Franja

Phaëthōn -ontis, m (Φαέϑων = „Sveteči“) Faetónt

1. bogoslužni vzdevek boga Helija (Sola): V., Sil.

2. Helijev (Solov) in Klimenin sin. V znak, da ga priznava za svojega sina, mu je oče dovolil, da je vozil sončni voz. Ker pa je neizkušeni mladenič z njim nerodno ravnal, je prišel preblizu Zemlji in jo zažgal. Da bi preprečil najhujše, ga je Zevs (Jupiter) ubil s strelo: Ci., O.; od tod: Phaetontem orbi terrarum educare Suet. = nerodnega, vsemu svetu pogubnega vladarja. — Od tod Phaëthontias -adis, f (Φαεϑοντιάς) Faetóntova; subst. Phaëthontiadēs -um, f Faetontiáde, Faetóntove sestre, ki so tako objokovale svojega brata, da so jih bogovi spremenili v topole (po drugih v jelše), njihove solze pa v jantar: V., O., Sen. tr. Phaëthontis -idis, f (Φαεϑοντίς) Faetóntida, Faetontova sorodnica, Faetontova sestra; atrib.: volucris O. = labod, v katerega je bil spremenjen Faetontov sorodnik, Stenelov sin (gl. Cycnus), gutta Mart. (solza Faetontove sestre =) jantar. Phaëthontius 3 (Φαεϑόντιος) Faetóntov, faetóntski: ora Sil. sončni sij, sončna krogla. Phaëthontēus 3 (Φαεϑόντειος) Faetóntov, faetóntski: ignes O., umbra Mart. topol (gl. zgoraj Phaëthontiadēs).

repertor -ōris, m (reperīre) iznajditelj, izumitelj, začetnik, početnik, snovalec, snovatelj, povzročitelj, vzročník (vzróčnik), ustvarjalec, stvarnik ipd.: repertor pallae, cothurni H. (= Ajshil), vitis Varr., perfidiae S. fr., medicinae V. (= Eskulap(ij)), iambi O. (= Arhiloh), carminis O. (= Apolon), novi iuris T., flagitii T. povzročitelj, vzročník (vzróčnik), snovalec, snovatelj, hominum rerumque V. stvarnik (= Jupiter), legis Q., Cyrenaicae sectae Ap. ustanovitelj, Mercurius traditur furandi repertor Porph.

salūtāris -e, adv. salūtāriter (salūs) zdravju koristen, zdravilen, hasnovit, koristen, dober za zdravje, zdravilno učinkujoč, blagodejen, blagonosen = v prid, uspešen (naspr. nocens, mortifer, perniciosus, pestifer): COL., Q., SEN. PH., PLIN. IUN., AMM., ARN., potio CU., calor CI., herbae O., ars H. zdravništvo, zdravilstvo, res CI., tuus videlicet salutaris consulatus, meus perniciosus? CI., oratio salutaris, exemplum salutare L., salutariter armis uti CI., quinque consulatus salutariter rei publicae administrati VAL. MAX.; z dat.: COL., PLIN., Q. idr., consilium salutare utrique CI., hominum generi cultura agrorum est salutaris CI., nihil nobis salutarius CI.; z ad: PLIN. idr., illud ad firmandam vocem salutare CI., cur stella Iovis aut Veneris coniuncta cum Luna ad ortus puerorum salutaris sit CI. ugodna; s contra: herba Britannica ... salutaris ... contra anginas et contra serpentes PLIN.; redko o osebah: agri ipsi tam beneficum, tam salutarem, tam mansuetum civem desiderunt CI. za občo blaginjo skrbnega; tako tudi: bonus et salutaris princeps SUET.; occ.: salutaris littera CI. blagonosna črka (tj. črka A kot kratica za absolvo „oproščam“ na glasovnicah sodnikov; naspr. littera tristis, tj. črka C kot kratica za condemno „obsojam“); salutaris digitus SUET., M. kazalec (morda tako imenovan, ker se uporablja pri pozdravljanju: salūtō -arē). Subst.

1. salūtāre -is, n rešitev, rešilo, rešilno sredstvo, rešilna bilka: VULG., ECCL.

