Franja

lacus -ūs, dat. in abl. pl. lacubus, klas., vendar redko lacibus, m (najbrž iz indoev. *lákō(u̯)-, gen. laku̯és „kotanja z vodo, mlaka“; lacus torej = upogib, nižina, vlažna, močvirna nižina; prim. gr. λάκκος [iz λάκƑος] glob(el), jama, luknja, ger. *lahō, sl. loka, lokva, lokev, srbsko in hr. lȍkva = bolgarsko lókva = staroirsko loch jezero) vsaka (nečkasta) poglobitev, naravna ali umetna: lacus lacuna magna, ubi aqua contineri potest Varr., torej

1. korito, sod (= beč(va), bačva), čeber (= bedènj), banja, déža, škaf = kábel, kebèl, kad (zlasti vinska, kamor teče zmaščeno vino ali olje): Ca., Tib., Col., Plin., de lacubus proxima musta tuis O.; pren.: nova ista quasi de musto ac lacu fervida oratio Ci. pravkar iz vinske kadi, ki še ni izvrel.

2. occ.
a) jarin, vodnjak ali korito za vodo (kakršnih je bilo v Rimu veliko): Varr., Plin., Front., Servilius l. (gl. Servīlius), redeuntes a lacu et pueri et anūs H., pro fontibus lacuque (epeksegeza) O., lacus sternendos lapide locare L.; preg.: lacus siccus Pr. suh vodnjak (o čem nekoristnem).
b) ápnica, apnénica, apnena jama: Vitr. (7, 2, 2).
c) kovaški hladilnik, kalilno (hladilno) korito, kalilnik, kalež: alii (sc. Cyclopes) stridentia tingunt aera lacu V., ferrum … faber … lacubus demittit O.
d) zasípnica, globeníca (kot shramba za sočivje): Col. (De re rust. 1, 6, 14).
e) jama: l. leonum Eccl. levja jama, levnjak.
f) struga: lacu fluvius se condidit alto V.

3. jezerska kotlina, jezero, ribnik, lokva, luža: l. Albanus Ci., L., l. Avernus V. ali Averni l. Ci., Lucr., l. Lemannus C., l. Lucrinus H., l. Curtius, l. Iuturnae O. idr. (gl. Albānus, Avernus, Lemannus, Lucrīnus, Curtius, Iūturna), sanctissimae deae, quae illos Hennensīs lacus lucosque incolitis Ci., exalantque lacus nebulam fluviique perennes Lucr., supra lacum Pl. nad jezerom (kraj v Rimu); pesn. meton.: Stygii lacus V. lena voda Stiksa; pogosto sploh = (globoka) voda, vodovje: quo te cumque lacus … fonte tenet V. kjerkoli te drži (ti daje zavetišče) rečni vir, bis Stygios innare lacus V., quāsque pedem movi, manat lacus O.

4. (= lacūnar) stropne globelice (vdolbinice), poljast strop: resultant aedesque lacusque Luc. ap. Serv.

Opomba: Gen. sg. laci: Vulg., Cass., abl. sg. laco: It., nom. pl. laci in acc. pl. lacos: zemljemerski pisci, dat. in abl. pl. lacibus: Plin., Front.

lecticulus -ī, m (demin. lectulus) majhna počivalnica: uno in lecticulo erudituli ambo Cat. (57, 7; po drugih lectulo).

lĭbrārius¹ 3 (liber -brī) knjižen: taberna Ci. knjigarna, scriba Varr. knjigovodja, scriptor si peccat idem librarius usque H. prepisovalec (knjig), doctor ali magister l. Porph., Hier. učitelj pisanja, začetnih naukov (= osnovnošolski učitelj), šolnik, atramentum Plin. črnilo za pisanje. Od tod subst.

