Franja

milium -iī, n (prim. gr. μελίνη in lit. málnos proso) proso: Varr., V., O., Cels., Col., Plin.; milium (sc. Indicum) Plin. sirek.

mīlle (mīle), num. indecl., pl. mīlia -ium, n (domnevno iz *smī-g̑hsli ena tisočina; smī je star f. k deblu *sem- (prim. lat. semel in simplex, gr. μία), *ghslī tisoč = skr. sa-hasram (iz *g̑heslom) = at. χίλιοι, jon. χείλιοι, dor. χήλιοι, tes. in lezboško χέλλιοι)

1. tisoč; prvotno subst., povezan z gen.: mille drachumarum, nummûm, mille modiûm, annorum Pl., mille hominum Ci., mille militum N., poseb. mille passuum Pl., Ci., L. idr. tisoč korakov = rim. milja (približno = 1,5 km; 5 rim. milj = 1 nemška ali zemljepisna milja); pogosto mille (milia) brez gen. passuum: Ci., L., Fl., aberat mons fere milia viginti S.; pl. milia se vedno veže z gen.: milia frumenti H. ali multa milia frumenti Sen. ph. več tisoč mernikov žita, viginti milia peditum, quattuor equitum L., duo milia hominum Ci.; sg. mille pa se sklada s subst. kot kak adj. indecl. (analogno po drugih števnikih): mille … delegerunt equites L., mille et quingentis passibus abesse C., bis mille equos H. Včasih distributivno: in milia aeris asses singulos L., milia talentum per XII annos L.

2. sinekdoha tisoč = sl. sto (in sto) = premnogi, prav veliko (njih), nešteti: Plin., Plin. iun., Amm., mille pro uno Caesones L., temptat mille modis H., mille trahens adverso sole colores (sc. Iris) V., milia crabronum coëunt O.

Opomba: Star. obl. meile, meilia, abl. sg. mīllī in mīllei Luc. ap. Gell.

mīlle-folium -iī, n (mīlle in folium) bot. rman (Achillea millefolium Linn.): Plin. — Soobl. mīlifolium: Plin.

mīlle-fōrmis -e (mīlle in fōrma) tisočličen, tisočerih oblik, tisočobrazen: Aug., Prud.

mīlliārius 3 in mīliārius 3 (mīlle, mīle)

1. tisoč vsebujoč, ki šteje tisoč: numerus Varr. (?), grex Varr. čreda tisoč ovac, ala Plin. iun. oddelek tisoč bojevnikov, aper Sen. ph. tisoč funtov težek, aevum Tert. tisočletje, oleae Plin. tisoč funtov rodeče, ki prinašajo tisoč funtov na leto; subst. mīl(l)iārium -iī, n tisoč: annorum Aug.; mīl(l)iāriī -ōrum, m „miliárijci“ = hiliásti, pripadniki krščanske sekte, ki so verovali, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji: Eccl.

2. occ. tisoč korakov vsebujoč, tisoč korakov dolg: clivus Varr., porticus Suet.; subst. mīl(l)iārium -iī, n miljski kamen, miljnik, ki je označeval dolžino 1000 dvojnih korakov (= 1 rim. milja = 1/5 nemške ali zemljepisne milje); taki miljniki so stali ob strateško pomembnih cestah: Auct. b. Hisp., Val. Max., Vell., Suet., plebes ad tertium milliarium consedit Ci., aureum milliarium Plin., T., Suet. zlati miljnik, pozlačeni miljnik, ki ga je na rim. forumu pri Saturnovem svetišču dal postaviti Avgust; od njega so izhajale vse strateško pomembne ceste.

mīlliē(n)s in mīliē(n)s, adv. (mīlle, mīle)

1. tisočkrat: quinquies m. Plin., bis m. HS Val. Max., cur autem, si pecuniae modus statuendus fuit feminis, P. Crassi filia posset habere, si unica patri esset, aeris milliens salva lege, mea triciens non posset Ci.

