Franja

terrēnus 3 (terra)

1. iz zemlje zgrajen (sestavljen, narejen, izdelan, obstoječ), zêmeljski, zêmeljn, iz prsti zgrajen (sestavljen, narejen, izdelan, obstoječ), prstén: V., Col., Q., Suet. idr., tumulus C., collis L., colles Plin. iun., campus L. z dobro prstjo, fornax O. glinasta, vasa Plin. glinaste, lončene, corpora nostra terreno principiorum genere confecta Ci., terrenis principiorum satietatibus abundans Vitr. obilujoč s prstenimi snovmi, z obilo prstenimi snovmi; subst. terrēnum -ī, n
a) zemeljska snov, zemlja, zemljina, starejše zemljevina (naspr. aër, humor, ignis): Vitr., Lact.
b) zemlja, njiva, polje: quidquid herbidi terreni extra murum erat L., genera terreni Col., caementis occupes terrenum omne tuis et mare publicum H., sepia in terreno parit Plin., quā terrena erant L. kjer je bila zemlja (ne skalovje).

2.
a) na zemlji ali v zemlji živeč (bivajoč, obstoječ, se vršeč), zêmeljski, zêmeljn, zémski: hiatus O., contagio Ci., numina O. podzemeljska, umores N. zemeljska vlažnost, bestiae Ci. na suhem (kopnem, zemlji) živeče, zemeljske (kopenske) živali, iter Plin. ali peregrinatio Cael. po suhem, po kopnem, opera Vitr. podzemeljska dela, molles Amm. zemeljska masa, pabulum Col. podzemeljska hrana (reja) (= kar si svinje izrivajo iz zemlje, npr. mrčes).
b) (po)zemeljski, (po)zemski, tuzemski, (po)sveten (naspr. caelestis): Cypr. idr., Pegasus terrenum (smrten) equitem gravatus H., opes nostrae Aug., terrena ac fragilia haec bona Lact.; subst. α) terrēnī -ōrum, m zemljani: Aug. β) terrēna -ōrum, n αα) (po)svetne stvari: Gell. αβ) na suhem živeče živali, kopenske ((po)zemeljske) živali: Q.

terreō -ēre, terruī, territum (iz *terseo; indoev. kor. *teres- (*ters-, *tres-) tresti se, razširjen iz kor. *ter- [prim. skr. taraláḥ tresoč se]; prim. skr. trásati trese se, trastáḥ tresoč se, gr. τρέω [iz *τρέσω] tresem se, bežim, ἔτερσεν = ἐφόβησεν, ἄ-τρεστος neustrašen, lat. terror, tremo, sl. tresti, tresti se, lit. trišù tresem se, trìmti stresti se) „povzročiti, da se kdo (s)trese“

1. spraviti (spravljati) v strah, navda(ja)ti s strahom (grozo), strašiti, ustrašiti, ostrašiti, prestrašiti, (u)strahovati, plašiti, splašiti, preplašiti, zaplašiti, uplašiti; v pass. (tudi) ustrašiti se, prestrašiti se, (s)plašiti se, preplašiti se, (z)bati se: vi lacessere et terrere coepit Ci., ultro territuri succlamationibus L.; z obj.: suae quemque malae cogitationes terrent Ci.; multum ad terrendos nostros valuit clamor C.; poleg obj. še abl. instrumenti: urbem incendiis Ci., aliquem metu Cels., aliquem mortis (sc. supplicii) metu Cu., omnipotens tonitruque et fulgure terruit orbem O.; pass.: terreri furiarum taedis Ci., metu terreri Ci., Cu. splašiti se, preplašiti se, (z)bati se (včasih se pass. sloveni z act.: strah in groza obide (obhaja), spreleti (spreletava) koga), pars territos confirmare S., territus hoste novo O.; z loc.: territus animi (v srcu) S., L.; s pro: nec dubito te quoque eādem cogitatione terreri pro istis, quae … Plin. iun. S konstrukcijo glag. timendi: terruit urbem … , grave ne rediret saeculum Pyrrhae H., Samnites territi, ne … opprimerentur L.

