Franja

acētum¹ -ī, n (subst. pt. pf. glag. acēscere)

1. vinski kis, sploh kis, ocet: acre H., saxa ardentia infuso aceto putrefacere L., mulsum ac. Plin. kisla medica; pri Rimljanih je bil znan egipč. kis: ac. Aegyptium Ci. ap. Non., Pharium Iuv., Niliacum Mart.; acetum = kisova tekočina: liquor ... sparso aceto concretus innatat T.

2. pren.
a) experiar, sitne aceto tibi cor acre in pectore Pl. ali ti je srce razdraženo od hudega srda.
b) posmeh, zajedljiv dovtip: ecquid habet is homo aceti in pectore? Pl., Italo perfusus aceto H.

Aēnobarbus (Ahēnobarbus) -ī, m (aēnus, ahēnus in barba) Aenobarb = "Rdečebradec", priimek Domicijevega rodu; znan je zlasti Cn. Domitius Aēnobarbus Gnej Domicij Aenobarb, Agripinin mož, Neronov oče: Suet.

Agnōn -ōnis, m (Ἄγνων) Agnon, gr. moško ime, poseb.

1. poveljnik v vojski Aleksandra Vel., znan po svoji razkošnosti: Plin.

2. atenski govornik, Fokionov tožnik: N., Q., pisan tudi Hagnon in pri drugih piscih Agnōnidēs -ae, m Agnonid

Ahāla -ae, m Ahala, priimek Servilijevega rodu. Znan je zlasti C. Servilius A. Gaj Servilij A., ki je l. 440 kot magister equitum umoril Sp. Melija: L., Ci.; imitetur nostros Ahalas Ci. ljudi, kakršen je bil naš Ahala.

Albīnus -ī, m Albin, priimek, zlasti Postumijevega rodu, iz katerega je poseb. znan A. Postumius Albinus Avel Postumij Albin, konz. l. 151, zelo izobražen mož, ki je napisal rim. zgodovino v gr. jeziku: Ci., Gell. Nekega oderuha Albina omenja: H.

Alcinous -ī, m (Ἀλκίνοος) Alkinoj, iz Odiseje znan fejaški kralj na otoku Sheriji, Navzikajin oče, ki je gostoljubno sprejel Odiseja: O., Pr., Hyg., cautes Alcinoi O. = sherijske kleči, Alcinoi iuventes H. = nasladna, mehkužna mladina; zelo lepi so bili Alkinojevi vrtovi: Alcinoi silvae V., Alcinoi pomaria Stat.; od tod (preg.): poma dare Alcinoo O., Mart. = „posodo k lončarju nositi“.

Ālliēnus (Āliēnus) -ī, m Alijen, rim. nom. propr.: Ci.; poseb. znan je Q. All. Kvint Alijen, pretor l. 49: Ci. ep., Auct. b. Afr.

Amyntās -ae, m (Ἀμύντας „Branilec“) Aminta, gr. moško ime: Ci., V., H. idr.; zlasti ime več mak. kraljev: Iust.; med njimi je posebno znan Aminta II., Aridejev sin, oče mak. kralja Filipa II., ded Aleksandra Vel.: Ci. ep., N., Iust. Od tod patronim Amyntiadēs -ae, m (Ἀμυντιάδης) Amintiad, Amintov sin = Filip II., mak. kralj: O.

Annius 3 Anij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znan je T. Annius Milō Tit Anij Milon (gl. Milō): Ci., C. Poleg njega se omenja še:

1. T. Annius Cimber Tit Anij Cimber, lat. pisatelj: Ci., Q., Suet.

2. Annius Fetialis Anij Fecijal, lat. zgodovinopisec: Plin.

3. Annia Anija, žena Lucija Cine, pozneje Marka Pizona Kalpurnijana: Vell. — Od tod patronim Anniadae -ārum, m Aniadi, potomci Anijevega plemena: Cl., Prud. Adj. Anniānus 3 ki se tiče kakega Anija ali Anije, Anijev, Anijin, anijski: Anniana Milonis domus Ci. ep., caput Annianum de mulierum hereditatibus Ci. poglavje (mesto)..., ki se tiče Anije (hčere Publija Anija Azela). Kot nom. propr. Anniānus -ī, m Anijan, lat. pesnik v času ces. Hadrijana: Gell.

Antēius 3 Antej(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Anteius Publij Antej, l. 55 po Kr. določen za namestnika v Siriji; osumljen pri cesarju Neronu se je l. 66 sam usmrtil: T.

