Franja

Mardī -ōrum, m Márdi, roparsko pleme v Mediji, ob južni obali Kaspijskega jezera, pa tudi v Armeniji in Perziji: T., Plin., Cu.; sg.: natione Mardus Cu.

Mardonius -iī, m (Μαρδόνιος) Mardónij, zet Dareja Histaspa, perzijski poveljnik v prvi in tretji vojni zoper Grke, padel l. 479 pri Platajah, premagan od Pavzanija: N., Cu., Iust.

mare -is, n (indoev. *mori, mōri; prim. sor. besede: kelt. mor = got. marei = stvnem. marī, merī = nem. Meer = sl. morje, sor. je morda tudi skr. maryādā morsko obrežje in gr. ἀ-μάρα jarek, vodovod)

1. (obzemeljsko, svetovno, vesoljno) morje, ocean (naspr. terra, ager): Enn., Pl., Ter., L., Plin., Lucr. idr., mari N. po (na) morju, m. profundum et immensum Ci., m. vastum atque apertum C., m. placidum, m. tumidum V., m. tumultuosum, m. ventosum H., m. nostrum C. naše = Sredozemsko, m. superum Ci. Zgornje = Jadransko, m. inferum Ci. Južno = Etrursko, m. externum C. Zunanje = Atlantsko, m. angustum N. morska ožina, maris pontus V. morska globina; z apoz. Oceanus: T., Mel., Amm., proximus mare [Oceanum] C. ali z atrib. adj. Oceanum: quam mare Oceanum … circumluit T. (drugi berejo Oceanus); pesn. metaf.: mare aëris Lucr. zračno morje, morje zraka = zrak, ozračje; pesn. pren. o trdosrčnežu: e mari natus Cat., Tib. ali: te mare genuit O. ali te saevae progenuere ferae aut mare O.; preg.: fundere aquas in mare O. vodo nositi v morje = kaj nepotrebnega delati, maria montesque polliceri S. zlate gore, hribe in doline obljubiti (obljubljati); v preg. sta prišli pozneje tudi rekli: maria omnia caelo miscere V. nebo in zemljo zmešati = grozovit vihar vzbuditi, in: mare caelo confundere Iuv. nebo in zemljo zmešati = poskusiti (poskušati) vse, kar je mogoče.

2. meton.
a) morska voda: vinum mari condire Plin., Chium (sc. vinum) maris expers H. nemešano (po drugih: spačeno, ki ni videlo morja).
b) barva morja, morska barva: Plin.

Opomba: Abl. sg. -ī, pesn. včasih tudi -e: Varr. fr., Lucr., Lact., éxiguúm plenó dé mare démat aquaé O.; nenavaden gen. pl. marum Naev. ap. Prisc.

Marea (tudi Mareōta) -ae, f (Μαρέα, Μάρεια) Maréja (Mareóta), jezero in mesto ob kanopskem Nilovem izlivu blizu Aleksandrije (zdaj Mariut); tam je rastla vinska trta, iz katere so pridobivali močno belo in rdeče vino. — Od tod adj.

1. Mareōtis -idis (-idos), f (Μαρεῶτις) mareótska, maréjska: vitis V., palus Cu. ali samo Mareotis Lucan. Mareotsko jezero, Libya Plin., tudi samo Mareotis Plin. marejsko (mareotsko) okrožje.

2. Mareōticus 3 mareótski, marêjski pesn. tudi = egipčánski, egíptovski: vitis Col., arva O., labor Mart. egipčanske piramide, cortex Mart. papirjevo drevesce, arbiter (= Busiris) Stat.; subst. Mareōticum -ī, n (sc. vinum) mareótsko vino, mareótec: H. Subst. Mareōtae -ārum, m (Μαρεῶται) Mareóti, Marêjci, preb. mesta Mareje (Mareote): Plin.

margarīti-fer -fera -ferum (margarīta in ferre) biseronosen: concha Plin. bisernica.

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

margō -inis, m in f (prim. got. marka = stvnem. marca = nem. Mark meja, krajina)

1. rob, obrobje, kraj, okrajek: flumen marginibus lapideis Varr., continetur (sc. scribens puer) utrimque marginibus tabellae Q., conchae, calicis, ulceris Plin., puppis Sil., margo, quae sustinet harenam Vitr., scuti L. terrarum, fontis O., ripae Stat., oculorum Stat., templi Stat. prag, vinearum finis imusque quasi margo Plin. iun.

