Franja

Hordeōnius 3 (hordeum) Hordeónij(ev), ime rimskega rodu; poseb. Hordeonius Flaccus Hordeonij Flak, legat v Germaniji za časa Vitelija T.

Hortēnsius 3 Horténzij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; poseb. Q. Hortensius Hortalus Kvint Hortenzij Hortal, pesnik in poleg Cicerona najslavnejši rimski govornik, Ciceronov tekmec, roj. l. 114, pretor l. 72, konzul l. 70, umrl v mesecu aprilu l. 50: Varr., Ci., N., O., Lucan., Q., T. Njegova hči Hortēnsia -ae, f Horténzija, tudi slovita govornica: Val. Max., Q. Kot adj. = Hortenzijev: lex Ci., Gell., Dig. zakon, ki ga je l. 286 uvedel diktator Kvint Hortenzij. — Od tod adj. Hortēnsiānus 3 Hortenzijev (= govornika Hortenzija): eloquentia Val. Max., aedes Suet.; pl. subst.: illa Hortensiana scribere Ci. ep. oni (Ciceronov filozofski) spis z naslovom „Hortensius“ (prim. cohortati sumus, ut maxime potuimus, ad philosophiae studium eo libro, qui est inseriptus Hortensius Ci. (De divin. 1, 1)); ta spis se nam je ohranil le v odlomkih.

Hostīlius 3 Hostílij(ev), ime rimskega rodu; poseb.

1. L. Hostilius Mancīnus Lukij Hostilij Mankín, padel v drugi punski vojni (l. 217) z vso svojo četo: L.

2. C. Hostilius Tubulus Gaj Hostilij Túbul je kot propretor (l. 208) v Areciju preprečil upor Hanibalu naklonjenih meščanov in (l. 207) v sijajni bitki porazil močno kartažansko četo: L.

3. A. in L. Hostilius Cato Avel in Lukij Hostilija Katona sta l. 201 poslovala pri razdeljevanju zemljišč v srednji Italiji, se pod Lukijem Scipionom borila proti Antiohu in bila l. 187 zaradi poneverjanja obsojena na globo: L.

4. A. Hostilius Mancīnus se je kot konzul l. 170 z makedonskim kraljem Perzejem bojeval, a ne posebno srečno: L.

5. L. Hostilius Mancīnus poveljnik brodovja in legat v tretji punski vojni: L. epit., Plin.

6. C. Hostilius Mancīnus konzul l. 137, Numantinci so ga v Hispaniji večkrat premagali, zato je z njimi sklenil pogodbo, ki pa je Rimljani niso hoteli potrditi, ker se jim je zdela presramotna; rimski senat je hotel l. 136 konzula izročiti Numantincem, a ga ti niso sprejeli: Ci., Vell. — V kaki zvezi s tem rodom je tretji rimski kralj Tullus Hostilius, ni znano. — Kot adj. = Hostilijev: curia Hostilia L. (baje) jo je dal zgraditi Tul Hostilij na rimskem zborovališču (comitium), Lares P. F.

Hostius 3 Hóstij(ev), ime rimskega rodu: Sen. ph. Neki Hostius Hostij, epik in Lucilijev sodobnik, je, nadaljeval Enijeve „Annales“ in opeval istrsko vojno (Bellum Istricum) v najmanj treh knjigah: Serv., Prisc., Macr.

Hybla -ae, ali (pri O. tudi) Hyblē -ēs, f (Ὕβλα, Ὕβλη) Híbla

1. gora na vzhodni obali Sicilije, bogata z medenimi zelišči, poseb. z materino dušico, zato so jo čebele pridno obiskovale in Hibla je zaslovela po medu in čebelarstvu: V., O., Col., Mel., Plin., Mart., Sil. Od tod adj. Hyblaeus 3 hiblajski: apes V., gramen Lucan., mella Mart.

