Franja

leucacantha -ae, f (gr. λευκάκανϑα) bot. beli glog (ali morda mošnjak), ime dveh rastlin

1. levkakánta = phyllon ali polygonaton ali isch(i)as po Plin. (22, 40), vendar ne gre za eno in isto rastl., kot misli Plin.; leucacantha je dalmatinski glavinec, dalmatinski glavač (Centaurēa dalmatica Petter), phyllon golšec (ščírovnik, usáčnica) (Mercurialis perennis Linn.), polygonaton navadna solzíca, šmarnica (Convallaria polygonatum Linn., Polygonatum officinale Albioni), isch(i)as pa najbrž tujinski mleček, tujinski kačec (Euphorbia apios Linn.) — Soobl. leucacanthos -ī, m: Plin.

2. = phalangītes ali phalangion ali leucanthemum grška zgibica (Lloydia graeca Salisbury): Plin.

Leucē -ēs, f (ἡ Λευκή Bela) Lévka

1. (sc. πόλις, prim. Beli grad, Beograd) mesto v Lakoniji: L.

2. (sc. νῆσος) ime več otokov, poseb.
a) otok pri Kreti: Plin.
b) otok pri Boristenovem izlivu v Črno morje, posvečen Ahilu in zato tudi imenovan Achillis insula ali Achillēa: Mel., Plin.

Leucōn -ōnis, m (Λεύκων) Lévkon

1. samogovoreče ime Aktajonovega psa = „Belin“, „Belec“, „Belko“: O.

2. pontski kralj: O.

Leuconoē -ēs, f (Λευκονόη) Levkónoa,

1. Minijeva (Minyās) hči: O.

2. ime Horacijeve prijateljice: H.

Leucophrys -yos, f (Λευκόφρυς) Levkófris, starejše ime otoka Tenedos: Serv.

Leucosyrī -ōrum, m (Λευκόσυροι) Levkósiri = Beli Sír(ij)ci, sprva ime sirskih rodov v Kapadokiji, ki so se po barvi polti ločevali od „ogorelih“ Sir(ij)cev v nižjih predelih: Plin.; pozneje ime Kapadokijcev, ki so naseljevali obrežje Črnega morja: N., Cu.

Leucothea -ae, f in Leucotheē -ēs, f (Λευκοϑέα Bela boginja) Levkótea

1. bogoslužno ime Ino, Kadmove hčere in Melikertove matere, ki se je na begu pred besnim Atamantom (Athamās) pognala v morje ter bila sprejeta med morska božanstva; Rimljani so jo pozneje istovetili s staroitalsko boginjo Matuto; obl. Leucothea: Ci., O., Stat. (z gr. acc. Leucothean), obl. Leucotheē: O., Pr.

2. hči babilonskega kralja Orhama in Evrinome, Apolonova ljubica: O.

3. otoček = Leucōsia: Mel., Plin. (3, 83, z obl. Leucothea).

4. studenec na Samosu: Plin. (5, 135, z obl. Leucothea).

Lexoviī -ōrum, m Leksóvijci, kelt. pleme v Lugdunski Galiji (današnji Normandiji) ob izlivu reke Sekvane z glavnim mestom Noviomagus, zdaj Lisieux; v tem imenu je še ohranjeno njihovo ime: Ci., Plin.

Libanus¹ -ī, m (Λίβανος)

1. Líban(os), Líbanon, gorovje v južni Siriji: Plin., T., H., Aus., Vulg. (z obl. Libanon).

2. ime sužnja: Pl.

libellāticī -ōrum, m (libellus) libelátiki, ime kristjanov, ki so si v strahu pred preganjanjem od oblasti kupili lažno potrdilo, da so žrtvovali poganskim bogovom in da torej niso več kristjani: Cypr.

Libentīna (starejše Lubentīna) -ae, f (libēns, lubēns) Libentína (Lubentína), bogočastno ime Venere kot boginje čutnosti, poltenosti: Serv., Aug., a lubendo libido, libidinosus ac Venus Libentina Varr., lucus Veneris Libentinae Varr. ap. Non., quo ex genere Cupidinis et Voluptatis et Lubentinae Veneris vocabula consecrata sunt Ci.

