Franja

Macris -idis, f (Μακρίς) Mákrida

1. otok v Egejskem morju blizu Jonije: L.

2. staro ime otoka Evboje: Plin.

3. staro ime otoka Ikaros: Plin.

4. staro ime otoka Hios: Plin.

Maecēnās -ātis, m Mecenát, etruščansko rodbinsko ime. Poseb. znana sta

1. C. Cilnius M. Gaj Cilnij Mecenat, iz etruščanskega knežjega rodu (Lucumo), rimski vitez, zaupnik in kancler cesarja Avgusta, izvrsten državnik, toda mehkužnik, umrl l. 8 pr. Kr. Bil je tudi sam pesnik (sicer izumetničenih in prisiljenih pesnitev) ter prijatelj in podpornik učenjakov in pesnikov (Varija, Vergilija, Horacija idr.): H., T., Q., Sen. ph., Vell.

2. C. Melissus M. Gaj Melis Mecenat, lat. slovničar: Plin.

3.— Pl. Maecēnātēs -um, m apel. = prijatelji, pokrovitelji, podporniki pesnikov in učenjakov: Mart., pa tudi = umetniki, mehkužniki, razvajenci: Iuv. še danes „mecen(at)“ = podpornik, pokrovitelj pesnikov, umetnikov in učenjakov. — Od tod adj. Maecēnātiānus 3 Mecenátov: vina Plin., turris (grad) Suet., horti Suet., Fr.

Maecilius 3 Mecílij, rim. rodovno ime. Znana sta

1. Sp. Maecilius Spurij Mecilij, ljudski tribun l. 417 ali 416: L.

2. Ti. Maecilius Croto Tiberij Mecilij Kroton, legat l. 215: L.

Maecius 3 Mécij(ev) ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znan je

1. Sp. Maecius Tarpa Spurij Mecij Tarpa, izvrsten poznavalec umetnosti in ocenjevalec dramskih del: Ci. ep., H. Najbrž po posestvu nekega Mecija se imenuje neki kraj pri Lanuviju v Laciju ad Maecium (ali Mēcium) L. Mecijevo.

2. Maecia, priimek neke rim. tribus: L., Ci.

Maelius (Mēlius) 3 Mélij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. Sp. Maelius Spurij Melij, bogat plebejski vitez, ki ga je usmrtil Servilij Ahala l. 439 na povelje diktatorja Lucija Kvinkcija Cincinata, češ da stremi za kraljevsko oblastjo: L., Ci., Fl. — Od tod adj. Maeliānus 3 Mélijev: caedes L.; subst. Maeliānī -ōrum, m mélijevci, Mélijevi privrženci: L.

2. Sp. Maelius Spurij Melij je kot tr. pl. l. 436 preganjal nasprotnike prej omenjenega: L., Ci.,

3. Q. Maelius Kvint Melij se je l. 321 udeležil vojne zoper Samnite in doživel zloglasno pogojno predajo pri Kavdiju, ki jo je pozneje zagovarjal v Rimu: L., Ci.

Maenius 3 Ménij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znana sta:

1. C. Maenius Gaj Menij, plebejski konz. l. 338, s svojim stanovskim kolegom Kamilom zmagovit v vojni zoper Lacij, poseb. zoper Ancij (Antium); zato so mu na forumu postavili častni (Menijev) steber (columna Maenia; prim. columna); diktator l. 320 in 314, cenzor l. 318: Ci., Plin.

2. Maenius Menij, Lucilijev sodobnik in znan zabavljivec: H., Porph.; nanj se je pozneje nanašal ljudski dovtip, povezan z omenjenim Menijevim stebrom (columna Maenia), češ da si je ob prodaji svoje hiše na forumu cenzorju Katonu izgovoril en steber, s katerega bi mogel gledati gladiatorske igre, ki so potekale na forumu: Porph. — Kot adj. columna Maenia (gl. zgoraj): Ci., Plin., Porph., lex Maenia Ci. Menijev (od nekega ljudskega tribuna Menija predložen) zakon. — Od tod adj. Maeniānus 3 Ménijev, ménijski, subst. Maeniānum -ī, n (ménijski) izzidek, tin, altána, móstovž, pomol, kakršne je dal cenzor Gaj Menij postaviti na hišah, ki so stale ob forumu: Varr. ap. Val. Max., Suet., Vitr., Non., Isid., Fest., P. F.

