Franja

Gymnasium -iī, f Gimnázium (Gimnázija), dekliško ime: mea Gymn. PL.

Gynaecocratūmenī -ōrum, m (γυναικοκρατούμενοι = tisti, ki jim vladajo ženske), Ginekokratúmeni, ime sarmatskega plemena: MEL., PLIN.

Haemōn -onis, m (Αἵμων) Hájmon

1. Pelazgov sin, oče Tésala, po katerem je baje Tesalija dobila svoje starejše ime Haemonia: Plin.

2. Kreontov sin in Antigonin zaročenec: O.

3. neki Rutulec: V.

Haemonia -ae, f (Αἱμονία) Hajmónija, starejše (pesn.) ime za Tesalijo (prim. Haemon 1.): H., O. — Od tod

I. adj.

1. Haemonius 3
a) hajmonski = tesalski: Haem. puppis (= Argo) O., urbs (= Trachin) O., Haem. iuvenis (= Iason) O., puer ali heros (= Achilles) O., Haem. equi (= Achillis equi) O., Haem. maritus (= Iason) Val. Fl. in (= Pyrrhus, Ahilov sin) Stat., Haem. dextra (= Ahilova desnica) Stat.; meton.: Haem. arcus O. ozvezdje Strelca (= med zvezde premeščenega tesal(ij)skega centavra Hirona); ker so imeli Tesalijo za domovino čarovništva, je Haemonius 3 tudi = čaroven, čarovniški: culter, artes O.
b) metaf. = traški: Haemonio Boreā Sil.

2. Haemonis -idis, f hajmonska = tesalska, kot subst. = Tesalka: Haem. Laodamia O., decus —, castra Haemonidum Lucan.

— II. subst. Haemonidēs -ae, m (Αἱμονίδης) Tesalec: stant litore fixi Haemonidae Val. Fl. (o Argonavtih).

Halēsus (Halaesus, Alēsus) -ī, m Haléz (Aléz),

1. potoček pri sicilskem mestu Halezi, ki je mirno curljal, ob igranju na piščal pa naraščal: Col. poet.

2. kot moško ime
a) Agamemnonov potomec, ki je sezidal Falerije (Falerii): O., Agamemnonius Halaesus V.
b) neki Lapit: Emathii spoliis armatus Halesi O.

Halys -yos, acc. -yn, redko -ym, abl. -ye, m (Ἅλυς) Hális,

1. glavna reka Male Azije, ki izvira na jugu Pontskega gorovja in se izliva v črno morje (zdaj Kizilirmak = Rdeča reka): Ci. poet., L., Cu., O., Mel., Plin., Lucan., Val. Fl.

2. moško ime: Stat.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

Harpalus -ī, m (prim. gr. ἁρπαλέος hlasten, pohlepen) Hárpal

1. Ciceronov suženj: Ci. ep.

2. pasje ime: O.

3. zakladnik Aleksandra Velikega in njegov namestnik v Babilonu; poneveril je veliko denarja, pobegnil v Atene in bil pozneje na Kreti umorjen: Cu.

harpax -agis, acc. -aga (gr. ἅρπαξ) ki nase vleče, roparski: Plin. — Kot nom. propr. Harpax, m Harpaks, sužnjevo ime: Pl.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Hebrus -ī, m (Ἕβρος) Hébros,

1. glavna traška reka (zdaj Marica), meton. = Trakija (znana kot mrzla pokrajina): V., H., O., Sen. tr., Plin., Val. Fl., Fl.

2. moško ime: V., H., Val. Fl.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

Heliodōrus -ī, m (Ἡλιόδωρος) Heliodór grško moško ime, poseb.

1. slavni grški učitelj govorništva za časa Horacija, skoraj gotovo Mecenatov varovanec: H.

2. sloviti zdravnik in ranocelnik za časa Juvenala: Iuv.; apel. = ranocelnik: Iuv.

3. grški kipar: Plin.

Hellas -adis in -ados, f (Ἑλλάς) Hélada,

1. prava Grčija (naspr. Peloponez): Vitr., Mel., Plin.

2. žensko ime: H.

3. tesal(ij)sko mesto: Plin.

Helvidius 3 Helvidij(ev), ime rim. rodu; poseb.

1. P. Helvidius Rufus Publij Helvidij Ruf (Rdečelasec), rim. vitez, Kluentijev prijatelj: Ci.

2. Helvidius Priscus Helvidij Prisk, l. 51 po Kr. vojskovodja v Kapadokiji: T.

3. Helvidius Priscus, zet Trazee Petusa (Thrasea Paetus), tribunus plebis l. 56 po Kr.; Neron ga je pregnal iz Italije, za časa Vespazijana pa so ga kot neupogljivega republikanca usmrtili: T., Plin. iun., Iuv., Suet.

Helvius 3 Hélvij(ev), ime rim. plebejskega rodú. Poseb.

1. M. Helvius Mark Helvij, l. 209 vojaški tribun pod Marcelom, padel v boju proti Hanibalu: L.

2. Cn. Helvius Gnej Helvij, vojaški tribun l. 203, padel v boju proti Insubrom: L.

3. C. Helvius, l. 199 Katonov tovariš v pretorstvu, l. 198 upravljal Galijo: L.

4. M. Helvius Blasio Mark Helvij Blázion, l. 198 plebejski edil, potem pretor v Onstranski Hispaniji, kjer je premagal Keltibere pri Iliturgisu (Iliturgis): L.

5. Helvius Mancia Helvij Mánkia, govornik, silno grd mož: Ci., Q.

6. C. Helvius Cinna, gl. Cinna.

7. Helvius Rufus Helvij Ruf, za časa cesarja Tiberija nagrajen z „državnim vencem“ (corona civica), ker je v boju s Takfarino rešil življenje sodržavljanu: T.

8. Helvia Helvija, mati filozofa Seneke: Sen. ph.

Hēra -ae, f (Ἧρα) Héra, drugo ime za malo Hiblo na Siciliji: Ci. ep.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.