2. occ.
a) (pre)plašiti, splašiti, pognati, pregnati, (s)poditi, prepoditi, odpoditi: sonitu terrebis aves V., feras terrere fugaces V., profugam (sc. Io) per totum terruit orbem O.
b) odvrniti (odvračati), (pre)poditi, zaplašiti, (pre)plašiti, (pre)strašiti, zastrašiti (zastraševati), plašeč odvrniti (odvračati): a repetundā libertate S. fr.; po konstrukciji glag. timendi: quominus libere hostes insequerentur, terrere C., memoria (sc. eos) terrebat, ne rem committerent L.; z inf.: inimicos loqui terrent amplitudine potestatis Amm., terreor tantis insistere umbris Ps.-V. (Cul.).

terri-gena -ae, m in f (terra in gīgnere) iz zemlje rojen ali rojena, od zemlje rojen ali rojena, sin (hči) zemlje, otrok zemlje: genus terrigenarum Lucr. iz zemlje rojeni (= prvi človeški) rod, otroci zemlje (Zemlje); o Gigantih, ki jim je bila Zemlja mati: Sil., Val. Fl. (z gen. pl. terrigenûm), Typhoeus O., Typhoeus terrigena O. sin Zemlje, zemljerojenec; pesn.: terrigenae populi ali fratres O. možje, zrasli iz zmajevih zob, ki sta jih posejala Jazon in Kadmos; animalium terrigenarum deceptor oppressor exstinctor Aug.; o kači: Sil., Stat.; o polžu (cochlea): Plin.

territō -āre (intens. terrēre) močno (hudo, grozno) strašiti, ustrašiti, ostrašiti, prestrašiti, (s)plašiti, preplašiti, uplašiti, zaplašiti, spraviti (spravljati) koga v hud (grozen) strah, hud strah povzročati komu; abs.: sub castris eius vagabatur … territandi causā C.; z obj.: Stat., Fr. idr., ita me miseram territas Ter., magnas urbes V., principes civitatis C., consules, Romanos L., ex stationibus atque vigiliis hostes L., tribunicium domi bellum patres territat L., aves etiam inanis fundae sonus territat Sen. ph.; z abl.: aliquem istis verbis, morte Pl., aliquem metu, supplicio C., minis L., nervo et vinculis corpus liberum L.

terror -ōris, m (terrēre)

1. strah, bojazen, tudi zastrašujoč vtis, občutek strahu: Pl. idr., erat in oppido terror ex superioribus proeliis C., cuius ingressio laetitiam attulit sociis, terrorem autem hostibus Ci., tantus fuit post discessum hostium terror, ut … C., passim eos pavor terrorque distulerant L., terroris causā L., augere hostibus terrorem S., in magno terrore esse propter adventum L., prosperam navigationem sine terrore et tumultu fuisse L., implere omnia terrore ac tumultu L., conicere Romanos in terrorem ac tumultum L. ali conicere omnium animos in terrorem Auct. b. Afr. ali facere ibi terrorem et militibus et ipsi Appio L. ali circumferendo passim bello tantum terrorem sui facere, ut … L. ali incutere terrorem Auct. b. Afr. strašiti, ustrašiti, prestrašiti, zastrašiti, (s)plašiti, preplašiti, spraviti (spravljati) koga v strah, strah povzročati komu, navda(ja)ti koga s strahom, zaplašiti itd.; tantus terror incìdit eius exercitui, ut … C., ingens terror patres invasit L., terror nominis eius invaserat orbem Iust., offere terrorem C., omnium rerum terror oculis auribusque est offusus L., aliquantum quoque apertā pugnā praebuerunt terroris L.; repellere aliquem terrore periculoque mortis Ci. ali demere terrorem Romanis L. odvzeti komu strah (bojazen), rešiti koga strahu (bojazni), pregnati komu strah (bojazen); z objektnim gen. (strah pred kom ali čim): mortis Ci., belli, equorum, praesentis exercitus C., iudiciorum, populationum, nominis nostri L., nominis Alexandrini Iust.; s subjektnim gen.: ad terrorem ceterorum T. da bi druge prestrašil, drugim v strah, exercitus C., T.; z adj.: anceps ali duplex L., equester L., arcanus T., externus ali peregrinus L. strah pred zunanjimi sovražniki, barbarus atque immanis terror verborum Ci., repentinus L., Ci., servilis, vanus L., amens Cl., meus, suus Pl. pred mano, pred njim, expers terroris Achilles Cat., terrore coactus Ci., pallens terrore, pavens terrore O., inani percussus terrore, attonitus terrore Lucan.