2. sinekdoha tisočkrat = sl. stokrat = premnogokrat, neštetokrat: Cat., ex ipsa miliens audivi Ter., plus miliens audivi Ter. več kot tisočkrat, miliens meā villā fuerat Ci., non miliens perire est melius? Ci., agros nostros miliens depopulati sunt L.

Milo² -ōnis, m Mílon, priimek Anijevega plemena. Poseb. znan je T. Annius Milo Papinianus Tit Anij Milon Papinijan, sin Gaja Papija Celza in Anije, hčere Gaja Anija Milona, je posinovil svojega vnuka; Sulov zet, l. 57 tr. pl. s Publijem Klodijem, s katerim se je pozneje sprl in ga ubil v pouličnem spopadu l. 52. Bil je obtožen umora, zato je moral oditi v pregnanstvo v Masilijo, čeprav ga je njegov prijatelj Ciceron zagovarjal v znanem govoru Pro Milone. Po vrnitvi (vrnil se je brez Cezarjevega dovoljenja, torej na svojo roko) je začel kot vodja razbojniških tolp v Kampaniji sovražno delovati proti Rimljanom; v enem od tovrstnih spopadov je bil tudi ubit: Ci., C., Varr. ap. Gell., Lucan. — Od tod adj. Milōniānus 3 Milónov, milónski: tempora Balbus ap. Ci., V.; subst. Milōniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Milóna: Ci., M.

Milō¹ (Milōn) -ōnis, m (Μίλων) Mílon

1. iz Krotona, atlet, znan po svoji moči in ješčnosti, ki je z golo roko ubil bika, ga odnesel na ramah in pojedel v enem dnevu: Ci., O., Plin., Val. Max., Gell.

2. tiran v elidski Pizi: O.

Miltiadēs -is ali -ī, acc. -em in -ēn, m (Μιλτιάδης) Miltíad, vladar v traškem Hersonezu od l. 518 do 493, vrhovni poveljnik atenske vojske v bitki pri Maratonu l. 490: N., Ci., Sen. rh.

mīluīnus in pozneje mīlvīnus 3 (mīluus, mīlvus) kanjin, sokolji: plumae Plin., pullus Ci. ep. sokolič, jastrebič (šalj. o sinu lakomnega in grabežljivega človeka); metaf.: oculi Ap. sokolje = zelo bistre oči, ungulae Pl. kradljivi (tatinski) kremplji (prsti), mulier milvinum genus Petr. jastrebji izrodek, pes Col. „kanjina noga“ (bot.), tibia P. F. neke vrste piščal zelo jasnega glasu; subst. mīluīna (milvina) -ae, f (sc. fames) jastrebja lakota = sl. pasja lakota ali volčja lakota = volčji tek: Pl.

mīluus in pozneje mīlvus -ī, m

1. lunj, škarnjek (škarnjak, škarjar), golobji sokol, golobičar, kanja, kragulj, ujeda: Pl., Ter., Ci., H., O., Plin., Vulg., columbae saepe cum fugissent miluum Ph.; preg. (o obširnih posestvih): Petr., cuius? — Dives arat Curibus quantum non milvus oberrat Pers., dic, passer, cui tot montes, tot praedia servas Apula, tot milvos intra tua pascua lassas? Iuv.; metaf. o grabežljivih ljudeh = jastreb: male ego metuo milvos Pl.

2. „morska kanja“, neka riba roparica, morda sivi krulec, gurnard = mīluāgo: Plin., cautus enim metuit foveam lupus accipiterque suspectos laqueos et opertum miluus hamum H.

3. Jastreb ali Kanja (zvezda): Plin., stella Lycaoniam vergit declinis ad Arcton Miluus: haec illa nocte videnda venit O.

Mimās -antis, acc. -anta, m (Μίμας) Mimánt

1. pogorje in rt v Joniji nasproti otoka Hios: Pl., Ci. ap. Amm., Plin., Lucan.

2. neko sicer neznano gorovje v Trakiji: Sil.

3. neki Gigant: H., Sil.