2. meja: imperii O., Plin., agri Val. Max.

Margus -ī, m (Μάργος) Márgus

1. glavna reka v Zgornji Meziji (Moesia superior): Plin.

2. utrjeno naselje in carinska postaja v Zgornji Meziji (Moesia superior): Eutr.

Maria -ae, f Maríja, žensko ime. poseb.

1. Jezusova mati: Vulg., Prud.

2. Marija Magdalena: Vulg.

3. Marija iz Betanije, sestra Lazarja in Marte: Vulg.

4. soproga Honorija, brata Teodozija I.: Cl.

5. Stilihonova hči, soproga cesarja Honorija: Cl.

Mariades -is, m Mariád, meščan in mestni svetnik v Antiohiji ob Orontu: Amm.

mariambulus -ī, m. (mare in ambulāre) po morju hodeč: Petrus noster non funambulum, sed ut ita dicam mariambulus Aug.

mariscus 3 (mās) moške in večje (slabše) vrste: ficus Ca., Varr. ap. Non., Plin., Sen. rh., iuncus Plin.; subst. marisca -ae, f

1. bot. = marisca ficus: Col. poet., Mart.

2. metaf. rtasta sramna bradavica: Iuv.

mari-timus (stlat. mari-tumus) 3 (mare)

1. obmorski, primorski (naspr. mediterraneus ali remotus a mari): civitas, oppidum C., villa N., portus L., Plin., regio C. primorje, ora Ci. ali pars C. morsko obrežje, obala, primorje, homines Ci. primorci; subst. maritima -ōrum, n (= gr. τὰ ἐπιϑαλάττια) morske (po)krajine: Ci.

2. morski, pomorski, na morju (pogosto = marinus; naspr. terrester): sal Varr. (naspr. fossicius), piscinae Varr., fluctus N., aestus C., Ci., navis L., milites Pl. pomorski vojaki, pomorščaki, pomorsko vojaštvo, mornarji, praedo N., Ci., L. (naspr. praedo terrester) pomorski ropar, gusar, maritimus ille et navalis hostis Ci. ki prihaja po morju in na ladjah, bellum pomorska vojna: Ci. ali vojna z gusarji: S., oppugnatio L. z morske strani, z morja, officium C. mornarska služba, summa imperii maritimi N. pomorsko vrhovno poveljstvo, terrestre aut maritimum munimentum L., cursus Ci. pomorsko potovanje, vožnja po morju, res maritimae Ci. mornarstvo, pomorstvo, plovba, res terrestres et maritimae Corn. na zemlji (kopnem) in v morju se nahajajoče, tempestas Eutr. morska nevihta, neurje na morju, nuptiae Ci. morska svatba = Pelejevo ženitovanje z morsko boginjo Tetido.

marītus 3 (mas; prim. gr. μεῖραξ deček, deklica, μειράκιον deček, lit. martì nevesta, devica)

I. adj.

1. oženjen, omožen, zakonski: vagabatur per maritas domos L. po hišah zakoncev, fratre marita soror O. omožena, Venus O. zakonska ljubezen, torus O. zakonska postelja, foedus O., caedes O. umor lastnega moža, lex H. (= lex Iulia de maritandis ordinibus) zakonsko (od Avgusta izdano) določilo ali zakon, ki je prepovedoval neoženjenost in kaznoval tiste, ki niso imeli otrok, z izgubami dednopravnih pravic; l. 9 po Kr. so ta zakon obnovili kot lex Iulia et Papia Poppaea; šalj.: A. Pulchra edepol dos pecunia est. P. Quae quidem, pol non marita est Pl. res da, pa le, če se ga ne drži žena.

2. metaf. privezan, spojen (prim. marītō): arbores Ca., clivetum Col., ulmus Cat., Q. —

II. subst.

1. marītus -ī, m
a) zakonski mož, zakonski drug, soprog (naspr. caelebs): Ci., V., Q. idr., gaudens mulier marito H., novus maritus Pl., Varr. idr. ali recens maritus Plin. iun. novi zakonec, mariti Ap., Icti. zakonca, zakonci.
b) ženin, ljubimec, snubec: Pr., Tib., aegram nulli quondam flexēre mariti V.
c) metaf. o živalih: Ci., V., Col., olentis uxores mariti (= capri) H.