2. salūtāria -ium, n
a) zdravila, leki: pro salutaribus mortifera conscribere CI. (o zdravniku).
b) darila za ozdravitev: TERT.
c) salutaria habere AP. na zdravje piti. – Salutaris v zvezi s kakim subst. kot adj. propr. Collis Salutaris VARR. Blaginjin grič (grič boginje Blaginje, eden izmed štirih vrhov Kvirinala), Porta Salutaris FEST., P. F. Blaginjina vrata (vrata boginje Blaginje ob Kvirinalu; na vrhu je imela Blaginja (Salus) svetišče, od tod ime vrha in vrat), Iuppiter Salutaris (= Ζεὺς Σωτήρ) CI. Jupiter rešitelj; prim.: qui (sc. Iesus) dicitur Latine salutaris (blagonosnik, zveličar) sive salvator (rešitelj) LACT.

Opomba: Superl. maxime salutāris ali saluberrimus.

Sāturni-gena -ae, m (Sāturnus in genere = gīgnere) Satúrnov sin, Saturnijec, „Satúrnovič“ = Jupiter: AUS., SID.

Sāturnus -ī, m (ime etr. izvora; starejša izpeljava imena iz serere, satus preko *Sēturnus [prim. stlat. Saeturnus] v Sāturnus je zgolj ljudska etim.) Satúrn, latinski bog setve in saditve (ab satu est dictus Saturnus VARR.). Ta staroitalski bog, čigar soproga je bila Ops, boginja zemlje in rodovitnosti, in so ga pozneje poistovetili z grškim Kron(os)om (Κρόνος), je bil sin Urana in Gaje, najmlajši Titan, soprog Re(j)e (Rhea), oče Jupitra in najimenitnejših božanstev; potem ko ga je Jupiter pahnil s prestola, je bil kralj v Laciju. V času njegovega vladarstva je bila baje v Italiji zlata doba. Po ljudski etim. (Κρόνος – χρόνος) je tudi bog časa: VARR., CI., V., O., H. idr., Saturni sacra dies TIB. sobota; meton. Saturnus H. planet (premičnica) Saturn = Saturni stella CI., V. ali sidus Saturni PR.; metaf. = feničanski Baal, Moloh, bog sončne vročine in uničujočega ognja: CU. – Od tod adj.

1. Sāturnālis -e satúrnski, Satúrnov: festum MACR.; nav. in klas. le kot subst. Sāturnālia -iōrum (redko -ium, dat. -ibus) n Satúrnov praznik, Satúrnova svečanost, saturnálije, staroitalski praznik, ki so ga obhajali od 17. decembra po več dni, po ljudskem verovanju v spomin na srečno obdobje Saturnove vladavine v Laciju. Ob saturnalijah so se Rimljani medsebojno obdarjali in se zabavali na pojedinah in raznih javnih veselicah; gospodarji so gostili sužnje pri svoji mizi in jim sami stregli: CA., VARR., CI. EP., L., MACR., FEST. idr., io Saturnalia, rogo mensis December est? PETR. (gl. iō). Prvi dan tega praznovanja se je imenoval Saturnalia prima L., drugi Saturnalia secunda CI. EP., tretji Saturnalia tertia CI. EP.; metaf.: vestra Saturnalia MART. = feriae Matronales (ker so na ta praznik dobivale soproge in ljubice darila, gospodinje pa so gostile svoje sužnje (gl. mātrōnālis). Preg.: non semper Saturnalia erunt SEN. PH. niso vsak dan saturnalije = ni vsak dan praznik = v nesrečo se mora človek vdati. – Od tod adj. Sāturnālicius 3 saturnálijski: tributum MART. saturnalijsko darilo = na praznik saturnalij poslano darilo, tako tudi nuces, versus MART.

