Franja

lūgubris -e (lūgēre)

1. žalen, žalujoč: eiulatio, lamentatio Ci. ali cantus Ci., H. tožba za umrlim, nárek, narék(anje), narícanje, carmen Ci. žalostinka, žálostnica, l. vestis Ter., Iust. ali sordes lugubres Ci. žalno oblačilo, žalna obleka (oprava), per XL annos non cultu nisi lugubri egit T. v žalni opravi, toda l. sagum H. preprost, umazan plašč, annus lugubris duorum consulum funeribus L. žalostno, polno žalovanja; subst. lūgubria -ium, n žalna obleka (oprava): Pr., Sen. tr., lugubria indue O., l. ponere (sleči) O.

2. žalujoč, žalosten, (o)tožen, žaloben: domus L. hiša žalosti, Clymene, genitor, pectora O., vultus O., Sen. tr.; meton. žaloben, žalosten =
a) žalost vzbujajoč, zlonosen, nesrečo prinašajoč, nesrečen: bellum H., sidus Val. Fl., dies Suet. ali = zlokoben, zlovešč, grozo (strah) vzbujajoč: ales H. ptica zlokobnica, zlokobna ptica glasnica.
b) = mil, otožen, ganljiv, milotožen: vagitus, vox Lucr., verba O. — Adv.

1. lūgubriter žalobno, milo, otožno, milotožno: eiulare Ap. žalobno zajokati, zagnati otožen jok, milo se zjokati.

2. lūgubre
a) žalobno, milo, otožno, milotožno: clamare, sibilare Amm.
b) zlokobno, zlovešče: cometae sanguinei l. rubent V., sonitu l. minaci Mulciber immugit Sil.

Opomba: Pesniki (Lucr., O., Sil.) včasih merijo lugúbris.

lūmen -inis, n (iz *leuqs-men, *louqs-men: lūx, lūcēre, lūna, lūstrāre; iz baze *leu̯k- svetiti, prim. skr. rócate sveti se, sije, rocáyati osvetljuje, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, stvnem. lioht, nem. Licht, ang. light)

1. sploh svetilo (= telo, ki oddaja svetlobo, predmet, ki sveti, npr. sveča, svetilka, plamenica, bakla, oljenka), konkr. luč: lumen accendere de suo lumine Enn., l. lucernae Ci., lumini oleum instillare Ci., luna solis lumine conlustratur Ci., accretio et deminutio luminis Ci. mesečine, tabulas pictas collocare in bono lumine Ci. na dobro svetlobo postaviti = ugodno namestiti (da svetloba dobro pada nanje), nocturnum extinctum l. Lucr., immittere lumen V. omogočiti (omogočati) vdor luči (svetlobe), luč (svetlobo) spustiti (spuščati) v (kaj), primo cum lumine solis V. s prvim svitom, ob prvem svitu, sub lumina prima V. ob (so)mraku, ad lumina prima H. do (so)mraka, in praetoria nave insigne nocturnum trium luminum fore L. nočno znamenje, l. caeleste O. ali caeli V., diurnum O., Sen. ph. sončna luč (svetloba), sonce, sol lumenque diurnum Lucr. danica, lumina vigilantia O. vedno goreče, sine lumine exire Cu., lumina relucentia Sen. ph., clarum lumen transmittere čisto prozoren biti, papilio … luminibus accensis advolitans Plin., ad lumina Suet. pri (ob) luči, l. lunare Macr. mesečina.