2. pooseb. Terror Têror (Terór), Strah, bog strahu: Luctus et Pavor et Terror O.

3. meton.
a) predmet strahu (bojazni), strah, strahota, groza, grozota, bojazen, pristrah: duos terrores huius imperii, Carthaginem Numantiamque deleverat Ci., terrores rei publicae Vell., (sc. elephas) terror Macedonum Cu., praecipuus terror, hostium terror Cu., caelestes maritimique terrores L. strašne prikazni, pristrahi na nebu in v morju, terra repleta est trepido terrore Lucr., unicus quondam Graeciae terror Cu., Xerxes, terror ante gentium Iust., Dionysius gentium quondam terror Amm.
b) strašno (grozno) (s)poročilo, strašna (grozljiva) novica, (s)poročilo o grozotah: terror affertur Scythas adventare Cu., Romam tanti terrores sunt allati L., miros terrores ad aliquem afferre Caesarianos (o Cezarju) Ci. ep., fictis mentitisque terroribus vera pericula augere Plin.; non mediocres terrores iacĕre atque denuntiare Ci. strašne, grozilne besede.

tesqua (napačno tesca) -ōrum, n (iz *tu̯esqua; prim. skr. tucchaḥ, tucchyáḥ prazen, pust) pustinje, pustine, pušče, pustote, puščave, stepe: saxea tesqua Ci. ap. Fest., deserta et inhospita tesqua H., nemorosa Lucan., remota Ap.; v zvezi z loca: deserta et tesqua loca Acc. ap. Varr. — Sg. tescum -ī, n: Formula ap. Varr.

tēstāmentum -ī, n (tēstārī)

1. zadnja (poslednja) volja, oporoka, volilo, testament: falsum Ci., legitimum Plin. iun., ingratum Suet. v katerem se cesarju ne voli ničesar, v katerem se cesarju ne zapusti prav nič, duplex Suet., testamenta ac voluntas mortuorum Ci., captatio testamenti Plin., subiectio testamentorum L., subiector testamentorum Ci., ius testamenti Icti., testamentum facere Ci., Icti. narediti, facere testamentum in procinctu Vell. v trenutku, ko se gre v boj, testamentum rumpere ali inritum facere Ci. razveljaviti, testamentum conscribere, interlinere Ci., mutare Ci., Sen. rh. idr., captare H., Sen. ph., nuncupare Plin. iun., signare Q., Plin. iun., obsignare C., Ci., Suet., resignare H., confirmare, operire Q., rescindere Ci., Q., circumscribere Plin. iun. izogniti se oporoki, adhiberi ad testamentum Icti. biti sprejet k oporoki (oporočanju), non admitti ad testamentum Icti. ne biti sprejet (pripuščen) kot dedič, excludi testamento Icti. biti izključen iz oporoke (od dedovanja), adoptare aliquem testamento N., Val. Max., per testamentum adoptari Eutr., regnum testamento (v oporoki, z oporoko, po oporoki) legare Iust., imperio Romano per testamentum Asia accessit Eutr., corrigere testamenta vivorum Ci., aliena testamenta ipsis, quorum sunt, dictare Plin. iun. ljudem narekovati njihovo (lastno) oporoko, testamenti factionem habere Ci. imeti pravico narediti oporoko, alio testamento mori Plin. iun., testamento aliquem heredem relinquere Eutr., eripis hereditatem, quae venerat a propinquis, venerat testamento, venerat legibus Ci. Pravico do izdelave oporoke ali dedovanja so imeli le rimski državljani; bile so tri vrste oporočanja (testamenti factio):
a) calatis comitiis Gell.
b) in procinctu Ci., Vell.
c) per aes et libram, kjer je nastopil navidezni kupec; gl. emptor.

2. zaveza, testament (starejše zakon) Svetega pisma: Lact., Tert.

tēstor -ārī -ātus sum (testis1)

I. koga (po)klicati za pričo, pozvati (pozivati) za pričo, za pričo vzeti (jemati), (za)rotiti (se) na (kako božanstvo): Pl., V., Pr., Amm. idr., superos O., deos O., Ci., caelum Ci., foedera rupta, cives L., de quo te, patria, testor Ci.; s pron. acc.: hoc (o tem) vos, iudices, testor Ci., id testor deos Ter.; z odvisnim vprašanjem ali ACI: testabor deos hominesque, quid sentiam Ci., vos, dii patrii, testor integro animo me causam defendere Ci.; pass.: qui se sierit testarier (= testari) Tab. XII ap. Gell. kdor se je ponižno dal poklicati za pričo; od tod abl. sg. n tēstātō pred pričami: Ulp. (Dig.), Ap. —

II.

