Franja

Gylippus -ī, m (Γύλιππος) Gílip,

1. Arkadec, ki je z Evandrom prišel v Italijo: V.

2. spartan-ski vojskovodja v peloponeški vojni, ki je l. 414 peljal špartanske pomožne čete Sirakužanom na pomoč zoper Atence: TIB., IUST.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Harpagus -ī, m (Ἅρπαγος) Hárpag, ugleden Medijec, Astiagov minister, pozneje Kirov vojskovodja: Iust.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Helvidius 3 Helvidij(ev), ime rim. rodu; poseb.

1. P. Helvidius Rufus Publij Helvidij Ruf (Rdečelasec), rim. vitez, Kluentijev prijatelj: Ci.

2. Helvidius Priscus Helvidij Prisk, l. 51 po Kr. vojskovodja v Kapadokiji: T.

3. Helvidius Priscus, zet Trazee Petusa (Thrasea Paetus), tribunus plebis l. 56 po Kr.; Neron ga je pregnal iz Italije, za časa Vespazijana pa so ga kot neupogljivega republikanca usmrtili: T., Plin. iun., Iuv., Suet.

Himilcō -ōnis, m Himilkón, ime več uglednih Kartažanov: L., Plin., Iust.; poseb. kartažanski vojskovodja, ki je l. 217 varoval hispansko obrežje; po slavnem bojevanju proti Rimljanom na Siciliji je tam l. 212 umrl za kugo: L.

Īphicratēs -is acc. -en abl. -e, m (Ἰφικράτης) Ifikrát, gr. moško ime; znan je poseb. Ifikrat, atenski vojskovodja okrog l. 400—350; spremenil je način grškega vojskovanja, tako da so se lahko čete mnogo hitreje premikale po bojišču: N., Iust. — Od tod adj. Īphicratēnsis -e, Ifikratov: N.

Ismēniās -ae, m (Ἰσμηνίας) Isménias,

1. tebanski piščalkar: Plin.

2. tebanski vojskovodja: N., Iust.

Lachēs -ētis, m (Λάχης) Láhes (gen. Lahéta)

1. Melampov sin, atenski vojskovodja v peloponeški vojni, padel pri Mantineji l. 418: Ci., Iust.

2. oseba pri: Ter.

Lāmachus -ī, m (Λάμαχος) Lámah, atenski vojskovodja v peloponeški vojni, padel l. 414 pred Sirakuzami: N.

Lāomedōn -ontis, acc. -ontem in -onta, m (Λαομέδων = narodni svetovalec, samogovoreče kraljevsko ime) Laomedónt

1. trojanski kraj, Ilov sin (Ilus, Ἶλος), oče Priama, Titona in Hezione; Pozejdona in Apolona je prikrajševal za plačilo, ki jima je bilo obljubljeno za zgraditev trojanskega mestnega obzidja: H., Pr., Hyg., Laomedontis nurus (= Aurora) O. Od tod adj. Lāomedontēus 3 (Λαομεδόντειος) in Lāomedontius 3 (Λαομεδόντιος) Laomedóntov, laomedóntski, pesn. = trojanski in (ker so Rimljani po bajki Enejevi potomci) = rimski: Laomedontea arva O., Laomedonteae periuria gentis V., donec Laomedonteos fugeret Fortuna penates Val. Fl., Laomedonteae, Troiana altaria, flammae Sil., Laomedontius heros (= Aeneas) V.; patron. Lāomedontiadēs -ae, m (Λαομεδοντιάδης) Laomedontiád, Laomedontov sin: memini … Laomedontiadem Priamum … Arcadiae gelidos invisere finīs V.; pl. Laomedontiadae, pesn.
a) = Trojanci: Laomedontiadae, bellumne inferre paratis … ? V.
b) = Rimljani: quod … Laomedontiadûm non desperaverit urbi (= Romae) Sil.

2. Mitilenec, vojskovodja Aleksandra Velikega; po njegovi smrti je zavladal v Siriji in Feniciji: Cu.

Leōnidēs -ae, m (Λεωνίδης) Leoníd

1. učitelj Aleksandra Velikega: Plin., Q.

2. učitelj Ciceronovega sina v Atenah: Ci. ep.

3. = Lēonidās 1.: Ca. ap. Gell.

4. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

Leonnātus -ī, m (Λεοννάτος) Leonát, Makedonec knežjega rodu, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti vladar Male Frigije in Antipatrov zaveznik v lamijski vojni, padel l. 322 pri Lamiji: N., Cu., Plin.

Lyciscus -ī, m (Λυκίσκος) Likísk, nom. propr.

1. nek deček: H.

2. ajtolski vojskovodja: L.

3. fantič, čigar kip je naredil grški kipar Leohar: Plin.

Lycō -ōnis, m Líkon,

1. filozof peripatetične šole: Ci.

2. neki Sirakužan: N.

3. ajtolski in bojotski vojskovodja v Perzejevi vojski: L.

4. mesto v Hispaniji: L.

Lycortās -ae, m (Λυκόρτας) Likórtas, ahajski vojskovodja (strateg): L., Iust.