2. ime treh mest na Siciliji (Hybla maior, minor in Hybla Megara Megarska Hibla ob gori Hibli). Megarsko Hiblo omenja: Plin. Od tod subst. Hyblēnsēs -ium, m Hiblan(c)i, preb. enega teh treh mest: Ci., Plin.

Hydaspēs -is, acc. -ēn, m Hidásp,

1. ena od rek, ki se izlivajo v Ind (zdaj Jhelum); ob njegovih bregovih je Aleksander Veliki zgradil mesti Nikajo in Bukefalo: Cu., Mel., Plin., Lucan., Stat., Iust., Cl., Medus Hyd. V., fabulosus Hyd. H.; pesn. = vzhod, jutrove dežele: tremor Hydaspis Petr. poet. (o Pompeju). Od tod adj. Hydaspēus 3 (Ὑδάσπειος) Hidáspov: Cl., Sid.

2. moško ime
a) Enejev tovariš: V.
b) indijski suženj: fuscus Hyd. H.

Hȳlaeus -ī, m (Ὑλαῖος = gozdovnik) Hiláj, samogovoreče ime

1. surovega arkad(ij)skega Kentavra: V., O., Stat. Od tod adj. Hȳlaeus 3 Hilajev: ramus (kij) Pr.

2. Aktajonovega psa: O.

Hymnis -idis, f (Ὑμνίς = Pevka) Hímnida,

1. ime grške hetere kot naslov komedije Cecilija Stacija: Caecil., Ci.

2. ime Lucilijeve ljubice: Luc.

hypolydius 3 (gr. ὑπολύδιος) hipolid(ij)ski, ime akorda v najstarejšem grškem glasbenem sistemu: Boet.

hysgīnum -ī, n (gr. τὸ ὕσγινον iz ὕσγη, ki je menda galatsko ime za gr. πρῖνος kermesov hrast, šiškar) temnordeča barva, karmezin: Vitr., Plin., Paul. (Dig.).

Iacchus -ī, m (Ἴακχος, prim. ἰακχή = ἰαχή krik)

1. Jákh = „Kričač, Vriskač“, slavnostno in bogoslužno ime boga Bakha v Atenah in Elevzini (prim. Bromius): Ci., Lucr., V., O., Cat.

2. meton. = vino: Col. poet., inflatus hesterno … venas Iaccho V.

Ïāpyx -pygis, acc. -pyga, m (Ἰᾶπυξ) Jápiks,

1. Kretčan, Dajdalov (ali Likaonov) sin, ki se je z naselbino Kretčanov preselil v južno Italijo: Plin.; heros eponymos dežele, ki se imenuje Ïāpygia -ae, f Japígija = Južna Apulija (tj. Kalabrija do Salentinskega rta (promunturium Sallentinum)) O., Plin., Ap., Serv. (ki piše Iapigia). Ïāpyx kot adj. japiški, japigijski = (južno)apul(ij)ski: Garganus, equus V., campus Sil.; kot subst. = (južni) Apulec: ille (Diomedes) … sub Ïāpyge maxima Dauno moenia condiderat O., Ïāpygis arida Dauni arva (= Apulija) O. Od tod adj. Ïāpygius 3 japiški, japigijski = apulijski ali kalabrijski: Acra Iapygia (gl. acra); kot subst. Ïāpygia -ae, f (gl. zgoraj).

2. ime apulijske reke: Plin., praeterit Ïāpygis arva O.

3. occ. južnoapul(ij)ski veter, z grškega stališča zahodnoseverni zahodnik, ki veje od Brundizija proti Grčiji: Ap., Gell., Veg., undis et Ïāpige ferri V., sic te … ventorum regat pater obstrictis aliis praeter Ïāpyga H.

4. Ïāpyx, Trojanec, sin argejskega kralja Jazosa: V. (prim. Ïāpis).