4. Trojanec, Enejev tovariš: V.

Mimnermus -ī, m (Μίμνερμος) Mimnêrmos, elegik iz Kolofona (okrog l. 630 do 600), Solonov sodobnik, začetnik ljubezenske elegije: H., plus in amore valet Mimnermi versus (= elegijsko pesništvo) Homero: carmina mansuetus lenia quaerit Amor Pr.

mīmus -ī, m (gr. μῖμος: ἀπὸ τοῦ μιμεῖσϑαι „posnemovalec“)

1. mimik, (gledališki) igralec, glumač, ki je s kretnjami in deklamacijo prikazoval zlasti podle smešne značaje in strasti ter tako spravljal gledalce v smeh: H., O., Suet., ex quo uno genere totus est Tutor, mimus vetus, oppido ridiculus Ci., quod mimus hallucinatur, comoedus sermocinatur, tragoedus vociferatur Ap.

2. mimska igra, burka, farsa, norčija, gluma: exitus mimi Ci., persona de mimo Ci. mimik, glumač, scribere si fas est imitantes turpia mimos, materiae minor est debita poena meae O., quid si scripsissem mimos obscena iocantes O., mimorum poeta Plin., mimum agere Suet., Iuv., mimos agere Macr. Rim. mim (mimus) je nastal v južni Italiji. Snov je zajemal iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, zato je bil pogosto obscen; igralci so igrali s prepletanjem besedila in telesnih kretenj, pogosto so improvizirali. Nastopali so moški in ženske brez mask, v lahkih oblačilih in na tankih podplatih. Mimiki niso bili na dobrem glasu.

3. metaf. burka, farsa, smešna igra, komedija: vitae humanae Sen. ph., in hoc mimo Suet., famam mimum furturum Ci. ep.

mina¹ -ae, f (gr. μνᾶ, sicer semit. izvora iz hebr. māne, asir., akadsko, babilonsko manū,) mína

1. gr. utežna mera = 100 at. drahem = 69,33 rim. asov: Plin., Isid., Vulg.; v gr. obl. mnā -ae, f: Vulg.

2. gr. računski (nekovan) novec, in sicer
a) srebrn = 1/60 talenta = 100 at. drahem ali 100 rim. denarijev = 50 dkg srebra: mina argenti Pl., nav. samo mina Pl., Ci., Plin. (z acc. pl. v gr. obl. mnas).
b) zlat novec, vreden petkrat toliko kot srebrni: mina auri Pl.

minae -arum, f (prim. im-mineo, e-mineo, mons)

1. štrleči zobčasti nadzidki: murorum V., Amm., moenium Amm., celsarum turrium Amm.

2. metaf. grožnje, pretnje: V., Pr., Tib. idr., non minae magis quam blanditiae (sc. placent) Ci., tristia maestum vultum verba decent, iratum plena minarum, ludentem lasciva, severum seria dictu H., nullae in fronte minae nec formidabile lumen O., ludibrioque erant minae tribuni denuntiantis se dilectum impediturum L., minae vincularum et mortis L. grožnje z ječo in smrtjo, adversum minas frigoris arma parat O. topla oblačila zoper grozečo zimo, anguis tollens minas O. grozeče se dvigajoča, minas iactare Ci. ali agere Sen. ph., minis uti Ci., insequi aliquem clamore et minis Ci., intendere alicui probra et minas T.; occ. zlovešča (zlokobna, grozeča) znamenja: his turbata minis fluvios ripamque petebat Phasidis aequali Scythidum comitante caterva Val. Fl.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

mingō -ere, minxī, mictum in minctum (indoev. kor. *meigh- mokriti, scati, prim. gr. ὀμείχειν mokriti, ὀμιχέω, ὄμειχμα urin, seč; prim. tudi meio) mokriti, vodo puščati (odvajati), odtočiti, urinirati, scati: Lamp., in me veniat mictum atque cacatum Iulus H., m. in patrios cineres H., minxisti semel currente carinā; meiere vis iterum? Mart., ipsus it minctum Titius ap. Macr., stando mingens Amm., mincturo similis Veg.; trans.: quantum bibisset, tantum mingeret Vop., urina mingitur Cels.; v obscenem pomenu o združitvi: egregium narras mira pietate parentem, qui ipse sui nati minxerit in gremium Cat.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.