1. librārius -iī, m
a) prepisovalec knjig idr. spisov, pisar: describi (sc. iudicium) ab omnibus librariis imperavi Ci. ep., concurrunt iussu meo plures … librarii, descriptam legem ad me adferunt. Ci., in L. Scipione malim equidem librarii mendum quam mendacium scriptoris esse in summa auri atque argenti L.; pisalec (pisar) po nareku: Sen. rh. (1, 7, 18), l. Antonii Vell. tajnik, scribae et librarii regis Vulg. notarji, beležniki.
b) knjigovodja, računovodja α) državni: Fest. β) vojaški: Veg.
c) knjigotržec, knjigar(nar): Gell., libros dicimus esse Ciceronis; eosdem Dorus librarius suos vocat et utrumque verum est Sen. ph.

2. librāria -ae, f
a) prepisovalka, pisarka: superûm M.
b) (sc. taberna) knjigarna: in libraria sedens, in libraria consederamus Gell.

3. librārium -iī, n knjižna omara, knjižna polica, shramba za knjige, knjižna zbirka, knjižnik: exhibe librarium illud legum vestrarum Ci., libraria omnia exurere Amm.

līlium -iī, n (izpos. λείριον, verjetno ni indoev. izvora, prim. koptsko hrêri in hlêli)

1. bot. lilija, límbar: Varr., O., Plin., Pall., breve l. (naspr. vivax apium) H., poseb. bela lilija: lilia alba V., Plin., Tib., candida V., O., Pr., canentia O., argentea, lucida Pr., in rdeča lilija: rubens l. Plin.

2. meton. kot voj. t.t. lilija, poseben okop, ki ga je sestavljalo več vrst lilijinim čašam podobnih jam, ki so rabile kot pasti. Vanje so zabijali kole, ki so moleli 10 cm iz zemlje kakor vrat pestiča iz lilijine čaše: C. (Bell. Gall. 7, 73, 8).

lingula -ae, f (demin. lingua; prim. ligula) jeziček; le metaf. jezi(č)ku podobne stvari

1. (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: posita (sc. oppida) in extremis lingulis promunturiisque C.

2. jezikasto zašiljen jermen pri čevljih, vezalka, stogla: propter quod rumpere somnum debeat et lingulas (po drugih ligulas) dimittere Iuv., non hesterna sedet lunatā lingula plantā Mart.; kot psovka: Lingula (po drugih Ligula), in malam crucem? Pl.

3. (tanek) meček: Naev. ap. Gell.

4. čep, zatič = ost kola, ki se vtakne v drog: eorum partes summae lingulas edolatas habent Col.

5. jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme (prim. lingua 2. c)): si sub onus vectis lingula subiecta fuerit Vitr.

6. cev pri vodovodih: Vitr. (7, 7).

7. dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali (prim. lingua 2. e): apertioribus earum lingulis ad flectendos sonos Plin.

lique-faciō -ere -fēcī -factum, pass. lique-fīō -fierī -factus sum (iz liqueō in facere — fierī)

1. topiti, raztopiti (raztapljati), (raz)taliti ((raz)tajati): ceram Plin., ceram igni Vitr., glacies liquefacta Ci., cum (sc. in Capitolio) … legum aera liquefacta (sc. sunt) Ci., liquefacto plumbo V., flammā tura liquefiunt O., cibos mansos ac prope liquefactos demittimus Q., margarita aceto liquefacta Suet.; occ. (pesn.) v pass. (raz)topiti se = (se)gniti: liquefacta viscera V., segnilo, caecāque medullis tabe liquēfactis (prim. opombo spodaj) O.

2. metaf.
a) (o)slabiti, razburiti (razburjati), (raz)dražiti, (z)nervirati: beati, quos … nullae futtiles laetitiae exsultantes languidis liquefaciunt voluptatibus Ci., mea perpetuis liquefiunt pectora curis O. srce se mi topi (mi gine) od skrbi, skrbi me tarejo.
b) topiti = (o)mehčati: carmina … Pieriā liquefacta lyrā Sil. pete z mehkim (mehčajočim, mečečim) glasom.