Antiochus -ī, m (Ἀντίοχος) Antioh,

1. ime (13) sirskih kraljev:
a) Antiochus I. Σωτήρ, sin Selevka Nikatorja, se je poročil s svojo taščo Stratoniko in padel l. 261 v boju z Galci: Iust.
b) Ant. II. Θεός, l. 247 ga je umorila njegova zavržena žena Laodika: Val. Max.
c) Ant. III. Magnus (Veliki), Hanibalov zaščitnik, znan po svojih vojnah z Rimljani, l. 190 poražen pri Magneziji: Ci., N., S., L.
č) Ant. IV. Epiphanes (Ἐπιφανής Presvetli), talec v Rimu, pozneje se je bojeval kot sirski kralj v Egiptu, a se je moral umakniti iz te dežele, ker mu je rim. poslanec Popilij Lena grozil z vojno; padel je v Perziji l. 163: Ci., L. idr.
d) Ant. X. Εὐσεβής (Pius): Iust.
e) njegov sin Ant. XIII. Asiaticus (Azijski) je prišel s svojimi brati l. 73 v Rim, da bi potrdil svojo pravico do sirskega kraljevskega prestola; ob tej priliki je obiskal tudi Sicilijo. Ker je senat priznal njegovo zahtevo za osnovano, ga je Lukul l. 68 postavil za sirskega kralja, a leto pozneje ga je Pompej zopet odstavil: Ci., Iust.

2. ime več komagenskih kraljev: Ci. ep., T., Suet.

3. Antioh Askalonec, Filonov (Philo) učenec, zadnji filozof akademijske šole, učitelj Varonu, Ciceronu idr. v Atenah: Ci. — Od tod adj.

1. Antiochēnsis -e Antiohov = kralja Antioha III.: pecunia Val. Max. od Antioha (III.) prejet.

2. Antiochīnus 3 Antiohov =
a) kralja Antioha III.: pecunia Gell. od Antioha (III.) prejet.
b) filozofa Antioha: partes Ci. ep.

3. Antiochīus (Antiochēus) 3 (Ἀντιόχειος) Antiohov = filozofa Antioha; subst. Antiochīa (Antiochēa) -ōrum, n Antiohova (= filozofa Antioha) učna pravila: Ci.; Antiochīī -ōrum, m antiohovci, Antiohovi pristaši (= filozofa Antioha): Ci.

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Arsacēs -is, acc. -ēn, m (Ἀρσάκης) Arzak, partsko kraljevsko ime. Poseb. znan je bil Arzak I., ustanovitelj partskega kraljestva (l.256) in začetnik partske vladarske rodovine: Ci. ep., S. fr., Iust., Amm.; enega od njegovih naslednikov (ok. l.35 po Kr.) omenja T. (Annal. VI, 31). — Od tod patronim Arsacidēs -ae, m (Ἀρσακίδης) Arzakid, Arzakov potomec ali naslednik: Iust., Amm.; nav. v pl. Arsacidae -ārum in -dûm, m Arzakidi, 31 partskih kraljev v obdobju od l.256 pr. Kr. do l.226 po Kr.; Lucan., T.; pesn. = Parti nasploh: Lucan., Sil.

2. adj. Arsacius 3 Arzakov, pesn. partski: aula Mart., os Cl., domūs Sid.

Aternius 3 Aternij(ev), ime rim. rodu. Znan je A. Aternius Avel Aternij, konz. l.455: Ci.; po njem se imenuje lex Aternia (de multa): Gell.

Ātīnius 3 Atinij(ev), ime rim. rodu; poseb. znan je C. Atinius Labeo Mecerio Gaj Atinij Labeon Mecerion, tr. pl. l.130, nasprotnik Kvinta Cecilija Metela: Ci., L., Plin.; kot adj.: lex Atinia Ci. Atinijev (= po tribunu Gaju Atiniju) zakon (o sprejemu ljudskih tribunov v senat), plebiscitum Varr. ap. Gell., ulmus Col., Plin. dolgostebelni brest.

Attus -ī, m (atta1) At(us), rim. predimek (praenomen), npr. Attus Clausus (= Appius Claudius): T., Attus Clausus, cui postea Appio Claudio fuit Romae nomen L. (tudi Attius Clausus). Poseb. znan je še Attus Navius At Navij, avgur v času starejšega Tarkvinija: Ci., L., Fl.

Aurunculēius 3 Avrunkulej(ev), ime rim. rodu; znan je L. Aurunculeius Cotta Lucij Avrunkulej Kota, Cezarjev podpoveljnik, ki je padel v bitki zoper Ambioriga: C.

Autrōnius 3 Avtronij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Autronius Paetus Publij Avtronij Pet(us), Katilinov tovariš, kot consul designatus l. 65 obsojen zaradi kupovanja glasov: Ci. (ta ga omenja tudi kot govornika), S.; pl. Autronii Ci. apel. = ljudje Avtronijeve vrste. Od tod adj. Autrōniānus 3 Avtronijev: domus Ci. ep.

Cilnius 3 (etr.) Kilnij(ev), ime mogočnega etrur. vladarskega ljudstva v Areciju, od koder so jih pregnali l. 301, a so se s pomočjo Rimljanov spet vrnili: L., Sil. Poseb. znan je C. Cilnius Maecēnās Gaj Kilnij Mecenat, državni kancler in Avgustov prijatelj (gl. Maecēnās).