1. biti za pričo, pričati, izpričati (izpričevati): adversus cognatos pro cliente testatur Ca. ap. Gell., confiteor, testere licet O., saepe enim hoc testandum est Ci.; pf. s pass. pomenom: testata est (slovesno je bila razglašena) voce praeconis libertas Argivorum L.

2. occ. narediti (delati) oporoko, oporočíti, testírati, voliti: de filii pupilli re Ci., inmemor in testando nepotis decessit L., tabulae testatae Cat. oporoka; od tod abl. sg. n tēstātō decedere Ulp. (Dig.), Paul. (Dig.) umreti po narejeni oporoki, umreti, zapustivši oporoko.

3. metaf. pričati, izpričati (izpričevati), dokazati (dokazovati): suos gemitu testata dolores O., carmina raros testantia mores O., campus sepulcris proelia testatur H., utraeque vim testantur Ci., Troiana tempora testatus H. ki je dokazal, da je živel v času trojanske vojne, testatus, quae praestitisset civibus L., testandi causā publicum agrum esse L.; od tod abl. sg. n tēstātō ko (ker) je dokazano (neutajljivo): Plin. — Od tod pt. pf. s pass. pomenom tēstātus 3 izpričan, dokazan, očividen, očiten, jasen: Herculis testatos orbe labores perferre O., res ita notae, ita testatae Ci., quo testatior esset memoria N., quo notior testatiorque virtus eius esset Hirt., testatissima mirabilia Aug., omnia multo maxime testatissima claruerunt Aug.

tēstūdō -inis, f (tēstu, tēsta)

1. želva, kornjača: Pac. ap. Ci., L., Ph., Sen. ph., Plin. idr., crocodili fluviatilesque testudines Ci.; preg. (o nemogoči stvari): testudo volat Cl.; meton. želvovína, želvji oklep: Tib., Lucan., Plin., Mart., Iuv. idr., ebore et testudine culti (opažena, okrašena) thalami O., varii pulchrā testudine postes V., lecti ex testudine Varr., Alexandrini (sc. triumphi) apparatus ex testudine constitit Vell.

2. metaf. plosko izbokle (izbočene) stvari
a) vsako strunsko glasbilo, lira, plunka, kitara, lutnja ipd.: Ci., V., O., Val. Fl., Hyg. idr., testudinis aureae strepitus H. (baje je prvo liro izdelal bog Hermes iz želvovine); metaf. „kitara“, kitari podobna ureditev las oz. frizura: O. (Ars amat. 3, 147).
b) obok (starejše oblok), svòd, (plosko) obokan prostor, poseb. notranje (po)krito dvorišče (cavaedium) rimske hiše, obokana dvorana, paviljon: Varr., Ci. idr., mediā testudine templi V. sredi notranjega svetiščnega prostora.
c) kot voj. t.t. α) „želva“ = ščitna streha, zaščitna (varovalna) streha, „ščitnica“, ki so jo rimski vojaki naredili tako, da so držali ščite nad glavami: L., V., T. idr., testudine factā portas succendunt C. β) „želva“ = zaščitna (branilna) streha, lesen, z mokrimi kožami pokrit oblegovalni stroj na kolesih, pod katerim so se vojaki primikali k obleganemu mestu: Vitr., vineis ac testudinibus constitutis N., turres testudinesque agere coeperunt C.
d) ježevo želvasto odevalo (pokrivalo): Mart.
e) jajčna lupina: ovum testudine tectum est Aug.

tetragōnus 3 (gr. τετράγωνος) štiriogeln, četveroogeln, štirioglat, četverooglat, štirikoten, četverokoten: fulgor tetragono aspectu vitale coruscat Aus.; subst. tetragōnum -ī, n (z inačico tetragōnium -iī, n) četverogelnik, četverokotnik, štiriogelnik, štirikotnik, tetragón: Isid., M., at si difficilis trahit Ilithyia cursum, tetragono obsoluet dubiarum vincla morarum Aus.

