Franja

bellicus 3 (bellum)

1. vojen, vojaški, bojen: Lucr., Vell., Q. idr., tubicen O., equus, navis Pr., rostra Tib., ensis O., tormenta Varr., L., tormenta operaque L., res bellica Ci., H., Suet. vojaštvo, vojne zadeve, teneant alii res bellicas (vojne reči), nos res urbanas tuebimur Ci., disciplina bellica Ci. vojaška taktika, ius bellicum Ci. vojno pravo, virtus bellica Ci., N., Plin., laus Ci., C., Sen. tr. ali bellica gloria T. vojna slava, insignia Ci. bojna znamenja, nomina Fl. v vojni pridobljena, nubes Cl. vojna beda, vojno zlo. Od tod subst. bellicum -ī, n (sc. signum) znamenje za vojno (boj), klic na vojno (v boj, k boju), vojni (bojni) klic: bellicum canere Ci., L., Iust., Ap. trobiti v boj (k orožju), s trobento znamenje za boj da(ja)ti, s trobento k orožju klicati; pren. o ognjevitem govorniku, pripovedovalcu: alter (Thucydides) … de bellicis rebus canit etiam quodammodo bellicum Ci.; od tod met. vzbuditi (vzbujati), razvne(ma)ti, (na)dražiti: Q., cives et senatores … bellicum me cecinisse dicunt Ci.

2. pesn. bojevit, hraber: Pallas O., dea ali virgo (= Minerva) O., Mars O., deus (= Romulus) O.

bidental -ālis, n (bidēns dvorogljača, t.j. strela) znamenje strele, strelno znamenje, kraj, kamor je udarila strela in so ga potem z žrtvovanjem ovce (bidens) očistili prekletstva, posvetili in obdali z ograjo, podobno šapi (puteal); ker je bil posvečen, se ga nihče ni smel dotakniti: Nigidius ap. Non., Pers., Ap., bidental movere (dotakniti se in s tem oskruniti) H.

būcina -ae, f (ali iz *bovicina: bōs in canere, torej pastirski rog, ali sor. z gr. βύκτης tuleč in lat. bucca) polžasto zavito trobilo iz pločevine ali medi, podobno našemu lovskemu rogu,

1. pastirski rog, poseb. svinjskih in govejih pastirjev: Pr., Col., ad bucinam inflatam convenire Varr., buccina signum dira dedit V.

2. (vojaško) bojni rog, troblja, trobenta, s katero se je iz poveljnikovega šotora dajalo glavno znamenje za napad ali odhod; to znamenje je pešakom razglašala tuba, konjenikom pa lituus: bello dat signum rauca cruentum bucina V., signum e tabernaculo regis bucinā dabatur Cu.; z bojnim rogom so dajali tudi znamenje za izmenjavanje nočne straže, ki je bila razdeljena na štiri izmene: secundae vigiliae bucinā signum datum L., iam quarta canit bucina lucem Pr., te (iurisconsultum) gallorum, illum (imperatorem) bucinarum cantus exsuscitat Ci., mediam somni cum bucina noctem divideret Sil.; met. znamenje z bojnim rogom: ut ad tertiam bucinam (= vigiliam) praesto essent L.; s takim znamenjem so naznanjali tudi konec glavnega obeda (proti večeru): convivium bucinā dimitti T.

3. (v javnem in državljanskem življenju) troblja,
a) s katero so sklicevali ali razpuščali kako množico, v starejši dobi narodne zbore: signum, quod erat notum vicinitati, bucinā datur: homines ex agris concurrunt Ci., bucina cogebat priscos ad verba Quirites Pr.
b) za naznanjanje štirih obdobij, na katera je bil razdeljen državljanski dan: nondum in noctem vergente die tertia misit bucina signum Sen. tr.

4. znamenilo v urnem kolesju: Vitr.

5. pren.: quam foedae bucina famae Iuv. troblja = raztrobljenje, raznašanje.