2. occ.
a) dnevna luč, dnevna svetloba, dan: secundo lumine Enn. ap. Ci., lumine quarto V., lumine supremo V. na dan smrti, lumine etiamtum incerto S. ali obscuro etiamtum lumine S. ob (so)mraku, festis luminibus (= diebus) Cat.
b) luč življenja, življenje: ab umbris (= iz podzemlja) … ad lumina surgere vitae V., lumina vitae attingere V., linquere lumina vitae Lucr. ali invisa lumina relinquere V. (= λείπειν φάος ἠελίοιο Hom.) = umreti, corpus spoliatum lumine V., nunc casum lumine lugent V. mrtvega, fratri iucundum lumen ademptum Cat.
c) svetloba (luč) oči, vid; meton. oko, oči: sine ullo morbo lumina oculorum amisit N., Democritus lumina amisit Ci., oculorum lumine operto Lucr., lumina oculorum expertia somno Lucr., quem tu, Melpomene, semel nascentem placido lumine videris H., inania lumina O. iztaknjene oči, fodere alicui lumina O. izbosti, iztakniti komu oči, lumen effossum V. iztaknjeno oko (prim. pren.: effossum alterum imperii Romani lumen Vell.), distenta lumina rumpere Lucan.; sg. lumen kolekt. = oči: cum vero sustulit acre … lumen O., tela volant praeter et lumen et aures O.; lumen = zenica: P. Veg.
d) svetloba v poslopjih ali pred njimi: luminibus alicuius obstruere Ci. ali officere Icti. svetlobo (dotok svetlobe) zagraditi (zapreti) komu = narediti (delati) senco; od tod pren.: Catonis luminibus obstruxit oratio Ci. je zatemnil (zasenčil) Katonovo slavo, nec mentis quasi luminibus officit (ni v napoto) altitudo fortunae et gloriae Ci.
e) (b)lesk, sijaj: ferri Stat.,
f) lepota: calthae Col.
g) svetloba v slikarstvu (naspr. umbra): Plin., Plin. iun.
h) meton. α) vsaka odprtina, skozi katero lahko prehaja (prodre) svetloba ali zrak: cum rerum natura … duo lumina ab animo ad oculos perforata nos habere voluisset Ci. „svetlobnici“. β) rega, reža, razpoka: ut tenues subiere latentia cerae lumina Val. Fl. γ) preduh (v rudnikih), zrač(il)ni jašek, dihalnik, sopôtnica: Plin. (31, 57). δ) okenska odprtina, okno: lumina capere a meridie Vitr. okna narediti na južni strani, habere ad septemtrionem lumina fenestrarum Vitr., lumina fenestrarum volvata Vitr. okenske odprtine z vrati, Cyrus aiebat viridariorum διαφάσεις latis luminibus non tam esse suaves Ci., obserare lumina Ap., immittere lumen, lumina Icti. narediti. ε) odprtina za vrata, vrata: Vitr. (4, 6, 1). ζ) svetloba lijaka (calix) pri vodni cevi: Front.

3. metaf.
a) svetloba, ki pripomore k jasnemu razumu, razsvetljujoča duševna bistrost ali jasnost, razsvetljujoča razsodnost, bistroumnost: vos in tantis tenebris erroris et inscientiae clarissimum lumen praetulistis menti meae Ci., ordo maxime est, qui memoriae lumen affert Ci.
b) svetilo, luč α) (o osebah) = sijajen zgled ali vzor, vzornik, odličnik, dostojanstvenik, prvak, sloves, slava, dika, okras: omnium gentium lumen exstinguere Ci., lumina civitatis Ci., praestantissimi viri lumina rei publ. Ci., lumina tot cecidisse ducum V. dike, scire licet hunc (sc. puerum Servium Tullium) lumen quoddam rebus nostris dubiis futurum L. = rešitelj, pomoč; lumen gentis Sil. (o Regulu), Lybiae Sil. (o Hanibalu). β) (o rečeh) = sijajen zgled (vzor), sijajne vrline, odlike, krepost(i), sijaj(nost), lesk(et), dika, okras: quasi lumen aliquod probitatis et virtutis Ci. ep., ostendas oportebit patriae lumen animi, ingenii consiliique tui Ci. sijajne vrline, iacērent in tenebris omnia, nisi litterarum lumen accederet Ci., l. consulatūs tui Ci. sijaj, Corinthum patres vestri, totius Graeciae lumen, extinctum esse voluerunt Ci., l. inventae V.; o govoru: lumina dicendi Ci. nakit sijajnih besed, lumina verborum et sententiarum Ci. prilike in podobe (tropi in figure).

lūminar -āris, n (lūmen)

1. oknica, okensko krilo: Ca., Ci. ep.