Opomba: Pesniki včasih merijo liquē-f...: túra liquéfaciúnt, indéctaque córnibus aúrum O. (Metam. 7, 159 (161)), óssa liquéfactís fumárunt férvida mémbris Sil.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

lumbrīcus -ī, m

1. navadna človeška (črevesna) glista: Ca., Col., Plin., Cael., Isid., l. teres Cels., l. latus Cels. trakulja.

2. deževnik: Col. (7, 9, 7), Plin. (11, 140); metaf. glista = psovka za človeka, ki se je iz nizkega stanu povzpel do visokega dostojanstva: foras, lumbrice, qui sub terra erepsisti modo Pl.

Macer² -crī, m (macer1) Máker, rim. rodbinsko ime Emilijevega in Licinijevega rodu, zlasti

1. C. Licinius Macer Gaj Licinij Maker, zgodovinopisec in govornik, l. 83 triumvir monetalis, tr. pl. l. 73: L., Ci., Val. Max.; (njegov govor ad populum pri S. [orat. et epist.]).

2. L. Licinius Calvus Macer Lucij Licinij Kalv Maker, rim. govornik in pesnik, sin prejšnjega, neoterik, Katulov prijatelj: Ci., Cat., H., O., T., Plin.

3. P. Calpurnius Macer Caulius Rufus Publij Kalpurnij Maker Kavlij Ruf, consul suffectus 103 po Kr., Plinijev naslovnik: Plin. iun. (6, 24).

4. Aemilius M. Emilij Maker iz Verone, pesnik, Vergilijev in Ovidijev prijatelj: O., T., Plin., Q., Hier.

5. prokonzul v Dalmaciji l. 98 po Kr.: Mart. (10, 78).

6. (Q. Baebius) Macer Kvint Bajbij Maker, curator viae Appiae 95, 100—101 prokonzul Betike: Mart. (10, 17, 6; 12, 98, 7).

māgnus 3 (prim. skr. mah- velik, mahas- velikost, gr. μέγας, got. mikils = stvnem. mihhil velik), komp. māior -ius (iz *mag-i̯or, *mag-i̯os, prim. gr. μείζων iz *μεγi̯ων), adv. magis [gl. magis], superl. māximus, stlat. māxumus 3 (iz *mag-simo-s) velik, in sicer

I.

1. prostorsko velik, visok, prostran, obsežen, obširen, razsežen: insula, aedificium, agri Ci., magna et pulchra domus Ci., mare S., maximum flumen Cu., navis magna (naspr. parva) H., oppidum maximum C., litterae (črke) maximae Ci., epistula maxima (naspr. minuscula) Ci., quercus Enn. ali mons Cat. visok, acervus Ci., V., magni membrorum artūs, magna ossa V., nequam et magnus homo Luc. fr. dolgin, qui scribis Priami proelia, magnus homo es Mart. (dvoumno!), magnus corpore, maximi corporis homo N. (zelo) visoke postave (rasti), (zelo) visokorasel, maior videri V. videti večja, bolj vznesena, magnum me faciam Pl. velikega se hočem narediti, zrasti hočem, capillus et barba magna Varr. dolga, prim.: maximā barbā et capillo Ci.; maximi aestus maritimi C., od tod o vodovju velik, narasel: aquae magnae bis eo anno fuerunt L. povodnji, poplave, mare S., Lucr. (= gr. μεγάλη ϑάλαττα) napeta, narasla voda (za razliko od zgoraj navedenega mare magnum S. = veliko morje), magnus fluens Nilus V., prim.: prout ille (sc. Nilus) magnus influxit aut parcior Sen. ph.; subst.: reficere in melius et in maius Plin. iun. popraviti (= polepšati) in povečati, incensae urbis in maius restitutio Iust. ponovna izgradnja in povečanje.

