Franja

Menedēmus -ī, n (Μενέδημος) Menedém, gr. nom. propr. Poseb.

1. gr. filozof iz Eretrije na Evboji, Platonov učenec, ustanovitelj t. i. eretrijske šole: Ci.

2. kiniški filozof iz Lampsaka: Ci.

3. retor v Atenah okrog l. 95: Ci.

4. peripatetik z Rodosa: Gell.

5. Makedonec, v gostinski zvezi s Cezarjem, ki mu je podelil rim. državljanstvo: C., Ci. ep.

6. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

7. moško ime: Ter.

Menēnius 3 Menénij(ev), ime rim. patricijskega rodu. Poseb. znana sta:

1. Menenius Agrippa (pri L. tudi Agrippa Menenius) Menenij Agripa, konz. l. 503; baje je ob prvi izselitvi l. 494 z znano basnijo o želodcu in udih pregovoril plebejce, da so se vrnili v Rim: L., Aur.

2. neki čudak in napol norec za časa Horacija: H. Adj. Menēnia tribus Ci. ep. Menenijeva tribus. Menēniānus 3 Menénijev (tj. Menenija Agripe): iudicium L.

Menephrōn -onis, m (Μενέφρων) Menéfron, ime nekega nemoralneža: O.

Mēnon -ōnis, m (Μένων) Ménon

1. naslov Platonovega dialoga: Ci.

2. makedonski poveljnik: L.

3. ime več poveljnikov v vojski Aleksandra Velikega: Cu.

Mescinius 3 Mescínij(ev), rim. rodovno ime, npr. L. Mescinius Rufus Lucij Mescinij Ruf, Ciceronov kvestor v Kilikiji l. 51: Ci. ep.

Mesēmbria (Messembria, Mesambria) -ae, f (Μεσημβρία) Mezémbrija (Mesémbrija, Mezámbrija)

1. mesto v Trakiji ob vznožju Hema na meji z Mezijo (zdaj Missivria ali Messuri): Mel., Plin. — Od tod adj. Mesēmbriacus 3 mezémbrijski (mesémbrijski, mezámbrijski): portus O.

2. ime ene od Hor: Hyg. (z obl. Mesembria).

Mesēnē -ēs, f (Μεσήνη) Meséna = „dežela v sredi“, ime večjega dela Babilonije, ki jo je kraljevi kanal južno ob medijskem zidu spremenil v otok: Plin., Amm.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Messāna -ae, f (at. Μεσσήνη, dor. Μεσσάνα) Mesána (Meséna)

1. staro sicilsko mesto ob morski ožini med Italijo in Sicilijo (zdaj Messina), prvotno imenovano Zancle (Ζάγκλη), naseljeno že davno pred veliko grško kolonizacijo. Ime Messana je mesto dobilo zato, ker je bilo v njem veliko naseljencev mesen(ij)skega rodu, še zlasti pa pod vplivom regijskega tirana Anaksilaja, ki je bil sam Mesanec (= iz peloponeškega mesta Mesane oz. Mesene (Μεσσήνη): Ci., C., L., Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Messēnius 3 (po at. Μεσσήνη) mesén(ij)ski = mesánski: Messenia moenia O. (po nekaterih izdajah Messania moenia).

2. mesto na Peloponezu (nav. imenovano Messēnē, gl. Messēnē): Stat.

Messāpus -ī, m Mesáp, vladar pokrajine Mesapije: V., Serv., P. F., Isid. Od tod subst. Messāpia -ae, f Mesápija, staro ime dela južne Italije (po vladarju Mesapu) = Kalábrija: Plin. ali Apúlija: P. F., Isid.; adj. Messāpius 3 mesáp(ij)ski, tj. ali kalábrijski ali apúl(ij)ski: O.; subst. pl. Messāpiī -ōrum, m Mesápijci, preb. Mesapije: L., Plin.

Messius 3 Mésij(ev), rim. rodovno ime. Znani so:

1. C. Messius Gaj Mesij, tr. pl. l. 57: Ci. ep.

2. Vettius Messius Vetij Mesij, Volsk, ki se je l. 431 skupaj z Ekvi boril proti Rimljanom, Latinom in Hernikom: L.

3. Messius Cicirrus Mesij Kikir, Osk iz Kampanije: H.

4. Q. Herennius Etruscus Messius Decius Kvint Herenij Etrusk Mesij Decij, starejši sin cesarja Decija: Amm.

5. C. Valens Hostilianus Messius Decius Gaj Valens Hostilijan Mesij Decij, mlajši sin cesarja Decija: Amm.

Mestrius -ī, m Méstrij, rim. ime. Znan je Mestrius Florus Mestrij Flor, Plutarhov prijatelj: Suet.

