Franja

Orchomenus -ī, m (Ὀρχομενός) Orhómen, mesto v Bojotiji ob severnem bregu Kefisa: C., Plin. — Soobl. Orchomenos -ī, m: Mel. — Od tod adj. Orchomenius 3 (Ὀρχομένιος) orhómenski: lacus, calamus Plin.; subst. Orhomeniī -ōrum, m Orhoménijci, preb. Orhomena: N., Iust.

Orestae -ārum, m (Ὀρέσται) Orésti, mološko pleme v Epiru med rekama Aóos (Aous) in Haliákmon: Cu., L., Plin.

Orestēs -ae in -is, m (Ὀρέστης) Orést, Agamemnonov sin, morilec matere: Ci., V., O., H., Mart. idr.; kot snov tragedije: Iuv., Don. — Od tod adj. Orestēus 3 (Ὀρέστειος) Oréstov: dea O. = Diana, katere podobo je baje prinesla Ifigenija z Orestom iz Tavride v Aricijo.

Orestilla -ae, f Orestíla, rim. priimek v Avrelijevem rodu, zlasti Aurelia Orestilla Avrelija Orestila, Katilonova žena: S., Caelius in Ci. ep.

Orestis -idis, f Oréstida, okraj v Makedoniji: Ci., L.

ōrētānī -ōrum, m. (Ὠρητανοί) Oretáni, narod v jugozahodni Tarakonski Hispaniji z glavnim mestom Castulō (Kastulon): L., Plin.

Orgessum -ī, n Orgés, trdnjava v Makedoniji: L.

orgia (Orgia) -ōrum, n (gr. τὰ ὄργια)

1. órgije, nočno tajno praznovanje Bakhu na čast, Bakhov praznik, Bakhovo slavje: Pl., O., V., Cat., Sen. tr.

2. metaf.
a) vsako tajno bogočastje, tajno čaščenje, tajno bogoslužje, tajno praznovanje: Iuv., Stat.
b) tajnosti, skrivnosti: naturae Col., Itala orgia per Graios ferre choras Pr. ljubezenske skrivnosti v latinskem jeziku.

ōricos -ī, f (Ὤρικος) Órik, primorsko mesto v Iliriji ob Keravnijskem pogorju (zdaj Erico): Lucan., Pr. — Soobl. ōricum -ī, n (Ὠρικόν): L., H., Mel., Plin. — Od tod adj. ōricus 3 óriški: V.; subst. ōricīnī -ōrum, m Óriki, Orikíni, preb. Orika: L.

Ōrigenēs -is, m (Ὠριγένης) Orígen, grški cerkveni pisatelj, rojen najbrž v Aleksandriji okrog l. 185 po Kr., umrl v Tiru okrog l. 254 po Kr.: Eccl. — Od tod ōrigenistēs -ae, m origeníst, orígenovec, Orígenov privrženec: Hier.

orīgō¹ -inis, f (orīrī)

1. izvir, izvor, nastanek, začetek: N., V., O., Lucr. idr., doloris Ci., res a parva origine orta L., fontium origines H. „Nastanek“, „Prazgodovina“ (= gr. κτίσεις), naslov knjige Katona starejšega: Ci., Gell., Serv., od tod M. Cato in sextā origine Gell. v šesti knjigi svoje Prazgodovine; occ. rod, rojstvo: familiarum N., Achillis Cu. izvor od Ahila, illa clarus origine O., Sabinus modicus originis T., ab aliquo originem ducere H. ali deducere Plin. ali trahere L. izvajati (izpeljevati) svoj rod od koga.

2. meton.
a) rod, rodbina, rodovina, pleme: pulchrā origine Caesar V., ab origine ultimā stirpis Romanae generatus N. iz prastare rodbine.
b) praoče, praded, začetnik rodu: Aeneas Romanae stirpis origo V., o. Iuliae gentis Aeneas T., Cadmus o. patrum Stat., sunt huius origo Ilus et Assaracus O., filium Mannum, originem gentis conditoremque T.
c) začetnik sploh, stvarnik: melioris mundi O., Pegasus huius o. fontis O.; occ. materinska dežela, domovina, očetnjava, izvorno (materinsko) mesto: pars (sc. urbium) originibus suis praesidio, aliae (sc. urbes) decori fuere S.; pren.: Iudaea origo (prvotna domovina) eius mali T.

Orīnē -ēs, f (Ὀρεινή sc. γῆ) Orína, pokrajina v Judeji: Plin.