Teutonī -ōrum, m (Ci., C., L. epit., Vell., Sen. ph., Plin., Fl., Front.) in Teutonēs -um, m (Aur., Eutr., C. in Vell.), gen. Teutonum, Fl. z acc. Teutonas Tevtóni, germansko pleme, ki je skupaj s Kimbri (Cimbri) vdrlo na rimsko ozemlje; l. 102 jih je dokončno porazil Marij pri mestu Aquae Sextiae: Cimbri Teutonique in provinciam exierant C., bellum Cimbrorum Teutonumque C.; sg. Teutonus -ī, m Tevtón: Front.; kolekt.: Lucan. Od tod adj. Teutonicus 3 tevtónski, pesn. = germánski: ritus V., opes Pr., capilli Mart., victoria Val. Max., Cimbrica Teutonicaque militia Vell., bellum Fl.

Thāïs -idis in -idos, acc. -ida, voc. Thāï, f (Θαΐς) Táis, Táida

1. Atenka, ljubica (hetêra), ki je spremljala Aleksandra Velikega na njegovih zmagovitih pohodih po Aziji, pozneje soproga egiptovskega kralja Ptolemaja I.: Cu., O., Pr.

2. ljubimka v Terencijevi komediji „Skopljenec“ (Eunuchus): Ci., Ter. (z acc. Thaidem in voc. Thais)

3. ljubica pesnika Menandra: Mart., Thais Menandri Varr. fr.

4. vlačuga (hotnica) v Rimu: Mart.

thalassomeli, n (gr. ϑαλασσόμελι) morski med = morska voda, pomešana z medom: quo modo marina aqua in mediterraneis possit fieri quo modo thalassomeli quo modo hydromeli Plin., inveteratur et quod vocant thalassomeli aequis portionibus maris, mellis, imbris Plin. — Soobl. thalassomel: Plin. Val.

Thalīa in Thalēa -ae, f (Θάλεια = bujna, cvetoča) Talíja, Taléja

1. Muza veselega in šaljivega pesništva, komedije: V., O., Serv., Fest.

2. morska nimfa: V.

3. ena od Gracij pri Heziodu: Sen. ph. (z acc. Thalian).

Thamyrās -ae, m (O., Pr., z acc. -am in -an) in Thamyris -idis, m (Stat.) (Θάμυρις) Tamíras, Tamíris (Tamírid), mitološki traški pevec, ki so ga Muze premagale pri tekmovalni preizkušnji; za kazen so mu vzele plunko in oči.

Thēbae -ārum, f (Θῆβαι), soobl. Thēbē -ēs, f (Θήβη) Tébe (Téba)

1. Thēbae (Boeōtiae), najstarejše in najznamenitejše, zato tudi glavno mesto Bojotije, rodni kraj pesnika Pindarja; te „sedmerovratne Tebe“ oz. „Tebe s sedmerimi vrati“ je po mitološkem izročilu zgradil Kadmos: Acc. ap. Prisc., Varr., Ci., L., N., O., Plin. idr.; v soobl. Thēbē: O.

2. Thēbae, „stovratne Tebe“ oz. „Tebe s stoterimi vrati“, staro glavno mesto Zgornjega Egipta (Thebais) ob Nilu, prej prestolnica egiptovskih kraljev, pozneje imenovano Διὸς πόλις (Diospolis): T., Mel., Plin. idr., hecatompyloe Thebae Amm., Thebas Thebaidos, quae hecatompylae appellantur Hyg.; v soobl. Thēbē: Plin., Iuv.

3. Homerjeve Thēbae, mesto v Miziji, ki ga je uničil Ahil, prestolnica Eetiona, Hektorjevega tasta: O., Pr.; v soobl. Thēbē: Cu., Plin.; zelo rodovitna pokrajina okrog tega mesta se je imenovala Campus Thebes L. ali Campus Thebe Mel. (τὸ Θήβης πεδίον) Tebsko (Tebansko) polje, Tebska (Tebanska) ravnica, Tebska (Tebanska) ravan.

4. Thēbae (Thessalae, Phthīōticae ali Phthīae, Θῆβαι αἱ Φϑιώτιδες), primorsko mesto v tesal(ij)ski Ftiotidi, pozneje imenovano Φιλίππου πόλις (Philippopolis): L., Plin.