2. svetilo, luč, v pl.: Hier., Vulg.; poseb. svetloba na nebu, nebesno svetilo, zvezda, ozvezdje, v sg.: Vulg., v pl. Vulg., Aug.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

luō¹ -ere (z izpahnjenim a iz lavō -are; gr. λούω = lavō -āre in -ere) umivati, oblivati: Graecia … Ionio luitur … profundo (po drugih lavitur) Sil., amnis Ana … gurgite moenia pulcra luit (po drugih lavat) Prud.; metaf. očistiti (očiščevati): Celaeneus insontes errore luit Val. Fl. Sicer le v sestavljenkah, npr. ab-luo, al-luō, dī-luō, ē-luō idr.

lupātus 3 (lupus) z železnimi (volčjim zobovom podobnimi) ostmi opremljen, le v zvezi lupata frena H. ali subst. lupātī -ōrum, m (sc. freni) in lupāta -ōrum, n (sc. frena) volčje žvale, volčja brzda: duris parere lupatis V., aurea lupata Mart.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

Lupia -ae, f

1. Lúpija (zdaj Lippe), desni pritok Rena v severozahodni Germaniji (na ozemlju današnje Vestfalije): Vell., Mel., T.

2. gl. Lupiae.

Lupiae -ārum, f Lúpije, mesto v Kalabriji med Brundizijem in Hidruntom: Mel., Plin. (pri katerem najdemo v nekaterih izdaja Lupia).

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

lūsiō -ōnis, f (lūdere) igra(nje): ludus discendi, non lusionis Ci. ep., l. pilae Ci. ali pilaris Stat. žoganje; v pl.: lusionibus vel laboriosis delectari Ci., nobis senibus ex lusionibus multis talos relinquerant et tesseras Ci.

Lūsius -iī, m Lúzij, reka v Arkadiji: Ci.

lūstrālis -e (lūstrum2)

1. k očiščevalni ali spravni daritvi (spravi, pomiritvi) spadajoč, očiščevalen, spraven, pomiritven: exta V., sacrificium L. spravna daritev, aqua O. posvečena voda, saliva Pers., caput Sen. tr., lustrales bellis animae Lucan. ki so jih v vojni žrtvovali za blaginjo vojske.

2. vsako peto leto se vršeč, petleten = vsakih pet let: certamen T., census Ulp., collatio Cod. Th. vsako peto leto pobrana dajatev (prispevek).

lūstricus 3 (lūstrum2) očiščevalen: dies Suet., Arn., Macr., P. F. deveti dan po rojstvu dečka, osmi dan po rojstvu deklice, ko je otrok dobil ime z žrtvovanjem na domu ali z daritvijo v svetišču (pri Judih = dan obreze, pri kristjanih = dan krsta).

lūstrō² -āre -āvī -ātum (lūstrum2)

1. s spravno daritvijo očistiti (očišč(ev)ati): agrum Ca., exercitum Ci., L., Auct. b. Afr., populum Ci., lustranda colonia abeo, qui deducit Ci., l. Capitolium, classem, urbem L., lustratus et expiatus sacro L., purā undā spargens lustravit viros V., l. aras V., oves O., corpus divino odore O., terque senem flammā, ter aquā, ter sulphure lustrat O., ipseque te circum lustravi sulfure puro Tib., me lustravit taedis Tib., placet exercitum patrio more lustrari Cu., meminerit non nisi religiosā purificatione lustratos accedere ad templa debere Mart. (8, Praefat.); z dat.: lustrari Iovi V. očiščevati se Jupitru na čast = Jupitru darovati spravno daritev.

2. (ker je bil z očiščevalno ali spravno daritvijo združen pregled vojske in celo vsega naroda) pregled(ov)ati, ogled(ov)ati (si), potem sploh motriti, opazovati: exercitum Ci. ep., Hirt., L., T., Aur., Anchises … convalle virenti inclusas animas superumque ad lumen ituras lustrabat V., vestigia l. V., os oculosque loquentis … et totum lustrabat lumine (z očmi) corpus V., l. oculis campos Lucan., immania membra lustrabat visu Sil.