6. pren. vrtalkasto zavita školjka, na katero trobi Triton = Tritonov rog: cava bucina sumitur illi (sc. Tritoni) O.

būcinō -āre -āvī -ātum (būcina)

1. (za)trobiti na rog, s trobljo (z rogom) znamenje da(ja)ti: Vulg., cum bucinatum est Varr., hic (triton) conchā sonaci leniter bucinat Ap.; act. brezos.: saepe declamante illo ter bucinavit Sen. rh. je trikrat zatrobilo = je tekel tretji del dneva (prim. būcina 3. b).

cacūmen -inis, n (iz *cacūdmen)

1. stožčast konec, konica: Val. Max., Sen. ph., Lucan., Plin., atomi, cuiusque rei Lucr., pilorum Auct. b. Afr., incurvum cacumen (elephanti) Sil. hrbet; occ.
a) vrh gore, rtina: montis cacumen O., Cat., cacumen Alpium Plin., summa cacumina montis Lucr., montium acumina Plin., Matina cacumina H., montana cacumina O., collis in modum metae in acutum cacumen fastigatus L.; nuda fere cacumina (rupis) sunt L.
b) konica vejevja, rastlin, vrh, vršiček, krošnja dreves: praeacuta (ramorum) cacumina C., cacumen (herbae) O., cacumina graminis Plin. klice, perque alta cacumina regnat V., umbrosa cacumina V., arborum cacumina Plin., ficorum, malorum, pirorum cacumina Col., cacumina olivae Col. ali oleae Q.
c) gram. nad črko postavljeno naglasno znamenje, naglasnica, akcent, ikt (kot znak): M.

2. pren. vrh, vrhunec, višek: Naev. fr., Arn., alescendi summum tangere cacumen Lucr. doseči... vrhunec rasti, artibus ad summum cacumen venire Lucr. doseči najvišjo dovršenost.

clāssicus 3 (clāssis)

1. ki se tiče razredov (clāssis) rim. državljanov, od tod subst. clāssicus -ī, m
a) tisti, ki s trobilom kliče državljane k zboru. trobentač: Varr.
b) (v pozni lat.) državljan prvega razreda: Gell.; pren. classicus scriptor Gell. pisatelj prve vrste, odličen, vzoren pisatelj, klasik.

2. ki se tiče vojaških oddelkov (bodisi kopenskih ali mornarice), le kot subst. clāssicum -ī, n (sc. signum) bojna trobenta, bojno znamenje s trobilom: classicum canere C. zatrobiti bojno znamenje, toda: classicum canit L. bojno znamenje se razlega, bojna trobenta zadoni, classico convocare L.; pesn.: classica sonant V., classicum inflare V. bojno znamenje (za)trobiti.

3. ki se tiče mornarice (ladjevja), mornarski: milites L., T. pomorski vojaki, bellum Pr. pomorska vojna, certamen Vell. pomorska bitka; kot subst. clāssicī -ōrum, m
a) (sc. milites) pomorski vojaki, vojna mornarica: legio classicorum T.
b) (sc. nautae) mornarji, pomorščaki: Cu.

cōnspūtō -āre (-āvī) -ātum (intens. glag. cōnspuere) namenoma, nalašč, v znamenje največjega zaničevanja pljuvati v koga, opljuvati koga: Ci. ep., Tert.

Cynossēma (Cynos sēma) -atis, n (τὸ Κυνὸς σῆμα) Pasje znamenje, vzhodni rt traškega Herzoneza, kjer je bila pokopana v psico preobražena Hekuba: Mel., Plin., M.

diastolē -ēs, f (gr. διαστολή) ločilno znamenje, ločnica, ločilo: Prisc., Isid.

disiūnctiō (dīiūnctiō) -ōnis, f (disiungere, dīiungere)

I. ločitev, ločenost, oddaljenost: in tanto luctu meorum, tanta disiunctio ne Ci., ut non statim alienatio disiunctioque facienda sit Ci.

— II. pren.

1. različnost: animorum, sententiae Ci.