5. Thēbae Lūcānae Lukan(ij)ske Tebe, ki jih že za časa Katona starejšega ni bilo več: Plin.

6. kraj na Sabinskem: Varr. (ki piše Tēbe). — Od tod adj.
a) Thēbaeus 3 (Θηβαῖος) tébski, tebájski, tebánski (= k egiptovskim Tebam sodeč): Cl.
b) Thēbaïcus 3 (Θηβαϊκός) tébski, tebájski, tebánski (= v egiptovskih Tebah, iz egiptovskih Teb): Plin.; subst. Thēbaïcae -ārum, f (sc. |palmulae) tébski (tebájski, tebánski) datelj(n)i: Stat.
c) Thēbaïs -idis in -idos, f tébska, tebájska, tebánska α) = k bojotijskim Tebam sodeča, iz bojotijskih Teb (prihajajoča): chelys Stat. Tebanca Amfiona; subst. αα) Thēbaïdēs -um, f (sc. feminae) Tebánke: O. αβ) Thebaïs -idos, f Tebáida, Stacijeva pesnitev o bojotijskih Tebah: Iuv. β) = k egiptovskim Tebam sodeča, iz egiptovskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (sc. terra) Tebáida = Zgornji Egipt (z glavnim mestom Tebe): Plin., Hyg.; poznolat. soobl. Thebaïda -ae, f: Hier., Cass., Isid. γ) = k mizijskim Tebam sodeča, iz mizijskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (mizijska) Tebánka: Thebais est Andromache O.
d) Thēbānus 3 tébski, tebájski, tebánski α) = k bojotijskim Tebam sodeč: agri Acc. ap. Non., modi H. Pindarjevi napevi, oratores Ci., arx (urbs) H. = bojotijske Tebe, deus Pr. = Hercules, dea O. = Ino (Leucothea, Matūta), mater = Agave O. ali Niobe Stat., genetrix Stat. = Leucothea, soror O. = Antigone (Eteoklova sestra), duces Pr. ali fratres Lucan. ali par Petr. = Eteocles in Polynices, semina O. zmajevi zobje, ki jih je posejal Tebanec Kadmos, aenigma Mart. tebanske Sfinge; subst. Thēbānus -ī, m Tebánec, preb. Teb: Epaminondas, Pelopidas, nemo N., Phrixus Mart.; pogosto pl. Thēbānī -ōrum, m Tebánci: Ci., L., N., Corn. β) = k mizijskim Tebam sodeč: mater V. ali subst. Thēbāna -ae, f Tebánka = Andromache: V.

Theodōrus -ī, m (Θεόδωρος) Teodór (Téodor) = „Božidar“, moško ime

1. Teodor iz Bizantija, sofist, Lizijev sodobnik in tekmec: Ci., Q.

2. Teodor iz Kirene, sofist in Sokratov sodobnik, z Aristipom vodja kirenske filozofske šole, razvpit brezbožec: Ci., Sen. ph., Min.

3. Teodor iz Gadare, retor, učitelj cesarja Tiberija: Sen. rh., Q., Suet. — Od tod Theodōrēus -ēī, m (Θεοδώρειος) teodoréjec = Teodorov pristaš ali učenec: Q.

Theodosia -ae, f Teodózija, cvetoča miletska kolonija na Krimu z znamenitim pristaniščem in žitno trgovino: Mel., Plin.

Theōn -ōnis, m (Θέων) Téon

1. slikar z otoka Samos: Plin.

2. neki retor: Q.

3. neki klicar:

4. opravljivi osvobojenec, ki je zaradi svojega zlobnega jezika prišel v pregovor; od tod adj. Theonīnus 3 téonski, teonínski: qui dente Theonino cum circumroditur H.

Theopompus -ī, m (Θεόπομπος) Teopómp

1. z otoka Hios (Chios), Izokratov učenec, grški zgodovinopisec okrog l. 330: Ci., N.; pl. Theopompi Ci. možje kakor Teopomp. Od tod adj. Theopompēus ali Theopompīus 3 (Θεοπόμπειος) Teopómpov, teopómpski, teopompéjski: mos Ci., genus dicendi Ci. ep.

2. Cezarjev privrženec: Ci.

3. Ciceronov privrženec v Aziji: Ci. ep.