Līber³ -erī, m, tudi Līber pater (iz indoev. kor. *leu̯dh- rasti, naraščati; Līber torej = „bog rasti“; prim. osk. Lúvfreís = lat. Liberi (gen.)) Líber, staroitalski bog plojenja, rodovitnosti, rasti. Pozneje so ga poistovetili z gr. Bakhom in povezali njegovo ime z adj. līber svoboden (torej Līber = cūris et laboribus liberans, prim. Lyaeus) ter ga častili kot boga vina, ki so mu darovali pitne darove: Varr., Ci., V., H., O. idr. Od tod meton. = vino: salve, anime mi, Liberi lepos Pl., sine Cerere et Libero friget Venus Ter., cum fruges Cererem appellamus, vinum autem Liberum Ci., pressum Calibus ducere Liberum si gestis H., condita cum verax aperit praecordia Liber H., ita Liberum et Cererem pro vino et pane licentius, quam ut fori severitas ferat Q. Liberu so pridruževali boginjo Libero: Lībera -ae, f Líbera, ki so jo pozneje poistovetili s Cererino hčerjo Prozerpino: Ci., L. Cerero, Libera in Libero so v italskem bogoslužju častili tako, kakor pri elevzinskih misterijih Demetro, Perzefono in Dioniza: Ci., L. Tej rimski trojici na čast so obhajali 17. marca praznik Līberālia -ium (-iōrum), n liberálije: Ci. ep., Macr., P. F., popolno: sacra Līberālia: Macr. ali ludi Līberālia: ludis Liberalibus Naev. fr. Na ta dan so mladeniči prejemali moško togo (toga virilis). — Pri skrivnem bogoslužju Libera = Ariadna, Bakhova soproga: O. (Fast. 3, 512).

Lībēthrum -ī, n (Λειβηϑρόν) Lejbétron, mesto v Bojotiji (po drugih v Tesaliji ali Makedoniji): L. Od tod

1. subst. Lībēthra -ōrum, n (Λείβηϑρα): Mel., Plin. ali Lībēthrus (Lībēthros) -ī, m (Λειβηϑρός): Serv. Lejbétra (Lejbétre) ali Lejbétros, Muzam posvečena studenčna duplina na zahodnem delu Helikona, imenovanem Lībēthrion (Λειβήϑριον (Λιβήϑριον) ὄρος) Lejbétrij (Libétrij).

2. adj. Lībēthris -idis, f (Λειβηϑρίς) lejbétrijska (libétrijska), Lejbétrijka (Libétrijka): fons M., nymphae Lībēthrides V. bogočastno ime na Libetriju čaščenih Muz = helikonske Muze.

Licinius 3 Licínij(ev), ime plebejskega rim. plemena, ki se je priselilo iz Etrurije, z rodbinami: Calvi, Crassi, Luculli, Macri, Murenae, Nervae, Sacerdotes, Vari. Najznamenitejši so:

1. C. Licinius Gaj Licinij, tr. pl. z Lucijem Albinom l. 493: L.

2. P. Licinius Calvus Esquilinus Publij Licinij Kalv (Plešec) Eskvilin, prvi plebejski vojaški tribun s konzulsko oblastjo l. 400: L.

3. sin prejšnjega, P. Licinius Calvus, je l. 396 opravljal isto službo kakor njegov oče: L.

4. C. Licinius Calvus Stolo Gaj Licinij Kalv Stolon, l. 378 vojaški tribun, l. 368 prvi plebejski magister equitum (pod diktatorjem Manlijem): L.

5. C. Licinius Calvus Stolo Gaj Licinij Kalv Stolon je l. 376 z Lucijem Sestijem sprožil znane tri leges Liciniae Sestiae, s katerimi je hotel izboljšati socialni položaj plebejcev, ki so trpeli hude pritiske, in jim priboriti politično enakopravnost, kar se mu je po 10 letih prizadevanj tudi posrečilo, konz. l. 364 in 361: Varr., L., Vell.

6. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Dives (Bogataš), l. 212 pontifex maximus; slovel je po svojem izrednem poznavanju prava in po prirejanju sijajnih iger. L. 211 je bil edil, l. 210 cenzor, l. 205 konz., kot prokonzul se je l. 204 slavno vojskoval s Hanibalom pri Krotonu, umrl je l. 183: Ci., L.

7. L. Licinius Crassus Lucij Licinij Kras, izvrsten državnik in govornik, roj. l. 140, umrl l. 91: Ci., Plin., Q., T.

8. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Dives, konz. l. 97, cenzor l. 89; ker ga je Marij izobčil, je l. 87 naredil samomor: Ci.

9. M. Licinius Crassus Dives Mark Licinij Kras Dives, najmlajši sin prejšnjega, roj. l. 114, Sulov pristaš, zmagovalec v vojni proti sužnjem na čelu s Spartakom, konz. s Pompejem l. 70, je l. 60 sklenil s Cezarjem in Pompejem prvi triumvirat, padel v vojni s Parti pri Karah (Carrhae) 8. junija l. 53. Bil je duhovit in izobražen mož, slovel je po pregovornem bogastvu in razsipnosti, a tudi kot zloglasen lakomnež: Ci., C., O., Val. Max., Fl., Ap., Iust.