2. Sāturnius 3 Satúrnov, satúrnijski: stella CI. planet (premičnica) Saturn, sidera (= Capricornus) VAL. FL., regna V. = zlati vek, zlata doba, arva, tellus V. = Italija, terra O. = Lacij (ker je Saturn tam vladal), gens O. = Italci, mons Varri IUST. (staro ime Kapitol(ij)skega griča), falx O. (pridevek, s katerim so upodabljali Saturna), Saturnius pater V. saturnijski oče = Jupiter, Saturnius domitor maris V. = Neptun, Saturnia Iuno V. Saturnijka (= Saturnova hči) Junona, virgo O. = Vesta, hči (po drugih mati) Saturna, coniux SIL. = Re(j)a (Rhea), proles (= Picus) O. Saturnov sin, „Saturnovič“, templa LUCAN., aera PERS. bronasto posodje = borno posodje (v času Saturnove vladavine še niso poznali zlata in srebra), numerus Saturnius H. ali versus Saturnius FEST. staroitalsko (okorno) pesništvo, saturnijski verz ⏑—⏑—⏑—— || —⏑—⏑—— (npr. Dabúnt malúm Metélli Naévió poétae), stagna CL. severna morja. Subst.
a) Sāturnius -iī, m Satúrnijec = Saturnov sin = α) Jupiter: O. (Metamorphoses 8, 703), CL. β) Pluton: O. (Metamorph. 5, 420).
b) Sāturnia -ae, f Satúrnija α) Satúrnijka = Saturnova hči = Junona: V., O. β) Satúrnija βα) mesto v Etruriji: L. ββ) mesto na Kapitol(ij)skem griču, ki ga je baje ustanovil Saturn (Kapitol se je sprva imenoval mons Saturnius, gl. zgoraj): VARR., V., PLIN., MIN., FEST. γ) Italija: PLIN.
c) Sāturnigena -ae, m, gl. Sāturni-gena.

scēptri-fer -fera -ferum (scēptrum in ferre) žezlonosen: STAT. idr., manus O., sceptriferi tonantes SEN. TR. = Jupiter in Junona, palmae SIL.

sinō -ere, sīvī, situm (indoev. kor. *sē(i)- popuščati, puščati pri miru; prim. skr. suváti gnati, priganjati, áva-syati, vi-syati izpuščati, spuščati, prenehati, ustaviti, postati, zadržati (se), avasā́nam kraj nastanitve, kraj postanka, ávasitaḥ tisti, ki se je nastanil, stanujoč, sātiḥ konec, zaključek, sāyám zvečer, sā́yakaṣ puščica, izstrelek, sḗnā puščica, izstrelek, gr. ἐάω [iz σεƑαω] puščam, ἥσυχος miren, umirjen, lat. dē-sinō, sileō, pōnō (iz *pōsinō), nem. säumen, versäumen zamujati, muditi se)

I. v pomenu (tja) postaviti (postavljati), položiti (polagati), dati (dajati) le pt. situs in sestavljenka pōnō. Kot v. finitum samo pren. pustiti (puščati), dopustiti (dopuščati), pripustiti (pripuščati), (po)trpeti, prenesti (prenašati), dovoliti (dovoljevati), ne preprečiti (preprečevati), ne (u)braniti; abs.: uxor non sinit Pl., sine foris sic (tako = tako odprto) Pl., non feram, non patiar, non sinam Ci. (tega) ne morem, nočem, ne smem dopustiti (trpeti), leges sinunt V., sinunt fata V., dum fata deusque sinebant V., nunc sinite V., dum res sinit O., moretur in libertate sinentibus nobis Plin. iun. z našim dovoljenjem, z našo privolitvijo; z inf.: non sivi accedere Ci., (sc. eae res) respirare non sinunt Ci., nec plura sinit tempus dicere O.; z ACI: Enn. ap. Ci., Pl. idr., nos transalpinas gentes oleam et vitem serere non sinimus Ci., obsequium … praecipitem amicum ferri sinit Ci., vinum ad se omnino importari non sinunt C., ne hostes multas abire sinat S., magnum corpus crescere sinito V., neu sinas Medos equitare inultos H.; v pass. z NCI: hic accusare eum moderate … per senatus auctoritatem non est situs Ci. prepovedano mu je bilo, vinum in dolio sinitur fermentari Col., vitis suci gratiā exire sinitur Plin.; z zahtevnim stavkom: sivi, ut expleret animum suum Ter., sinite, exorator sim Ter.; s samim cj. (poseb. imp. sine, tudi sinas, v molitvah in prošnjah pogosto vrinjen): iam sine sic iratus sit Pl., sine me expurgem Ter., sine veniat Ter. naj le pride, nec sinit, incipiat V., sinite, revisam proelia V., insani feriant sine litora fluctus V., occiderit, sinas, sine nomine Troia V., sine vivat ineptus H., sine pascat durus aretque! H. —