2. occ.
a) (= διεζευγμένον) α) log. izključitev, ločilni (razstavni) stavek, protistava, dialektična oblika protistavkov, razstavna oblika zaključka: Dig. idr., cum traditum sit in omnibus diiunctionibus, in quibus „aut etiam aut non“ poneretur, alterum utrum verum esse Ci. β) ret. brezvezje, asindeton: Ci., Corn.,
b) (= συνωνυμία) enakopomensko (sinonimno) izražanje: Q. (IX, 3, 45).
c) gram. (= διαστολή) ločilno znamenje, ločilo: Prisc.

exauspicō -āre -āvī (—) iziti ob ugodnih znamenjih, t.j. posneti iz česa (zase) znamenje bodočnosti: exauspicare vinculis Pl.

fastīgium -īi, n

1. nagib, strmina, vzdigovanje: tria fastigia agri Varr., spectandum, qua has (trabes) molli fastigio coniungunt C. z neznatnim nagibom, v topem kotu, omnia leni fastigio subvexa L. vse se je v zmernem vzponu (z zmerno strmino) vzdignilo; occ. položnost, nagnjenost, reber: paulatim angustiore ad infimum fastigio C. polagoma se znižujoča in spodaj zožena reber, tenui fastigio vergere C. zložno nagnjeno, loci ad declivitatem f. C. skoraj strma nagnjenost, f. declive C., lenius Cu.; (o vodovju) padec, strmec: si erit fastigium magnum, facilior erit decursus aquae Varr., cloacae fastigio in Tiberim ductae T. s strmcem proti Tiberi.

2. meton. zgornji ali spodnji konec česa
a) vrh, vrhunec, površje, površina, višina, sleme, rob: montes pari altitudinis fastigio C. enako visokega vrha, enake višine, fontis f. C. ali aquae f. Cu. višina, fastigia surarum Lucr., anno Solis erat supra fastigia currus Pr., summum munimenti fastigium Cu., fastigia moenium Cu. ali muri Cu., Val. Fl. zobčasti nadzidki, summi operis fastigium Cu. najbolj gornji rob, f. terrae Cu. strmina, triplici pulsares fastigia cristā Val. Fl., fastigia montis Sil.; occ. pročelje, hišno čelo, čelni zid, zatrep (posebno pri svetiščih): Plin. iun., Suet., Fl., Amm. idr., tempestas aliquot fastigia templorum dissipavit Ci., (Caesar) habet simulacrum, fastigium (sinekdoha) templum, flaminem Ci., fastigia aliquot templorum a culminibus abrupta L. quorum (delubrorum) fastigia turpi pallebant musco O., Capitolii fastigio examen apium insedit T.; pesn. (po metriški potrebi) pogosto pl. nam. sg.: summi fastigia tecti ascensu supero V., fastigia aurea (templi) movit O.; sinekdoha: = streha: ad fastigia taedas inicere Val. Fl.; od tod pren.: α) operi quoniam fastigium imponimus Ci. ker … tako rekoč postavljamo streho. β) nad besedo postavljeno naglasno znamenje: M.
b) spodnji konec = globočina: forsitan et scrobibus quae sint fastigia quaeras V. kako globoke so.

3. pren. vrhunec, višek, najvišja stopnja: modo erant in summo aut fastigio aut periculo N. ali na vrhuncu (življenja) ali v največji nevarnosti, pari fastigio stare N. ali eodem fastigio stare Cu. držati se na enaki višini, in fastigio eloquentiae stare Q., praeteriae fortunae fastigium capio Cu., nedum pulcherrimo populi Romani fastigio T., summum fastigium privati hominis implere Plin. iun., a fastigio tantae maiestatis in captivitatem redigi Iust.; occ.
a) visoki stan, visoka služba, čast, čin, dostojanstvo: mortale (smrtnika) Cu., super humanum f. elatus Cu. nad človeški stan, semper dictaturae altius fuit fastigium L., curatio altior fastigio suo L. previsoko za njegov čin, f. regium Cu., Val. Max., invidiosum magistratus (= consulatus) f. Val. Max., f. consulare Vell., paternum Cu., patrium T., muliebre T. povišanje ženske, ad summum f. deligi T., id summi fastigii vocabulum (sc. „potestas tribunicia“)
b) glavna točka: summa sequar fastigia rerum V.; od tod fastigia = vrste: Varr.