2. occ.
a) v komp. in superl. (za zaznamovanje starosti: večji, največji po starosti) starejši, najstarejši: frater maior Ter., ex duobus filiis maior C., Sulpicio maior (sc. filia), minor Licinio Stoloni (sc. nupta) erat L., ut nubere vellet maior iuniori Ap., maior Neronum H., sororum maxima O., maior herus (naspr. minor herus) Pl. stari gospod, hišni gospodar, Gelo maximus stirpis L., maior patri Cu. (o Kartagini) starejša, prejšnja domovina (= materinsko mesto), večinoma v zvezi z abl. natu ali aetate (ki se ne slovenita) ali z annis (annorum) Varr., Suet., natu maior frater Ci., maximus natu e filiis L., una e multis, maxima natu, Pyrgo V.; pesn.: maior, maximus aevo O., virgo minor quam annos sex, maior quam annos decem nata Gell., annos natus maior quadraginta Ci. star več kot 40 let, maior sexaginta annis decessit N., non maior quinquaginta annis L., obsides non minores octonūm denūm annorum, neu maiores quinūm quadragenūm L., annos nata est sedecim, non maior Ter. ne več; od tod je adj. magnus po enalagi prenesen na abl. natu: cum esset magno natu N. v visoki starosti = zelo star, prileten, magno natu principes L., filius maximo natu N. najstarejši.
b) v komp. starejši (po dobi, v kateri je živel): Cyrus maior Lact., quaerere, uter maior aetate fuerit, Homerus an Hesiodus Sen. ph. Subst. māiōrēs -um, m (sc. natu): Ci. idr. ali samo māiōrēs: H. starejši ljudje, stari, pa tudi odrasli (naspr. pueri): Varr., še pogosteje predniki, pradedi: Varr., N. idr., Philippus vir patre, avo, maioribus suis dignissimus Ci., redkeje = starešine, senat(orji): L.; kot jur. t.t. maior polnoleten, doleten, dorasel, doraščen (naspr. minor): Icti.; pri izrazih sorodnosti pomeni magnus četrto, maior peto in maximus šesto koleno (prim. amita, avunculus idr.): Icti.

3. velik po številu, mnoštvu, množini, teži, (mnogo)številen, mnog, obilen, znaten: classis, manus, copiae N., populus V., Plin. iun., maximae bellicosissimaeque gentes N. najštevilnejši in v vojni zelo izurjeni narodi, maior pars C. večina, maxima pars hominum H., magnā ali maximā parte Ci., S., L. večinoma, magnam ali maximam partem C., Ci. ponajveč, večinoma, povečini, zvečine, večidel, magno cum comitatu C., magnus (maximus) frumenti numerus C., quam maximus numerus C., magnas pecunias in provinciā collocatas habere Ci., maiore pecuniā opus erat L., maxima pecunia N., maximum pondus auri, magnum numerum frumenti, vim mellis maximam exportasse Ci., pretium maius Ci., Ph. višja cena, homo maximi pretii Ter. vreden veliko denarja = zelo uporaben; tudi velik po svoji vrednosti, vreden, drag(ocen), znamenit: magna munera et maiora promissas S., quaestus magnus et evidens (naspr. quaestus minimus et sordidus) Auct. b. Alx., cultus maior censu H., cultus maximi Fl., od tod pri splošni napovedi cene gen. n. magni (pluris, plurimi, zelo redko maioris, maximi) in abl. n. magno v zvezah kakor magni aestimare Ci., pogosteje magno aestimare Ci. idr. zelo ceniti, čislati = magni ducere, putare Ci. idr.; magni aestimare Fl. pa pomeni tudi = za tehtno imeti (šteti) = magni existimare N. = magni (maximi) facere Kom., Ci. idr., magni esse N. imeti veliko vrednost, tehtnost, biti zelo pomembno, toda: magni esse apud aliquem Ci. veliko veljati; podobno magni interest Ci. in magni refert Lucr. veliko, mnogo, magno emere, conducere, vendere Ci. drago, magno constare Plin. iun. veliko (mnogo) stati, veliko veljati, visoko ceno imeti, drag biti, magno (sc. constat) hospitium miserabile Iuv.; metaf.: magno illi stetit victoria L. ga je stala mnogo krvi, multo maioris alapae mecum veneunt Ph.

