Franja

manica -ae, f (subst. adj. iz manus, pravzaprav ročna reč, stvar za roko) večinoma v pl.

1. (sc. vestis) dolg rokav na tuniki, ki je segal čez roko in tako nadomeščal naše rokavice, gr. χειρίς; nosile so ga le ženske in mehkužniki v Rimu ter kmetje pozimi: Varr., Ci., T., Iuv., Plin. iun., Isid., Non. idr., tunicae manicas habent V.

2. (sc. catena) ročna spona (starejše vklepnica, pota), žabica, v pl. tudi lisice, okovi: V., Ap., Val. Fl., Cod. Th., inicite huic manicas Pl., in manicis et compedibus te tenebo H.; pren.: sic laqueis, manicis, pedicis mens irretita est Luc. ap. Non.; metaf. pritegovalni kavelj, kljuka pritezača, kopíka, ladijski kavelj (sicer imenovan harpago ali manus ferrea): ast alias manicaeque ligant teretesque catenae Lucan. — Poznolat. pisano manicha: Hier.

manifestārius (manufestārius) 3 (manifestāre) pravzaprav „z roko prijemljiv“, „otipljiv“, od tod

1. pri samem dejanju zasačen (prijet): atque obtruncaret moechum manufestarium Pl., teneo hunc manifestarium Pl., capio fustem, obtrunco gallum, furem manufestarium Pl.

2. očiten, otipljiv: res Pl., ut in Plauti comoedia moechus, sic enim mendae suae inludiabant, ita in Ciceronis oratione soloecismus esset „manifestarius“ Gell.

manifestus (stlat. manufestus) 3 (manus; drugi del besede etim. nedognan) pravzaprav „z roko prijemljiv“, „otipljiv“, od tod

1. zasačen, prijet, ujet, zaloten pri čem, komur je kaj dokazano (npr. zločin, krivda), jasno pokazan (dokazan): manifestum teneri Pl., m. nocens (zločinec) O., manifesta rea est O. je zasačena pri samem dejanju, uti eos (sc. coniuratos) maxime manifestos habeant S. da bi jim dokazali krivdo; z gen. criminis: mendacii Pl., sceleris, rerum capitalium S., ambitionis, coniurationis T.; metaf. očitno kazoč, razodevajoč, komur se kaj pozna: ne manifestus offensionis esset T. da ne bi očitno razodeval, doloris O., manifesta vitae T. očitno še živa; z inf.: Icti., manifestus dissentire T. očitno kazaje nasprotovanje, da je drugačnega mnenja, podobno: ipse satis manifestus est iam dudum in contrarium accingi T.

2. očiten, jasen, nedvo(u)men: Pl., Pr., Q., audacia, maleficium, peccatum, scelus, crimina Ci., caedes L., res manifestae, manifestae et apertae Ci., Penates multo manifesti lumine V., manifestior fraus, manifestissimum exemplum Plin., habere aliquid pro manifesto L., nondum sibi manifesta est O. ni si še na jasnem (glede svoje ljubezni), sama s seboj še ni na čistem (o svoji ljubezni); z inf.: manifestus nosci Stat. razločno spoznaven, natanko spoznaten; manifestum est z ACI: Plin.; adv. manifestē: Cels., Paul., Dig., Hier., m. comperit Ap.; komp. manifestius: apparere V., spectari discreta T.; superl. manifestissime: Dig., Cod. I., omnibus patet Ap.; adv. abl. n. manifestō (= manifestē): Pl., Plin. comprehendere, deprehendere, comperisse Ci.

Mānīlius 3 Manílij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M'. Manilius Manij Manilij, prijatelj Lelija in Scipiona mlajšega, pretor v Hispaniji (Hispania ulterior), kjer je bil poražen v boju z Luzitanci, konz. l. 149 in vrhovni poveljnik v vojni zoper Kartagino, ki jo je oblegal brez večjega uspeha. Kot izvrsten strokovnjak za pravo je sestavil leges venalium vendendorum, ki se po njem imenujejo Mānīliānae Manilijevi kupni obrazci (napotki, česa se je po zakonu treba držati pri kupnih pogodbah): Ci.

