Franja

Āfricus 3 (Āfer) afriški, punski: Africa terra Enn. ap. Ci., L. Afrika = punska dežela, bellum = druga punska vojna: L. ali = Cezarjeva vojna v Afriki: C., Vell., triumphus Vell. (po Cezarjevi afr. vojni), bella Sil. Sifakove vojne proti Puncem, praesidia L., ora L., litus Plin., mare S., T. ali pelagus Mel. morje ob Kartagini, ventus Africus Ci. ali Africus ventus L. (= subst. Āfricus -ī, m). Subst.

1. Āfricus -ī, m (sc. ventus) (deževni) jugozahodnik, odjužnik: auster... in Africum se vertit C., qui portus ab Africo tegebatur, ab austro non erat tutus C., creber procellis V., decertans Aquilonibus, luctans Icariis fluctibus, protervus H., praeceps H. privrševajoči, furibundus et ruens Sen. ph. Pooseb.: Āfricus pater Pr. Od tod zopet adj.: Africae procellae H.

2. Āfrica -ae, f (sc. terra) Afrika, in sicer
a) v širšem pomenu Afrika, ki so jo Grki imenovali Λιβύη: in divisione orbis terrae plerique in parte tertia Africam posuere S.; met. Afričani: Africa terribilis Varr. ap. Non., in omni Africa, quae procul a mari incultius agebat S.
b) v ožjem pomenu kartaginsko ozemlje z deželo med obema Sirtama, pozneje rim. pokrajina (Africa propria ali Africa provincia): Africam, arcem omnium provinciarum natam ad bellum contra hanc urbem gerendum obtinere Ci., Utica atque Hippo valentissimae urbes totius Africae N.; pren. Afričani, preb. te pokrajine: Varr., Ci. ep.
c) v najožjem pomenu le pokrajina, imenovana Zeugis ali Zeugitana (regio), z glav. mestom Kartagino: a Tusca Zeugitana regio et quae proprie vocetur Africa est Plin. — Od tod adj. Āfricānus 3 afriški, v Afriki, iz Afrike: possessiones N., bellum Ci. idr. Cezarjeva vojna v Afriki, rumores Ci. in causae (homatije) Ci. v tej vojni, Africanae gallinae Varr., Col. pegatke, Afr. mures Plin. afriške miši, pri Pl. šalj. = „panterji, tigri in levi“, Africanae ferae Ci. ep. ali Africanae bestiae Varr. ali subst. Āfricānae -ārum, f (sc. ferae) L., Plin., Plin. iun., Suet. afriške zveri = panterji, leopardi, tigri in levi za igre v amfiteatru. — Kot priimek
a) dveh Scipionov, ki sta se zmagovito bojevala s Punci: Āfricānus -ī, m Afričan (gl. Cornēlius).
b) boginje Cerere v Afriki, ki so ji kot svečenice služile vdove, ki se niso več hotele omožiti: Āfricāna -ae, f Afriška: Tert.

Alamannī (Alamānī, Alemannī) -ōrum, m: Alaman(c)i (Aleman[c]i, skupno ime več germanskih plemen med gornjim Renom, Donavo in Majno: Aur., Eutr., Amm., Cl. Od tod subst. Alamannia -ae, f Alamanija, dežela Alamanov: Amm.; met. = Alamanni: Cl.; adj. Alamannicus (Alamannus) 3 alamanski: Amm.

altrīx -īcis, f (altor), prvotno adj. = redeča, hraneča: terra altrix saevi Ulixi V., altrix Apulia H., Ida altrix O. = materna dežela, očetnjava, domovina, altricem nivem aspicere Val. Fl. snežno domovino, altricem amare patriam Plin. iun.; potem subst. = rednica (rejnica), poseb. dojilja: terra altrix nostra Ci., altrici, quae luctūs causa, roganti... ait O., genitrix atque altrix animantium omnium... tellus Ap.