Ōrīōn¹ -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ὠρίων) Oríon, lovec iz Hirije v Bojotiji, ki ga je Diana usmrtila, ker jo je hotel posiliti; po svoji smrti je bil postavljen na nebo kot ozvezdje, ki prinaša ob vzhodu (ob poletnem kresu) in zahodu (ob zimskem kresu) vihre in dež: O., V., H., Hyg., Lact. idr.

Opomba: Pesniki poljubno skrajšujejo dolžine v tej besedi, tako da se bere tudi Ŏrīōn, Ŏrīōnis, Ŏrīŏnis, Ōrĭŏnis.

orior -īrī, ortus sum, toda oritūrus (iz *r̥-i̯ōr; indoev. kor *er- vzbujati, premikati; prim. skr. r̥ṇóti, r̥ṇváti (on) se dviga, se premika, gr. ὄρ-νυ-μι vzbujam, premikam, gibljem, ὄρ-ωρ-α razburjen sem, ὀρούω planem, ἔρνος mladika, veja, umbr. ortom (= ortum), urtas (= ortae, surgentes), urtes (= surgentibus), got. rinnan, rann, stvnem. rinnan = nem. rinnen, rennen)

1. dvigniti (dvig(ov)ati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti, nasta(ja)ti: consul oriens de nocte silentio L., ortus est longe saevior Catulus S. fr.; metaf.: oritur tempestas N., oriens ventus N., incendium ortum L., oritur clamor C., bellum Ci., caedes V., seditio Cu., rumor ortus Ci.

2. vziti (vzhajati), (po)kazati se, prikaz(ov)ati se, pojaviti (pojavljati) se: V., Col. idr., stella oriturque caditque O., lux oritur H. dan se zaznava, svita (dani) se, lux oriens Cat., dies oriens Tib., ortā luce C. ob jutru, zjutraj, solem atque lunam … semper occĭdere atque oriri … Lact., ab orto (vzhajajočega) sole Cu., ab orto usque ad occidentem solem L.; od tod oriens sol vzhod: ad orientem solem spectare C. proti vzhodu; pa tudi Jutrovo, Vzhod, Orient: Ci.; pren.: oritur monstrum V. se prikaže.

3. iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: Pl., Ter., Pac. ap. Ci., Plin., Plin. iun., Lucr. idr., unde haec flamma oritur? Enn. ap. Ci., Rhenus oritur ex Lepontiis C., Maeander ex arce summa ortus L., Tigris oritur in montibus Uxiorum Cu., amnes Caucaseo monte orti Cu., ex eo medio quasi collis oriebatur S. je vzkipeval, se je dvigal; pren.: aestūs oriuntur Cu. nastopa(jo), a naturā amicitia orta Ci., officia, quae oriuntur a suo cuiusque genere virtutis Ci.

4. (po)roditi se, iziti (izhajati), rodu kakega biti: Q., Vell., in quo (sc. solo) ortus es Ci., stirpe regiā ortus Cu., eā familiā ortus S., ortus ex eā familiā L., ex concubinā ortus S., Belgas esse ortos ab Germanis C., equestri loco ortus Ci., ex eodem loco ortus Ter., pueri orientes Ci. ki se rodijo (rojevajo), homo a se ortus Ci. = homo novus človek brez slavnih pradedov, ki je prvi izmed svoje rodovine dosegel kurulsko čast (ki je postal plemenit po svoji zaslugi), novinec v kurulski časti.

5. rasti, zrasti: oriens una Ci., pinus V., olea vitisque T.

6. priče(nja)ti se, zače(nja)ti se: Vell. idr., ab his sermo oritur Ci., nox oritur O., Belgae a Galliae finibus oriuntur C., initium turbandi omnia a feminā ortum est L. — Od tod

I. pt. pr. oriēns -entis, m (sc. sol) vzhajajoče sonce, vzhod, in sicer

1. sončni bog, Sonce, Sol: Stat., me saevus equis Oriens adflavit anhelis V., hinc Oriens cum se demiserit undis O.