3. metaf.
a) prepotovati, potovati po čem, prehoditi (prehajati), obhoditi (obhajati), prepluti, pluti po čem: Aegyptum, terras Ci., stella Martis … eundem lustrat orbem Ci., quando luna lustrato suo cursu solem consecuta est Ci., dumque omnia lustrat eundo O., l. arva, extrema Libyae V., muros equo V. objezditi, lustrandum navibus aequor V., l. caerula puppe Sil., flumina navigiis Plin. iun.; pesn. in poklas. obiti (obhajati), obda(ja)ti, obleteti (obletavati): lustrantque (sc. regem) choreis V. plešejo okoli, l. agros V. v slovesnem sprevodu hoditi okoli, lustratis signis Suet. (o orlu) potem ko je obletel bojna znamenja; lustratis levi tactu oculis Plin. z lahnim dotikom oči; pren. kaj presta(ja)ti, (pre)trpeti, prebi(ja)ti se skozi kaj, vzeti (jemati) nase kaj, podvreči se čemu: multa alia Ci. poet., incerta pericula V.
b) premisliti (premišljevati), pomisliti (pomišljati), razmisliti (razmišljevati), pretehta(va)ti, preudariti (preudarjati), presoditi (presojati), oceniti (ocenjevati), razb(i)rati (v duhu, srcu): animo non has maximas artīs Ci., omnia ratione animoque Ci.

lŭstrum¹ -ī, n (prim. lutum)

1. lokev, mlaka, luža, mlakuža, kaluža, močvára, blato: prodigunt in lutosos limites ac lustra, ut volutentur in luto, quae enim illorum requies, ut lavatio hominis Varr., lustra significant lacunas lutosas, quae sunt in silvis aprorum cubilia P. F.

2. brlog, lož, zakotje (zverjadi), sploh divjina, divjava, puščava, pustinja, pušča, gozd: lustra ferarum V., invia lustra V., devia l. O., tetrica l. Stat.

3. javna hiša, bordel, kurbišče, hotnišnica: Pl., in lustris tempus aetatis consumere Ci., mala lustra H.; meton. (v pl.) razuzdano življenje, razuzdanost: studere lustris Pl., vino lustrisque confectus Ci., in qua (sc. domo) lustra versantur Ci.

lūstrum² -ī, n (luere1 = lavāre -ere)

1. očiščevalna daritev, očiščevalno žrtvovanje, spravna daritev, starejše spravina, ki so jo cenzorji vsako peto leto ob koncu svoje službe po končanem cenzusu darovali za ves narod; ob tej priložnosti so zaklali bika, ovna in prašiča, cenzor pa je molil slovesno molitev: lustrum condere Ci., L., Suet. ali perficere L. opraviti (petletno) spravno daritev = zaključiti s cenzorstvom (službo cenzorja), sub lustrum censeri Ci. ep. ob koncu cenzorstva, festo purgantes moenia lustro Lucan., vota, quae in proximum lustrum suscipi mos est Suet.; o zasebni spravni daritvi: Ca. (De re rust. 141, 3).

2. meton.
a) petletno obdobje, petletje: Ci., Mart., Plin. iun., octavum claudere lustrum H. dopolniti 40 let, longi reditus lustri O., quinquennale ludicrum secundo lustro celebrabatur T.; sploh doba več let, večletno obdobje, leta: veniet lustris labentibus aetas V., in lustrum accedere debet … una dies O.
b) α) zakupna doba: Plin. iun. (Ep. 9, 37, 2). β) davčna, finančna doba: Varr. (De lingua Lat. 6, 11), Ci. (Ep. ad Attic. 6, 2, 5; Ep. 2, 13, 3).
c) (v cesarski dobi) petletne igre = vsako peto leto obhajane igre, poseb. kapitolijske igre (na čast kapitolijskemu Jupitru): saepe coronatis iteres quinquennia lustris Stat.; iste igre imenovane lustri certamen: Aur.; prim. T. (Annal. 14, 20), Suet. (Nero 12; Domit. 4).

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

Lūtētia (Parīsiōrum) -ae, f Lutécija (Parízijcev), glavno mesto Parizijcev v Lugdunski Galiji na otoku reke Sekvane (zdaj Paris): C., Amm.