2. C. Manilius Gaj Manilij je kot tr. pl. l. 66 sprožil zakon (lex Mānīlia Manilijev zakon), s katerim je Pompej dobil vrhovno poveljstvo v vojni zoper Mitridata: Ci.

3. Manilij, zvezdoslovec za časa Avgusta; napisal je poučno pesnitev Astronomicōn libri: V.

manipulāris in (pesn. sinkop.) maniplāris ali manuplāris -e (manipulus) maníp(e)lski: miles Plin. navaden vojak, prostak, iudex Ci. iz manipla (izmed navadnih vojakov, prostakov) izvoljen, imperator Plin. ki je služil od najnižje stopnje (od prostaka); subst. manipulāris -is, m

1. eden iz manípla, navaden vojak, (vojak) prostak (naspr. častnik istega manipla ali iste kohorte): unus m. Ci. ep., Rufus diu manipularis, dein centurio, mox castris praefectus T., non placet, quem … manipularīs mussitant Pl.

2. maníp(e)lski (so)tovariš: tres suos nactus manipulares C., manuplarīs mei Pl.

manipulātim, adv. (manipulus)

1. za prgišče (starejše rokovet), po (v) svežnjih ali snopičih: amomi uva in usu est ex Indica vite labrusca, ut alii existimavere, frutice tortuoso, palmi altitudine, carpiturque cum radice, manipulatim leniter componitur Plin.

2. po maniplih: m. structa acies L., m. alloqui T., m. resistere hostibus Sis. fr.; šalj. metaf. trumoma, krdeloma, množično: manip[u]latim mihi munerigeruli facite ante aedis iam hic adsint Pl.

mani-pulus, pesn. sinkop. maniplus -ī, m (manus in *plere, pravzaprav „roko polneč“)

1. prgišče (starejše rokovet, grst), peščica, snopič, sveženj: Varr., Cels., Plin., feni Sen. ph., filicum maniplis sternere humum V., pertica suspensos portabat longa maniplos: unde maniplaris nomina miles habet O., manipulos vincire Col.

2. manípli (= gr. ἁλτῆρες, prim. haltērēs) telovadni ročniki, ročaji, uteži: Cael.

3. metaf. „peščica ljudi“ (prim. manus), manípel, 1/3 kohorte, 1/30 legije; sestavljali sta jo dve centuriji, štela pa je 120 (velites, hastati, principes), pri triarijih (triarii) 60 mož: Varr., V., Lucan., Val. Fl., Non., ad signa manipulos continere C., manipulos laxare C.; o nerimskih vojaških krdelih: Cu.; o konjenikih: Ap., S.; šalj. metaf. = krdelo, tolpa: Pl., furum Ter.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

mānō -āre -āvī -ātum

I. intr.

1. kapniti (kap(lj)ati), teči: Enn. ap. Macr., V., Lucr., Tib., Col., fons sub ilice manat O., non semper imbres manant in agros H., alvei manantes per latera T., patribus … manare gaudio lacrimae L., lacrimae, quae … laetitiā manant Q., licet illi plurima manet lacrima H., diu flevit manantibusque adhuc lacrimis … inquit Cu.; aliquid manat aliquā re kaj teče po čem, mezi (iz česa, po čem), kaj se cedi (curi, curlja, se solzi) iz česa, po čem: simulacrum sudore manavit Ci., culter manans cruore L. okrvavel, krvav; pren.: omne supervacuum pleno de pectore manat H. izgine; subst. manantia -ium, n (= gr. τὰ ῥεύματα) iztoki, izcedki, sluzenje: ulcerum m. Plin. ali samo manantia Plin. izcedki iz gnojne razjede.

