Franja

migrātiō -ōnis, f (migrāre) selitev, izselitev, preselitev, preseljevanje: Ci., L., Tert.; metaf. cui verbo domicilium est proprium in officio, migrationes in alienum multae Ci. ep. prehodi v drug (= prenesen) pomen.

migrō -āre -āvī -ātum (iz *migu̯-ros menjavajoč kraj = potujoč, indoev. kor. *mei̯- iti, potovati; prim. tudi gr. ἀμείβω menjujem)

I. intr. seliti se, izseliti (izseljevati) se, preseliti (preseljevati) se: V., H., Sen. ph., Amm., Suet., non solum inquilini, sed etiam mures migrarunt Ci., res ipsa cogit vastam incendiis ruinisque relinquere urbem et ad integra omnia Veios migrare nec hic aedificando inopem plebem vexare L., itaque ad generum Agathini migrare maluit Ci., in caelum Pl., finibus Plin., e fano foras Pl., ex urbe rus Ter.; pass.: Romam inde migratum est a propinquis raptarum L., ut aut sensus omnino omnes mors auferat aut in alium quendam locum ex his locis morte migretur Ci.; metaf.: Col., Plin., de vitā Ci., Vell. ali ex hac vitā Ci. ali ex hominum vitā Ci. preseliti se v večnost, ločiti se (iti) s tega sveta, umreti, verum equitis quoque iam migravit ab aure voluptas omnis ad incertos oculos et gaudia vana H. se je preselila, je prešla, mens officio migrat Pl. zahaja v dolžnosti, migrasset sane ex hominibus inertia Val. Max. bi bila minila človeka, amicitia, cuius in locum migraverant adsentationes, blanditiae et peior odio amoris simulatio Plin. iun. so stopila; podobno: m. ad alias nuptias, ad aliud matrimonium Icti. prehajati k drugemu zakonu, začeti z drugim zakonom, omnia migrant Lucr. vse se spreminja, nam quocumque modo perturbes caerula quae sint, numquam in marmoreum possunt migrare colorem Lucr. spremeniti se v marmornobelo, marmornobelo postati, cornua in mucronem migrantia Plin. ki (na koncu) prehajajo v ost. —

II. trans.

1. odpraviti (odpravljati), spraviti (spravljati) stran (proč), prestaviti (prestavljati), odstraniti (odstranjevati): relicta, quae migratu difficilia essent L., nidum Gell., num migrantur Rhoeteia regna in Libyam superis? Sil., divitias ab occidente in orientem Aug.; pren.: in se tantam gloriam migrare Hyg. nakloniti (naklanjati) si.

2. metaf. prestopiti (prestopati), (pre)kršiti, žaliti (naspr. servare): ius civile Ci., facere promissum quaeque pertinent ad veritatem et ad fidem ea migrare interdum et non servare fit iustum Ci.

Opomba: Star. cj. pf. migrassit: Ci.

mīlax (smīlax) -acis, f (gr. μῖλαξ, σμῖλαξ) bot.

1. bodeči slak, rogovilček, sarsaparilja, opónec (Smilax aspera Linn.): Plin.; pooseb. Smīlax -acis, f Smílaks (Smílaka), v bodeči slak spremenjena deklica: O.

2. tisa: Plin.

3. (s)mílaks ((s)mílaka), vrsta hrasta, verjetno adráš, črníka: Plin.

Mīlētopolis -is, f (Μιλητόπολις, kasneje Μιλητούπολις) Miletópolis (Miletópola), mesto v Miziji, sicer imenovano Olbia Boristhenis ali Olbiopolis: Plin.

