Franja

Aēnobarbus (Ahēnobarbus) -ī, m (aēnus, ahēnus in barba) Aenobarb = "Rdečebradec", priimek Domicijevega rodu; znan je zlasti Cn. Domitius Aēnobarbus Gnej Domicij Aenobarb, Agripinin mož, Neronov oče: Suet.

Aesacos -ī, acc. -on, m (Αἴσακος) Ajzak, Priamov sin, Hesperijin mož: O.

aethēr -eris, m (gr. αἰϑήρ)

1. zgornje, čistejše ozračje, eter (naspr. aër): ultimus et a domiciliis nostris altissimus omnia cingens et coërcens caeli complexus, qui idem aether vocantur Ci., ab aethere lucidissimo aër in terram usque diffusus est Sen. ph.; za stoike je eter vir plodeče toplote, prvotnega ognja: (aërem) complectitur immensum aether, qui constat ex altissimis ignibus Ci., od tod: ex terra aqua, ex aqua aër, ex aëre aether (= ogenj) Ci., inde mare, inde aër, inde aether ignifer ipse Lucr.

2. pesn. nebo: hoc, quod memoro, nostri caelum, Grai perhibent aethera Pac. ap. Ci., famā super aethera notus V., rex aetheris ... Iuppiter V., Iuppiter aethere summo despiciens V., ne forte sacer (kot bivališče bogov) tot ab ignibus aether conciperet flammas O., stellae sub aethere fixae O.; met.
a) bogovi: oneravit aethera votis V., quos evexit ad aethera virtus V., aliquem in aethera ponere O. v nebo = med bogove.
b) nebeške reči: recludam aethera O.
c) kako božanstvo obsevajoči svit: aethere plena corusco Pallas Val. Fl.

3. pesn. sinekdoha = aër, zrak: clamor ad caelum volvendus per aethera vagit Enn. ap. Varr., verberare aethera pennis V., ferar pennā per liquidum aethera H., apes trans aethera vectae V., veniens ab aethere telum V., concussus mugitibus aether V., patuit mihi pervius aether O.; occ. zrak v nasprotju s podzemljem = zgornji svet, zemlja, jasnina: tanges aethera O., vellent (mortui) aethere in alto pauperiem pati H.

4. pooseb. Aether -eris, m bog neba, Eter, mož matere Zemlje, Kajlov (Caelus) oče, kot oplajajoči bog pogosto istoveten z Jupitrom: Ci., Lucr., O., pater omnipotens Aether descendit V.; po drugih Jupitrov oče, Solov (Sol) ded: Arn.

Opomba: Gen. sg. (redko) aetheros: Stat.; acc. sg. nav. aethera, acc. aetherem (poleg aërem) šele pri Tert. in Serv.; pl. aethera pri poznih piscih.

āla -ae, f

1. rama, pleče: umbonibus incussāque alā sternuntur hostes L. suvajoč s pleči, alae grandes Iuv.; pazduha: sub ala fasciculum portare librorum H., gravis hirsutis cubet hircus in alis H. zoprni potni duh pod pazduho, alarum neglegens sudor Petr., graveolentia alarum Plin., alas vellere Sen. ph., Iuv. ali devellere Pl. (starodavniki so si pulili dlake pod pazduho); tu viperam sub ala nutricas (preg.) Petr.; pazduha pri živalih: Plin.; met. lakti, roke: It.

2. sinekdoha krilo, perut; živalska: alis plaudens columba V., alas quatere V., alas eripere regibus apum V., movere alas O.; krilatih božanstev, kakor Amorja, Merkurja, Iride, Harpij idr.: Pr., Tib., Sen. ph., hic paribus nitens Cyllenius alis constitit V., me Mors (boginja smrti) atris circumvolat alis H., madidis Notus evolat alis (kot bog vetra) O.; pesn. (za označbo hitrosti): velorum pandimus alas V. krilata = hitra jadra, classis centenis remiget alis (= remis) Pr. (prim. alarum remi O., remigium alarum V.), emicat et ventis et fulminis ocior alis V., sibi fecerat alas concitus equus Sil.