II. v pogovornem jeziku samo sine = naj bo, bodi, (že) prav, v redu: sine: at hercle cum magno malo tuo, si hoc caput sentit Pl., pulcre ludificor, sine Pl.; sine modo le pusti, naj le: sine modo venire salvum Pl., sine modo adveniat Pl.; z obj. v acc. (razen redkih izjem samo pri pesn.): id nos non sinemus Ter., sinite arma viris V. prepustite, sine hanc animam V. pusti mi življenje, non sinat hoc Aiax O., transitum non sinit Plin., ne istuc Iuppiter optimus maximus sīnit (gl. opombo spodaj) L. tega Jupiter … ne daj (ne prizadeni, ne dovoli), tako tudi: illud nec di sinant Plin. iun. ali z izpuščenim obj.: ne di sīrint ali siverint Pl.; elipt. (akuzativu je treba v mislih dostaviti kak inf.): istuc sino (sc. facere) Pl. tega ne storim, sine me (sc. ire) Ter. pusti me, naj grem, binis mensibus porcos sinunt cum matribus (sc. esse) Varr. puščajo pri materah, neu propius tectis taxum sine (sc. crescere) V.; tako tudi pri dvojnem acc.: pontem intactum (sc. esse) sinere Cu. — V pomenu (tja) postaviti (postavljati), položiti (polagati), dati (dajati) le pt. pf. situs 3

I.

1. (tja) postavljen, položen, dan: aurum in latebris situm Pl., ea (sc. mater mortua) exadversum sita erat Ter., nec plus aqua sita siet unam horam Ca., quae (sc. pluma) sita cervices circum collumque coronat Lucr., Romuli lituus … cum situs esset in curia Saliorum Ci.

2. occ.
a) postavljen = ustanovljen, sezidan, zgrajen: ara Druso sita T., vallum duabus legionibus situm T., Philippolim a Macedone Philippo sitam circumsidunt T., urbes Macedonibus sitae T.
b) pokopan, zagrebèn, zasut, starejše pogrében (o umrlih): Pl., Plin., siti dicentur hi, qui conditi sunt Enn. ap. Ci., Marii sitas reliquias apud Anienem dissipari iussit Sulla victor Ci., situs est (sc. Aeneas), quemcumque eum dici ius fasque est, super Numicum flumen L.; od tod kot nagrobni napis: hic siti sunt Acarnanes … L., Lygdamus hic situs est Tib.
c) (pri menjalcu) naložen: immo apud trapezitam situmst (sc. argentum) Pl.; metaf.: quod apud nos fallaciarum sex [s]itumst (po nekaterih izdajah structumst) Pl. —

II. kot adj. pt. pf.

1. kje ležeč, stoječ, nahajajoč se, bivajoč, situm esse kje ležati, stati, nahajati se, biti: in ore sita lingua est finita dentibus Ci., sitae fuere et Thespiades (sc. statuae) ad aedem Felicitatis Plin., ara sub diu (= divo) sita Plin., inter duo genua naribus sitis Plin.
a) (o krajih, mestih) ležeč ali stoječ, situm esse kje stati (ležati), biti: qui locus, quod in media insula est situs, umbilicus Siliciae nominatur Ci., insula ea sinum … claudit, in quo sita Carthago est L., (sc. oppidum) situm inter duas Syrtīs S., urbes … , quae in ora sitae sunt Thraciae N., regio … ipsa contra Parthiae tractum sita Plin., urbs … ex adverso (nasproti) eius (sc. Carthaginis) sita Plin., Chelidonias insulas diximus Asiae … ante promunturium sitas Plin.
b) occ. (o osebah, narodih) kje (pre)bivajoč, domujoč, živeč: Scytharum gens haud procul Thraciā sita Cu., populi post Euphratem et Tigrim amnes siti Cu., cis Rhenum sitae gentes Vell., ultra siti sunt Modubae Plin., Indi procul a nobis ad orientem siti Ap.; pren.: hoc erit tibi argumentum semper in promptu situm Enn. ap. Gell. boš imel vedno pri roki, ti bo vedno na razpolago, in melle sunt linguae sitae vostrae Pl. ležijo v medu = so medenosladki, so sladki kot med, quas artes semper in te intellexi sitas Ter. da so (bivajo) v tebi, haec sita sunt ante oculos Ci. to je navzoče, to je pred našimi očmi (pred nami), voluptates in medio sitas esse dicunt Ci. „da ležijo na sredini“ = da so jih lahko vsi deležni, terrena quaedam inter homines sita Gell. nekatere zemeljske stvari, ki so človeku blizu.