10. P. Licinius Lucullus Publij Licinij Lukul, tr. pl. l. 110: S.

11. L. Licinius Lucullus Ponticus Lucij Licinij Lukul Pontski, izvrsten poveljnik v vojni zoper zaveznike, konz. l. 74, zmagovalec v vojni zoper Mitridata in Tigrana (l. 73—66), Pompejev pristaš; umrl je v blaznosti l. 56: Ci., N., S. fr., H., Vell., Suet., T., Iust., Aur.; iz Azije je v Evropo prinesel češnjo: Plin.

12. L. Licinius Murēna Lucij Licinij Murena, odličen vojak, Lukulov legat v vojni proti Mitridatu, pretor l. 65; kot consul designatus l. 63 je bil tožen de ambitu in oproščen. Njegovi zagovorniki v tej pravdi so bili Cicero, Hortenzij in Kras: Ci.

13. L. Licinius Varro Murēna Lucij Licinij Varon Murena, posinovljenec Marka Terencija Varona, Mecenatov svak, Ciceronov in Horacijev prijatelj, mož nemirnega značaja, ki je v državljanski vojni izgubil svoje imetje, konz. l. 23; ker je sodeloval v zaroti Fanija Cepiona, ga je dal cesar Avgust l. 22 obglaviti: Ci. ep., H.

14. A. Licinius Archiās, gl. Archiās.

15. A. Licinius Caecīna, gl. Caecīna.

16. C. Licinius Macer, gl. Macer.

17. Licinia -ae, f Licínija
a) neka vestalka: Ci.
b) ime hčera govornika Lucija Licinija Krasa, obe dobri govornici: Ci. Kot adj. = Licínijev: lex Varr., Ci., L. idr. — Od tod adj. Liciniānus 3 Licínijev: Ca., Col.; subst. Liciniānī -ōrum, m Licinijáni, potomci Katona starejšega in njegove prve soproge Licinije: Plin.

Licymnia -ae, f Likímnija, žensko ime

1. neka sužnja: V.

2. izmišljeno ime Horacijeve prijateljice, ki je bila najbrž Mecenatova soproga Terencija: dulces dominae Licymniae cantus H. (naslanjajoč se na ljudsko etim., po kateri je (analogno po Polymnia) Licymnia = Ligyhymnia, Ligymnia = voce canens acutā „pojoča z zvenečim glasom“).

Ligārius 3 Ligárij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znan je Q. Ligārius Kvint Ligarij, Pompejev pristaš in legat, ki se je v Afriki bojeval l. 49 proti Cezarjevemu poveljniku Kurionu, l. 45 pa zoper Cezarja samega; pri Adrumentu je bil ujet in nato izgnan, a ga je Cezar pomilostil na Ciceronovo prošnjo. Ko ga je Kvint Elij Tuberon obtožil veleizdaje, ga je znova zagovarjal Cicero (govor je ohranjen). Ves zagrenjen je v svoji nespravljivosti sodeloval tudi v zaroti zoper Cezarja: Ci., Auct. b. Afr., Q. — Od tod adj. Ligāriānus 3 ligárijski, za Ligárija: Lig. oratio Ci. ep., tudi subst. Ligāriāna -ae, f (sc. oratio): Ci. ep.

līgnārius 3 (līgnum) lésen: faber Aug., artifex Vulg. Subst. līgnārius -iī, m

1. lésar, tesar, mizar: Pall.

2. trgovec z lesom; od tod inter lignarios L. (ime dela Rima) = drvarski, lesni trg, drvarska, lesna ulica (gl. inter).

3. drvar, sekač, poseb. o sužnjih v judovskih svetiščih, ki so skrbeli za les za bogoslužje: Hier.

Limnātis -idis, f (Λιμνᾶτις, dor. nam. Λιμνῆτις iz λίμνη jezero) Limnátida = „ Jezerka“, bogočastno ime Diane, zaščitnice ribičev: T.

Lingonēs -um, acc. -ăs, m Língoni, keltsko pleme na meji med Lugdunsko in Belgijsko Galijo med Senoni in Sekvani; njihovo glavno mesto Andematunnum, pozneje Lingones (zdaj Langres; v imenu je še ohranjeno ime plemena): C., Lucan., Plin., T.; pozneje priseljenci v severno Italijo: L. Sg. Lingonus -ī, m Língon: Mart., T. — Od tod adj. Lingonicus 3 lingónski: Plin., Mart.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.