Īcarus -ī, m (Ἴκαρος) Íkar

1. Atenec, Erigonin oče, ki je za časa kralja Pandiona v Atenah gostoljubno sprejel Bakha (Dioniza), za kar mu je hvaležni bog dal trto in mehe z vinom. Trto je Ikar v Atiki zasadil in tako tam postal prvi vinogradnik, z vinom v mehih pa se je vozil okrog po deželi ter ga razdelil med svoje rojake. Ko so se nekateri pastirji z vinom opijanili, so jih imeli njihovi tovariši za zastrupljene, zato so Ikarja ubili. Erigona je s svojo psico (ki se je imenovala gr. μαῖρα = bleščeča) iskala očetov grob in se, ko ga je bila našla, ob njem na drevesu od žalosti obesila. Jupiter (ali Bakh) je postavil vse tri na nebo kot ozvezdja: Ikar = Bootes ali Arcturus, Erigona = Virgo, psica = Canis, Sirius (pasja zvezda): Hyg. (ki ga imenuje tudi Īcarius) primus tegis, Icare, vultūs O., cunctis Baccho iucundior hospes Icarus, ut puro testantur sidera caelo Erigoneque Canisque Tib., Icare, Cecropiis merito iugulate colonis Pr. Od tod adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev: Icarii stella proterva canis O., boves (= ozvezdje Bootes) Pr., astrum, latratūs, palmes Stat. —

2. Dajdalov sin; z očetom, ki je bil sebi in sinu napravil umetne perutnice, je bežal iz kretskega labirinta. Oče se je držal zemeljskega površja, sin pa, čeprav posvarjen, se je previsoko povzpel, zato mu je sončna vročina raztopila vosek, ki je peresa njegovih perutnic držal zlepljena; Ikar je padel v jugovzhodni del Egejskega morja: O., Hyg. Od tod baje adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev, ikar(ij)ski (= po Ikarju imenovan) v zvezah: Icarium mare Plin., Ap. Ikar(ij)sko morje (jugovzhodni del Egejskega morja) = Icarii fluctus H., Icariae aquae O., Icarium litus ali Icaria litora Plin., Icarium pelagus Cl., tudi samo Īcarium -iī, n (sc. mare) O.; v resnici pa je ta adj. izveden iz subst. Īcaria, ki je ime otoka v Egejskem morju zahodno od Samosa, sl. torej = ikarijski.

Ichnobatēs -ae, m (Ἰχνοβάτης „sledosledec“) Slednik, samogovoreče ime Aktajonovega psa: O., Hyg.

Ichnūsa -ae, f (Ἰχνοῦσα) Ihnúza, starejše grško ime otoka Sardinija, podobnega človeškemu podplatu (gr. ἴχνος): Plin., Sil.

Ichthyophagī -ōrum in -ōn, m (Ἰχϑυοφάγοι) Ihtiófagi, „Ribojedci“, ime plemen v Arabiji in Indiji, ki se pretežno hranijo z ribami: Plin.

Īda -ae, f, pesn. Īdē -ēs, f (Ἴδη, dor. Ἴδα = gozdnato pogorje)

I. Ída, gorsko ime

1. visoko gorovje v Frigiji in Troadi ob mizijski meji, glavno prizorišče Kibelinega bogoslužja: Varr., Mel., Plin., iugis summae surgebat Lucifer Idae V., gluten et visco et Phrygiae servant pice lentius Idae V., imminet Ida super, profugis gratissima Teucris V., celeberrima fontibus (= gr. πολυπῖδαξ), Ide O., Solymus Phrygiā comes unus ab Ida O.

