveznik Rimljanov, podpiral pa jih je tudi v vojni zoper poganskega kraljeviča Aristonika in dobil za to Veliko Frigijo: Iust.
b) Mithridates VI. Eupator Mitridat VI. Veliki Evpator (121-64), hud sovražnik Rimljanov; premagan od Pompeja se je nasadil na svoj meč: Ci., Mart., Iuv., Plin., Cels., Gell.

2. perzijski satrap: N.

3. kralj Armenije: T.

4. kralj Perzije, Cezarjev prijatelj: Auct. b. Alx.

5. dva perzijska kralja: Iust.

6. priča zoper Flaka: Ci. — Od tod adj. Mithridāticus 3 (Μιϑριδατικός) mitridátski, Mitridátov: bellum Ci. z Mitridatom, antidotum Plin., crimen Ci. priče Mitridata. Mithridātēus 3 (pesn.) ali Mithridātīus 3 (Μιϑριδάτειος) = Mithridāticus 3: Mithridatea nomina O., Mithridatia herba Plin.; v gr. obl.: antidotus celebratissima, quae Mithridatios vocatur Gell.; subst. Mithridātīum -iī, n mitridátij, zdravilo zoper strup, protistrup (imenovan po Mitridatu VI. (gl. zgoraj), ki se je z uživanjem protistrupov tako navadil strupov, da mu niso nič škodili): Cael.

Moeris¹ -idis, f (Μοῖρις) Mójris, Mójridsko jezero, umetno jezero, široko 40 milj in izkopano med mestoma Memfis in Arzinoa, da bi se vanj stekala odvečna Nilova voda (zdaj Birket Karum, tj. Haronsko jezero): Mel.; jezero je dobilo ime po egiptovskem kralju Mojrisu (Mojridu) (Moeris, vladal okrog l. 2150), ki ga je dal izkopati; od tod tudi ime Moeridis lacus (gr. τοῦ Μοίριδος λίμνη) Mojrisovo (Mojridovo) jezero: Plin.

Molossus -ī, m (Μολοσσός) Molós, sin Neoptolema in Andromahe, praoče Molosov, ki so po njem dobili ime: Serv.

Monēta -ae, f (monēre) Monéta

1. prevod gr. Μνημοσύνη, mati Muz: Ci., L. Andr. ap. Prisc. (s star. gen. Monētās), Hyg.

2. bogočastno ime „opominjajoče“ Junone (Junone opominjevalke) na Kapitoliju (zaradi mnogih dobrih „opominov“, ki jih je baje dala Rimljanom); v njenem svetišču je bila kovnica: Ci., L., O., Val. Max., Lact. Od tod

3. meton. monēta -ae, f
a) kovnica: ad Philotimum scripsi de viatico sive a moneta sive ab Oppiis Ci. ep.; metaf.: m. hominis formandi Macr. materino telo, quaedam ex nostrā, ut ita dicam, monetā (= iz stoiške šole) proferre Sen. ph.
b) kovan denar, denarij, novec, penez: Plin., victa concedit prisca moneta novae O.; metaf. besedni zaklad: monetam illam veterem sectator Fr.
c) žig, pečat, kov: aut binos (sc. petit) quater a novā monetā Mart.; metaf.: communi feriat carmen triviale monetā Iuv., nomina … Latinā monetā percussa Ap.

Mopsopia -ae, f (Μοψοπία) Mopsópija, staro ime za pokrajino Atiko (baje po nekem atiškem kralju Mopsopu): Mopsopia tota Sen. tr. vsa Atika ali vse Atene. — Od tod adj. Mopsopius 3 (Μοψόπιος) mopsópijski = átiški, aténski: iuvenis (= Triptolemus) O., muri O. atensko zidovje, Atene, urbs O. Atene.