Franja

Lōryma -ōrum, n (τὰ Λώρυμα) Lórima (Lórime (f. pl.)), mesto in pristanišče v Kariji: L., Plin.

Lōtis -idis, f (Λωτίς) Lótida, nimfa, Neptunova hči, spremenjena v lotos: O. — Soobl. Lōtos -ī, f (Λωτός) Lótos: Serv.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

Lua -ae, f (luēs: luō, λύω; po drugih sor. z lucrum, Lua = boginja plena) Lúa, rim. boginja; njej na čast so sežigali v bitkah uplenjeno orožje: Varr., L., Gell.

Lūca¹ -ae, f Lúka, mesto v Etruriji (zdaj Lucca): Ci. ep., L., Plin., Suet. Od tod adj. Lūcēnsis -e lúški: municipium (= Luca) Ci. ep., libertum docti Lucensis quare Secundum Mart.

Lūcānī -ōrum, m Lukáni, preb. pokrajine Lukanije v južni Italiji: Varr., Ci., L., Plin., Iust.; meton. lukánsko ozemlje, ozemlje Lukánov, Lukánsko: in Lucanis … delectus habebat C., Samnites bellum … in Lucanos traxit L.; kolekt. sg. Lūcānus: Lucanus et Bruttius et Samnis ab nobis defecerunt L. — Od tod

I. subst. Lūcānia -ae, f Lukánija, pokrajina v južni Italiji: H., Mel., Plin., Plin. iun. idr. —

II. adj.

1. Lūcānus 3 lukán(ij)ski: vinum Varr., bos = bos Lūca (gl. spodaj) Varr., nix H., montes L.; subst.
a) lūcāna -ae, f (sc. hira) = lūcānica (gl. spodaj): Varr.
b) Lūcānus -ī, m hrošč rogač (Lucanus cervus Linn.): lucanos vocat hos Nigidius Plin. (po nekaterih izdajah lucavos).

2. Lūcānicus 3 lukán(ij)ski; od tod subst.
a) lūcānica -ae, f (sc. hira) lukán(ij)ska klobasa, prekajena (povojena) klobasa: Ci. ep., Mart., Lūcānica Char. Soobl. lūcānica -ōrum, n: Stat., Arn.
b) Lūcānicus -ī, m (sc. botulus) = lūcānica -ae: Char.
c) Lūcānicum -ī, n (sc. farcimen) = lūcānica -ae: Char.

3. Lūca (lūca) -ae, m iz Lukánije, lukán(ij)ski: bos Luca (luca) ali Luca bos lukan(ij)ski vol = slon, ki so ga Rimljani prvič videli v Lukaniji v Pirovi vojski, niso pa poznali njegovega pravega imena: Naev. fr., Enn. ap. Varr., Sen. tr., Aus., luca bos Pl., boves lucae Lucr., moderari Lucas boves Sil.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Lūcentia -ae, f Lucéncija, mesto v Tarakonski Hispaniji: Mel. — Soobl. Lūcentum -ī, n Lucént: Plin.

Lūceria -ae, f Lucêrija, mesto v Apuliji ob meji s Samnijem (zdaj Lucera): Ci., C., L., H., Plin. Od tod adj. Lūcerīnus 3 lucêrijski: finis L.; subst. Lūcerīnī -ōrum, m Luceríni, Lucêrijci, preb. Lucerije: L.

Luciēnus -ī, m Lucién, rim. priimek. Poseb. Quintus Lucienus, senator l. 67, Atikov prijatelj, zemljiški posestnik v Epiru: Varr.

lūci-fugus 3 (lūx in fugere) plašeč (boječ) se svetlobe: blatta V., Isid.; metaf. (o ljudeh) bežeč pred svetlobo, plašeč se svetlobe, boječ se ljudi: nebulo Luc. ap. Non., alii … invidi, difficiles, lucifugi Ci., natio Min. (v rokopisih lucifugax natio v enakem pomenu).

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lūcīlliānus -ī, m Luciliján

1. tast cesarja Jovijana, magister equitum et peditum; l. 364 po Kr. so ga ubili vojaki v Galiji: Amm.

2. comes, se je kot poveljnik pomorskih in kopenskih čet udeležil vojaškega pohoda cesarja Julijana proti Perzijcem: Amm.

Lucillus -ī, m Lucíl, slikar iz. 4. stol., ki je deloval v Simahovi hiši: Symm.

Lūcipōr -ōris, m = Lūciī puer Lucijev deček (suženj), v pl.: Plin.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

Lucrīnus -ī, m (v zvezi s subst. lacus, pa tudi brez njega) Lukrín, Lukrínsko jezero, najbolj notranji del Bajskega zaliva, zahodno od Neapole (Neaplja), znamenito zaradi izvrstnih ostrig: Ci. ep., V., H., G., Mart. (ki ga zaradi njegove tihote imenuje tudi Lucrinum stagnum) idr. Od tod adj.

1. Lucrīnus 3 lukrínski: Lucrina conchylia H. lukrinske ostrige = ostreae Lucrinae Plin. = subst. Lucrīna -ōrum, n Mart.; toda: Lucrīna tacita Symm. tiha krajina okrog Lukrinskega jezera.

2. Lucrīnēnsis -e lukrínski: res Ci. ep. lukrinske ostrige.

lucror -ārī -ātus sum (lucrum)

1. (pri)dobi(va)ti, dobiček ustvariti (ustvarjati), dobiček imeti, na dobičku biti pri čem, doseči (dosegati) kaj: Icti., Lact., omne stipendium l. Ci., auri pondo decem l. Ci., locupletes suum perdunt, debitores lucrantur Ci., plus mendacio atque etiam periurio lucrabatur Suet., ex annonae quoque caritate lucranti[a] adcrevit invidia Suet., lucrantium suspecta vox Suet. dobičkarjev; occ. (pri)varčevati, prihraniti (prihranjevati): salis lucrandi occasio Plin.

2. metaf. pridobi(va)ti si, zadobi(va)ti, doseči (dosegati) kaj: lucretur indicia veteris infamine Ci. naj mu bodo v dobiček = zamolčati jih hočem, nočem jih navesti, domitā nomen ab Africa lucratus H., quonam usque moram lucrabere fati? Stat., ne peregrinus poenas dissoluti regulis matrimonii lucraretur Amm. da ne bi tujec brez kazni užival sadov kraljeve ločitve (razporoke); z dvojnim acc.: lucratus est eum inimicum Vulg. naredil si ga je za sovražnika, nakopal si je njegovo sovraštvo.