Mīlētus -ī (Μίλητος) Milét

I. m oče Kavna in Biblide (Byblis, legendarni ustanovitelj mesta Mileta: O. —

II. f

1. staro trgovsko mesto v Kariji, sloveče po čebelarstvu, ovčarstvu in volnarstvu, Talesov rojstni kraj: Ter., Ci., L., Mart., Mel., Plin., Ap., Amm. idr. — Od tod adj. Mīlēsius 3 (Μιλήσιος) milétski: Ter., Varr. Fr., Val. Max., Lact. idr., populus Ci., deus (= Apolon, ki je imel v Miletu svetišče in preročišče) Ap., vellera V., Milesium (sc. alcyoneum) Plin., lana Plin., Aug., Col., crimina O. objestni, opolzki spisi (romani), ki so najprej izhajali v Miletu (= miletske zgodbe), Milesio sermone varias fabulas conserere Ap.; subst.
a) Mīlēsius -iī, m Milétčan, Milézijec: Ter., Varr., Thales Pl., Ci.; pogosto pl. Mīlēsiī -ōrum, m Milétčani, Milézijci, preb. Mileta: Ci., L., Mel., Plin.
b) Mīlēsia -ae, f (sc. urbs) = Miletus: Milesiae conditor Ap.
c) Mīlēsiae -ārum, f (sc. fabulae) milétske zgodbe (pripovedke), opolzki romani (gl. zgoraj Mīlēsia crimina): M., Tert., Hier.
d) Mīlētis -idis, acc. -ida, f α) milétska: urbs O. mesto Tomi, kolonija mesta Mileta. β) patron. Milétida = Miletova hči Biblida: O.

2. (Μίλατος) mesto na severovzhodni obali Krete, baje matično mesto karijskega Mileta: Plin.

3. izginulo mesto v Eoliji ob Idi: Plin.

Mileum (Milevum) -ī, n ali Milevī -ōrum, m, tudi Milevis (-is), acc. -im, f Miléj, Milév, Milévi, Miléva, mesto v Numidiji blizu Kirte: Aug. — Od tod adj. Milevetānus 3 miléjski (milévski): Aug.

mĭliārius 3 (milium) k prosu spadajoč, prosen, starejše jaglíčen: herba Plin. prosu škodljiva rastl. „vretenčasti bar“: Plin.; subst.

1. miliāria -ae, f (sc. avis) vrtni strnad, prosenica, vŕtnik (Emberiza hortulana Linn.), s prosom se prehranjujoča ptica: Varr.

2. miliārium -iī, n „prosenjak“, prosasta visoka in ozka posoda,
a) (prvotno) za prestrezanje iztisnjenega olivnega soka: Ca.
b) (pozneje) kot priprava za segrevanje vode v kopelih: Sen. ph., Paul., Pall.
c) kot kuhinjska posoda: argenteum Ulp., Aug.

Mīlichus (Mīlicus) -ī, n Mílik

1. kralj v Hispaniji: Sil.

2. moško ime: Mart.

3. osvobojenec: T.

Milionia -ae, f Miliónija, mesto v Italiji na ozemlju Marsov: L.

mīlitāris -e, adv. mīlitāriter (mīles) vojaški, bojevniški, vojni, bojni: Ca. ap. Gell., Col., Suet., Tert. idr., licentia, ornatus, tribunus, signa Ci., mos L., equus S. ali equi N. bojni, scuta T., arma S. orožje redne vojske, gradus Pl. korak, pueri Pl. vojaški (častniški) sinovi, sinovi vojakov (častnikov), genus L. vojaki, vir (homo, iuvenis) L. v vojni izkušen (izurjen) mož (mlad mož), izvrsten (vrl) vojak ali bojevnik, homines militares S., Daunias H. bojevita, res militaris C. vojaštvo, vojne (vojaške) zadeve, aetas T. vojaščini zavezana, vojaški službi podvržena starost (od 17. do 46. leta), via T. vojna ali velika cesta, herba Plin. za rane dobra, ranam blagodejna (najbrž = millefolium), funere militari humari N. z vojaškimi častmi, militariter gravis oratio L., militariter loqui T. po vojaško = kratko in jedrnato, tecta sibi militariter aedificare L., exornatus armatusque militariter Ap.; subst. mīlitārēs -ium, m vojaki, bojevniki: periti Cu., T., Q. — Soobl. mīlitārius 3: quin hinc metimur gradibus militariis? Pl.

Milo² -ōnis, m Mílon, priimek Anijevega plemena. Poseb. znan je T. Annius Milo Papinianus Tit Anij Milon Papinijan, sin Gaja Papija Celza in Anije, hčere Gaja Anija Milona, je posinovil svojega vnuka; Sulov zet, l. 57 tr. pl. s Publijem Klodijem, s katerim se je pozneje sprl in ga ubil v pouličnem spopadu l. 52. Bil je obtožen umora, zato je moral oditi v pregnanstvo v Masilijo, čeprav ga je njegov prijatelj Ciceron zagovarjal v znanem govoru Pro Milone. Po vrnitvi (vrnil se je brez Cezarjevega dovoljenja, torej na svojo roko) je začel kot vodja razbojniških tolp v Kampaniji sovražno delovati proti Rimljanom; v enem od tovrstnih spopadov je bil tudi ubit: Ci., C., Varr. ap. Gell., Lucan. — Od tod adj. Milōniānus 3 Milónov, milónski: tempora Balbus ap. Ci., V.; subst. Milōniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Milóna: Ci., M.