2. metaf.
a) s kom v kaki (tesni ali rahli) zvezi stoječ (se nahajajoč, bivajoč), povezan: socios, amicos, procul iuxtaque sitos S. fr., frater, propinqui, longius siti T.
b) situm esse in aliqua re ali in aliquo stati na čem, sloneti na čem, biti na kom (npr. na meni, tebi, nas, vas), opirati se na koga, kaj, temeljiti na kom, čem, odvisen biti od koga, česa: in patris potestate est situm Pl., in te spes nobis omnis sita est Ter., huic profecto ipsi, quantum est situm in nobis, et opem et salutem ferre debemus Ci., huiusce rei potestas omnis in vobis sita est Ci., qui omnem vim divinam in natura sitam esse censet Ci., in armis omnia sita S., cuius spes omnis in fuga sita erat S., in unius pernicie eius patriae sitam putabant salutem N., in vestra manu situm est z inf.: Ap.

Opomba: Nenav. obl. iz perfektovega debla: siit (= sīvit) Ter., Varr. fr., sieris (= sīveris) Pac. fr., sierit (= sīverit) Pl., sierint (= sīverint) Cu. Sinkop. in skrč. obl.: sīstī, sīstis, sīris, sīrit, sīritis, sīrint, sīsset, sīssent = sīvisti, sīveris, sīverit, sīveritis, sīverint, sīvisset, sīvissent; pf. cj. (v preprosti lat.) sinueris: Lact.

stēlla -ae, f (iz demin. *stērla; po eni od domnev morda semit. beseda, po drugi sor. s *ster- (prim. lat. sternere) in *stel- (prim. lat. lātus in sl. stlati, stelja) s pomenom „po nebu razsejane (razstlane, posejane)“; prim. skr. stár-, pl. tāraḥ = gr. ἀ-στήρ, ἄστρον = got. staírnō = stvnem. sterno in sterro = nem. Stern = ang. star, gr. ἀστραπή, (ἀ)στεροπή blisk, bliskanje, pobliskavanje, στέροψ migljajoč kot zvezda)

1. zvezda: Enn. ap. Varr., Tib., Sil. idr., alba stella H., stellae candidae, salubres H., micantes O., ardentes V., palantēs polo stellae V., stella Iovis Ci., Saturni Ci., V., Plin., Martis O., Veneris Plin. zvezda (premičnica) Jupiter, Saturn, Mars, Venera, stella erratica Varr. fr., Sen. ph. premičnica, planet, stellae errantes ali vagae Ci. premičnice, planeti, (naspr.) stellae inerrantes Ci. nepremičnice, zvezde, stella crinita Ci., Suet. ali comans O. lasata zvezda, repatica, komet, stella diurna Pl. danica, septem stellae (gl. septem); preg. (o nemogočih stvareh): terra feret stellas O.

2. pesn.
a) ozvezdje: Gnosiaque ardentis decedat stella Coronae V., stella vesani Leonis H., Icarii stella proterva canis, stella Milvus O., stella est in cunas officiosa Iovis = Oleniae signum pluviale Capellae O. (Fasti 5, 111) = Oleniae sidus pluviale Capellae O. (Metam. 3, 592).
b) = sonce: cinget geminos stella serena polos O.

3. metaf. (o zvezdastih, zvezdam podobnih stvareh)
a) zvezda = zvezdast lik: vitis in stellam dividatur Col., palis adfixa arbori stella Plin., chlamys distincta aureis stellis Suet. z zlatimi zvezdami (= pikami).
b) zvezda = bleščeča točka na draguljih: multi … scripsere … in Carchedoniis maribus stellam intus ardere Plin., Syrtitides … intus … stellas continent languidas Plin.
c) morska riba zvezda: claros sapientiā auctores video mirari stellam in mari Plin., stella marina P. Veg.
d) peculiales stellae kresnice: Plin.
e) zvezda v očesu, zenica, púnčica: segnis stella Cl.
f) zvezdni utrinek: ut interdum de caelo stella sereno etsi non cecidit, potuit cecidisse videri O., stellas … videbis praecipitīs caelo labi V.
g) stellae fulgentes bliski: Lucr.
h) = srečnež, srečnik: stellam significare ait Ateius Capito laetum et prosperum Fest.

