Franja

Xenophōn -ōntis, m (Ξενοφῶν) Ksenofónt, Atenec, Sokratov učenec, zgodovinopisec, filozof in vojskovodja, rojen po l. 440, umrl po l. 355 v Korintu: Varr., Ci., N.; gr. acc. pl. Xenophontas: Sen. ph. — Od tod adj. Xenophōntēus (Xenophōntīus) 3 (Ξενοφώντειος) Ksenofóntov, ksenofóntski, ksenofontéjski: Xenophonteum genus sermonis Ci., Hercules Xenophontius ille Ci.

Xerxēs (ali Xersēs) -is (Xerxī: N.), acc. -ēn, m (perz. Xšayārša) Ksérks (Ksérz), Darejev sin, perzijski kralj od l. 486 do l. 465; l. 480 so Grki pri Salamini popolnoma porazili njegovo ladjevje: Varr., Ci., N., Iust.

Opomba: Zapis Xerses najdemo v najboljših rokopisih Ciceronovih del, pa tudi v rokopisih del drugih piscev.

Z, z, gr. črka Ζ, ζ (ζῆτα), ki jo najdemo le v tujkah; izgovarjala se je deloma kot ds (dz), deloma kot ostri s; od tod dvojno zapisovanje, npr. Zmyrna in Smyrna, zmaragdus in smaragdus, Z v S v imenu Saguntum iz Ζάκυντος. — Kratica ZZ = duo trientes Ci. ep.

Zacynthos (V., O., Mel.) in Zacynthus (L., Plin.) -ī, f (Ζάκυνϑος) Zakínt (zdaj, Zakintos, Zante), rodoviten otok v Jonskem morju, nekdaj gozdnat (ὑλήεσσα Hom.); od tod nemorosa Zacynthos V. Od tod adj. Zacynthius 3 (Ζακύνϑιος) zakíntski, zakíntijski, zakíntoški: Calchas Pl., adulescentes N., bitumen Plin.

Zama -ae, f (Ζάμα) Záma, utrjeno mesto v Numidiji jugozahodno od Kartagine z vzdevkom Regia Kraljeva, prestolnica kralja Jube, ki je imel tu svojo zakladnico in svoj harem; pri tem mestu je Scipio(n) l. 202 premagal Hanibala: N., S., L., Vitr., Auct. b. Afr. idr. — Od tod adj. Zamēnsis -e zámski: oppidum (= Zama) Plin.; subst. Zamēnsēs -ium, m Zámci, preb. Zame: Auct. b. Afr.

Zanclē -ēs, f (Ζάγκλη) Zánkla

1. staro ime za Mesano (Mesāna, zdaj Messina na Siciliji), mesto, ki je dobilo ime po svoji srpasti podobi (sicilsko gr. ζάγκλον = srp): O., Sil. Od tod adj.
a) Zanclaeus 3 (Ζαγκλαῖος) zánkelski, zanklájski: arena (= Sicilia) O., Charybdis O., moenia (Messana) Sil.; subst. Zanclaeī -ōrum, m (Ζαγκλαῖοι) Zánkelci, Zanklájci, preb. Zankle: Plin.
b) Zanclēius 3 zánkelski, zankléjski: saxa O.

2. mesto na Peloponezu: Plin.

Zarath, n. indecl. Zárat, mesto v Cezarejski Mavretaniji: Ap. — Od tod adj. Zarathēnsis -e záratski: agellus Ap.

Zēnō (Zēnōn) -ōnis, acc. -ōna (Varr.), m (Ζήνων) Zénon

1. grški filozof iz Kitija (Citium) na Cipru, ustanovitelj stoiške filozofske šole; učil je okrog l. 300 v Atenah v stebrišču (gr. στοά); v visoki starosti se je prostovoljno izstradal do smrti: Varr., Ci., Sen. ph., Q.; v pl.: omnes Zenones et Chrysippi Sen. ph.; gr. acc. pl.: Zēnōnas: Mart.

2. grški filozof iz Ele(j)e (Velia v Lukaniji), učenec Elejca Parmenida okrog l. 460, privrženec eleatske filozofske šole, utemeljitelj in iznajditelj dialektike, Periklov učitelj: Ci.

3. grški filozof, epikurejec, Ciceronov in Atikov učitelj: Ci.

4. neki zdravnik: Cels.