Maesius -ī, m Mézij, rim. moško ime, npr. Maesius Maximus Mezij Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

Maevius -iī, m Májvij, rim. lastno ime. Znani so: Maevius

1. Verov (Verres) pisar: Ci.

2. slab pesnik, sodobnik in grajavec pesnikov Vergilija in Horacija: V., H. — Maevia -ae, f Májvija, neka ženska: Pap. (Dig.). — Od tod adj. Maeviānus 3 Májvijev: fundus, hereditas Icti.

Magius 3 Mágij(ev), rodovno ime osk. izvora. Znani so:

1. Magius Magij, praefectus fabrum v Galiji 112—111: Ci.

2. Magius Magij, viator okoli l. 80, Vergilijev ded: Don.

3. Cn. Magius Gnej Magij iz Larina v Samniju: Ci.

4. Decius Magius Decij Magij, vodja rimske stranke v Kapui l. 216: L., Vell., Sil.

5. Lucius Magius Lucij Magij je v vojni z Mitridatom prestopil na njegovo stran, zato ga je senat razglasil za državnega sovražnika: Ci.

6. Minatius Magius Minacij Magij, zvest zaveznik Rimljanov v vojni z zavezniki: Vell.

7. Num. Magius Numerij Magij iz Kremone, Pompejev praefectus fabrum: C., Ci.

8. P. Magius Publij Magij, in dicendo paulo copiosior kot njegov prijatelj Vergilij: Ci.

9. Cn. Magius Atellanus Gnej Magij Atelan, meddix tuticus v Kapui l. 214: L.

10. P. Magius Cilo Publij Magij Cilon, prijatelj Marka Klavdija Marcela, s katerim se je skupaj boril proti Cezarju; Marcel je Cilona ob vračanju v Rim ubil v Pireju v zasebnem sporu, takoj zatem pa je naredil samomor: Ci., Val. Max.

11. Magius Caecilianus Magij Cecilijan, pretor: T.

12. Magius Celer Velleianus, brat Veleja Paterkula, Tiberijev legat v vojni v Dalmaciji: Vell.

13. Marcus Magius Maximus Mark Magij Maksim, procurator Hispaniae: Plin.

Māgo -ōnis, m (Μάγων) Mágon

I. punsko ime. Znani so

1. Magon Veliki, kartažanski vojskovodja okoli 550—500, začetnik dinastije Magonidov, utemeljitelj kartažanske moči: Iust.

2. najmlajši Hanibalov brat, kartažanski vojskovodja, ki se je uspešno bojeval v severni Italiji in Hispaniji od 206 do 203, umrl l. 193 v Antiohu ob sardinski obali, pri vračanju iz Kartagine: L., N., Aur.

3. Kartažan, ki je po 1. punski vojni v punskem jeziku napisal delo o poljedelstvu v 28 knjigah; delo so po odločitvi senata pod vodstvom Decima Silana prevedli v latinščino: Varr., Ci., Col.

4. kartažanski admiral, ki je l. 279 pomagal Rimljanom pri Ostiji v boju s Pirom: Iust., Val. Max.

5. Barkid, Hanibalov sorodnik: L.

6. Hanibalov poslanec l. 215 h kralju Filipu Makedonskemu: L.

7. Samnit, ki je l. 212 osvojil Turije: L.

II. mesto in pristanišče otoka Insula minor (zdaj Menorca v Balearih): Plin.

Magulla -ae, f Magúla, žensko ime: Mart.