Milō¹ (Milōn) -ōnis, m (Μίλων) Mílon

1. iz Krotona, atlet, znan po svoji moči in ješčnosti, ki je z golo roko ubil bika, ga odnesel na ramah in pojedel v enem dnevu: Ci., O., Plin., Val. Max., Gell.

2. tiran v elidski Pizi: O.

Miltiadēs -is ali -ī, acc. -em in -ēn, m (Μιλτιάδης) Miltíad, vladar v traškem Hersonezu od l. 518 do 493, vrhovni poveljnik atenske vojske v bitki pri Maratonu l. 490: N., Ci., Sen. rh.

Mimās -antis, acc. -anta, m (Μίμας) Mimánt

1. pogorje in rt v Joniji nasproti otoka Hios: Pl., Ci. ap. Amm., Plin., Lucan.

2. neko sicer neznano gorovje v Trakiji: Sil.

3. neki Gigant: H., Sil.

4. Trojanec, Enejev tovariš: V.

mīmus -ī, m (gr. μῖμος: ἀπὸ τοῦ μιμεῖσϑαι „posnemovalec“)

1. mimik, (gledališki) igralec, glumač, ki je s kretnjami in deklamacijo prikazoval zlasti podle smešne značaje in strasti ter tako spravljal gledalce v smeh: H., O., Suet., ex quo uno genere totus est Tutor, mimus vetus, oppido ridiculus Ci., quod mimus hallucinatur, comoedus sermocinatur, tragoedus vociferatur Ap.

2. mimska igra, burka, farsa, norčija, gluma: exitus mimi Ci., persona de mimo Ci. mimik, glumač, scribere si fas est imitantes turpia mimos, materiae minor est debita poena meae O., quid si scripsissem mimos obscena iocantes O., mimorum poeta Plin., mimum agere Suet., Iuv., mimos agere Macr. Rim. mim (mimus) je nastal v južni Italiji. Snov je zajemal iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, zato je bil pogosto obscen; igralci so igrali s prepletanjem besedila in telesnih kretenj, pogosto so improvizirali. Nastopali so moški in ženske brez mask, v lahkih oblačilih in na tankih podplatih. Mimiki niso bili na dobrem glasu.

3. metaf. burka, farsa, smešna igra, komedija: vitae humanae Sen. ph., in hoc mimo Suet., famam mimum furturum Ci. ep.

mina¹ -ae, f (gr. μνᾶ, sicer semit. izvora iz hebr. māne, asir., akadsko, babilonsko manū,) mína

1. gr. utežna mera = 100 at. drahem = 69,33 rim. asov: Plin., Isid., Vulg.; v gr. obl. mnā -ae, f: Vulg.

2. gr. računski (nekovan) novec, in sicer
a) srebrn = 1/60 talenta = 100 at. drahem ali 100 rim. denarijev = 50 dkg srebra: mina argenti Pl., nav. samo mina Pl., Ci., Plin. (z acc. pl. v gr. obl. mnas).
b) zlat novec, vreden petkrat toliko kot srebrni: mina auri Pl.

Mincius -iī, m Míncij, reka pri Mantovi (zdaj Mincio): L., V., Plin. Od tod Minciadēs -ae, m Mincijád = rojen v bližini Mincija = Vergilij: Maro Iuvenc.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

mingō -ere, minxī, mictum in minctum (indoev. kor. *meigh- mokriti, scati, prim. gr. ὀμείχειν mokriti, ὀμιχέω, ὄμειχμα urin, seč; prim. tudi meio) mokriti, vodo puščati (odvajati), odtočiti, urinirati, scati: Lamp., in me veniat mictum atque cacatum Iulus H., m. in patrios cineres H., minxisti semel currente carinā; meiere vis iterum? Mart., ipsus it minctum Titius ap. Macr., stando mingens Amm., mincturo similis Veg.; trans.: quantum bibisset, tantum mingeret Vop., urina mingitur Cels.; v obscenem pomenu o združitvi: egregium narras mira pietate parentem, qui ipse sui nati minxerit in gremium Cat.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.