4. velik po svoji notranji sili, silen, močan, hud: imber C., Ci., incendium Ci., vis solis Lucr., ventus ali flatus (ventorum) Plin.; poseb. o zvokih: stridor, murmur V., maior sonus Cu., magno fletu C. na glas (glasno) jokajoč, magnā (naspr. parvā) voce Ci. glasno, fit maximus clamor omnium Ci.; pesn. n. sg. adv.: magnum clamare Pl. glasno klicati, tako tudi: magnum sonare Mel. ali magna sonare Acc. fr., exclamare maius Ci., maximum exclamare Pl.

5. časovno velik = dolg, znaten: menses V., anni Lucr., magnum sol circum volvitur annum V., triginta magnos volvendis mensibus orbīs (sc. annorum) explebit V., magno tempore Petr., Iust. v dolgem času, magno post tempore Iust. po dolgem času; occ.: magnus annus, quo eadem positio caeli siderumque rursum existet Ci. veliko leto, svetovno leto (tj. doba 12.954 let). —

II. metaf.

1. velik = znaten, pomemben, príličen, precejšen, znamenit, imeniten, tehten, važen: mercatura Ci. velika, razsežna (naspr. mercatura tenuis), magna et ampla negotia Ci., magni ali maximi ludi Ci. velike igre (v Rimu so jih obhajali vsako leto 7. septembra), magnae parvaeque res Enn. dejanja, dela, magnae res T. pomembne stvari, pomembne zadeve, magnas res gerere N. velike (pomembne) uspehe doseči (dosegati), maiores res appetere N. težiti, stremeti za višjim(i stvarmi), maximae res Ci. glavne, zelo pomembne, velevažne stvari (zadeve), causa Ci., magnae et graves causae Plin. iun., m. iudicium Ci., m. testimonium Ci. znamenito, mogočno, častno, m. casus C. posebno, srečno naključje, tako tudi: magnae fuit fortunae C., toda: saepe parvis momentis magni casus intercedunt C. znamenite spremembe sreče, res magnum habet casum Plancus in Ci. ep. nemajhna nevarnost, quod maius est (kot vrinjeni stavek) Ci. kar je še več, kar ima še večji pomen, tako tudi: quod maximum est Fl.; pogosto s stranskim pomenom: težavno, težeče, nevarno, pri čemer je še poseb. razvidna teža, težavnost: magnum onus, magnus labor Ci., magnum opus et arduum Ci., prim.: id magnum et arduum est Ci., quod eo maius est illi Ci. težje, bellum magnum et difficile Ci. ali bellum magnum et atrox S., vectigalia m. Ci., rei publicae magnum aliquod tempus Ci. ali maximum rei publicae tempus Ci. (zelo) nevaren (odločilen) čas ali položaj, lahko tudi pl. maxima rei publicae tempora (gr. μέγιστοι καιροί) Ci.; magnum est z inf. velika, težka naloga je, težko je, ni lahko: Ap., eicere nos magnum fuit, excludere facile est Ci. ep., magnum est efficere, ut quis intellegat, quid sit illum verum Ci.; s sup.: haud magna memoratu res est L.; subst.: magna dii curant, parva neglegunt Ci., maiora concupiscere N. po višjem, za višjim, maiora moliri in urbe Suet., illa maxima et amplissima Ci.; pesn. (o letu in letnih časih glede na letino) zelo rodoviten: annus Lucan., Stat., maior autumnus Mart.