5. grški cesar v 5. stol. po Kr.; od tod adj. Zēnōniānus 3 Zénonov, zénonski, zenonijánski: lex I ustin. Inst. — Od tod subst. Zēnōnicī -ōrum, m (Ζηνωνικοί) zénonci, Zenonovi učenci: Aug.

Zephyrium -iī, n (Ζεφύριον) Zefírij, ime več krajev, poseb.

1. gradišče ob obali Kilikije jugozahodno od Tarza: L., Plin.

2. vas ob vzhodni obali Brutija (severno od današnjega Capo Spartivento): Mel., Plin.

Zērynthus -ī, f (Ζήρυνϑος) Zerínt, mesto v Trakiji s Hekatino dupljo; od tod adj. Zērinthius 3 (Ζηρύνϑιος) zeríntski, zeríntijski: Apollo L., litora O.

zeugma¹ -matis, n (tuj. ζεῦγμα) zévgma, gram. (ret.) figura, pri kateri se en predikat nanaša na več subjektov, čeprav se ujema le z enim od njih: Serv., Char. idr.

zmȳrus (smȳrus) -ī, m (tuj. σμῦρος; od tod μύραινα) riba smír (zmír) = samec murene ali gruja (ogórja, ógorja): Aristoteles zmyrum vocat marem qui generet; discrimen esse quod murena varia et infirma sit, zmyrus unicolor et robustus dentesque et extra os habeat Plin., scorpio, salax, sciaena, sciadeus, scolopendra, smyrus, sepia, strombus, solen Plin.

Zōē -ēs, f (Ζωή) Življenje, eden od Valentinijanovih eonov: Tert.

Zoēlae -ārum, m Zoél(c)i, pleme v Asturiji: Plin. — Od tod adj. Zoēlicus 3 zoélski, zoélški: linum Plin.

zōna -ae, f (tuj. ζώνη)

1. ženski pas (opas, opásnica, pasíca, prepasnica), ki je spodnjo obleko držal skupaj ob telesu: Mart. idr., Persephones zona O., dat teretem zonam, qua modo cincta fuit O., zonam solvit diu negatam Cat., solutis Gratiae zonis L.; kot znamenje devištva: castaque fallaci zona recincta manu O.

2. occ.
a) moški pas, poseb. pas, v katerem so hranili denar, opašnják, opásica (opasíca): Pl., Suet. idr., argentum in zonis habentes L.; od tod: qui zonam perdidit H. ki je ob denar = revež.
b) pas = pasu podoben rob ob dragulju: Plin.
c) obroba, obšiv, bordúra na oblačilu: Isid.
d) ozvezdje Orionov pas: zona latet tua nunc, … Orion O.
e) metaf. (zemeljski) pas (starodavniki so poznali pet pasov), področje, območje, zona, cona: Mel., Plin., Macr., M. idr., quinque tenent caelum zonae V., zonarumque trium contentus fine O. (prim. O., Metam. 1, 45, 46), zona nivalis (mrzli), perusta (vroči) Lucan.

Zoroastrēs -is, acc. -em in -ēn, m (Ζωροάστρης, v zendski obl. Zarathustra, perz. Zar(a)thost = Zlata zvezda) Zoroáster, reformator starega perzijskega verstva, prerok in zakonodajalec v baktrijsko-medijskem kraljestvu okrog leta 600, avtor verskih spisov, ki so še dandanes ohranjeni pod imenom Zend-Avesta: Plin., Ap., Iust. — Od tod adj. Zōroastreus 3 (Ζωροαστραῖος) zoroástrski, zoroastréjski = čaroven: susurri Prud. (ki meri napačno Zŏr … ).

zygia -ae, f (tuj. ζυγία, adj. f)

1. bot. = „jaremska“; kot subst. drevo beli gaber, sicer imenovano carpīnus (Carpinus betulus Linn.): Graeci situ discernunt, campestre … montanum … tertium genus zygian rubentem, fissili ligno, cortice livido, scabro Plin.

2. = zakonska, ženitovanjska, poročna, svatbena: tibia Ap.; od tod Zygia (sc. dea) Zígija, Zakoníca = Zakonska boginja, Ustanoviteljica zakonov (o Junoni): qui te iam nuptam Tonantis et reginam dearum memorat, inclitis Argivorum praesides moenibus, quam cunctus oriens Zygiam veneratur et omnis occidens Lucinam appellat Ap.