3. pren.
a) voj. krilo, (ob)krilna četa, sprva konjeniški oddelek, konjeniška četa (redno 300 mož pri vsaki legiji), ki je ščitila pehoto na obeh krilih: Veg., Gell., Serv.; pozneje oddelek zaveznikov, poseb. zavezniško konjeništvo, ki je imelo nalogo ščititi krila rim. legij, ki pa se je pogosto tudi postavilo v prvo vrsto, konjeniška četa, eskadron (običajno 500 mož), in ko so zavezniki dobili rim. državljanstvo, sploh v rim. vojski služeče pomožne čete (konjeništvo in pehota), nav. imenovane alarii equites, alariae cohortes ali samo alarii (gl. ālārius): Ca. ap. Gell., Vell., Campanorum alam, quingentos fere equites, excedere acie iubet L., cum te Pompeius alae alteri praefecisset Ci.; za časa cesarjev tisti konjeniški oddelki, ki niso izrecno pripadali kaki legiji, nav. so bili sestavljeni iz tujcev (po 500, tudi do 1000 mož, od tod ala militaria): T., Suet. Včasih konjeniški oddelek ali konjeniška četa (500 ali 1000 mož) pri tujih narodih: Cu., alae sacrae Macedonum L., (Eumenes) praefuit etiam alterae equitum alae, quae Hetaerice appellabantur N., Tarchon instigat vocibus alas V.; pesn. alae = lovci na konjih, lovci, ki jezdijo: Sil. (II, 419), dum trepidant alae V.
b) arhit. alae stransko slopovje ob atriju in svetiščih: Vitr.

Albīnus -ī, m Albin, priimek, zlasti Postumijevega rodu, iz katerega je poseb. znan A. Postumius Albinus Avel Postumij Albin, konz. l. 151, zelo izobražen mož, ki je napisal rim. zgodovino v gr. jeziku: Ci., Gell. Nekega oderuha Albina omenja: H.

Alcander -drī, m (Ἄλκανδρος „močen mož“) Alkander, samogovoreče ime

1. nekega Trojanca: O.

2. Enejevega tovariša: V.

Alcānor -oris, m (Ἀλκάνωρ „močen mož“) Alkanor, samogovoreče ime nekega Trojanca in nekega Rutulca: V.

allĕx (hallĕx) -icis, m = pollex pedis, palec na nogi; od tod šalj. hallex viri Pl. mož, velik kot palec = palček.

alternus 3 (alter)

1. drug (eden) za drugim, izmeničen, zamenjalen, menjavajoč se, vzajemen, medsebojen: fulguritae sunt hic alternae arbores Pl. vsako drugo drevo, cum Brutus duobus recitatoribus constitutis ex duabus eius orationibus capita alterna inter se contraria recitanda curasset Ci., alternis trabibus ac saxis C. ker se redno menjavajo hlodi in kamenje, alterno pede terram quatiunt H. zdaj s to, zdaj z ono nogo, alternis diebus L. vsak drugi dan, alternis paene verbis Manlii factum laudans L. skoraj pri vsaki drugi besedi, alterna mors V. tako, da vsak prebije vsak drugi dan v podzemlju, alterna qui (fratres) periere manu O. drug od drugega roke, multos alterna revisens Fortuna V. spremenljiva (zdaj mila, zdaj nemila), alternus metus L. medsebojna bojazen, alternis versibus V., H., Plin. v izmeničnem spevu, odpevaje si, carmina alterna V. vzajemno odpevanje, izmenični spev, alternis sermonibus H. v (medsebojnem) razgovoru, alterni si congrediamur V. vsak drugi mož; adv. abl. fem. sg. alternā (sc. vice) izmenoma, izmenično: Ap.; neutr. pl. subst.: alterna loqui cum aliquo H. v dvogovoru biti s kom, pomenek imeti s kom, ut... ciliis alterna conivens bibere flagitarem Ap. izmenoma, izmenično; od tod adv. abl. alternīs izmenoma, izmenično, menjaje (vrsteč) se: Varr., Lucr., L. idr., alternis (= alternis versibus) dicetis, amant alterna Camenae V. pojta izmenoma, drago je Kamenam izmenično petje, rogando alternis suadendoque V., alternis idem tonsas cessare novales... patiere V. vsako drugo leto; alternis — alternis Sen. ph., Plin. iun. zdaj — zdaj.