2. marīta -ae, f zakonska žena, zakonska družica, soproga: castas duce se iubet esse maritas O., marita onusta bacis H.

Marmarica -ae, f (Μαρμαρική) Marmárika, pokrajina v Afriki med Egiptom in Sirtama (zdaj Barka): Plin. — Od tod adj. Marmaricus 3 marmáriški, pesn. = afriški: Plin., Lucan.; subst. Marmaridēs -ae, m (Μαρμαρίδης) Marmaríd, Marmaričán = po rodu (doma) iz Marmárike: fixa est cuspide Marmaridae Corynthi O.; pl. Marmaridae -ārum in (pesn.) -ûm, m Marmaričáni = preb. Marmárike: Plin., Sil.

marmaryga -ae, f (gr. μαρμαρυγή) in marmarygma -atis, n (gr. *μαρμάρυγμα) mrgolenje (migljanje, migotanje) pred očmi v podobi marmornatih marog: Cael.

marmor -oris, n (m: Plin. Val.; izpos. gr. μάρμαρος bleščeča se skala)

1. marmor, kamen marmornjak: Q., Plin. idr., Ennius constitutus e marmore Ci., templum de marmore ponam V.; pesn. kamen nasploh: sibi proxima tangit corpora: marmor erant O., donec inhaerentem lacerae cervice iuvencae marmore mutavit O., quod (flumen) inducit marmora rebus O. prevleče stvari s kamenimi skorjami, oskorji stvari s kamnom.

2. pl.
a) vrste marmorja: Plin., Sen. ph.
b) marmorn(at)i balvani, marmorn(at)e plošče: Plin., Q., marmorum lapicidinae Plin. kamnolomi marmorja, marmorišča, locare secanda marmora H. dati marmorne balvane razrezati na plošče.

3. meton. iz marmorja narejene stvari
a) na drobno zmleta marmorna moka: Ca., Col., Plin.
b) marmornat miljnik: rus marmore tertio notatum Mart.
c) večinoma pl. α) dela, umetnine iz marmorja, marmorni spomeniki, marmorovine: Sen. ph., incisa notis marmora publicis H., Praxiteles marmore nobilitatus est Plin. β) marmorna poslopja: Mart. γ) marmornati podi, marmornata tla: Mart.
d) marmorna podoba: vultus in marmore supplex O., duo marmora O.; pl. o eni podobi: lacrimas marmora manant O.

4. metaf.
a) (pesn.) bleščeča morska gladina: Enn., Lucr., Sil., Val. Fl., lento luctantur marmore tonsae V., spumant vada marmore verso V., marmora pelagi Cat.
b) otrdelost konjskih sklepov: Veg. — Soobl. marmur, pl. marmura: Antonius Gnipho ap. Q.

Marō -ōnis, m Máron

1. rodbinsko ime pesnika Publija Vergilija: Iuv., Mart., Lact.; pl. Marones apel. = veliki pesniki: Mart. — Od tod adj. Marōnēus 3 Marónov = Vergílijev: Stat. = Marōniānus 3: Stat.

2. (Μάρων) Bakhov spremljevalec in vzgojitelj: Enn., Fulg.; kot podoba na nekem vodometu: Pr.

3. gora na vzhodu Sicilije pri reki Himeri: Plin.

4. delator za časa Tiberija: Sen. ph.

Maroboduus -ī, m. Marobóduj, kralj svebskih Markomanov, vzgojen na Avgustovem dvoru, ustanovitelj vzhodnogermanske monarhične države na ozemlju današnje Češke. Da bi zatrli njegovo moč, ki so se je zavistno bali, so poslali Rimljani l. 6 po Kr. zoper njega 12 legij pod Tiberijevim poveljstvom, a so po Varovem porazu morali skleniti z njim mir. Kasneje ga je napadel in obvladal Herusk Arminij. Ker je Maroboduj po porazu padel v nemilost tudi pri svojih podanikih, je pobegnil k Rimljanom; ti so mu odkazali za bivališče Raveno, kjer je umrl: T., Vell.

Marōnēus 3, gl. Marō 1. in Marōnēa 2.