Tarpēius 3 Tarpêj(ev), (baje) ime rimskega rodu. Sp. Tarpeius (Spurij Tarpej) je bil poveljnik na Kapitolu; njegova hči Tarpeja (Tarpēia) je izdala Rimljane in odprla vrata trdnjave Sabincem; ti so jo nato ubili tako, da so jo zasuli s ščiti: L., O., Val. Max., Aur., Fl. — V klas. dobi le kot adj. = tarpêjski: lex Ci., mons Varr., L. ali saxum L., T. ali rupes L., tudi le Tarpeius (sc. mons) Plin., Sen. ph. Tarpejski hrib, Tarpejska skala, Tarpejska pečina = jugovzhodni obronek Kapitola, s katerega so metali veleizdajalce, arx V. ali arces O. ali sedes V. (po sinekdohi =) Kapitol, pater Pr. = Kapitol(ij)ski Jupiter, fulmina Iuv. strele Kapitol(ij)skega Jupitra, corona ali frons Mart. venec, ki ga je dobil zmagovalec pri kapitolijskih igrah, nemus Pr.

Tītān -ānis (-ānos), acc. -āna in -ānem, m (Τιτάν) Titán, nav. pl. Tītānēs -um, acc. -ānas (-ānēs), dat. in abl. klas. le Tītānīs (od redke soobl. Tītānus -ī, m: Naev. fr., Pl., Arn., Hyg., Aug.) Titáni, po grškem mitološkem izročilu starejši rod bogov, ki je vladal pred olimpskimi bogovi, šest sinov boga Urana in njegove soproge Gaje: Oceanus (Okean), Iapetus (Japet), Coeus (Kojos), Crius (Krios) Hyperion (Hiperion) Cronus (Kronos). Ti so pod Krono(so)vim (Saturnovim) vodstvom vrgli Urana s prestola; nato je vladal Kronos (Saturn), dokler ga ni izpodrinil Zevs (Jupiter): Pl., Ci., H., O. idr. Poseb. sg. Titan

1. = Helios (Sol), sin Hiperiona in Teje (Theia): O., V., Tib.

2. = Prometheus, Japetov sin: Iuv. — Od tod adj.

1. Tītāniacus 3 titánski: dracones (ker so zrasli iz krvi Titanov) O.

2. Tītānius 3 (Τιτάνιος) titánski: pubes V. = Titani, Titania astra V. = sonce in mesec; k temu gr. fem. Tītānis -idis in -idos, acc. -ida, voc. Tītāni titánska: pugna Iuv. Titanov z Jupitrom; od tod subst.
a) Tītānia -ae, f Titánij(k)a, potomka kakega Titana, npr. α) Diana (kot boginja meseca), Apolonova (Helijeva) sestra: O. β) Latona, Kojeva (Kojosova) (Coeus) hči: O. γ) Kirka (Circe), Titanova (Helijeva) hči: O. δ) Pira (Pyrrha), Epimelajeva hči, Japetova vnukinja: O.
b) Tītānis -idis, f = Tītānia Titánida, npr. α) Kirka (Circe): O. β) Tetis (Tethys), sestra Titanov: O. γ) Titanis Trivia (= Diana): Enn. fr.; patron. Tītānida -ae, f = Tītānia Titánida: Themidis filiae Titanidae Hyg.

Tityos -ī, m (Τιτυός) Títij, velikan, sin Zevsa (Jupitra) in Gaje. Ker je zasledoval Leto (Latono), ga je Zevs (Jupiter) ali (po drugi verziji) Apolon ubil in zaprl v podzemlje, kjer je priklenjen in mu jastrebi kljujejo vedno na novo zaraščajoča se jetra: O., V., H., Pr., Tib., Lucr., Hyg.

tragoedus -ī, m (tuj. τραγῳδός) igralec v tragedijah (žaloigrah), tragéd (naspr. comoedus): Pl., Ci., H. idr.; poseb. Iuppiter Tragoedus Jupiter Traged, kip Jupitra; ime je dobil po ulici, imenovani vicus Tragoedus, kjer je stal: Q., Suet.

vīminālis -e (vīmen)

1. vitrski, vitrov, šiben, šibov, proten, protov, trsen, trsov: salix Col., Plin., Iuv.

2. kot nom. propr.
a) Viminālis collis Viminalski grič, Vrbov grič, eden izmed sedmerih rimskih gričev med Eskvilinskim gričem (Eskvilinom) in Kvirilskim gričem (Kvirinalom), tako imenovan po obilici vrbovja, ki je raslo na njem: Varr., L., Plin., Front., Fest.; zato se je tudi tam čaščeni Jupiter imenoval Vīminius Vimínij = Vŕbovski: Varr.
b) Vīminālis porta Viminálska vrata (ob Viminalskem griču): Front.