Franja

Asisium -iī, n (Ἀσίσιον) Asizij, mesto v Umbriji (zdaj Assisi), kjer se je rodil pesnik Propercij: Pr. (IV [V], 1, 125, kjer piše Asis -is). Od tod subst. Asisinātēs -ium, m Asizijci, preb. Asizija: Plin.

āspergō (adspergō, tudi adspargō: V., Dig. in āspargō: Dig. ) -inis, f (āspergere, adspergere, adspargere, āspargere)

1. brizganje, sikanje kam, proti čemu: sanguis virides aspergine tinxerat herbas O. je brizgnila curkoma.

2. met.
a) kam brizgnjena tekočina, slina, pena, kaplja: Peneus... nubila conducit summisque aspergine silvis inpluit O. z vodo (slapa) moči vrhove gozdovom, multa aspergine rorant O. rosijo (so premočeni) od kapelj plohe, salsa spumant adspargine cautes V. kipijo od solnatih pen, uti... non possit aspergo in interiorem partem venire Vitr. da... ne more dež škropiti v..., buxus longinqua aspergine maris inarescit Plin. iun. od morske, čeprav le od daleč priškropljene vode, aqua platanos leni aspergine fovet Plin. iun. z rahlimi kapljami, si adspargine... res deteriores factae sunt Dig. od plivkajoče morske vode, roris aspergines gelidae Amm. mrzle rosne kaplje, aspergines parvae Amm. lahen škropec; z gen.: nimborum Lucr. kapljajoči dež, aquae Petr. priškropljena kaplja vode, aquarum O. priškropljena voda, caedis O. priškropljena kri, kaplje krvi, salis Prud.; occ. dežna mokrota = voda, ki jo dež škropi na kamenje ali kamnite stene: neque aspergo nocebit Ca., tofi aspergine et gelu pruinisque rumpuntur in testas Plin; od tod aspergines parietum Plin. mesta, kjer se stene potijo, vlažne stene, stene z mrzlo vlago; pren. madež: cuius infamiae adspergo inquinat... multos Fr., omni culparum aspergine liber Prud.
b) kar se na kaj potresa = prha, posip, prašek, ki se potresa na odrgnine: Cael.

Opomba: Do Prisc. je bila ta beseda moškega in ženskega spola.

asȳlum -ī, n (gr. ἄσυλον) pribežališče, zavetišče, kakemu božanstvu posvečen kraj, kjer so preganjanci in zločinci dobili nedotakljivo zavetje: e fano Dianae servum suum, qui in illud asylum confugerat, abducit Ci., in fano lucoque eā religione et eo iure sancto, quo sunt templa, quae asyla Graeci appellant L., locum... asylum aperit L., asylum Iunonis V., Aesculapii T., asyla statuere T., vetustum asyli ius T. zavetno pravo.

Athamās, rok. tudi Athamāns, -antis, acc. tudi -anta, m (Ἀϑάμας) Atamant,

1. Eolov sin in mož boginje oblakov Nefele, ta mu je rodila Friksa in Helo (Phrixus, Helle). Pozneje se je poročil s Kadmovo hčerjo Inono (Ino, Ἰνώ) in ta mu je rodila sinova Melicerta in Learha. Na prigovarjanje Inone, ki je na vse načine preganjala Nefelina otroka, je Atamant sklenil žrtvovati Friksa in Helo, toda Nefela ju je odpravila na zlatorunem ovnu in ju tako rešila smrti. Kmalu zatem je razsrjena boginja Junona Atamantu zmešala pamet, da je ubil Learha, zblaznela Inona pa je z Melicertom pobegnila in se vrgla z njim v morje, potem pa sta se oba spremenila v dobri morski božanstvi: Ino v Levkotejo (Leucothea, ki so jo Rimljani istovetili z Matuto), Melicert pa v Palemona (ki so ga Rimljani istovetili s Portunom, bogom pristanišč): Ci., O., Hyg. Od tod adj. Athamantēus 3 (Ἀϑαμαντεῖος) Atamantov, atamantski: sinus O., pinus Stat. smrekov venec pri istmijskih igrah, katerih ustanovitelj je bil Atamant, aurum Mart. zlato Friksovo runo; Athamanticus 3 (Ἀϑαμαντικός) atamantski: meum Atham. Plin. medvedov koren, krbec, rastlina, ki naj bi jo prvi našel Atamant (ali morebiti po Atamantu, tesalski gori, kjer je najlepše uspevala); patronim Athamantiadēs -ae, m (Ἀϑαμαντιάδης) Atamantid, Atamantov sin (= Melicertes Palaemon): O.; Athamantis -idis, pesn. -idos, f (Ἀϑαμαντίς) Atamantida, Atamantova hči (= Helle): frustra pecudem quaeres Athamantidos Helles O.; nav. samo Athamantis: admotis Athamantis aquis accendere lignum narratur O., Athamantidos aequora O. ali undae Pr. (= Hellespontus).

2. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

3. Pizonov suženj ali osvobojenec: Ci.

4. tesalska gora: Plin.

Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.

1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.

2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.

3. retor: Q.

4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.

5. kipar: Plin.

ātrium -iī, n (āter: in atrio et culina erat, unde et atrium dictum; atrum enim erat ex fumo Serv.; po drugih etr. izvora) atrij, dvorana; v najstar. dobi prva ali osprednja in obenem največja pokrita dvorana v rim. hiši, središče družinskega življenja, v katero se je prišlo naravnost od hišnih vrat skozi vežo; v atriju je stala zakonska postelja in blagajna, tu so visele podobe prednikov, tu se je obedovalo, tu je gospodinja s svojimi hčerami in služkinjami tkala in opravljala podobna dela, tu so sprejemali znance in kliente. Pozneje, ko so izginile preproste navade, so iz atrija izginili tudi penati, zakonska postelja, ženske, atrij pa je postal prostorna in razkošna sprejemnica, okrašena z bleščečimi stebri, dragocenimi slikami in drugimi dragocenimi predmeti; v tej sprejemnici so zjutraj čakali klienti, ki so prišli pozdravit svojega zaščitnika (patrōnus) ali svojega pravniškega zavetnika (iurisconsultus), tukaj je gospodar gostil svoje prijatelje in znance: Varr., Ci. ep., H. idr. Tudi v javnih prostorih in svetiščih so bila atria, npr.: atrium publicum in Capitolio L. javni atrij na Kapitoliju, atrium Maenium, atrium Titium L. Menijev, Ticijev atrij (na severni strani Kapitolija), atria Licinia Ci. Licinijeve dvorane (Iuv. VII, 7, jih imenuje samo atria), kjer so se prirejale dražbe, atria auctionaria Ci. dražbene dvorane, atrium Libertatis Ci., L., T. idr. (prim. O. Trist. III, 1, 72; Fast. IV, 624) dvorana boginje Svobode (v svetišču tega božanstva na rim. forumu), kjer so imeli cenzorji svoje arhive, kjer so bila javna zborovanja in kjer je Polion ustanovil svojo knjižnico, atrium Vestae O., Plin. iun., Serv. ali atrium regium L. Vestina, kraljeva (t.j. kralja Nume) dvorana, bivališče Vestalk na jugovzhodnem delu rim. foruma ob vznožju Palacija. Pesn. pl. = sg.: atria longa patescunt V., atria alta, ampla V., atria regalia, marmore tecta O., atria servantem postico falle clientem H. (pl. namesto sg. rabijo pesniki deloma iz metriških ozirov, ker so edninske oblike neprimerne za šesterec, deloma zato, da bi z množino izrazili obsežnost in razkošnost atrija); pl. met. bivališča bogatinov, palače: atria divitis Crassi Varr. ap. Non., plebis aedificiis obseratis, patentibus atriis principium L.; pesn. = čudovite dvorane bogov: deorum atria nobilium O., atria caeli Stat.; pesn. pl. nam. sg. = domovje, hiša: Titanidos atria Circes O., nec capient Phrygias atria nostra nurus O.

augurālis -e (augur) ptičegledski, avgurski: ius, libri Ci., cena Varr., Ci. ep. pojedina, ki jo je priredil avgur ob nastopu službe, insignia L., sacerdotium Suet., Lact. Od tod subst. augurāle -is, n

1. ptičegledsko opazovališče, prostor v rim. taboru na desni strani poveljnikovega šotora, kjer so opazovali ptice, kasneje poveljnikov šotor: Q., egressus augurali adit castrorum vias T., structa ante augurale ara T.

2. avgurska palica (= lituus): Sen. ph.

Aulis -idis, acc. -idem, pesn. acc. -ida, f Avlida, obrežno beotsko mesto ob Evripu, kjer se je zbralo zoper Trojo združeno gr. brodovje: Ci. idr., Lucan. (z acc. Aulin ali po drugih Aulim).