Metellus 3 Metél(ov), ime rodbine Cecilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. Q. Caecilius Metellus Macedonicus Kvint Cecilij Metel Makedonski; kot pretor je l. 148 osvojil Makedonijo (od tod njegov priimek), v Termopilski soteski in pri Hajroneji premagal Ahajce in se kot konz. l. 143 bojeval s Keltiberi; l. 151 je bil prvi plebejski cenzor: Ci., L. epit., Val. Max., Vell., Fl., Gell.

2. Q. Caecilius Metellus Celer Kvint Cecilij Metel Celer (Hitri), Klodijin soprog, l. 66 Pompejev legat: Ci. ep. idr.

3. Q. Caecilius Metellus Nepos Kvint Cecilij Metel Nepot, brat prejšnjega, l. 67 Pompejev legat, l. 62 tr. pl., odločen Ciceronov nasprotnik; l. 57 je kot konz. na Pompejevo pobudo poklical Cicerona iz pregnanstva: Ci., Suet., Fl.

4. Q. Caecilius Metellus Numidius Kvint Cecilij Metel Numidijski, konz. l. 109; dvakrat je premagal Jugurto (prvič ob reki Mutul), cenzor l. 102, l. 100 je šel prostovoljno v pregnanstvo, od koder se je vrnil l. 99: Ci., L. epit., S., Vell., Fl.

5. njegov sin Q. Caecilius Metellus Pius Kvint Cecilij Metel Pij je l. 89 kot pretor premagal zaveznike, bil l. 83 pristaš Sulov, l. 80 se je kot konzul sprva neuspešno, kasneje pa uspešno bojeval s Sertorijem v Hispaniji: Ci.

6. Q. Caecilius Metellus Pius Scipio (pogosto imenovan samo Scipio) Kvint Cecilij Metel Pij Scipion, posinovljenec prejšnjega, sin Publija Kornelija Scipiona Nazike, Pompejev tast, kot tr. pl. tožen (zagovarjal ga je Cicero) l. 60: Ci., C., Auct. b. Afr., Vell.

7. Q. Caecilius Metellus Creticus Kvint Cecilij Metel Kretski je podvrgel Kreto rim. oblasti: Ci., S., Iust., Vell., Fl.

8. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, brat prejšnjega; l. 70 je očistil Sicilijo pomorskih roparjev in prizadevno pospeševal blaginjo na otoku, ki ga je hudo pestilo ropanje propretorja Vera (Verres); umrl l. 68, ko je nastopil konzulat: Ci.

9. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, l. 49 tr. pl. in Cezarjev nasprotnik: C., Ci. ep. — Od tod adj. Metellīnus 3 metélski: oratio Ci. ep. govor zoper (Kvinta Cecilija) Metela (Nepota, Celerjevega brata).

Metilius 3 Metílij(ev), ime rim. rodbine, npr. M. Metilius L. Mark Metilij; adj.: lex Metilia Plin.

Mētropolis², acc. -im, abl. -ī, f (Μητρόπολις) Metrópolis (Metrópola) ime več mest, poseb. mesto v Tesaliji med Farzalom in Gomfi: C., L. — Od tod preb. Mētropolītae -ārum, m (Μητροπολῖται) Metropolíti: C.; adj. Mētropolītānus 3 metrópolski, metropolítski, metropolitánski: campus L.

Mettius (Metius) -iī, m Métij, staroitalsko ime. Poseb.

1. Mettius Curtius, gl. Curtius.

2. Mettius Fufetius Metij Fufecij, diktator v Albi Longi; zaradi izdaje ga je dal rim. kralj Tul Hostilij razčetveriti s konji: Mettioeo[que] Fufetioeo Enn. ap. Q., Varr. ap. Non., L., Gell. (z abl. Metto Fufetio), Val. Max., Fl.

3. M. Mettius Mark Metij, Ariovistov gostinski prijatelj: C.

4. Mettius, Atikov kupčijski prijatelj: Ci. ep.

5. Mettius Carus Metij Kar, mimik in ovaduh za časa cesarja Domicijana: Plin. iun., T., Mart.

6. Mettius Pompusianus Metij Pompuzijan, domišljav človek za časa cesarjev Vespazijana in Domicijana: Suet.

7. C. Trebonius Proculus Mettius Modestus Gaj Trebonij Prokul Metij Modest, legat v Likiji in Pamfiliji 100—102 po Kr.: Plin. iun.

Mevia -ae, f Mévija, žensko ime: Iuv.

Mevius -iī, m Mévij, moško ime: Ci., H., Mart., G.

Mevulānus -ī, m Mevulán, rim. ime, npr. C. Mevulanus, Antonijev vojaški tribun: Ci.

Miccotrōgus -ī, m (Μικκότρωγος) Mikotróg = „Drobtinoglod(ač)“, „Kruhoglod“, nekako = „Skledolizec“, šalj. ime nekega zajedavca: Pl.