2. velik glede na moč, veljavo, zasluge idr., visok, vzvišen, ugleden, veljaven, vpliven, imeniten, velmožen, mogočen, bogat: propter summam nobilitatem et singularem potentiam magnus erat Ci., homo summae potentiae et magnae cognationis C. z imenitnim sorodstvom, potentior et maior N. z več moči in ugleda, magni pueri magnis e centurionibus orti (iron.) H., magnus pater, eques, adiutor H., tellure marique magnus H., sacerdos V. častitljivi, praetor maximus (v najstarejših časih = dictator) L., magna manus Iovis H., magnus Iuppiter H., Iuppiter optimus maximus Ci. najmogočnejši, najvišji, Mater magna (= Cybele) Ci., magni di V. (o samotraških bogovih zaščitnikih), Pompeius Magnus Ci. idr. ali Alexander Magnus N. idr. Veliki (kot častni priimek), magnus in hoc bello Themistocles fuit neque minor in pace N. Temistoklov ugled je bil velik, magni reges N. odlični, veliki, nemo vir magnus (velik mož) sine adflatu divino fuit Ci., nec pietate nec bello maior V., magnus et clarus, clarus et magnus Ci. idr., civitas magna atque opulenta S., oppidum magnum atque valens S., maximam hanc rem (državo) fecerunt L.; subst. m.: nulla aut magno aut parvo fuga leti H., cum magnis vixisse H., maiorum fames H., adversus minores humanitas, adversus maiores reverentia Sen. ph., maximi imique Sen. ph. najvišji in najnižji; occ. prevelik: Alexander orbi (sc. terrarum) magnus est, Alexandro orbis angustus (pretesen) est Sen. rh.; v slabem pomenu velik v premetenosti, premeten, prekanjen, zvit: nebulo Ter., fur Ci.

3. velik v svojem mišljenju, glede na duh, srce, velikodušen, veledušen, širokosrčen, velikosrčen, blagosrčen: fuit et animo magno et corpore N., animo magno fortique sis Ci. (prim.: magno pectore praesentit curas V., mens maior humanā Sil.), animo magnus, maior imperio Plin., quo quis maior, magis est placabilis irae O.; v slabem pomenu bahav, prevzeten, veličàv (velíčav), ošaben: ita magni atque humiles sumus Ter.; (glede na govorjenje) poveličujoč, ponašajoč se, vznesen, bahav: lingua (= gr. μεγάλη γλῶσσα) H., magna verba (= gr. μεγάλοι λόγοι) V., Sen. ph., maxima verba Pr., dixerat ille aliquid magnum V. nekaj drznega, magna loqui (= gr. μέγα εἰπεῖν, μέγα μυϑεῖσϑαι, μεγάλα λέγειν) O., Tib. širokoustiti (se), hvali(sa)ti se.

4. velik po svoji notranji sili, silen, hud (poseb. o afektih, strasteh, čustvih): amor, furor, ira V., dolor C., voluptas Ter., gaudium S., cura, spes, offensio N., periculum C., maximum periculum Ci., labor H., morbus Cels., morbus maior Cels. (o božjasti), adulteria, inimicitiae T. presenetljiva, pozornost vzbujajoča, maior alacritas studiumque pugnandi maius C., ingenium Ci., indoles H., Stat., maius malum est hoc Sen. ph.; occ. (o besedah, izražanju) krepek, pretiran: verba magna, quae rei augendae causā conquirantur L., magnis sermonibus res secundas celebrare L., magnae minae Ci., magna illa consulum imperia S. stroga; poseb. in maius celebrare S. ali extollere T. preveč, fama in maius vero ferri solet L. se povečuje, gre čez mero (meje) resnice, in maius credi T. se šteje za huje (slabše), tako tudi in maius componere S., L., H. ali audere Iust. pretira(va)ti, in maius nuntiari T. pretira(va)ti, pretirano sporočati; toda: vim temperatam di provehunt in maius H. pospešujejo, naklanjajo uspeh.

mātrōnālis -e (mātrōna) zakonske žene, zakonske družice, soproge, matrone se tičoč, zanjo dostojen, njej primeren, ustrezen, pristoječ, njej pripadajoč, matronski (naspr. puellāris, virginalis): Iust., Sen. ph., Suet., decus L., genae O., gravitas Plin. iun.; feriae Mātrōnālēs Tert., tudi subst. Mātrōnālia -ium, n matronálije, matrónski praznik, ki so ga rim. matrone obhajale vsako leto 1. marca (od tod femineae Calendae Iuv.) na čast Junoni Lucini (prim. O. Fast. 3, 229, Mart. 5, 84, 10, Suet. Vesp. 19, Macr. Sat. 1, 12, 7).