Auruncus 3 avrunkovski, avrunški: manus, patres, senes V., Suessa Aurunca L., Vell. ali Suessa Auruncorum Ci. Avrunška Svesa, mesto v južni Laciji (zdaj Sessa Aurunca) ob doljnem Liriju, rim. naselbina, pozneje municipij, kjer se je rodil pesnik Lucilij; imen. tudi samo Aurunca -ae, f Avrunka: magnus Auruncae alumnus (= Lucilius) Iuv.; subst.

avārus 3, adv. -ē (predklas. avāriter: Pl., Ca. et Quadr. ap. Non.) (aveō1)

1. lakomen, denarja lakomen, pohlepen, skop: agricola V., homo avarus et furax Ci., minime avara coniux Ci., avarus erat? immo etiam semper liberalissimus munificentissimusque fuit! Ci., avariores magistratus Ci., homo avarissime..., redde bona sodalis filio Ci., nihil avare, nihil iniuste esse faciendum Ci., ubi multa avare facta videbitis Ci. z dobičkaželjnim namenom, iz dobičkaželjnosti, multa crudeliter avareque facere N. mnogo grozovitosti storiti iz lakomnost, quo crudelius avariusque in Graecia bellatum L., neglegenter se et avare agentes Eutr.; enalaga: avarus animus O., factum Ci., manus O., Cu., fraus H. skopuška, spes H. brezmerna, litus V. kjer prebivajo lakomniki, adulationes Plin. iun. Od tod subst.
a) avārus -ī, m lakomnik, lakomnež, skopuh, stiskač: quantum discordet parcus avaro H., semper avarus eget H., pro avaro parcum vocemus Q., dives avarus Sen. ph.; v komp.: si quis avarior vivit H. večji skopuh; v pl.: avari... verae laudis gustatum non habent Ci.
b) avārae -ārum, f lakomne deklice: Tib.

2. pren. pohlepen česa, poželjiv, nenasiten: Acheron V., mare H., venter H. lačen, ignis Pr., fata O., avarius exigere opus quam pensiones Col. pazljiveje gledati na..., horas suas avarissime servare Sen. ph. zelo skopariti s svojimi urami; pesn. in poklas. z objektnim gen.: animus laudis avarus H., Grai praeter laudem nullius avari H., pecuniae alienae non appetens, suae parcus, publicae avarus T., milites caedis avari Cl.: z ab (glede na...): avarissimus ab istis prodigiis Sen. ph.

Bacchus ī, m (Βάκχος)

1. Bakh, Jupitrov in Semelin sin, bog vina; Rimljani so ga poistovetili z italskem bogom, imenovanim Liber pater: Ci., V., H., O. idr. Kot bog vina ima še vzdevke: Bromius, Eleleus, Evan, Lenaeus, Liber, Lyaeus, Nyctelius: O. Pogosto Bacchus = Dionysos. V star. dobi so ga upodabljali z dolgo brado in ohlapnim oblačilom, poznejši umetniki pa so ga videli kot bujnega mladeniča, ovenčanega z bršljanom ali trtnim listjem; kot bog misterijev ima včasih na glavi en ali dva roga: corniger, cornu insignis O. Potem so ga upodabljali vse bolj mehkužnega in medlega. Spričo njegovega čudovitega rojstva so mu vzdevali pridevke kakor: ignigena O. (ker ga je še nedonošenega rodila Semela, umirajoča v ognju), bis genitus, bimater, satus iterum O. (ker ga je dal Jupiter še nedonošenega všiti v svoj kolk, kjer ga je tudi donosil). Kot navdušujoči bog pesnikov: Bacchus carmina docens H., kot vinski bog: racemifer, corymbifer O.

2. met.
a) bakhovski klic = io Bacche: Baccho audito V.
b) vinska trta: Bacchus amat colles, aquilonem et frigora taxi V., iuvat Ismara Baccho conserere V.
c) vino: lacte favos et miti dilue Baccho V., mella Bacchi domitura saporem V. vino, sladko ko med.

baliolus 3 (demin. iz gr. βαλιός pisan, marogast) pisan, marogast, lisast: Pl. (Poenulus V, 5, 22, kjer nekateri izdajatelji pišejo bāiiolum; gl. bāiiolus).