Ammonītēs (Ammanītēs) -ae, m Amonit (Amanit), nav. pl. Ammonītae -ārum, m (Ἀμμανῖται) Amoniti, ljudstvo ob vzhodni palestinski meji: Vulg. Kot adj. Ammanites regio Vulg. amanitska dežela, tudi samo Ammanites (sc. regio): abiit in Ammaniten Vulg. v amanitsko deželo, na Amanitsko. Od tod subst. Ammonītis -idis, acc. pl. -idas, f (Ἀμμανῖτις) Amonitka: Vulg.

Asmīraea -ae, f Asmireja, dežela in mesto Asmirejcev v Seriki: Amm.

Astur² -uris in Astyr -yris asturski = ki se tiče asturskega naroda ali asturske dežele (v tarakonski Hispaniji), iz Asturije: exercitus Sil., equus Mart. (= Asturcō); pogosteje subst. Astur -uris in Astyr -yris, m (večinoma kolekt.) Asturec, preb. Asturije: Mart., Cl., inpiger Astur Lucan., avarus, belliger Astur Sil.; pl. Asturēs -um, m (Ἄστυρες) Asturci: Mel., Fl., M., Asturum regio Plin. — Od tod

1. subst.
a) Asturia -ae, f Asturija, dežela v tarakonski Hispaniji (današnji Asturija, Leon in Valladolid de Duero): Plin.
b) Asturcō -ōnis, m asturski konj, ki se odlikuje po lepem gibanju nog, asturski prusec, potem sploh prusec enakih lastnosti: Corn., Sen. ph., Plin. idr., Ast. Macedonicus Petr.

2. adj. Asturicus 3 asturski: gens Plin., Sil.; od tod subst. Asturica -ae, f Asturika, glav. mesto Asturije (zdaj Astorga): Plin.; Asturicus -ī, m Asturski, kot priimek: Iuv.

Athamānēs -um, m (Ἄϑαμᾶνες) Atamani, epirsko ljudstvo v dolini ob gornjem Aheloju, po razpadu molosovske države samostojno pod svojimi vladarji, katerih zadnji je bil Aminander: Ci., L., Plin. Od tod subst. Athamānia -ae, f (sc. terra, Ἀϑαμανία) Atamanija, dežela Atamanov: L.; Athamānis -idis, f Atamanka: O.; adj. Athamānus 3 atamanski: litora Pr.

Atintānia -ae, f (Ἀτιντανία) Atintanija, Makedoniji pripadajoča dežela Atintancev (Antintānēs Ἀτιντάνες), epirskega ljudstva, ki je bivalo v Iliriji ob gornjem Aoju: L.

Bebrycēs¹ -um, m (Βέβρυκες) Bebriki, ljudstvo v maloazijski deželi, ki se je pozneje imenovala Bithynia: Plin., Val. Fl., Amm.; sg. Bebryx -ycis, m (Βέβρυξ) Bebrik, prastari bebriški kralj (tudi Amycus), izvrsten borec s cestom in grozovitež, ki je žrtvoval premagane tujce; naposled ga je Poluk obvladal in ubil: Val. Fl., Stat. (z acc. Bebryca). Od tod subst. Bebrycia -ae, f (Βεβρυκία) Bebricija, Bebrikia, bebriška dežela, ki se je pozneje imenovala Bithynia: S. fr., Val. Fl.; adj. Bebrycius 3 (Βεβρύκιος)
a) bebriški = ki se tiče dežele Bebricije: gens V., fretum, regnum Val. Fl.; = bitinski: hospes Sid. (o bitinskem kralju Pruziji).
b) Bebrikov, bebriški: arena Stat. kjer se je Bebrik boril s Polukom, nemus Stat. kjer je Bebrik prežal na tujce, cruor Tert. ki jo je Bebrik prelil.