2. occ.
a) metr. v dvostihih (distihih), v elegijskem metrumu, elegijski (v elegiji se namreč menjata heksameter in pentameter): pedes... alternos esse oportebit Ci., epigramma alternis versibus factum Ci., alterno carmine canere O. v elegiji, forsitan et quare mea sint alterna requiras O.
b) jur.: reicere alterna consilia ali alternos iudices ali alternas civitates Ci. vzajemno (drug drugemu) zavreči (zametavati) nasvete ali izžrebane sodnike (pravica, ki sta jo smela enkrat uporabiti tako tožitelj kakor toženec): Ci.

Amphiarāus -ī, m (Ἀμφιάραος) Amfiaraj, Melampodid, sin Oikleja (ali Apolona) in Hipermnestre, vedeževalec in vladar v Argih, Erifilin mož; proti svoji volji se je udeležil vojnega pohoda „sedmerih“ pred Tebe; na Zevsovo povelje ga je s konji in bojnim vozom vred požrla zemlja, ko je bežal pred Poliklimenom: Ci., V., O. idr. Od tod

1. patronim Amphiarēïadēs -ae, m Amfiareid = Alcmaeon, Amfiarajev sin: O.

2. adj. Amphi-arāēus 3 (Ἀμφιαράειος) Amfiarajev: quadrigae Pr.

Amphīō (Amphīōn) -onis, acc. -onem, pesn. -ona, m (Ἀμφίων) Amfion

1. z Zetom Jupitrov in Antiopin sin, Niobin mož, izvrsten pevec, njegov brat pa pastir in lovec. Ko sta brata zidala Tebe, se je kamenje po taktu Amfionove lire samo zlagalo. Po smrti svojih otrok se je Amfion sam pokončal: V., H. idr. Amphionis arces (= Thebae) O.; Pacuvianus Amphio Ci. Amfion v Pakuvijevi tragediji. — Od tod adj. Amphīonius 3 Amfionov: lyra Pr., pecten Sil., ars Sid.; pesn. = tebanski: canes Sen. tr., palestra Cl.

2. neki argonavt: Hyg., Val. Fl.

3. neki igralec v tragedijah: Varr. fr.

Amphitryon, Amphitruo (Pl., Serv.), -ōnis, m (Ἀμφιτρύων) Amfitrion, Amfitruon, Alkejev sin, tirintski kralj, mož Alkmene, ki je v Tebah njemu rodila Ifikleja, Jupitru pa Herkula: Pl., O., Hyg., Serv., Amphitryonis progenies (= Hercules) Ci. ap. Lact. Od tod patronim Amphitryōniadēs -ae, m (Ἀμφιτρυωνιάδης) Amfitrionid, Amfitrionov potomec (pastorek) = Hercules: V., Cat., Petr. poet., Serv.; adj. Amphytryōnis -idos, f od Amfitriona izhajajoča: progenies Varr. fr.

Andraemōn -onis, m (Ἀνδραίμων) Andremon,

1. Oksilov sin, mož v lokvanj spremenjene Driope, Amfisov oče: O.

2. (tudi Andrēmōn) Toantov (Thoas) oče, kalidonski kralj: O.

androgynos (androgynus) -ī, m (gr. ἀνδρόγυνος dvospolnik)

1. pol mož in pol žena, dvospolnik, androgin: Ci., Lucr., Plin. idr., Sinuessae natum (esse) ambiguo inter marem ac feminam sexu infantem, quos androgynos vulgus... Graeco sermone appellat L.

2. skopljenec (ki ga imajo za žensko): Luc. ap. Non.