Bardaeī -ōrum, m Bardejci, ilirsko ljudstvo (pri Ci. ep. in Plin. se imenujejo Vardaei Vardejci). Od tod adj. Bardaicus 3 bardejski = ilirski: Bardaicus calceus Iuv. nekak vojaški škorenj iz klobučevine, obuvalo rim. centurionov (šalj. = centurio); subst. Bardaicus -ī, m = Bardaicus calceus Mart. (IV, 4, 5, kjer drugi pišejo vardaicus).

Bebrycēs¹ -um, m (Βέβρυκες) Bebriki, ljudstvo v maloazijski deželi, ki se je pozneje imenovala Bithynia: Plin., Val. Fl., Amm.; sg. Bebryx -ycis, m (Βέβρυξ) Bebrik, prastari bebriški kralj (tudi Amycus), izvrsten borec s cestom in grozovitež, ki je žrtvoval premagane tujce; naposled ga je Poluk obvladal in ubil: Val. Fl., Stat. (z acc. Bebryca). Od tod subst. Bebrycia -ae, f (Βεβρυκία) Bebricija, Bebrikia, bebriška dežela, ki se je pozneje imenovala Bithynia: S. fr., Val. Fl.; adj. Bebrycius 3 (Βεβρύκιος)
a) bebriški = ki se tiče dežele Bebricije: gens V., fretum, regnum Val. Fl.; = bitinski: hospes Sid. (o bitinskem kralju Pruziji).
b) Bebrikov, bebriški: arena Stat. kjer se je Bebrik boril s Polukom, nemus Stat. kjer je Bebrik prežal na tujce, cruor Tert. ki jo je Bebrik prelil.

Bibēsia -ae, f (bibere) Bibezija, šalj. = Pivska dežela, t.j. dežela, kjer se mnogo pije: Pl., Fest.

bifurcus 3 (bi in furca) dvoviličast, dvoroglat, razsohast: Col., Plin., ramus O. rogovila, valli L. viličasti koli; subst. bifurcum -ī, n razsoha (kjer se dve veji cepita druga od druge): Col.; viličenje (o zvezi dveh žil dovodnic na glavi vprežne živine): P. Veg.; od tod: sudor mihi per bifurcum volabat Pert. = po licih proti grlu.

Bilbilis -is, acc. -im, abl. -ī Bilbilis,

1. fem. celtibersko mesto v tarakonski Hispaniji, kjer se je rodil pesnik Marcijal (Baubola): Plin., Mart.

2. masc. reka v tarakonski Hispaniji (pri Mart. Salō): Iust.

boārius (bovārius) 3 (bōs) goveden, goveji, volovji, volovski: forum boarium Varr., L., Val. Max., Plin., T. ali forum bovarium Varr., Ci., L. Volovski trg v Rimu med Velabrom, velikim cirkusom in Tibero: boarium forum Romae dicebatur, quod ibi venderentur boves P. F., prim.: pontibus et magno iuncta est celeberrimo Circo area, quae posito de bove nomen habet O.; arva boaria Pr. (nekateri bovaria) kraj, kjer je bil pozneje veliki cirkus, lappa boaria Plin. neke vrste repinec, volovski repinec.

Boētius (Boēthius) -iī, m (s popolnim imenom Anicius Manlius Torquatus Severus Boetius) Anicij Manlij Sevér Torkvat Boetij, rojen v letih od 470 do 475 po Kr., konz. l. 510, izvrsten filozof, l. 524 obglavljen v ječi, kjer je napisal svoje najslavnejše delo De consolatione philosophiae libri V.

Bōiī¹ (C., L., T.) ali Bōī (Mel., Plin., T.) -ōrum, m (Βοῖοι inΒοιοί) Bojci, kelt. ljudstvo, ki se je iz svojih prvotnih bivališč v južni Galiji izselilo deloma v severno Italijo (v Padovo nižino), deloma pa v nemško sredogorje, kjer se je nastanilo v današnji Češki in ob Donavi. Bojci so bili večni nasprotniki Rimljanov; del njih je Cezar premagal in naselil pri Eduvcih. Sg. Bōius -ī, m Bojec: nobilis Boius L., Bōia -ae, f Bojka, le v besedni igri z bōia pri Pl. Od tod subst. Bōia -ae, f (sc. terra) Boja, Bojska dežela: C., Bōi(o)haemum (v rokopisu Bōihēmum) -ī, n Bojska dežela (Češka): T., Vell.; adj. Bōicus 3 bojski: ager (pri Milanu) P. F.