Bōiī¹ (C., L., T.) ali Bōī (Mel., Plin., T.) -ōrum, m (Βοῖοι inΒοιοί) Bojci, kelt. ljudstvo, ki se je iz svojih prvotnih bivališč v južni Galiji izselilo deloma v severno Italijo (v Padovo nižino), deloma pa v nemško sredogorje, kjer se je nastanilo v današnji Češki in ob Donavi. Bojci so bili večni nasprotniki Rimljanov; del njih je Cezar premagal in naselil pri Eduvcih. Sg. Bōius -ī, m Bojec: nobilis Boius L., Bōia -ae, f Bojka, le v besedni igri z bōia pri Pl. Od tod subst. Bōia -ae, f (sc. terra) Boja, Bojska dežela: C., Bōi(o)haemum (v rokopisu Bōihēmum) -ī, n Bojska dežela (Češka): T., Vell.; adj. Bōicus 3 bojski: ager (pri Milanu) P. F.

Cadmus -ī, m (Κάδμος = vzhodnik, iz hebr. kadema = jutrova dežela) Kadem,

1. samogovoreče ime fen. priseljencev v Beotiji; poseb. Kadem, mitološki sin fen. kralja Agenorja, ki je med iskanjem svoje sestre Evrope prišel v Beotijo in tam ust. Kadmejo; s seboj je prinesel fen. črkopis, iznašel topljenje rude in se nazadnje spremenil v kačo: Ci., H., O. idr.; Cadmi soror O. = Evropa kot del sveta, Cadmi nigellae filiae ali Cadmi filiolae atricolores Aus. (o Kadmovih črkah). Od tod adj.
a) Cadmēus 3 (Καδμεῖος) Kadmov, kademski: Thebae Pr. ker jih je ust. Kadem, mater (= Agaue Agava, Kadmova hči) Tib., Sen. tr., cistae Sen. tr. bakhovski (ker je Bakh Semelin sin, torej Kadmov vnuk); pesn. = α) tebanski: Dirce Lucan., iuventus Stat. β) feniški (ker je bil Kadem Feničan): Tyros Pr.; od tod γ) kartažanski: genus, manus, stirps Sil. Subst. Cadmēa -ae, f (sc. arx) Kadmeja, trdnjava v Tebah, ki jo je dal zgraditi Kadem: N.
b) Cadmēius 3 (Καδμήϊος) Kadmov, kademski: Ino Sen. tr., genetrix (= Agaue) Stat., heros (= Tebanec Polynices) Stat., seges Val. Fl. zmajevi zobje, ki jih je posejal Kadem.
c) pesn. Cadmēis -idis ali -idos, acc. -ida, f (Καδμηΐς) kademska, Kadmova, tebanska: arx, domus, matres O.; subst. Kadmovka, Kadmova hči = Semele ali Ino O. = Agaue Ps.-V. (Cul.) = Agaue, Ino in Autonoe Sen. tr. — Subst. Cadmogena -ae, f (Cadmus in genere = gīgnere) Kadmova rojenka (hči): Semela Acc. fr.

2. Kadem iz Mileta, logograf in eden prvih gr. prozaikov (malo pred perz. vojnami): Plin.

3. kruti rabelj v Horacijevem času: cives tradere Cadmo H.

4. karsko gorovje: Plin.

Cadūsiī -ōrum, m Kaduzijci, bojevito ljudstvo ob jugozahodnem bregu Hvalinskega morja: N., L., Cu. idr. Njihova dežela se imenuje Cadūsia -ae, f Kaduzija: Plin.

Cappadox -ocis, m (Καππάδοξ) Kapadočan, preb. pokrajine Kapadokije: Ci., Pers.; nav. v pl. Cappadocēs -um, acc. -ēs in pesn. -as, m Kapadočani: Mel., Lucan., Pers., Mart., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H. (sc. Ariobarzanes II.; denarne stiske kapadoških kraljev so prišle v pregovor; bogastvo Arhelaja, zadnjega kapadoškega kralja, so bili številni sužnji, ki jih je prodajal na tuje). Cappadoces redkeje = kapadoški konji: Veg. — Od tod subst. Cappadocia -ae, f (Καππαδοκία) Kapadokija, dežela sredi Male Azije od zgornjega Evfrata do kolena reke Halija, najbolj vzhodna maloazijska rim. provinca: Varr., Ci., N., Cu., Plin. Adj.