īn-scrībō -ere -scrīpsī -scrīptum

I. z zunanjim obj.

1. popis(ov)ati, z napisom označiti (označevati), napis čemu napraviti: versā pulvis inscribitur hasta V., eas statuas poni inscribique iussisti Ci., sepulcrum inimico nomine inscriptum Ci., i. aras Suet., lapides Q., lapis inscriptus Tib., basis inscripta est Mart., cellae inscriptae nomina Mart.; pesn.: flores inscripti nomina regum V. popisane z imeni, sua quemque inscribit facies O. ga natanko označuje.

2. occ.
a) nasloviti (naslavljati), naslov (ime) dati, imenovati: inscribere librum „rhetoricum“ Ci., liber, qui „oeconomicus“ inscribitur (inscriptus est) Ci., libellos Ci., disputationem Q., orationem, togatam (sc. fabulam), imagunculam Suet., i. dominum alicui rei Sen. ph., Martem Sil., arcem publicarum aedium nomine Plin. iun., aedes venales Pl., na prodaj ponujati, aedes Ter. v najem ponujati; tako tudi: aliquem litteratorem i. Suet.
b) pismo nasloviti, naravnati na koga, nameniti komu: epistulam inscribere patri Ci., fasciculus, qui est M'. Curio inscriptus Ci.
c) (na)slikati, z barvami opisa(va)ti, opika(va)ti, tetovirati: inscriptāque … deus qui navigat alno Stat., i. corpora Plin.
č) znamenje vž(i)gati komu, (o)žigosati ga: Iuv., servi inscripti Plin., Mart.; subst. īnscrīpta -ōrum, n na(d)pisi, naslovi: Gell. —

II. z notranjim obj.

1. (na)pisati na kaj, (na)pisati kaj: si quae essent inscriptae litterae Ci., inscripsit sacrum semusto stipite nomen Lucan.; z določilom na vprašanje kje?: ut esset, quod in basi tropaeorum inscribi posset Ci., buculae in femore nomen Myronis inscriptum erat Ci., nomen in porta Ci., in libellis Ci., aliquid in alicuius sepulcro Ci., Lact.; tudi dat.: vestris monumentis suum nomen inscripsit Ci., sibi nomen philosophi Ci. nadeti si ime, nomen tumulo Q., vexillis Suet., alicui stigmata Sen. ph.; pren.: inscriptum sit in fronte eius Ci. naj bo napisano na njegovem čelu, orationem in animo Ci. vtisniti v srce; pesn.: inscripsere deos sceleri O. napisali so na svoj zločin imena bogov = so ga pripisali bogovom, mea dextera leto inscribenda tuo est O. njej gre (je treba) pripisovati tvojo smrt.

2. occ.
a) kot tožnik podpisati: Cod. I.
b) staro pisavo nerazpoznavno narediti, čez kaj pisanega pisati: i. in testamento Icti.

īn-sīgniō -īre -īvī -ītum (īnsīgnis) znamenje napraviti, zaznamovati, narediti znamenje, označiti (označevati), (o)krasiti, odlikovati: Ambr., pueri insigniti Pl. ap. Fest., clipeum Io auro insignibat (gl. opombo) V. zlata Io je kot grb krasila ščit, agros tropaeis V., oratorem vestibus fucatis T. (Dial.) opozorljivo (pozornost vzbujajoče) nališpati, mulli insigniuntur barbā geminā inferiori labro Plin. se poznajo po … , nec insigniri razlikovati se, nec misceri omnibus Sen. ph.; metaf.: Postumius nullā notā est insignitus L. ni bil ožigosan z nobenim priimkom, eum annum dii morbis insignivere T. so naredili znamenito, so zaznamovali, finem belli insignivere T. so (prav očitno) označili, annus funeribus, calamitatibus insignitur T., Suet., notas initialis sapientiae vetus insignivit auctoritas Amm. V klas. lat. le pt. pf. īnsīgnītus 3, adv. -ē, večinoma kot adj. (adv.) zaznamovan, vtisnjen: tamquam insignitae notae veritatis Ci., imago Ci.; occ. izreden, neznanski, poseben, očiten, ne(za)slišan: homo insignite impudens Ci., insignite improbus Ci., insignitior ignominia L., i. infamia T., iniuriae Cat. ap. Gell., contumelia L., insignitius flagitium T., deformitate insignitus Petr., milia militum Enn. ap. Prisc. Subst. īnsīgnīta -ōrum, n modrice, otiski: Plin.