2. metaf.
a) razli(va)ti se, širiti se, razširiti (razširjati) se, razpas(ova)ti se: aër, qui per maria manat Ci., multa a lunā manant Ci., sonitus manare per aures Lucr., manavit (sc. malum) per Latium Ci., tertia (sc. pars philosophiae), per omnes partes sapientiae manat et funditur Ci., fidei nomen manat longius Ci. je širšega obsega, ima širši pomen, rumor manat totā urbe L. ali per compita H.
b) iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: omnis honestas manat a partibus quattuor Ci., peccata ex vitiis manant Ci., a Socrate haec omnis philosophia manavit Ci. —

II. pesn. trans. točiti, pretočiti (pretakati), preli(va)ti, od sebe da(ja)ti, (iz)potiti: lacrimas marmora manant O., m. longam salivam Iuv., suco picem resinamque Plin., sudorem purpureum Plin.; pren.: fidis enim manare poëtica mella te solum H. da se samo iz tebe cedi pesniški med = da si samo ti pravi pesnik.

mānsiō -ōnis, f (manēre)

1. ostajanje, postanek, zadrževanje, zamuda, pomuda (naspr. decessio, discessus, excessus): Ter., discessus Arpinum, mansio Formiis Ci. ep., et excessus e vitā et in vitā mansio Ci.

2. meton. prenoč(eval)išče, zatočišče, stan(išče), postaja(lišče) (= gr. σταϑμός) in ker so šteli dneve hoda po prenočiščih, tudi dan hoda: prima m. Suet., mansiones octo Plin., m. camelorum Plin.; poseb. mala mansio (kot jur. t.t.) „slabo zatočišče“, „slabo stanovanje“, mučilna priprava, nekakšna natezalnica: Icti.

mānsitō -āre -āvī -ātum (dvojni frequ. glag. manēre) ostajati, stalno (pre)bivati, stanovati: mecum denuo mansitavit Fr., propter vicinum fluvium mansitare Iul. Val., ne sub eodem tecto mansita Hier., in oppidis Plin., familia omnis sub eodem tecto mansitaverat T.

mānsiuncula -ae, f. (demin. k mānsiō) majhno stanovanje, stanovanjce, domovanjce, sobica: mansiunculas in arca facies Vulg.

mānsuē-faciō -ere -fēcī -factum, pass. mānsuē-fīō -fierī -factus sum (ixpt. iz mānsuēs = mānsuētus in facere) (živali) (u)krotiti, privaditi (privajati), navaditi (navajati), udomačiti (udomačevati): arietes feri mansuefacti Col., aes attritu domitum et consuetudine nitoris veluti mansuefactum Plin., animalia Q., uri mansuefieri non possunt C.; metaf. (o ljudeh) (u)krotiti, (o)brzdati, obvlad(ov)ati, (u)blažiti, (o)mikati: quid de legibus dicam, quae ad mansuefaciendos homines inventae sunt? Ap., ferum ingenium m. Suet., deposita et mansuefacta barbaria Iust., plebem L., mansuefacti et exculti Ci.

mānsuēs -is in -ētis (manus in suēscere) „roki privajen“, krotek, pohleven (o živalih in metaf. tudi o ljudeh): ubi quondam subito eum (sc. leonem) cum vidissent quadrupedem galli tympanis adeo fecerunt mansuem, ut tractarent manibus? Varr. ap. Non., mansues pro mansueto dixit Cato in epistola ad filium Ca. ap. Fest. (prim. P. F.), nunc si me matrem mansues misericordia capsit Acc. ap. Non., reddam ego te ex fera fame mansuetem: me specta modo Pl., nequeo n' ego ted interdictis facere mansuetem meis? Pl., vidi et ursam mansuem cultu matronali, [quae] sella vehebatur Ap., idet me procul delitescentem, mitis et mansues accessit Gell.

mān-suēscō -ere -suēvī -suētum (manus in suēscere; manui suescere = „roki se privajati“)

1. trans. (u)krotiti: animalia silvestria Varr., rabidae vires tigris V. (Cir.), fructus feros mansuescere terram Lucr.