mēnsa -ae, f (najbrž subst. fem. pt. pf. glag. metīrī)

1. miza: Varr., Mart., Pr., Sen. rh., Sen. ph., Sil., Stat. idr., tripes H., mensas cibis exstruere Ci. ali onerare V., mensam ponere O., mensam auferre Pl. ali tollere ali movere Cu. ali removere V. dati odnesti mizo = vstati od mize = a mensā surgere Pl., aliquem mensae adhibere Col. povabiti k mizi; occ: pisces mensā averrere H. poribati mize, mensam poni iubet H. plačilno, menjalniško mizo, mensa publica Ci. javna banka, mensa (popolnoma mensa lusoria) Aug. igralna miza, mensae deorum V. ali mensae curiales, triviales P. F. darilne mize, žrtveniki, oltarji, nam super terrae tumulum noluit quicquam statui nisi columellam tribus cubitis ne altiorem aut mensam aut labellum Ci. (De leg. 2, 66) „žrtveniček“, „oltarček“, m. vetus Petr. stara darilna posodica (žrtvenica) na žrtveniku, žrtveniški nastavek, Iovis mensa Plin., mensa lanionia Suet. mesarski pult, mensa (sc. piscatoria Porph.) H. prodajni pult (ribarjev); pri strelnem orožju (katapultu ipd.): mensa Vitr. „miza“ = podolgovati ploščati del katapulta, mensa Ap. oder, na katerem so bili naprodaj postavljeni sužnji, mensae farreae Aur. pšenične pogače, ploščati pšenični hlebi (kot žrtveni dar); na te je treba misliti tudi pri reklih absumere mensa V. (Aen. 3, 257) in etiam mensas consumimus V. (Aen. 7, 116); ker namreč Enejevi tovariši niso imeli miz, so jim te ploščate pogače rabile za mize.

2. meton. pojedina, gostija, (velika) jed: V., Cat., Mart., Sen. tr. idr., apud mensam Pl. pri jedi, super mensam Cu. ali mensas Fl. med pojedino, lucis pars optima mensae est data, nox somnis O. je dana (določena) za pojedino, vita plena Italicarum mensarum Ci. gostij, lautioris mensae epulas parant Hier.; konkr. jed, rihta: Syracusiae mensae Ci., primae mensae prve jedi, mensa secunda Ci. ep., N., Lamp., tudi pl. mensae secundae V., H., O. poobedek, pokosilne jedi, poslastice, parciore mensā uti T. skromneje jesti (obedovati), prior mensa est alicui rei Plin. na mizi (= pri pojedinah) ima (kaj) prednost, proxima est mensa iecori Plin. jetrom je pri pojedinah odmerjeno prvo mesto za … , pri pojedinah jetra sledijo takoj za … ; mensa = povabljeni gostje: cum primum istorum conduxit mensa choragum Suet.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.

Nāsidiēnus Rūfus -ī, Nazidién (Ruf), ime bogatega, neizobraženega človeka, ki se je v Horacijevem času v Rimu povzpel do uglednega položaja: ut Nasidieni (beri štirizložno: Nasidjeni) iuvit te cena beati? H. — Nekega drugega Nazidiena omenja: aut vigila aut dormi, Nasidiene, tibi Mart. (7, 54; po novejših izdajah voc. Nāsidiāne).

nē-quīquam, adv. (sklop iz nē- in starega, v adv. okamenelega abl. quīquam = ne na kak način, na noben način)

1. zastonj, zaman, brezuspešno, neuspešno, brez uspeha: sero et n. voles Ter., qui ipse sibi sapiens prodesse non quit, n. sapit Enn. in Ci. ep. (Ad fam. 7, 6, 2), et sero et n. pudet Ci., n. perire Brutus in Ci. ep. (Ad Brutum), n. alicuius auxilium implorare C., n. seros exercet noctua cantus V., sed quid ego haec n. revolvo? V., n. fatigatus L.; v zvezi s frustra: Rufe, mihi frustra ac n. credite amico Cat., tudi asindet.: n. frustra timorem illum satis inanem perfuncti Ap.; abs.: nequiquam! L. (42, 64); nequiquam significare idem quod frustra plurimis auctorum exemplis manifestum est Fest., nequiquam (=) frustra P. F.