Lȳsander -drī, m (Λύσανδρος) Lisánder

1. Aristokratov sin, špartanski vojskovodja (od l. 407 do 394), ki je l. 404 osvojil Atene. Padel je l. 394 pri Haliartu v Bojotiji: Ci., N., Iust.

2. špartanski efor, pristaš kralja Agisa III., ki je hotel (l. 244—240) obnoviti Likurgovo ustavo: Ci.

Lȳsimachus -ī, m (Λυσίμαχος) Lisímah

1. Aristidov oče: N.

2. Makedonec iz Pele, Agatoklov sin, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti od l. 306 vladar v Trakiji in Pontu, padel l. 281, premagan v boju zoper Selevka Nikatorja: Ci., N., Cu., Iust.

3. sin prejšnjega: Iust.

4. vzgojitelj Aleksandra Velikega: Iust.

5. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col., Plin.

6. judovski veliki duhovnik za časa Antioha Epifana: Plin.

7. odkritelj rastline lizimahije (pijavčnice): Plin. (25, 72).

8. ime nekega moža: Pl.

magister -trī, m (dvojni komp. k deblu adj. māg-nus) pravzaprav „višji“ (naspr. minister)

1. najvišji, največji, predstojnik, načelnik, nadzornik, vodja, ravnatelj, vrhovnik: populi Ci., Sen. ph. (uradni naslov diktatorjev), equitum L., N., Sil., Suet. poveljnik konjenice (in hkrati diktatorjev uradni pomočnik), peditum Amm. poveljnik pehote, armorum (= militum) Amm., rei militaris L. ali militiae S. ali belli Sil. vojskovodja, sacrorum L. nadsvečenik, morum Ci. ep. nravstveni nadzornik (= cenzor), curiae Pl., vici Suet. podžupan (mestne četrti), okrajni predstojnik, chori canentium Col. glasbeni vodja, zborovodja, pevovodja, operarum (operum) Col. nadzornik = officiorum singulorum Col., toda magister officiorum Amm., Aur. kancler, minister za notranje zadeve, tudi samo magister (sc. officiorum) Cass. dvorni maršal, dvorni upravitelj, societatis ali in societate Ci. ep. ravnatelj družbe glavnih (davčnih) zakupnikov (publicani), scripturae ali in scripturā Ci. ravnatelj družbe za dohodke od pašnikov (za pašnino) (od tod: in scripturā pro magistro dat operas Ci. je podravnatelj … ), pecoris Varr., Ci., L. nadpastir, ovium V. ovčar, elephanti L., Sil. vodnik (gonič) slonov, asini Ap. oslov lastnik, oslar, navis (navium) L., Petr., Sil., Amm. poveljnik ladje, ladjevodja (gr. ναύαρχος), pa tudi lastnik ladje, ladjar (in obenem vodja, gr. ναύκληρος): H., pesn. tudi krmar: V., convivii Varr., Ap. ali cenandi Ci. ali cenae Mart. (= gr. συμποσίαρχος) vodja pojedine, prvomestnik pri pojedini, urejevalec pojedine, „stoloravnatelj“, memoriae Amm. pisarniški ravnatelj, tajnik.

2. occ.
a) znanstveno izobražen učitelj (naspr. discipulus): H., Sen. ph., ludi magister Ci. ali magister disciplinae Col. šolnik, učitelj, ludi litterarii magister Amm., Aur. učitelj začetnih naukov (= osnovnošolski učitelj), docendis publice iuvenibus (dat.) magister Gell. javni učitelj, artis Q., artium Ci., Petr., artium liberalium Aug., dicendi Ci., eloquentiae Q., rhetoricus Amm., religionis, virtutis Ci., vivendi N. fr., Petr., Suet., uti magistro volo Ci., invideo magistro tuo, qui te tantā mercede nihil sapere docuit Ci.; od tod nadzornik mladine, vzgojitelj, pedagog: me filiis relinquont quasi magistrum Ter.; metaf.: Sil., est omnium rerum magister usus Ci., usus est magister optimus Ci., me docuit usus magister egregius Plin. iun., stilus optimus dicendi magister Ci., stultorum iste (sc. eventus) magister est L., timor, non diuturnus magister officii Ci., magister artis ingeniique largitor venter Pers., muti magistri Gell. knjige.
b) gladiatorski mojster, borilni učitelj gladiatorjev: Tert.
c) učitelj razrezovanja: Iuv.
d) predstojnik strelnih enot (strelil), poveljnik strelnega orožja: Amm.
e) stečajni upravitelj, upravitelj stečajne mase (konkurzne imovine): Ci. idr.

3. metaf. vodnik, svetovalec, pobudnik, predlagatelj, spodbujevalec, povzročitelj, vzročnik: Mart., si quis magistrum cepit ad eam rem improbum Ter., qui dux isti quondam et magister ad despoliandum Dianae templum fuit Ci., ferre se magistrum alicuius rei T., magistrum (sc. Senecam) exuere T. odstraniti, saepe in magistrum scelera redierunt sua Sen. tr., servire timido pudet magistro Stat.