2. intr.
a) (o živalih) (u)krotiti se, privaditi (privajati) se, navaditi (navajati) se, udomačiti (udomačevati) se: indomita vitula sero mansuescit Ambr., (sc. buculi) per haec blandimenta triduo fere mansuescunt Col., mansuevēre ferae Lucan.
b) metaf. (o ljudeh in stvareh) (u)blažiti se, (o)mečiti se, (o)mehčati se: nescia mansuescere corda V. neomečljiva, terra mansuescit arando V. postaja plodnejša (radodarnejša). — Od tod pt. pf. mānsuētus 3, adv. -ē „roki privajen“

1. (o živalih) krotek, pohleven: iuvencus Varr., sus L. domača.

2. metaf. (o ljudeh) krotek, krotkosrčen, pohleven, dobrodušen, miren, miroljuben (naspr. ferus): mansueti animi officia Ter., nimium animis estis simplicibus et mansuetis Corn., mansuetus in senatu, in edictis ferus Ci., manus O., Amor Pr., litora Pr. tiha, ne viharna, malum L., fiet mansuetior numinis ira O. jeza božanstva se pomirja, Musae mansuetiores Ci. krotkejše, mirnejše Muze (= ukvarjanje s filozofijo, retoriko idr., naspr. sodno, pogosto strastno govorništvo), ut mansuetissimus viderer Ci., civilius atque mansuetius versari Ap.

mānsuētūdō -inis, f (mānsuētus)

1. (o živalih) krotkost (naspr. feritas): delphini Plin. iun., elephanti Iust.

2. metaf. (o ljudeh) krotkost, krotkosrčnost, ponižnost, pohlevnost, dobrodušnost, prijaznost, milosrčnost, dobrosrčnost, usmiljenost, omika(nost) (= gr. ἡμερότης, naspr. efferitas, inhumanitas): animorum, morum Ci., in hostes T., clementiam mansuetudinemque imperii in crudelitatem inhumanitatemque convertere Ci.; occ. kot cesarski naslov: mansuetudo tua Eutr. = vaša milost.

mantēle (poznejša (s pripono -īlis tvorjena) obl. mantīle) -is, n (iz *man-tergsle, manus in tergēre) brisača, otirálka, otiráča, kosmat, včasih tudi gladko strižen platnen prt, ki so ga včasih uporabljali tudi za prtiček (servieto); dajal ga je gostitelj, pravo servieto (mappa) pa je moral vsak gost prinesti s seboj: V., O., Plin., Mart.; v cesarski dobi prt: mantelia nunc pro operiendis mensis sunt; quae, ut nomen ipsum indicat, olim tergendis manibus praebebantur Isid. — Soobl. mantēlium (mantīlium) -iī, n: Varr., Porph.

mantellum in (naslanjaje se na mantēle) mantēlum -ī, n (najbrž sor. z mantica, mantum, mantus, torej kelt. beseda)

1. ogrinjalo, odevka, odevalo, odeja: nec mendaciis subdolis mihi usquam mantelum est meis Pl. (pren.).

2. = mantēle: Luc. ap. Serv., Fest., P. F.

mantica -ae, f (kelt. beseda) ob obeh straneh viseča bisaga, starejše premetalnica (pešcev, popotnikov), torba (konjenikov), vreča čezramnica, naramnik: Porph., mantica cantheri costas gravitate premebat Luc., mantica cui lumbos onere ulceret atque eques armos H., et cum dicto mantica[m] mea[m] humero exuo Ap.; pren.: non vidēmus manticae quod in tergo est Cat. = svojih napak, praecedenti spectatur mantica tergo Pers. napake drugega.

mantichorās -ae, acc. -an, m (gr. μαντιχόρας) mantíhoras = „ljudognjavež“, mitološka indijska čudovita žival z levjim telesom, človeškim obličjem in škorpijonskim repom: Plin.