2. star. (pri C. in L., a ne pri Ci.) in pesn.
a) brez potrebe, po nepotrebnem, nesmotrno, brezsmotrno, nesmiselno, brezsmiselno, brez koristi (prida): ut non n. tantae virtutis homines iudicari deberet ausos esse transire latissimum flumen C., tristemque ab Tusculo nuntium n. exterritā civitate litterae a Postumio laureatae secuntur (= sequuntur) L., causas n. nectis inanīs V., n. deus abscidit prudens Oceano dissociabili terras H.
b) brez škode, brez kazni: ne istuc n. dixeris tam indignum dictum in me Pl.

Nioba -ae, f: Ci, Hyg., Petr., Sen. ph., ali Niobē -ēs, f: O., Pr., Hier. (Νιόβη) Níoba

1. Tantalova in Dionina hči, soproga kralja Amfiona; ker se je pregrešila zoper Latono, je izgubila vse svoje otroke (7 sinov in 7 hčera) in okamenela (prim. O. Metam. 6, 148 in nasl.). Od tod adj. Niobēus 3 Níobin: proles H.; metron. Niobidēs -ae, m Niobíd, Niobin sin: Hyg.

2. Nioba -ae, f Níoba, hči argivskega kralja Foroneja: Hyg.

nītēdula -ae, f (nītī plezati) žival iz rodu glodalcev, verjetno podlések (podlêsek): Ci., H. (Epist. 1, 7, 29), Arn. — Soobl. nitēla -ae, f: Plin. in nītēlla -ae, f: Mart.

obsidiālis -e (obsidium) oblegovalen, obseden: secundum consulis donationem legiones gramineam coronam obsidialem (po nekaterih izdajah obsidionalis), clamore donum adprobantes, Decio inponunt L. (7, 37, 2) (venec, kakršnega so dajali vojaki vojskovodji, ki je rešil vojsko, ki jo je sovražnik zajel ali hudo pritiskal nanjo).

ōvum -ī, n (iz *ōu-om; prim. gr. ᾠόν, lezboško ὤιον [iz *ōu̯i̯-om], dor. ὤεον (iz ὤƑεον [<*ōu̯ei̯-om] „kar spada k ptici“, „kar najdemo pri ptici“, „ptičji produkt“; prim. lat. avis), sl. jajce, got. ada, stvnem. ei, nem. Ei, ang. egg)

1. jajce: O., H., V., Suet., Cels., Cael., Lamp. idr., ovi putamen Col., Plin. jajčja lupina, o. parĕre, gignere Ci. ali facere Varr. ali edere Plin. ali ponere O., Col. (z)nesti (leči). Rim. obedi so se začeli z jajci in končali s sadjem; od tod preg.: integram famem ad ovum affere Ci. ep. do jajca = do začetka obeda, ab ovo usque ad māla H. „od jajc do jabolk“, po naše „od juhe do posladka“ = od začetka do konca; v povezavi z mitološko zgodbo o Ledi (gl. Lēda): nec gemino bellum Troianum orditur ab ovo H., ovo prognatus eodem H. = Kastorjev brat Poluks.

2. metaf. jajce, ena izmed 7 jajčastih podob na dirkališču v cirkusu; spominjala je na jajce, iz katerega sta prišla Kastor in Poluks, zaščitnika cirkuških umetnosti. Po teh jajcih so šteli kroge na dirkališču; po vsakem krogu so vzeli eno jajce z njegovega podstavka (fala): ovum sublatum est Varr., ova ad notas curriculis numerandis L.

3. meton. mera jajčje lupine (= kolikor drži jajčja lupina): tribus ovis Plin.