2. meton.
a) jutro, vzhod (naspr. occidēns večer, zahod): simulacrum ad orientem convertere Ci., in orientem versum esse L., ad orientem vergere Cu. ali spectare Vitr., qui has nobiscum terras ab oriente ad occidentem colunt Ci., oriens aestivus Plin. poletna vzhodna stran (poletna stran sončnega vzhoda), oriens hibernus ali brumalis Col. zimska vzhodna stran (zimska stran sončnega vzhoda), oriens vernus vel solstitialis Gell.
b) Vzhod, Jutrovo, Orient: Plin. iun., ad orientis partes in exilium ibit Ci., orientis incolae (naspr. ad occasum habitantes) Plin., universum orientem in potestatem redigere Iust., spoliis orientis onustus V. —

II. pt. fut. pass. oriundus (nikdar oriendus!) 3 izhajajoč, izvirajoč, po rodu od kod, rodu (gen.): Pl. idr., nati Carthagine, sed oriundi ab Syracusis exule avo L., Argis, a Troiā, ab Lavinio, ab Albanorum stirpe L., ex Achaiā, ex Etruscis L., liberis parentibus Col.; metaf.: Albā oriundum sacerdotium L.

ŌrĪtae -ārum, m (Ὠρεῖται) Oríti, narod indijskega izvora v Gedroziji: Cu.

Oriundus -ī, m Oriúnd, reka, ki izvira na gori Skord (Scordus) v dalmatinski Iliriji: L.

ōrnāmentum -ī, n (ōrnāre)

1. oprava, oprema, oborožitev, vojaška (bojna) oprava (obleka), potrebščina: ornamenta absunt Pl., oprava (obleka), ornamenta (potrebščine) a chorago sumpsit Pl., copias, ornamenta (vojne zaloge), praesidia vestra Ci., pacis ornamenta Ci. potrebščine, per ornamenta percuti Sen. ph., ornamenta boum ali elephantorum Auct. b. Afr. vprega, oprava.

2. lišp, lepotičje, okras(je), nakit, dragotina, dragocenost(i), poseb. ženski nakit, žensko okrasje, ženska toaleta: Pl., Ter., Vitr. idr., pecunia et ornamenta ex fano Herculis C., quod auri, argenti, ornamentorum fuit Ci., triumphalia ornamenta T. znamenja zmagoslavja, ornamenta feminarum Q.

3. metaf.
a) slava, sloves, odličnost, (o)kras, dika: Hortensius lumen atque ornamentum rei publicae Ci., amicitiae, senectutis Ci., ornamento est civitati C. je državi v okras; poseb. okras(je), okraševanje, nakit, lepotíne, odlične lastnosti govora: H., ornamenta orationis Ci., elocutionis, eloquentiae Q., oratoria ornamenta dicendi Ci., oratio ornamentis abundat Ci. govor je bogato okrašen.
b) odlika, priznanje, odličje, odlikovanje, počastitev, čast, izkazovanje časti: nullum a Pompeio habuit ornamentum N., omnia generis, nominis, honoris insignia atque ornamenta Ci., ornamenta et beneficia populi Romani Ci., amicitiam populi Romani sibi ornamento et praesidio … esse oportere C., consularia ornamenta Iust. ali uxoria ornamenta Suet. naslov in dostojanstvo, rerum gestarum ornamenta Ci. sijaj.

ōrnātus² -ūs, m (ōrnāre)

1. oprava, oprema: Pompeis emptus ornatus (sc. trapeti) Ca., o. gladiatorum L., in aedibus nil ornati (= ornatus) Ter.

2. metaf. vojaška (bojna) oprava, obleka, okras(je), nakit: O., V., Ph., Fest. idr., prologi Ter., militaris N., muliebris Ci., pulcherrimo vestitu et ornatu regali Ci., o. nauclericus, thalassicus Pl., gladiatores eo ornatu armarunt L., equus regio ornatu instructus Plin. obrzdan s kraljevskim sijajem,

3. krašenje, krasitev, lepšanje, olepš(ev)anje, olepšava, oprema, dekoracija, okras(ek): in ornatu urbis habuit victoriae rationem Ci., o. portarum Hirt.; v pl.: parietes, quarum ornatus tot saecula manserant Ci.; pren.: quocumque (sc. oratio) ingreditur, eodem est instructu ornatuque comitata Ci.

4. metaf. okras(je), odlika, nakit, lepotičje: aedilitatis Ci., caeli Ci.; poseb. o govoru: ornatum orationi adferre Ci., o. verborum Ci.

Opomba: Gen. sg. ornati: Ter, dat. sg. ornatu: C. fr. ap. Gell., dat. pl. ornatibus: M., abl. pl. ornatibus: M.

Ornī -ōrum, m (Ὄρνοι) Órni, gradišče v Trakiji ob Propontidi: N.