1. Cappadocius 3 kapadoški: lactuca Col., zizipha Plin., gemma Plin. dragulj slonokoščene barve, ki so jih brusili v Kapadokiji.

2. Cappadocus 3 kapadoški: gens, sal Col., lactuca Col. ali samo Cappadoca -ae, f: Mart.

Celtibērī -ōrum, m Keltiberi, ljudstvo v severni in srednji Hispaniji, nastalo po mešanju prvotnih Iberov s priseljenimi Kelti: Ci., Val. Max., Plin. (prim.: Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan.); sg. Celtibēr -ērī, m Keltiber: Cat. Od tod adj. Celtibēr -ēra -ērum keltiberski: Val. Max., Mart. = Celtibēricus 3: L., Val. Max., Plin.; subst. Celtibēria -ae, f Keltiberija, keltiberska dežela južno od zgornjega Ibera, ki je obsegala današnjo Aragonijo, Navarro, Kastilijo y León in Kastilijo la Mancho: Ci., C., Cat. idr.

Cottius -iī, m Kotij, ime dveh knezov, očeta in sina, ki sta v prvi polovici 1. st. po Kr. gospodovala nad raznimi ligurskimi ljudstvi v Kotijskih (po njiju poimenovanih) Alpah; oče je bil Avgustov sodobnik in prijatelj: Amm.; po sinovi smrti je njegova dežela v Neronovem času postala rimska provinca: Suet., Eutr., Aur. — Od tod adj. Cottiānus 3 = Cottius 3 Kotijev, Kotijski: Cottianae civitates XV Plin., Cottianae Alpes T. ali Cottiae Alpes T., Amm. (gl. Alpēs).

Dācī -ōrum, m Daki, Dačani preb. Dakije: C., H., T.; sg. Dācus -ī, m Dak, pri pesnikih večinoma kolekt.: V., H., T. — Od tod adj.

1. Dācicus 3 daški: bellum Plin. iun.; subst. Dācicus -i, m (sc. nummus), v času Domicijana, zmagovalca v daški vojni, kovan daški zlatnik: Iuv.

2. Dāciscus 3 daški: Lact.

3. Dācus 3 daški: Stat.

4. Dācius 3 daški; subst. Dācia -ae, f (sc. terra) Dakija, dežela, ki je obsegala današnjo Romunijo med Donavo in Karpati: T., Plin. iun.

Dandarī -ōrum, m Dandar(c)i: Plin. = Dandaridae -ārum, m Dandaridi, skitsko ljudstvo ob Donu: T.; njihova dežela Dandarica -ae, f (sc. regio) Dandarsko: T.

Dardanī, -ōrum, m (Δάρδανοι) Dardanci, ljudstvo v Gornji Meziji: Ci., C., Plin., Iust. Njihova dežela Dardania -ae, f Dardanija (= Srbija pred l. 1918): Varr. (Gl. tudi Dardania pri Dardanus¹).

Dolopēs -um, m (Δόλοπες) Dolopci, pelazgovsko ljudstvo v Tesaliji ob reki Enipeju, pozneje v Epiru ob Pindu, deloma tudi na otoku Skiru, zloglasni morski roparji: Ci., N., L. (z acc. pl. -ăs in acc. sg. Dolopem), V., O., Plin. — Od tod

I. subst. Dolopia -ae, f (Δολοπία) Dolopija, dežela Dolopcev: L.

— II. adj.

1. Dolopēius 3 (Δολοπήϊος) dolopski: Val. Fl.

2. Dolopēis -idis, f (Δολοπηΐς) dolopska: urbs (= Ctimene) Hyg.

Ēlysium -iī, n (τὸ Ἠλύσιον πεδίον) Elizij, dežela na zahodnem zemeljskem robu, kjer je večna pomlad, prebivališče blaženih: V., Val. Fl. Od tod adj. Ēlysius 3 elizijski: Pr., Lucan., campi V., O., Tib., domus O., puella Mart. t.j. Prozerpina; subst. Ēlysiī -ōrum, m, sc. campi, elizejske poljane: Lucan., Mart.