Franja

Herculāneum -ī, n „Herkulovo svetišče“; kot mestno ime Herkuláneum,

1. mesto nekje v Samniju: L.

2. mesto v Kampaniji jugovzhodno od Neaplja, za časa Tita ob Vezuvovem izbruhu (dne 24. avg. l. 79 po Kr.) popolnoma zasuto, l. 1720 so ga odkrili in izkopali: Sis. ap. Non., L., Vell., Sen. ph., Mel., Plin., Fl. — Od tod adj.
a) Herculānēnsis -e, herkulan(ij)ski: pri Herkulaneu: fundus Ci. ep., litus, oppidum Sen. ph.; subst. n: in Herculanensi Ci. na herkulanskem ozemlju.
b) Herculāneus ali Herculānus 3 herkulanski: Herculanea via Ci. ali Herculana via Fl. ki vodi v Herkulaneum, Herculanea ficus Plin., Cloatius ap. Macr. ali ficus Herculana Ca. (Plin., ki to mesto navaja, piše Herculanea).

Hercȳnia silva: C., Mel., T., Fl., Cl. ali Hercȳnius saltus (saltus Hercȳnius) T., Fl., Isid. in Hercȳniī saltūs: L. ali iugum Hercȳnium: Plin., tudi (subst.) Hercȳnia -ae, f (sc. silva): T., Sid. Herkinski gozd, ki je (po C.) segal od izvira Donave do dačanske meje; obsegal je torej (kot skupno ime) vsa nemška gorovja od črnega gozda do Karpatov. — Od tod Hercyniae aves Isid.

Herdōnius -iī, m Herdónij, moško ime, poseb.

1. Turnus Herdonius Turn Herdonij, vodja Latinov proti Tarkviniju Ošabnemu: L.

2. Appius Herdonius Apij Herdonij, Sabinec, ki se je hotel l. 460 polastiti Kapitolija, a so ga Rimljani premagali in usmrtili: L.

Herennius 3 Herénij(ev), ime rimskega rodu iz Samnija. Poseb. znani so:

1. C. Pontius Herennius Gaj Poncij Herenij, zmagovalec pri Kavdiju l. 321: Ci., L.

2. C. Herennius, l. 218 triumvir pri razdelitvi zemljišč: L.

3. Herennius Bassus Herenij Bas, l. 215 senator v Noli, Hanibalu tega mesta ni hotel izročiti: L.

4. M. Herennius Mark Herenij, konzul l. 93, govornik srednjega sloga: Ci.

5. T. Herennius Tit Herenij, ugleden trgovec v Sirakuzah, usmrčen na Verovo povelje: T.

6. C. Herennius, l. 80 tribunus plebis: S. fr.

7. C. Herennius, l. 50 tribunus plebis, ki je podpiral Klodij(c)e: Ci. ep.

8. Herennius Gallus Herenij Gal, gledališki igralec, ki ga je Kornelij Balb povitezil v Gadesu: Ci. ep.

9. Herennius Macer Herenij Maker je razžalil cesarja Kaligulo in si s tem nakopal njegovo sovraštvo: Sen. ph.

10. Herennius Gallus Herenij Gal je padel kot legat v boju proti Klavdiju Civilisu: T.

11. Herennius Senecio Herenij Senekión iz Betijske Hispanije, prijatelj Plinija mlajšega, je pošteno in zvesto popisal življenje Helvidija Priska; cesar Domicijan ga je zato dal usmrtiti: T., Plin. iun. — Od tod adj. Herenniānus 3 Herenijev: coheredes Ci. ep.

Hermācreōn -ontis, m (Ἑρμακρέων) Hermákreont, grško moško ime: Ci.

Hermīnius 3 Hermínij(ev), ime rim. rodu iz Etrurije, poseb.

1. T. Herminius Aquilīnus Tit Herminij Akvilin, ki je Horaciju Koklesu pomagal braniti tiberski most in se je tudi še pozneje proslavil v boju s Porseno. L. 506 konzul; l. 496 se je kot legat v bitki ob jezeru Regilu junaško bojeval proti Latinom, ubil njihovega vojskovodjo Mamilija, a potem tudi sam v boju padel: L.

2. Lar Herminius Lar Herminij, konzul l. 448: L.

3. nek rim. vojak: Sil.

Herminonēs -um, m Hermínon(c)i, skupno ime germanskih plemen, ki jim pripadajo Hermunduri, Semnoni in Markomani: Plin., T.

Hermippus -ī, m (Ἕρμιππος) Hermíp, grško moško ime, poseb.

1. Ciceronov gostinski prijatelj: Ci.

2. grški življenjepisec iz Smirne: Plin.

3. grški pisatelj iz Berita, pisal za časa Hadrijana in Trajana o sanjah: Tert.

Hērōdēs -is, m (Ἡρώδης) Heród,

1. ime več judovskih vladarjev; poseb. znan je Herod Veliki (l. 73—4), judovski kralj l. 40—4, prebrisan človek, a tiran. Znameniti so bili njegovi dateljnovi vrtovi (palmēta) pri Jerihi: H., T., Macr. — Od tod adj. Hērōdiānus 3 Herodov: dies Pers. sobota, crudelitas Aug.

2. neki grški filozof: Ci. ep.

3. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

4. Herodes Atticus Herod Atik, sloveč in bogat sofist iz atiškega Maratona, prijatelj (obema) Antoninoma, učitelj Vera (Verus) in slovničarja Gelija: Gell.

hērōs -ōis, m (gr. ἥρως)

1. heroj, polbog, častno ime božjih sinov (pol božjega, pol človeškega izvora), ki so bili po smrti zaradi izvrstnih del sprejeti med bogove: quem virum aut heroa lyrā vel acri tibiā sumis celebrare Clio, quem deum? H., Aeneas h. V., maxumus h. (= Aeneas) V., capit inscius heros (= Hercules) virus Echidnae O., laudes heroum Q., heroum magnitudo Q. ali manus Val. Fl., robora semideûm heroum Stat., arma heroum Suet. Beseda pogosto označena z adj.: Troius V. ali Cytherēïus h. O. = Aeneas, Rhodopēïus h. O. = Orpheus, Neptunius h. O. = Theseus, Thesēïus h. O. = Hippolytus, Laërtius h. O. = Ulixes.

2. klas. le metaf. = junak, odličnik, poštenjak: quantum in illo herōe (sc. Milone) esset animi Ci., heros ille noster Cato Ci. ep., Antonii colloquium cum heroibus nostris (sc. Bruto et Cassio) Ci. ep., illorum fuit heroum (sc. Platonis et Aristotelis) virtutem excitare iacentem Ci.; iron. o Klodiju: Ci.; kot adj. = junaški: heroas sensus adferre Pers.

Hilarus -ī, m Hílar, ime rim. osvobojencev: Ci. ep.

Hīmera -ae,

1. m (Ἱμέρας) Hímera, ime dveh sicil(ij)skih rek, ki izvirajo na Nebrodski gori (Nebrōdēs); manjša (zdaj Fiume Grande) teče proti severu, večja (zdaj Fiume Salso) proti jugu: L., Mel., Sil. Soobl. Hīmeras -ae, m Himera: Vitr.

2. f (Ἱμέρα) Himera (zdaj Termini Imerese), mesto na zahodni strani reke Himere vzhodno od Panorma, edina grška republika na severni sicil(ij)ski obali, zankelska (Zanclē) naselbina, ki jo je opustošil Hanibal: Ci., Mel., Plin., Iust. Soobl. Hīmera -ōrum, n Himera: O. — Od tod adj. Hīmeraeus 3 (Ἱμεραῖος) ali Hīmerēnsis -e, himerski, iz Himere: Plin.

Himilcō -ōnis, m Himilkón, ime več uglednih Kartažanov: L., Plin., Iust.; poseb. kartažanski vojskovodja, ki je l. 217 varoval hispansko obrežje; po slavnem bojevanju proti Rimljanom na Siciliji je tam l. 212 umrl za kugo: L.

Hippō -ōnis, m (Ἱππών) Hípon,

1. ime dveh afriških mest (od tod Hippo uterque Plin.)
a) Hippō rēgius (Ἱππὼν βασιλικός) kraljevi Hipon v Numidiji (zdaj Bône (Hippone)): L., Auct. b. Afr., Mel., Plin., tudi samo Hippo: N., L., Sil. Soobl. Hippōna Rēgiēnsis: Cassian.
b) Hippō Diarrhytus Ἱππὼν Διάῤῥυτος) vodnati Hipon (ker leži med obilnim vodovjem), mesto v Tuniziji na Belem rtu (zdaj Bizerta ali Banzart): S., Mel., Plin. Od tod adj. Hippōnēnsis -e, hiponski: sinus Mel., Plin., colonia (= Hippo Diarrh.) Plin. iun.; subst. Hippōnēnses -ium, m Hipon(ij)ci: Plin.

2. karpetansko mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Yepes vzhodno od Toleda) L., pri Plin. imenovano Hippo Nova Novi Hipon.

3. brut(ij)sko mesto na južni strani Zaliva sv. Evfemije, pozneje imenovano Vibo (Vibona, Bibona) Vibon(a) (zdaj Vibo Valentia): Mel., Plin.

hippophobas -adis, acc. -ada, f (gr. ἱππόφοβάς) hipofobada = „konjski strah“, bot. rastlina, ki se je baje konji bojijo (od tod njeno grško ime), imenovana tudi Achaemenis (gl. Achaemenēs): Plin.

Hirtius 3 Hírtij(ev), ime rim. plebejskega rodú, poseb. A. Hirtius Avel Hirtij, Cezarjev prijatelj in podpoveljnik, spisal 8. knjigo Cezarjeve „Galske vojne“, padel v bitki pri Mutini l. 43: Varr. ap. Arn., Ci., Q. Ci. in Ci. ep., Q., Suet. Od tod adj.

1. Hirtiānus 3 Hirtijev: ius (omaka) Ci. ep.

2. Hirtīnus 3 Hirtijev: proelium (pri Mutini): Asinius Pollio in Ci. ep.

Hispalus -ī, m Híspal, ime moža, po katerem je baje dežela Hispanija dobila ime: Iust.

Hispulla -ae, f Hispúla, rim. žensko ime: Iuv., Plin. iun.

Hister (Ister) -trī, m (Ἴστρος) Híster (Íster), grško ime za Donavo, Rimljanom ime za spodnjo Donavo od železnih vrat do njenega ustja, Danuvius pa je zgornja Donava do Orşove, le pesniki ju nič ne razločujejo: V., L., Cu., Mel., Plin., Sil., Iust., Aur., Cl., ripa binominis Histri (ker se imenuje tudi Danuvius) O., Histro fallacior (ker je imel Hister mnogo vrtincev) Tert.; meton. = Podonavec: Cl. Od tod Histricī -ōrum, m Podonavci: Mel.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).