2. gorovje sredi Krete, kjer so vzgajali Zevsa: Plin., dictamnum genetrix Cretaeā carpit ab Ida V., viderat Iasium Cretaeā diva sub Ida O., sub umbrosis nemorosae vallibus Idae O. — Od tod adj. Īdaeus 3 (Ἰδαῖος) idski, z Ide
a) = frigijske Ide ali z nje, včasih = trojanski: Idacus pastor Ci. (= Paris, ki je na frigijski Idi pasel čredo), Idaea mater Ci. ali alma parens Idaea deûm V. = Cybele, idaei chori V. = Kibelino spremstvo, urbes, pices, silva V., pinūs V. ali naves H. iz idskega lesa, trojanske, hospes, iudex (= Paris) O., collis ali iugum O. ali mons Mel., vertices, Simois Pr., cinaedus (= Ganimed, ki ga je Jupiter v podobi orla ugrabil na frigijski Idi) Mart.; kot subst. Īdaeus -ī, m „Idski“, Idáj, samogovoreče ime Trojancev, npr. Priamovega voznika: V., Ganimedovo: Petr. (?); pesn. = rimski (ker Rimljani baje izhajajo od Trojancev): Id. sanguis Sil.
b) = kretske Ide, z nje ali na (ob) njej: Digiti ali Dactyli, gl. digitus in dactylus; Creta … medio iacet insula ponto; mons Idaeus ubi (est) V., mons Id. Mel., Id. Iuppiter, Id. antra V., Id. bustum Mart. Jupitrov grob. —

II. žensko ime: Nisus … , comitem Aeneae quem miserat Ida venatrix V., cyathis … libatur … Ida tribus Mart.; kot naslov Afranijeve komedije: Fest.

Īlion, Īlium -iī, n (Ἴλιον): Ci., V., O., Petr., Amm., tudi Ilios -iī, f (ἡ Ἴλιος): H. Ílion pesn. ime Homerjeve Troje (prim. Ilus), pa tudi: postquam alta cremata est Ilion O. (κατὰ σύνεσιν); pri L. pogosto mesto, ki je bilo pozneje sezidano na istem kraju. — Od tod adj.:

1. Īlius 3, ilijski, trojanski: tellus, res V.; subst.
a) Īliī -ōrum, m Ilijci, ilijski preb., Trojanci: Pl.
b) Īlia -ae, f Ilijka, Trojanka = Rhea Silvia, Romulova in Remova mati: V., H.; k temu metron. α) Īliadēs -ae, m Ilijkin sin (Romul): O. Iliadae fratres O. (Romul in Rem) β) Īliadēs -ae, m (izpeljano naravnost iz Ilion) označuje nasploh Trojanca: Il. Ganymedes O.

2. k Īlius gr. adj. fem. Īlias -adis (Ἰλιάς) pravzaprav ilijska, trojanska; potem subst.: Īlias -adis, f (sc. γυνή) Trojanka: Iliades peplum ferebant V., pa tudi (sc. ποίησις) pesem o Ilionu, Iliada: Varr. fr., Iuv., Fr., Sen. ph. idr. Ilias et Odyssēa Ci., Ilias quid est, nisi adultera? O. o čem govori sicer Iliada kot o …

3. po gr. tudi Īliacus 3 (Ἰλιακός) ilijski, trojanski: O., Vell., Mart., Amm., classis V., Iliacum carmen H. = Iliada; pesn. = rimski (ker je Enej praded Rimljanov): Sil.

4. Īliēnsis -e ilijski: Serv.; večinoma le kot ethnicon: Īliēnsēs -ium, m Ílijci, ilijski preb.: L., Vitr. idr.; tudi narod na Sardiniji; gl. zgoraj: Īliēnsēs.

Īliona -ae: Ci., H., ali Īlionē -ēs, f: V. (Ἰλιόνη) „Ilijka“, Ilíona, samogovoreče ime najstarejše hčere Priama, Polimestorjeve soproge. Njeno usodo je prikazovala Pakuvijeva igra „Iliona“. Od tod: Fufius Ilionam edormit H. prespi (svojo pijanost) v Ilionini vlogi. (Ilioni se je v sanjah prikazala senca umorjenega sina Deipila in jo prosila, naj ga pokoplje; ta prizor je ohranjen pri Ci. (Tusc. 1, 44, 106)).

Īlione͡us -eī, m (Ἰλιονεύς) Ilionêj,

1. samogovoreče ime nekega Trojanca: V.

2. Niobin sin: O.

Opomba: Pesn. gen. Ilione͡i V. in acc. Ilionēa (gr. Ἰλιονῆα) V.; prim. Orpheus.