Antēnor -oris, m (Ἀντήνωρ) Antenor, trojanski plemenitaš, Ezietov (Aesyētēs) sin, Priamov svak, Teanin (Theānō) mož, ki je Trojancem svetoval, naj vrnejo Heleno in sklenejo z Grki mir; po razrušitvi Troje je odrinil v Italijo ter tam ustanovil Padovo (Patavium): L., V., O., Mel. Od tod adj. Antēnoreus 3 Antenorjev = padovanski (patavijski): Faunus Mart. patavijskega mesta; patronim Antēnoridēs -ae, m (Ἀντηνορίδης) Antenorid, Antenorjev sin ali potomec: V., Sil.; v pl. tudi = Patavijci, preb. Patavija: Serv.

antesīgnānus -ī, m (ante in sīgnum)

1. voj. „pred zastavami se boreči“, prvoborec, nav. v pl. antesignani; tako so se najbrž imenovali sprva le hastati (ker so pri napadu stopili „ante signa“), ko pa so uvedli razpostavitev vojske po manipulih, so bili antesignani pač hastati in principes (ker so se bojevali pred legijskim orlom, ki je bil pri triarijih): Varr., pugna exorta est... non illa ordinata per principes, hastatos et triarios, nec ut pro signis antesignanus (kolekt.), post signa alia pugnaret acies L. Pri Cezarju prvoborci = pri vsaki legiji izbrana četa kakih 300 mož, ki so bili lahko oboroženi (expediti) in zato vselej pripravljeni za prvi spopad in zanj tudi uporabljani; med njihove naloge je spadalo tudi naglo zasedanje pomembnih krajev: Ci., L., Cu, unius legionis antesignanos occupare eum tumulum iubet C.

2. pren. v sg. prvoborec: fueras in acie antesignanus Ci. (o Antoniju); o razbojniškem poglavarju: Ap.

Anūbis -idis, acc. -bim in (pri poznih piscih) -bem, m (Ἄνουβις, egipč. Anup) Anubis, egipč. božanstvo, Ozirisov sin, gospodar grobov in podzemlja, spremljevalec in čuvar bogov, čaščen v pasji podobi, upodabljan kot mož s pasjo (šakaljo) glavo ali kot pasja glava na slopu, pozneje poistoveten s Hermesom ali Merkurjem ter za cesarjev tudi v Rimu splošno čaščen, posebno kot čuvar ob vratih zgornjega sveta in podzemlja in kot spremljevalec duš na poti v podzemlje: Plin., Ap. idr., latrator Anubis V., O., latrans An. Pr.

Aprōnius 3 Apronij(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. Q. Apronius Kvint Apronij, pristaš Vera (Verres) in njegove kohorte: Ci.

2. L. Apronius Lucij Apronij, rim. vitez, ki se je pod Druzom bojeval v Germaniji, bil pozneje namestnik v Afriki in naposled propretor v spodnji Germaniji, kjer so ga Frizi porazili in ubili: T.

3. Apronius Caesiānus Apronij Cezijan, Lucijev sin; na njegovo povelje je napadel in premagal Numidijce: T.

4. Apronia Apronija, hči Lucija Apronija, umoril jo je mož Plavcij Silvan: T.; adj. Aprōniānus 3 Apronijev: convivium (= Kvinta Apronija) Ci., cerasa Plin. živo rdeče češnje; subst. Aprōniānus -ī, m Apronijan, ime posinovljenca: Apronianus Vipstānus T.; adj. Aprōniānus 3 Apronijanov: senatus consultum Dig.

aquilō -ōnis, m (aquilus temen, črn)

1. severoseverovzhodnik, severoseverovzhodni veter, burja (= βορέας): ventus aquilo a septentrionibus oriens N., aquilone in septentrionem verso L. ko se je burja sprevrgla v sever; pogosto (poseb. pesn.) = sever, severnik, severni veter, vihar: H., O. idr., aquilonibus reliquisque frigoribus... durescit humor Ci., silvis aquilo decussit honorem V. Pooseb. Aquilō (= Βορέας) Akvilon, Oritvijin (Orithyia) mož, Kalaidov in Zetov oče, ki je prebival v duplini na Hemu: Ci. idr., iuvenes Aquilone creati (= Calais et Zetes) O.;

2. met. sever kot stran neba: Plin., spelunca conversa ad aquilonem Ci.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.