Claudius (vulg. Clōdius) 3 Klavdij(ev), Klodij(ev), ime prvotno sab. rodu, ki se je l. 504 pod Ato Klavzom (Atta Clausus = Appius Claudius) priselilo v Rim in bilo sprejeto med patricije; rod je bil slaven po stanovitnosti in odločnosti, nič manj pa tudi po ošabnosti in sovraštvu do plebejcev. Pozneje se je od njega odcepila ter poplebejila veja (njen najimenitnejši rod so bili Marcellī) in nekateri Klavdiji so se imenovali Clōdiī. Izmed patricijskih Klavdijev so najznamenitejši:

1. Appius Claudius Sabinus Apij Klavdij Sabin(ec), ki se je l. 504 preselil v Rim: L., T., Suet.

2. njegov sin Appius Claudius Sabinus, konz. l. 471: L.

3. Appius Cl. Regillensis Crassus Apij Klavdij Regilski Kras, sin 2., decemvir l. 450, znan po svojem silovitem ravnanju z Virginijo: L.

4. App. Cl. Crassus, diktator v vojni s Herniki l. 362: L.

5. Ap. Cl. Caecus (Slepi), ki je kot cenzor l. 312 zgradil cesto, poimenovano po njem via Appia, in vodovod; prvi znani rim. prozaik, sloveč tudi zaradi govora, s katerim je l. 281 preprečil premirje s Pirom: Ci., L., Sen. ph., T. idr.

6. P. Cl. Pulcher Publij Klavdij Pulher, sin 5., kot konz. l. 249 je dal pri Drepanu potopiti svete kokoši: Ci., L. epit., Val. Max., Gell.

7. iz rodbine Pulhrov so poseb. znani še trije bratje
a) App. Cl. Pulcher, z Lukulom l. 70 v Aziji, Ciceronov nasprotnik; l. 49 je s Pompejem bežal pred Cezarjem in umrl na Evbeji: Varr., Ci., Lucan., Gell.
b) C. Cl. Pul. Gaj Klavdij Pulher, l.56 propretor v Aziji: Ci.
c) P. Clodius Pul. Publij Klodij Pulher, ki se je s Ciceronom zasovražil od svoje blaznosti v svetišču dobre boginje (Bona Dea) ter kot tr. pl. l. 59 izpeljal pregon svojega nasprotnika; l. 53 ga je kot kandidata za konzulstvo Milon pri pouličnem spopadu ubil: Ci., Vell., Suet. Njegova sestra Clōdia Klodija s priimkom Quadrantāria Kvadrantarija (gl. quadrantārius), poročena s Kvintom Metelom Celerom, huda Ciceronova sovražnica, je bila ljubica Marka Celija in Katúla: Ci.

8. neko Klavdijo Kvinto (Claudia Quinta) omenjajo: Ci., L., Val. Max., Aur. Kot književniki so vredni omembe:

9. Claudius Klavdij, ki je polatinil gr. pisane letopise Gaja Acilija Glabriona; prevod je bil Liviju zgodovinski vir: L.

10. Q. Cl. Quadrīgārius Kvint Klavdij Kvadrigarij, rim. letopisec, Sulov in Sizenov sodobnik, tudi vir Liviju, ki ga kratko imenuje Claudius: L., Vell., Gell.

11. Cl. Mamertīnus Klavdij Mamertin
a) sicer neznan govornik ob koncu 3. st. po Kr., napisal (ohranjen) hvalilni spis na cesarja Maksimijana in njegovega sovladarja Dioklecijana.
b) govornik v 2. pol. 4. st. po Kr., napisal (ohranjeno) zahvalnico ces. Julijanu, ki mu je podelil konzulstvo: Amm. — Za druge veje tega rodu (npr. za Marcele, Nerone) prim. ta gesla. Neronovega rodu je Tib. Claudius Drusus Nero Germanicus Tiberij Klavdij Druz Neron Germanik, kot (4.) rim. cesar (od l. 41 do 54 po Kr.) kratko imenovan Claudius, roj. l. 10 pred Kr. v Lugdunu, zastrupljen od svoje žene Agripine: Sen. ph., Plin., T., Suet. — Kot adj. Claudius (Clōdius) 3 Klavdijev (Klodijev): gens L., tribus L., V., Serv. okraj na fidenskem ozemlju, via Cl. O. stranska cesta Kasijeve ceste (via Cassia) v južni Etruriji, aqua Cl. Suet., Front. od Kaligule začeti in od ces. Klavdija zgotovljeni vodovod, lex Cl. (ces. Klavdija) T., leges Clodiae (ljudskega tribuna Klodija) Ci., porticus Claudia Mart. Od tod nadaljnje tvorbe: Claudiānus 3 Klavdijev: castra (Apija Klavdija Pulhra) L., cometes Sen. ph. za ces. Klavdija vidna, tempora (ces. Klavdija) T.; vulg. Clōdiānus 3 Klodijev (= ljudskega tribuna Klodija): crimen (njegov uboj) Ci., operae (njegovi pomagači) Ci., incendia (od njega povzročeni) Ci.; redko Claudiālis -e Klavdijev (= ces. Klavdija): flamonium T.