Opomba: Sinkop. impf. (večinoma iz metričnih razlogov) insignibat: V., Cl., insignibant: Stat., insignibar: Ap.

inūstiō -ōnis, f (inūrere) vžgano znamenje: igneae quaedam maculae vel inustiones Iul. Val.

itinerārius 3 (iter) potovalen, póten, popoten, pohoden: t vestimenti genus Lamp., sumptus Lamp., agger Amm. cesta; subst. itinerārium -iī, n znamenje za pohod (odhod): itinerarium sonare (trobiti) lituos iubet Amm.

memoriālis -e (memoria) spominski: libellus: Suet. spominski zapis, spomenica. — Subst.

1. memorialis -is, m
a) cesarski zgodovinopisec (= a memoria): Cod. I.
b) pl. memoriāles (sc. libri) znamenitosti = knjige o spomina vrednih rečeh, knjige o znamenitostih; kot naslov spisa: Gell.

2. memoriāle -is, n
a) spominsko znamenje, spomin(č)ek, spomenik: Vulg., Arn.; pl. memorālia -ium, n spominski zapiski, spomenice, spomini (naslov spisa pravnika Masurija Sabina): Paul. (Dig.), Gell., Macr.
b) spominska slovesnost: Vulg.
c) spomin: Vulg.

mēta -ae, f (mētārī) vsak stožčast ali piramidast lik

1. stožec, obelisk, piramida: collis in modum metae fastigatus L., petra in modum metae erecta Ci., metas imitata cupressus O.; pesn.: meta lactis ali lactum Mart. sir (podolgovate oblike).

2. occ.
a) kopica, poseb. kopica sena: Ca., fenum exstruere in metas Col., metas (sc. feni) accendere Plin.
b) stožec, spodnji del mlinskega kamna v obliki topega stožca (gr. ὄνος ἀλέτης, naspr. catillus): meta molendaria Paul. (Dig.) ali molendinaria Amm.

3. mejno znamenje, mejnik, meja, cilj: iamque propinquabant scopulo metamque tenebant V. in so bili dospeli do cilja; occ. koničast steber v cirkusu ob zgornjem in spodnjem koncu nizkega zidu (spina), ki je stal sredi dirkališča; okrog teh dveh stebrov so morali dirkači peljati sedemkrat: meta fervidis evitata rotis H., hinc (sc. equus) vel ad Elei metas et maxima campi sudabit spatia et spumas aget ore cruentas V., aut prius infecto deposcit praemia cursu, septima quam metam triverit ante rota? Pr., sublatae metae Suet. koničasta stebra z zidom vred; Mēta sūdāns (-antis) Sen. ph. vodomet pred amfiteatrom, podoben takemu stebru; pren.: interiorem metam curru terere O. ne zastraniti (zastranjevati) (v govoru), ne odmakniti (odmikati) se preveč od obravnavanega, in flexu aetatis haesit ad metas Ci. se je ponesrečil, je imel nesrečo. Ker sta bila koničasta stebra obračališče in obenem tudi cilj, od tod