Malchīo -ōnis, m Malhíon, moško ime: hos Malchionis patimur improbi fastus Mart.

Mallius 3 Málij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so

1. Mallius Glancia Malij Glancija, Roscijev prijatelj: Ci. (Pro Sex. Roscio Amerino), L.

2. C. Mallius (tudi Manlius) Gaj Malij (Manlij), Katilinov pristaš: S.

3. Cn. Mallius Maximus Gnej Malij Maksim, konz. l. 105, mož nepoštenega značaja, neuspešen v boju zoper Galce in Kimbre: S.

4. L. Mallius Lucij Malij, prokonzul l. 78 v Onostranski Galiji, poražen v vojni s Sertorijem: C.

mallon -ī, n bot. málon, beot. ime za rastl., imenovano nymphaea: Plin.

Mallus (Mallos) -ī, f (Μαλλός; ime fen. izvora) Málos, mesto v Kilikiji: Cu., Mel., Lucan., Plin. — Od tod subst. Mallōtēs -ae, m (Μαλλώτης) Malošan, preb. mesta Malos: Varr., Plin., Suet.

mālum -ī, n (dor. μᾶλον, at. μῆλον) bot.

1. jabolko (Veneri posvečen sad): O., Plin., Col., Macr., malo me Galatea petit V. (kot znamenje naklonjenosti); preg.: ab ovo usque ad mala H. od začetka do konca (pojedine), pravzaprav: od jajc(a) do jabolk (sadja) (z jajci se je namreč pojedina začenjala, s sadjem končevala); pren.: discordiae malum mittere Iust. vreči jabolko spora = vneti ali sprožiti prepir.

2. metaf. jabolku podobno sadje: mala aurea V. kutine, malum Persicum Plin. breskev, mālumgrānātum (mālum grānātum) Plin. idr. ali malum Punicum Plin. granatno jabolko, granatnica, margarána (od tod Ad malum Punicum Suet. „Pri granatnici“, ime nekega bivališča v 6. rimskem okraju), malum felix V. limona, citrona = m. citreum Mart.; poseb. malum terrae Plin. ali malum terrenum Veg. „zemeljsko jabolko“ (obstajajo štiri vrste te rastl.).

Māmercus -ī, m (osk. = lat. Mārcus; iz Māmers) Mamêrk

1. v mitologiji sin Marsa in Silvije.

2. vodja roparskih krdel v južni Italiji, pozneje tiran v Katani, premagan od Timoleonta: N., L. epit.

3. rimsko ime, poseb. Emilijevega rodu, npr. Mamercus Aemilius Scaurus Mamerk Emilij Skaver, pesnik za časa Tiberija: T.

4. po Fest. osk. obl. imena Marcus: Mamercus praenomen Oscum est ab eo, quod hi Martem Mamertem appellant.

Mānīlius 3 Manílij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M'. Manilius Manij Manilij, prijatelj Lelija in Scipiona mlajšega, pretor v Hispaniji (Hispania ulterior), kjer je bil poražen v boju z Luzitanci, konz. l. 149 in vrhovni poveljnik v vojni zoper Kartagino, ki jo je oblegal brez večjega uspeha. Kot izvrsten strokovnjak za pravo je sestavil leges venalium vendendorum, ki se po njem imenujejo Mānīliānae Manilijevi kupni obrazci (napotki, česa se je po zakonu treba držati pri kupnih pogodbah): Ci.

2. C. Manilius Gaj Manilij je kot tr. pl. l. 66 sprožil zakon (lex Mānīlia Manilijev zakon), s katerim je Pompej dobil vrhovno poveljstvo v vojni zoper Mitridata: Ci.

3. Manilij, zvezdoslovec za časa Avgusta; napisal je poučno pesnitev Astronomicōn libri: V.

Mānius -iī, m (mane; „zjutraj rojen“) Mánij, rim. ime, nav. pisano okrajšano M'.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.