4. metaf.
a) obračališče, obratišče: Lucr., Plin., metas lustrare Pachyni V. pluti okrog Pahinskega rta, ad metam eandam solis L.
b) smer, cilj, meja, konec: hic labor extremus, longarum haec meta viarum V., terrarum invisere metas Sil., properare ad metam O., vitae metam tangere O. določena leta, metas dati pervenit ad aevi V., meta mortis V. (= τέλος ϑανάτου Hom.), metae rerum V. = fines imperii; ad quas metas naturae sit perveniendum usu Varr., ad duas metas dirigere Varr. na dva cilja meriti = oči obračati v dve smeri, sol ex aequo metā distabat utrāque O. enako daleč od vzhoda in zahoda = bil je poldan, nox mediam caeli metam contigerat V. bila je polnoč.

monumentum in monimentum -ī, n (monēre)

1. spominek: Pl., laudis Ci., amoris V., monumento ut esset L., tuae clementiae monumenta Ci., nec sibi quidquam monumenti causā reservavit Ci., Saguntos fidei erga Romanos … triste monimentum Fl. zgled.

2. occ.
a) spomenik, pomnik, spominsko znamenje (o kipih, zaobljubnih darovih, svetiščih, poslopjih idr.): monumenta Africani Ci. kipi, duodecim arae … monumentum expeditionis suae Cu., monumenta ex fano Herculis C. zaobljubni darovi, m. Marii Ci. svetišče, ki ga je dal zgraditi Marij, basilica Pauli, Aemilia monumenta T. spomenik Emilijev, monumenta Pompei T. Pompejevo gledališče, senatūs Ci. ep. hiša, ki jo je Ciceronu zgradil senat, monumenta maiorum (sc. Clodii) Ci. (Pro Mil.) Apijeva cesta; toda maiorum monumenta Cu. zmagoslavna znamenja, trofeje, monumentum istius crudelitatis Ci. mučilni križ.
b) nagrobni spomenik, nagrobnik, grob, (družinska) grobnica: Ci., H., Scipionum L., sepulcri monumento donatus est N., sepultus est in monumento avunculi N.
c) razpoznavno znamenje (kak prstan ipd.): Ter.
d) metaf. pl. pisani spomeniki, listine, (uradni) spisi: commentarii pontificum aliaque monumenta publica privataque L., monumenta rerum gestarum Ci. zgodovinske knjige, annalium Ci. zgodovinski letopisi, medicorum Plin., commendari monumentis alicuius Ci. po spominskih knjigah (zapiskih), monumenta orationum L. v listinah hranjeni, še ohranjeni govori.

naevius 3 (naevus) ki ima vrojeno znamenje, z vrojenim znamenjem: Arn. — Od tod

I. nom. propr. Naevius 3 Nájvij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so:

1. Cn. Naevius Gnej Najvij, rim. dramatik in epik (okrog l. 250). Napisal je osem iger in opeval v saturnijskem metru prvo punsko vojno, ki se je je tudi sam udeležil. Ker je v svojih komedijah preveč prostodušno napadal Publija Scipiona in Metele, je moral oditi v pregnanstvo v Utiko; tam je umrl okrog l. 200: Ci., Gell.

2. Sex. Naevius Sekst Najvij, pravdni nasprotnik Publija Kvinkcija, ki ga je zagovarjal Cicero (v govoru Pro Quinctio) l. 81: Ci.

3. P. Naevius Turpio Publij Najvij Turpion, Verov (Verres) tovariš: Ci.

4. Naevius Sertorius Macrō Najvij Sertorij Makron, Sejanov naslednik l. 31 po Kr., ljubljenec cesarja Tiberija, katerega je Kaliguli na ljubo zadušil; Kaligula ga je naposled prisilil, da je naredil samomor: T., Suet. —

II. adj. Naevius 3 Nájvijev: porta Najvijeva vrata v Rimu, ob vzhodni aventinski rebri: Varr., L., nemora, silva Varr., Fest., olea Col. Od tod adj. Naeviānus 3 Nájvijev: Cels., modi, scripta Ci. mera, spisi (pesnika Najvija), Hector Ci. (oseba v drami pesnika Najvija), pira Col.